VSL sklep I Ip 2725/2016

I. Pritožba proti odločitvi o zavrnitvi predloga za odlog se zavrže, sicer pa se pritožba zavrne in sklep v preostalem delu potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka zavrnilo ugovor dolžnika z dne 11. 3. 2016, predlog za omejitev z dne 12. 5. 2016 ter predlog za odlog. V 2. točki izreka pa je sklenilo, da mora dolžnik upniku v 8 dneh povrniti 571,18 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka za izpolnitev dalje.

2Proti sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da mu je sodišče odgovore na ugovor ter vloge in dokazne predloge upnika vročilo z izpodbijanim sklepom in mu tako ni dalo možnosti, da bi se o upnikovih izvajanjih kakorkoli izjasnil, s tem pa je kršilo načelo kontradiktornosti in pravico dolžnika do izjave v postopku. To velja še posebej zato, ker je sodišče pri svoji odločitvi v celoti sledilo izvajanjem upnika v njegovem odgovoru na ugovor in njegove navedbe povzelo v obrazložitev svojega sklepa kot argumente, ki jih zavzema sodišče. Dalje navaja, da je sodišče v izvršilnem postopku vezano na pravilo stroge formalne legalitete, v konkretnem primeru pa je potrdilo o izvršljivosti neskladno z izvršilnim naslovom in se sodišče ne more sklicevati na to, da lahko Okrožno sodišče v Kranju kadarkoli popravi napake v imenih in številkah. Dalje sodišču očita, da ni jasno, zakaj se glede omejitve izvršbe ukvarja z besedno razlago pomena besede „stroj“, saj dolžnik ni trdil, da je terensko vozilo Nissan letnik 2005 stroj, ampak da gre za edino vozilo, ki ga nujno potrebuje za opravljanje svoje dejavnosti. Sodišče je spregledalo, da prvi odstavek 80. člena ZIZ dovoljuje omejitev izvršbe tudi na drugih delovnih pripravah, če so te nujno potrebne dolžniku za opravljanje njegove dejavnosti in torej ZIZ ne govori le o strojih in orodju. Navaja, da je terensko vozilo Nissan delovna priprava, ki mu kot edino vozilo omogoča opravljanje dejavnosti. Pojasnil je, da ga nujno potrebuje, ker ima stranke na različnih lokacijah po Sloveniji in da dnevno v ta namen prevozi več sto kilometrov, predložil pa je tudi seznam strank, iz katerega to izhaja. Vozilo Nissan ni luksuzno vozilo, staro je 11 let, prevoženih ima 280.000 km in nima nobene vrednosti, bistveno pa je, da gre za edino vozilo, ki ga ima na razpolago in ker mu je sedaj fizično odvzeto in se nahaja pri izvršitelju, dolžnik z njim ne more več opravljati svoje dejavnosti. Pojasnjuje, da si cenejšega vozila ne more kupiti, saj ima blokiran račun. Predložil je podatke o svojih poslovnih partnerjih in datumih sklenitve pogodb z njimi, kar pa ne pomeni, da so takšne pogodbe že prenehale. Ta seznam je bil sodišču predložen z navedbo in pojasnilom, da je potrebno dnevno opraviti več kot 200 km, da lahko dolžnik izvaja storitve na več različnih naslovih. Opozarja, da obstajajo različne lokacije naročnikov, ki drugače kot s terenskim vozilom sploh niso dostopne. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da ugovoru in predlogu za odlog izvršbe ugodi, vse stroške postopka pa naloži v plačilo upniku.

3Na pritožbo je pravočasno odgovoril upnik. Meni, da bi moral dolžnik svoj predlog bolj specificirati, odgovor dolžnika na odgovor upnika pa v postopku ni predviden. V zvezi z neskladnostjo potrdila o izvršljivosti je očitno, da gre za tipkarsko napako sodišča. Vozilo dolžnika ni delovna priprava, za opravljanje zatrjevanih del bi si lahko dolžnik vozilo najel, tako kot si je najel pooblaščenca, kar dokazuje, da očitno razpolaga z določenimi denarnimi sredstvi. Navedbe o strankah in službenih poteh so neresnične, nespecificirane in neizkazane, njegov predlog pa nepopoln in nesubstanciran. Če bi bil dolžnik res tako vesten in aktiven, bi zlahka zaslužil sredstva za poplačilo upnika. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in sklep potrdi, dolžniku pa naloži v plačilo upnikove stroške odgovora na pritožbo s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Pritožba ni dovoljena v delu, ki se nanaša na odločitev o predlogu za odlog izvršbe, v preostalem delu pa ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

6Dolžnik v pritožbi uveljavlja, da mu je sodišče odvzelo pravico do izjave in kršilo načelo kontradiktornosti, saj mu je odgovore na ugovor ter vloge in dokazne predloge upnika vročilo šele z izpodbijanim sklepom in mu tako ni dalo možnosti, da bi se o upnikovih izvajanjih kakorkoli izjasnil. Vendar pa takšna kršitev po mnenju pritožbenega sodišča ni podana. ZIZ v 57. členu ureja vročitev dolžnikovega pravočasnega, popolnega in dovoljenega ugovora upniku v odgovor, nadaljnjega dolžnikovega odgovora na upnikov odgovor pa ne predvideva. Ker tako za upnikov odgovor na ugovor v ZIZ ni posebej določeno, da ga je treba vročiti dolžniku, opustitev vročitve odgovora na ugovor dolžniku ne pomeni nujno kršitve načela kontradiktornosti. V primerih, ko ni jasne in nedvoumne zakonske norme, ki bi določala, ali je neko vlogo treba vročiti nasprotniku v opredelitev ali ne, mora sodišče izhajati iz težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave, ki je v tem, da se lahko posameznik izjavi o vsem, kar je pomembno za odločitev o njegovi pravici. Ustava pa pri tem od sodišč ne zahteva, da bi strankam sodnih postopkov omogočala opredelitev do prav vseh vlog nasprotne stranke, torej tudi tistih, ki ne morejo vplivati na izid postopka, do prepoznih, nedopustnih, očitno pravno nepomembnih ali neutemeljenih navedb nasprotnika in do vlog, ki ne vsebujejo ničesar novega(1). V obravnavanem primeru bi bila zato zatrjevana kršitev pravil postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) podana, če bi upnik v svojih odgovorih zatrjeval novo pravno pomembno dejstvo oziroma predlagal nov dokaz, sodišče prve stopnje pa bi svojo odločitev oprlo na tako zatrjevana dejstva ali predlagane dokaze. Dolžnik v pritožbi sicer trdi, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi sledilo izvajanjem upnika in njegove navedbe iz odgovora na ugovor povzelo v obrazložitev sklepa, vendar pa ne navede, na katere upnikove navedbe konkretno je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da se glede odločilnih dejstev sodišče prve stopnje kljub uvodnemu sklicevanju na upnikov odgovor na tega pri sami odločitvi ni oprlo. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača očitek o storjeni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

7V predmetnem izvršilnem postopku teče izvršba na podlagi izvršilnega naslova - sodne poravnave Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 505/2103 (pravilno 505/2013) z dne 13. 11. 2014. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se potrdilo o izvršljivosti za sodno poravnavo ne izda tako kot za sodno odločbo, saj je skladno z določbama prvega in drugega odstavka 20. člena ZIZ sodna poravnava izvršljiva, če je terjatev iz poravnave zapadla, zapadlost terjatve pa se dokazuje z zapisnikom o poravnavi, javno listino ali po zakonu overjeno listino. V konkretnem primeru je zapadlost upnikove terjatve jasno razvidna že iz same sodne poravnave, zato je skladno s prvim odstavkom 20. člena ZIZ sodna poravnava izvršljiva. Glede na pojasnjeno so vse pritožbene navedbe v zvezi s potrdilom o izvršljivosti in njegovo neskladnostjo z izvršilnim naslovom pravno nepomembne, zato se pritožbeno sodišče do njih tudi ni posebej opredeljevalo (prim. prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8Sodišče prve stopnje je na podlagi 80. člena ZIZ odločalo tudi o predlogu dolžnika za omejitev izvršbe. Ta v prvem odstavku določa, da izvršbe proti pravni osebi, ki opravlja gospodarsko dejavnost in proti podjetniku, ni mogoče dovoliti na stroje, orodje in druge delovne priprave, kolikor so te stvari nujno potrebne dolžniku za opravljanje njegove dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da ima upnik za poplačilo svoje terjatve izvršilni naslov, ki mu omogoča, da v primeru kot je ta, to pa je, ko dolžnik prostovoljno svojih obveznosti noče izpolniti, za poplačilo svoje terjatve poseže na dolžnikovo premoženje. Zato je treba vse omejitve te pravice upnika, ki je po praksi Ustavnega sodišča vidik pravice do sodnega varstva, razlagati restriktivno, to pa so tudi omejitve iz 80. člena ZIZ, in hkrati v sorazmerju z dolžnikovo pravico do svobodne gospodarske pobude. Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da je namen te določbe iz izvršbe izvzeti tiste stroje, orodje in delovne priprave, katerih rubež bi onemogočil dolžnikovo opravljanje dejavnosti in s tem uničil njegovo poslovanje, ne pa morda samo zmanjšal obseg ali otežil opravljanje dejavnosti.

9Trditveno in dokazno breme, da so določene stvari nujno potrebne za opravljanje dolžnikove dejavnosti, je na dolžniku. V predlogu za omejitev z dne 12. 5. 2016 je dolžnik navedel, da izvršba na vozilo Nissan ni dopustna, saj je to edino vozilo, ki ga ima v lasti in ga nujno potrebuje za opravljanje dejavnosti za izpolnitev pogodbenih obveznosti do strank. Z njim se pripelje do strank in poslovnih sodelavcev po Sloveniji ter na kraj izpolnitve pride s svojimi zaposlenimi, kjer ti izpolnijo sprejete pogodbene zaveze. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dolžnikovih trditev sploh ne izhaja, kakšno dejavnost ali dejavnosti dolžnik opravlja, saj svoje dejavnosti ni konkretno opredelil (navedel je le, da opravlja servisne storitve, sestanke, montaže, oglede, gradnjo, pripravo dokumentacije in organizira delo), prav tako pa tudi ni trdil, da opravlja dejavnost prevozov, pri čemer ni odveč dodati, da firma dolžnika glasi D., obnovljivi viri energije, d.o.o. Posledično dolžnik tudi ni ne pojasnil ne izkazal, v čem je nujnost vozila Nissan ter na kakšen način in zakaj brez prav tega vozila ne bi mogel več opravljati svoje dejavnosti, za katero pa kot rečeno ni trdil, da je dejavnost prevozov. Dolžnikove pomanjkljive navedbe tako ne omogočajo zaključka, da je vozilo Nissan dolžniku nujno potrebno za opravljanje njegove dejavnosti, zato pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za omejitev z dne 12. 5. 2016 sprejema kot pravilno. Dolžnik pa v pritožbi zgolj s ponavljanjem svojih navedb iz predloga za omejitev izvršbe pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje ne more izpodbiti.

10Venire contra factum proprium (5. člen Obligacijskega zakonika – OZ) je tudi ravnanje dolžnika, da obveznosti, ki jo ima po izvršilnem naslovu – sodni poravnavi (!), ne izpolni, hkrati pa zatrjuje, da ima posle, ki presegajo 100.000 EUR, v predlogu za odlog izvršbe pa še navaja, da je predmetni upnik pravzaprav tretji v vrsti za plačilo iz vrednosti predmetnega vozila, ki glede na zatrjevano iz vrednosti tega premoženja ne bo poplačan. Hkrati tudi na primer upniku v okviru možnosti, ki jih ima po drugem in četrtem odstavku 34. člena ZIZ, ne ponudi učinkovite možnosti za poplačilo terjatve (kar hkrati predstavlja izpolnitev obveznosti, katero se je zavezal izpolniti v sodni poravnavi). Ob tehtanju obeh pravic in ob pravkar povedanem dolžnik ne more biti deležen predlaganega pravnega varstva, ki meji na zlorabo pravice.

11Glede odločitve o upnikovih stroških postopka (2. točka izreka izpodbijanega sklepa) dolžnik ni navedel nobenih konkretnih pritožbenih razlogov. Pritožbeno sodišče je v okviru preizkusa po uradni dolžnosti, pri katerem pazi tudi na pravilno uporabo materialnega prava, ugotovilo, da so bili stroški upnikovih odgovorov v višini 571,18 EUR odmerjeni skladno z določbami Odvetniške tarife in ker so bili potrebni za izvršbo, jih je sodišče prve stopnje na podlagi petega odstavka 38. člena ZIZ pravilno naložilo dolžniku v plačilo.

12Glede na vse pojasnjeno so torej dolžnikove pritožbene navedbe neutemeljene in ker tudi niso podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbo dolžnika v delu, ki se nanaša na odločitev o ugovoru z dne 11. 3. 2016, o predlogu za omejitev z dne 12. 5. 2016 in o upnikovih stroških postopka, zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje v tem obsegu potrdilo.

13Po določbi četrtega odstavka 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je pritožba med drugim nedovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa zanjo. Ta je podan le tedaj, če gre za odločitev, ki je pritožniku v škodo, ali, povedano drugače, če je s pritožbo mogoče doseči za pritožnika ugodnejšo rešitev. Pravni interes mora biti podan ves čas postopka, tako ob vložitvi pritožbe, kot v celotnem pritožbenem postopku in ob odločanju o pritožbi (prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS I Up 460/2000). Dolžnik je predlagal odlog izvršbe do odločitve o ugovoru z dne 12. 5. 2016, ki pa ga je sodišče prve stopnje nato obravnavalo kot predlog za omejitev izvršbe po 80. členu ZIZ. Ta rok pa je s predhodno sprejeto odločitvijo pritožbenega sodišča (ko je potrdilo odločitev o predlogu za omejitev izvršbe) že potekel. Tudi če bi se pokazalo, da je pritožba utemeljena, to dolžniku ne bi moglo prinesti konkretne in neposredne pravne koristi, saj je čas, za katerega je predlagal odlog izvršbe, do trenutka odločanja o pritožbi proti odločitvi o predlogu za odlog izvršbe že potekel. S potekom tega obdobja pa je tudi pravni interes dolžnika za pritožbo proti taki odločitvi prenehal, saj ugodnejše odločitve ne more več doseči. Glede na pojasnjeno dolžnik nima pravnega interesa za pritožbo proti odločitvi o predlogu za odlog izvršbe, zato je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo v tem delu zavrglo (1. točka 365. člena v zvezi s prvim in četrtim odstavkom 343. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

14Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče upniku ni priznalo priglašenih stroškov odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato so bili ti stroški nepotrebni (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------

Op. št. (1): Odločba Ustavnega sodišča RS Up-419/10 z dne 2. 12. 2010.