VSL sodba II Cpg 1296/2016

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba VI Pg 1322/2015 z dne 8. 7. 2016 v zvezi z dopolnilnim sklepom istega sodišča VI Pg 1322/2015-25 z dne 12. 9. 2016 potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 9042/2015 z dne 29. 1. 2015 v celoti veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka sodbe), ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 1.081,45 EUR (II. točka izreka sodbe) in toženi stranki naložilo v plačilo 281,91 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke, v 8 dneh z obrestno posledico (III. točka izreka sodbe).

Z dopolnilnim sklepom z dne 12. 9. 2016 je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti še dodatne pravdne stroške v višini 102,16 EUR.

2Zoper sodbo in zoper dopolnilni sklep se je iz pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožila tožena stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da višje sodišče sodbo in sklep razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži v plačilo tudi pritožbene stroške.

3Tožeča stranka na pritožbo zoper sodbo ni odgovorila.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5O pritožbah zoper sodbo in sklep je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6Sodba oz. sklep v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

K pritožbi zoper sodbo:

7Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali in da je tožeča stranka brez napak opravila s strani tožene stranke naročena popravila oziroma servise njenih strojev oz. naprav, tožena stranka pa opravljenih storitev ni plačala. Zato je na podlagi 619. člena Obligacijskega zakonika tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo.

8Tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sklepalo, da se navedbe tožeče stranke o obstoju vtoževanih računov štejejo za priznano dejstvo na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP. Vendar s tem očitkom uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka, ki je relativne narave in zato v tem postopku neupoštevna. Pa tudi sicer so pritožbene trditve v zvezi z obstojem vtoževanih računov nerelevantne, saj obveznost tožene stranke izhaja iz ugotovitve, da so bile storitve tožeče stranke za toženo stranko opravljene, zaradi česar ji je dolžna opravljeno delo plačati ne glede na dejstvo obstoja vtoževanih računov.

9Iz istega razloga je neutemeljeno tudi sklicevanje na 286. člen ZPP, saj je tudi kršitev te določbe relativne narave. Trditev, v čem je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je s to kršitvijo povezana, pa tožena stranka ni pojasnila. Sklicevanje na to, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno in v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso pretirano strogo razlagalo ravnanja tožene stranke v postopku izdaje izpodbijane sodbe, kar je vplivalo na njeno na zakonitost in pravilnost, je presplošno, da bi se tudi višje sodišče do tega očitka moglo konkretneje opredeliti.

10Tožena stranka nadalje še trdi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih ugovorov o krivdi tožeče stranke za stvarne napake, ki da jim tožeča stranka ni nasprotovala. Vendar je sodišče prve stopnje razloge za to v izpodbijani sodbi prepričljivo pojasnilo (prim. 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), tožena stranka pa jih v pritožbi niti ne napada. Pri tem se namreč sklicuje le na to, da je bilo posledično dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar v tem pritožbenem postopku, kot že uvodoma pojasnjeno, ni dovoljeno.

11Nazadnje višje sodišče odgovarja še na pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, s čimer tožeča stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar je ta podana le, ko sodbe zaradi nerazumljivosti, protislovnosti ali neobrazloženosti sploh ni mogoče preizkusiti. Sodba sodišča prve stopnje pa vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in skladni in jo je višje sodišče lahko preizkusilo.

K pritožbi zoper dopolnilni sklep:

12Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo še o pravdnih stroških tožeče stranke, ki jih je ta priglasila na naroku dne 8. 7. 2016 (red. št. 19, list. št. 64 spisa). Ker o njih v izpodbijani sodbi ni bilo odločeno, je sodišče prve stopnje pravilno, skladno s 326. in v zvezi s 332. členom ZPP, izdalo dopolnilni sklep. Pritožbene trditve o tem, da gre dejansko za pritožbo zoper sodbo iz razloga, ker so bili stroški odmerjeni napačno, ki pa da je nepopolna, so zato neutemeljene.

13Višje sodišče ugotavlja, da je bilo upoštevaje v dodatnem sklepu navedene postavke materialno pravo pri odmeri pravdnih stroškov pravilno uporabljeno (prim. 1. točka tarifne številke 20 v zvezi s tarifno število 18 Odvetniške tarife (OT) ter 10. člen OT).

14Ker je pooblaščenka tožeče stranke izpodbijano sodbo prejela 15. 7. 2016, predlog za popravo sodbe pa vložila 20. 7. 2016, je neutemeljena tudi pritožbena trditev, da je bil predlog podan prepozno, saj je bil vložen znotraj osem dnevnega zakonskega roka iz četrtega odstavka 458. člena ZPP. Napačna obrazložitev v izpodbijanem sklepu pa na pravilnost izdaje dopolnilnega sklepa ni vplivala.

15Trditve, da tožena stranka ni dolžna plačati sodne takse za pritožbo zoper dopolnilni sklep, ker bi morala biti odločitev vsebovana v izpodbijani sodbi, zoper katero se je prav tako pritožila in plačala sodno takso, bi tožena stranka morala uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato se višje sodišče do tega ne bo opredeljevalo.

16Pritožbi sta torej neutemeljeni, zato ju je višje sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v zvezi z dodatnim sklepom z dne 12. 9. 2016 potrdilo (353. člen ZPP).

17Tožena stranka s pritožbama ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenih postopkov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).