VSL sodba V Cpg 81/2017

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožbena dejanja

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„- Toženi stranki se prepovejo nadaljnja dejanja nelojalne konkurence organizacij dogodkov X in uporaba znamke X z registrsko št. 000 in Y z registrsko št. 111 ter razlikovalnih znakov v povezavi z dogodki X, ki izhajajo iz znamke Y z registrsko št. 111 ali znamke X z registrsko št. 000.

- Tožena stranka je dolžna tožeči stranki solidarno z Zavodom A, A. A., B. B., C. C., D. D., plačati 12.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2016 dalje do plačila, pod izvršbo.“

V II. točki izreka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki 1.570,75 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamujenega zneska od prvega dne zamude dalje do plačila.

2Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbene razloge po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob tem je predlagala združitev tega postopka s postopkom iste tožeče stranke proti toženi stranki Zavod A. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

Predmet tožbenega zahtevka

5Tožeča stranka je vložila tožbo zoper šest solidarnih tožencev, in sicer zoper Zavod A, A. A., E. E., B. B., C. C. in D. D. Od vseh tožencev je zahtevala:

- prepoved nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence organizacij dogodkov X;

- prepoved uporabe razlikovalnih znakov oziroma znamk X (registrska št. 000) in Y (registrska št. 111) v povezavi z dogodki X;

- solidarno plačilo licenčnine v znesku 12.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2016 dalje do plačila.

6Sodišče prve stopnje je ta postopek razdružilo. Predmet tega spora je le tožbeni zahtevek zoper toženca E. E.

7V okviru materialno procesnega vodstva je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 27. 6. 2016 (r. št. 8) tožečo stranko pozvalo, naj individualizira konkretna ravnanja, s katerimi je toženec E. E. kot fizična oseba nelojalno konkuriral tožeči stranki pri organizaciji dogodkov X oziroma naj individualizira konkretne primere, ko je E. E. kot fizična oseba uporabil razlikovalne znake oziroma znamke X in Y v povezavi z dogodki X.

8Tožeča stranka je na to odgovorila s pripravljalno vlogo z dne 5. 9. 2016 (r. št. 12). Navedla je, da je toženec kot fizična oseba odgovoren za vse obveznosti Zavoda A., ki izhajajo iz Pogodbe o sodelovanju z dne 20. 3. 2015 (v nadaljevanju Pogodba, priloga A2), in sicer na podlagi poroštvene izjave z istega dne. Ta toženec je osebno sodeloval pri kršitvah Pogodbe, saj je opravljal aktivnosti organizacije in izvedbe dogodkov X. Pojasnila je, da je E. E. soustanovitelj Zavoda A, z ustanovitvijo tega zavoda pa je hotel prikriti svojo osebno vpletenost ter ga zlorabiti na način, da bi preko njega obšel zaveze iz pogodbe in poroštva.

Obrazložitev izpodbijane sodbe

9Kot rečeno, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da toženec E. E. ni stranka Pogodbe, ki je bila sklenjena med tožečo stranko in Zavodom A. Toženec se je le kot porok zavezal za plačilo licenčnine po tej Pogodbi.

10Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da tistemu, ki ni stranka pogodbe, že pojmovno ni mogoče očitati, da se je skušal izogniti pogodbenim obveznostim. Zato je presodilo, da je bila zaveza toženca po Pogodbi izključno poroštvena.

11Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da E. E., tožen kot fizična oseba, na relevantnem trgu (1) ni sodeloval drugače kot del ekipe Zavoda A, da se ni v nobenem obsegu kot fizična oseba s svojim imenom ali s katerokoli znamko ali znakom pojavil na relevantnem trgu ter da pri svojem delu ni uporabil ali nadgradil know-howa tožeče stranke, temveč je sodeloval s pretežno neodvisno pridobljenimi veščinami in mimo tožeče stranke pridobljeno prakso. Zato je presodilo, da toženec kot fizična oseba ni opravil nobenih dejanj, ki bi lahko povzročila zmedo na trgu glede vprašanja organizacije tedna mode.

12V zvezi z vtoževanim plačilom licenčnine pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je Pogodba nanašala le na dogodek v aprilu 2015. Ker med pravdnima strankama ni bilo spora, da je bila licenčnina za ta dogodek plačana, za naslednje dogodke pa tožeča stranka pogodbene podlage ni izkazala, je tudi ta tožbeni zahtevek zavrnilo.

Razlogi za zavrnitev pritožbe

13Nelojalna konkurenca je dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim podjetjem (drugi odstavek 63a. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence, v nadaljevanju ZPOmK-1; smiselno enako je prej določal drugi odstavek 13. člena Zakona o varstvu konkurence, v nadaljevanju ZVK). Za obstoj dejanja nelojalne konkurence morajo biti podani vsi elementi te generalne klavzule. To pomeni, da mora iti med drugim za dejanje, ki ga stori 1. podjetje, 2. pri nastopanju na trgu.(2) Podjetje je subjekt, ki opravlja gospodarsko dejavnost, ne glede na njegovo pravnoorganizacijsko obliko in lastninsko pripadnost (1. točka 3. člena ZPOmK-1, smiselno enako 2. člen ZVK). Ta pojem se v konkurenčnem pravu razteza preko ožjega korporacijskega pomena v smislu Zakona o gospodarskih družbah na vsak gospodarski podjem. (3)

14Pritožnik uvodoma izpostavlja, da se je toženec s poroštveno izjavo zavezal k izpolnitvi vseh obveznosti Zavoda A iz Pogodbe, tako iz naslova uporabe znamk in logotipov kot tudi iz naslova plačila licenčnine. Ker je Zavod A uporabljal znamke in znake, ki pripadajo tožeči stranki, meni, da je zahtevek zoper toženca utemeljen že iz tega razloga. Poleg tega opozarja, da je toženec tudi osebno uporabljal znamke in znake tožeče stranke ter da je v zvezi z organizacijo spornih dogodkov deloval tudi izven pravne osebe.

15Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da se je toženec s poroštveno izjavo z dne 20. 3. 2015, ki je priloga Pogodbe, kot solidarni porok in plačnik zavezal le za plačilo licenčnine, ne pa tudi za kaj več. To jasno izhaja iz 4. člena Pogodbe v povezavi s priloženo poroštveno izjavo. Nasprotno pritožbeno stališče je zmotno.

16Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (prim. 7. in 212. člen ZPP). E. E. je v tem gospodarskem sporu tožen kot fizična oseba. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni podala substanciranih trditev o tem, da je ta toženec v okviru relevantnega trga poleg sodelovanja znotraj Zavoda A sodeloval tudi kot fizična oseba. Tožeča stranka namreč niti po pozivu sodišča prve stopnje na individualizacijo konkretnih ravnanj, s katerimi naj bi toženec kot fizična oseba nelojalno konkuriral tožeči stranki, oziroma s katerimi naj bi kršil njeno blagovno znamko, tega ni storila (glej tudi 8. točko obrazložitve te sodbe). To pomeni, da ni zmogla trditvenega bremena, da je toženec na trgu nastopal kot „podjetje“. Dejanj nelojalne konkurence pa ne morejo storiti fizične osebe, ki samostojno ne opravljajo gospodarske dejavnosti. (4) Zato je tožba v tem delu nesklepčna. Zaradi odsotnosti opredelitve konkretnih ravnanj, s katerimi naj bi toženec kot fizična oseba kršil znamko tožeče stranke, pa tožbeni zahtevek v tem delu ni utemeljen niti po določbah Zakona o industrijski lastnini (prim. 121. člen ZIL-1).

17Trditve tožeče stranke, da je hotel toženec z ustanovitvijo zavoda prikriti svojo osebno vpletenost in obiti svoje pogodbene ter poroštvene zaveze, pa so neutemeljene tudi zato, ker toženec kot (so)ustanovitelj zavoda za njegove obveznosti praviloma odgovarja že na podlagi drugega odstavka 49. člena Zakona o zavodih.

18Pritožnik nadalje vztraja, da je bila Pogodba sklenjena kot krovna pogodba tako za dogodek, ki se je odvijal v aprilu 2015, kot tudi za organizacijo in izvedbo vseh bodočih dogodkov. Zato meni, da je tožeča stranka upravičena do dodatne licenčnine. Da je opisano stališče zmotno, je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Določbe Pogodbe so jasne in ne potrebujejo razlage (prim. prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Tako iz 1., 3. in 9. člena Pogodbe nedvoumno izhaja, da se je vsebina Pogodbe nanašala le na dogodek X, organiziran v aprilu 2015. Licenčnina za ta dogodek pa je bila nesporno plačana. Zgolj iz četrtega odstavka 4. člena Pogodbe, ki določa, da bo koncept in trajanje posameznega dogodka X stvar vsakokratnega dogovora obeh strank, ter iz 9. člena Pogodbe, s katerim se je tožeča stranka Zavodu A zavezala po izvedbi dogodka X 15/16 podati ponudbo za sklenitev nove pogodbe za izvedbo nadaljnjih dogodkov X, ne sledi, da bi se obveznosti, izrecno dogovorjene za aprilski dogodek, nanašale tudi na katerekoli nadaljnje dogodke. Zgolj zaveza za podajo ponudbe namreč še ne pomeni sklenitve pogodbe.(5) Zato pritožba niti v tem delu ni utemeljena.

19Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da pritožnikov predlog za združitev pritožbenih postopkov ni utemeljen. S tem se namreč ne bi pospešilo obravnavanje zadev, saj gre za drugačno dejansko stanje. Prav tako se ne bi zmanjšali stroški, saj pravde kljub združitvi ohranijo svojo samostojnost (prim. 300. člen ZPP).

Sklepno

20Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje na temelju 353. člena ZPP potrdilo.

Odločitev o pritožbenih stroških

21Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). V odgovoru na pritožbo namreč ni navedla nobenega pomembnega dejstva, s katerim bi pripomogla k rešitvi pritožbe.

-------------

Op. št. (1): Trg, povezan z dogodkom teden mode v času od vključno jesen 2015 dalje.

Op. št. (2): Prim. Zabel, Zakon o varstvu konkurence s komentarjem, Zakon o trgovini s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, str. 75.

Op. št. (3): Prim. Grilc, Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2009, str. 58.

Op. št. (4): Tako VSRS v sodbi III Ips 88/2007.

Op. št. (5): Ponudba je določeni osebi dan predlog za sklenitev pogodbe, ki vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe, tako da bi se z njegovim sprejemom pogodba lahko sklenila (prvi odstavek 22. člena OZ). Pogodba pa je sklenjena šele, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ), torej s sprejemom ponudbe (prvi odstavek 28. člena OZ).