VSL sodba PRp 387/2016

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevi za sodno varstvo zagovornice pravne osebe in odločbo o prekršku prekrškovnega organa z dne 17. 2. 2015 spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper pravno osebo zaradi prekrška po tretji alineji prvega odstavka 15. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP) ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ker ni dokazano, da je pravna oseba storila prekršek. Ob reševanju zahteve za sodno varstvo zagovornice pravne osebe pa je sodišče odločbo o prekršku prekrškovnega organa z uporabo drugega odstavka 62.a člena ZP-1 spremenilo po uradni dolžnosti tako, da je postopek o prekršku zoper odgovorno osebo zaradi prekrška po drugem odstavku 15. člena v zvezi s tretjo alinejo prvega odstavka 15. člena ZVPNPP ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1. Odločilo je še, da stroški postopka iz 1. do 7. točke prvega odstavka 143. člena ZP-1 ter potrebni izdatki in nagrada zagovornice pravne osebe v znesku 240,95 EUR bremenijo proračun.

2Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da se podjetje lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je do kršitve, ki predstavlja zavajajočo poslovno prakso, prišlo iz razlogov, na katere nima vpliva. V obravnavanem primeru je iz vrnjenega obrazca za izročitev nagrade, pridobljene v nagradnem kvizu na TV ... potrošnika B. B. z dne 25. 8. 2014, razvidno, da je potrošnik priigral nagrado pizza pan, katero je zavrnil z navedbo, da je na TV ... priigral nagrado električno pečico. Potrošnik je na obrazec dopisal, da te nagrade ne sprejme, da je na podlagi kolesa sreče dobil električno pečico in mu le-ta pripada. Iz navedenega je po oceni sodišča razvidno, da potrošnik izročitve pizza pan od pravne osebe ni sprejel in je ni hotel sprejeti; prekrškovni organ pa storilcema ne očita, da nagrada pizza pan ni bila ustrezno nadomestilo za kakšno drugo nagrado, ampak je ugotovil, da je potrošnik zadel nagrado pizza pan, zato ni utemeljenega razloga, da potrošnik priigrane in obljubljene nagrade pizza pan ni sprejel oziroma jo je zavračal, saj ni zadel druge nagrade in mu s strani pravne osebe ni bila obljubljena. Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da v obravnavanem primeru storilca napovedane nagrade pizza pan nista razdelila oziroma dala nagrajencu B. B, ker potrošnik ni hotel sprejeti izročitve napovedane nagrade, kar pa je vzrok na strani potrošnika, na katerega storilca nimata vpliva. Po oceni sodišča tako ni dokazano, da je pravna oseba odgovorna, zato je postopek o prekršku zoper pravno osebo in odgovorno osebo ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1.

3Proti sodbi vlaga pravočasno pritožbo prekrškovni organ iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1. Višjemu sodišču predlaga, da ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se postopek o prekršku, kot je opisan v 1. in 2. točki izreka odločbe o prekršku z dne 17. 2. 2015, ne ustavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje da nadaljuje s postopkom odločanja o zahtevi za sodno varstvo na podlagi 65. člena ZP-1. Navaja, da se kršiteljema z odločbo o prekršku očita, da sta pri poslovanju s potrošnikom B. B. uporabila zavajajočo poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno iz 19. točke 7. člena ZVPNPP. Meni, kar izhaja tudi iz izpodbijane odločbe o prekršku, da sta kršitelja storila prekršek s tem, ko navedenemu potrošniku, ki je v oddaji „glasbeni kviz“, ki je bil na sporedu na TV ... dne 10. 10. 2013, zadel nagrado pizza pan, katero bi mu družba C. C. morala izročiti glede na enostransko določene splošne pogoje v roku 120 delovnih dni (ker mu obrazca ni poslala, je prekrškovni organ upošteval rok 120 delovnih dni od dneva, ko je nagrado pridobil), to je do 3. 4. 2014, do tega dne ni izročila, in sta naslednjega dne, to je 4. 4. 2014, uporabila zavajajočo poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno iz 19. točke 7. člena ZVPNPP in storila prekršek po tretji alineji prvega odstavka 15. člena istega zakona. Kršitelja ne bi bila odgovorna za prekršek, če bi potrošniku do vključno 3. 4. 2014 izročila nagrado, katero bi potrošnik zavrnil. Kršitelja sta storila prekršek, ker do 3. 4. 2014, ko je bil skrajni rok za izročitev nagrade, potrošniku nista izročila nagrade. Iz dokumentov je razvidno, da je potrošnik z dopisom z dne 26. 6. 2014 obvestil organizatorja nagradnega kviza na TV ..., da si je 10. 10. 2013 v oddaji v telefonskem klicu priigral električno pečico in da do 26. 6. 2014 ni prejel nobenega obvestila, pa tudi nagrade mu niso poslali. V splošnih pogojih je prebral, da bodo nagrade dostavljene v 120 delovnih dneh, pri čemer je poteklo že 176 delovnih dni, nagrade pa še ni dobil. Ker organizator nagradnega kviza ni odgovoril na dopis, se je potrošnik obrnil na pomoč na Tržni inšpektorat. Tržna inšpektorica je od organizatorja nagradnega kviza zahtevala posnetek oddaje z dne 10. 10. 2013, ročni zapis iz režije za ta dan, s strani potrošnika izpolnjen obrazec za izročitev nagrade in dokazilo o izročitvi nagrade. Pravna oseba je odgovorila, da posnetka oddaje nima več, ker ga mora hraniti šest mesecev, predložila pa je kopijo ročnega zapisa iz režije in obrazca za izročitev nagrade. Iz kopije ročnega zapisa iz režije je razvidno, da je potrošnik v nagradnem kvizu zadel pizza pan, prav tako je na obrazcu za izplačilo nagrade, katerega je potrošnik prejel šele 20. 8. 2014, navedena nagrada pizza pan. Potrošnik je na obrazec za izplačilo nagrade napisal pripombo: „Kakšno evidenco o nagradah imate?“ „Te nagrade ne sprejmem. Na podlagi kolesa sreče sem prejel električno pečico in to mi pripada.“ Ta obrazec je organizator nagradnega kviza prejel 25. 8. 2014. Ker prekrškovni organ v postopku ni pridobil posnetka oddaje, iz katerega bi bilo razvidno, katera nagrada je bila v oddaji obljubljena potrošniku, je glede na pojasnila pravne osebe v izjavi, izjave zaposlene pri pravni osebi in glede na pridobljene listine v odločbi o prekršku navedel, da je potrošnik zadel nagrado pizza pan. Meni, da bi pravna oseba morala potrošniku takoj po tem, ko je pridobil nagrado v oddaji, poslati v izpolnitev obrazec za izročitev nagrade in v primeru, če izpolnjenega obrazca ne bi dobila vrnjenega, narediti vse potrebno, da bi pridobila podatke potrebne za izročitev nagrade. Potrošnik sodeluje v nagradnem kvizu, ker si želi pridobiti razpisano nagrado, zato je v njegovem interesu, da obrazec čim prej vrne in nagrado čim prej dobi, saj se je s tem, ko je poklical na premijsko telefonsko številko, izpostavil visokim stroškom. Med potrošnikom in pravno osebo je očitno prišlo do nesporazuma glede vrste obljubljene nagrade, kar izhaja tudi iz izjav pravne osebe, da je pizza pan električni univerzalni pekač, kar pa je potrošnik lahko napačno razumel in zato v obrazcu za izplačilo nagrade zahteval električno pečico. Prekrškovni organ zato meni, da je navedena obrazložitev pravno utemeljena in da bo sodišče spoznalo, da sta kršitelja odgovorna za v odločbi o prekršku očitano jima uporabljeno zavajajočo poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno, da bo lahko v bodoče učinkovito ščitil interese potrošnikov kot šibkejših strank od gospodarskih subjektov, saj imajo odločitve sodišča veliko sporočilno moč za kršitelje, ki se na vse načine izogibajo odgovornosti za storjeni prekršek.

4Višje sodišče pri pregledu zadeve v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (preizkus na podlagi 159. člena ZP-1) ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je potrebno v obravnavanem primeru postopek o prekršku zoper storilca ustaviti na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 pravilna in zakonita, pritožba prekrškovnega organa pa ni utemeljena.

5Prekrškovni organ le navaja, da vlaga pritožbo tudi po 1. točki 154. člena ZP-1 (bistvena kršitev določb postopka o prekršku), ne da bi konkretiziral, zakaj je podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku. Prav tako pritožnik uveljavlja kršitev iz 2. točke 154. člena ZP-1 (kršitev materialnih določb ZP-1 ali predpisa, ki določa prekršek), ne da bi obrazložil, zakaj je podana kršitev določb predpisa, ki določa prekršek, to je ZVPNPP.

6Znaki prekrška po tretji alineji prvega odstavka 15. člena ZVPNPP so: „Z globo 3.000,00 do 40.000,00 EUR se kaznuje za prekršek pravna oseba in samostojni podjetnik posameznik ali podjetnica posameznica (v nadaljnjem besedilu: samostojni podjetnik posameznik), ki uporabi zavajajočo poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno (7. člen).“ Storilcema se očita, da sta uporabila zavajajočo poslovno prakso iz 19. točke prvega odstavka 7. člena ZVPNPP, ki določa, da so zavajajoče poslovne prakse predvsem, če podjetje v okviru poslovne prakse trdi, da se razpisuje nagradno tekmovanje, ali da je mogoče prejeti promocijsko nagrado, ne da bi se napovedane nagrade ali ustrezna nadomestila tudi dejansko razdelile.

7Utemeljene in pravilne so zato navedbe prvostopenjskega sodišča v točki 12 izpodbijane sodbe, da čas ni zakonski znak obravnavanega prekrška, saj le-ta v citirani kazenski določbi tretje alineje prvega odstavka 15. člena oziroma v materialni določbi 19. točke prvega odstavka 7. člena ZVPNPP ni naveden. Ker so vsi zakonski znaki obravnavanega prekrška določeni v ZVPNPP in čas, v katerem mora pravna oseba potrošniku izročiti nagrado ali ustrezno nadomestilo, ni zakonski znak storilcema očitanega prekrška, pritožbene navedbe, da bi morala storilca glede na enostransko določene splošne pogoje potrošniku izročiti nagrado v roku 120 delovnih dni, ne predstavljajo kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek.

8Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na splošne pogoje poslovanja pravne osebe (da bi morala pravna oseba glede na enostransko določene splošne pogoje potrošniku izročiti nagrado v roku 120 delovnih dni, to je do 3. 4. 2014) pa ne predstavljajo kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek, kar uveljavlja prekrškovni organ. Splošni pogoji poslovanja ne predstavljajo materialne dopolnilne norme, s katero je določen kateri od zakonskih znakov prekrška. Vsi znaki prekrška po tretji alineji prvega odstavka 15. člena ZVPNPP so namreč določeni v ZVPNPP, prav tako se navedena kazenska določba ne sklicuje na splošne pogoje poslovanja posamezne pravne osebe, zato le-ti ne predstavljajo materialne dopolnilne norme, s katero je določen kateri od zakonskih znakov prekrška.

9Višje sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe predpisa, ki določa prekršek (tretjo alinejo prvega odstavka 15. člena in 19. točko 7. člena ZVPNPP) ter določbe ZP-1. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe in spisovnega gradiva – obrazca za izplačilo nagrade z dne 25. 8. 2014 (list. št. 15) izhaja, da je potrošnik B. B. zavrnil priigrano nagrado pizza pan, saj je na obrazcu navedel: „Te nagrade ne sprejemam; na podlagi kolesa sreče sem prejel električno pečico in to mi pripada.“ Glede na navedeno je sodišče prve stopnje upoštevaje sodno prakso Vrhovnega sodišča RS X Ips 309/2010 z dne 6. 10. 2011 (da se podjetje lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je do kršitve, ki predstavlja zavajajočo poslovno prakso, prišlo iz razlogov, na katere nima vpliva; višja sila, razlogi na strani dobavitelja in podobno) in upoštevaje, da čas, v katerem mora podjetje potrošniku izročiti priigrano nagrado, ni zakonski znak obravnavanega prekrška, utemeljeno zaključilo, da storilca potrošniku B. B. nista izročila napovedane nagrade pizza pan, ker potrošnik ni hotel sprejeti napovedane nagrade, kar pa je vzrok na strani potrošnika, na katerega storilca nimata vpliva. Sodišče je nato utemeljeno in pravilno zaključilo, da storilcema ni dokazano, da navedene nagrade potrošniku nista izročila oziroma da je do neizročitve prišlo zaradi njune opustitve, zato ni dokazano, da sta izpolnila objektivne in subjektivne znake prekrška po tretji alineji prvega odstavka 15. člena ZVPNPP. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje postopek o prekršku zoper storilca utemeljeno in pravilno ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1.

10Višje sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo prekrškovnega organa kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijano sodbo.