VSL sodba in sklep I Cpg 1729/2015

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka razveljavi za znesek 12.353,84 EUR in v III. točki izreka v celoti, ter se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka glede zavrnitve zahtevka na plačilo 6.244,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2014 potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo 1.) zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek za znesek 36.538,14 EUR s pripadki (I. točka izreka); 2.) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 18.598,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2014 do plačila (II. točka izreka), in 3.) tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne 2.264,47 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2Zoper sodbo (II. in III. točka izreka odločbe) se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5V predmetni zadevi je tožeča stranka (med drugim) zatrjevala, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna, ker ji za objekt na V. cesti ni posredovala seznama dolžnikov v zvezi z dobavljeno toplotno energijo v mesecu decembru 2010. Tem navedbam pa sodišče prve stopnje ni sledilo, saj je ugotovilo, da tožena stranka januarja 2011, ko je račun za december 2010 zapadel v plačilo, ni bila več upravnik omenjenega objekta.

6Tožeča stranka v pritožbi navaja, da v konkretnem primeru ni relevantno kdaj je račun zapadel v plačilo, temveč, da je bila tožena stranka upravnik v času, ko je bila toplotna energija dobavljena. Takšno stališče pa bi bilo po oceni višjega sodišča pravilno le v primeru, ko bi tožeča stranka zahtevala plačilo od etažnega lastnika oziroma dejanskega porabnika toplotne energije. V primeru, ko tožeča stranka uveljavlja odškodninsko odgovornost tožene stranke, ker ji le-ta ni predložila seznama dolžnikov, pa je potrebno upoštevati, da bi tožena stranka takšen seznam lahko izdelala le pod pogojem, da je predhodno opravila razdelitev stroškov med etažne lastnike in jim naložila njihovo plačilo (saj bi le tako lahko ugotovila kateri etažni lastniki niso poravnali svojih obveznosti). Tega pa tožena stranka za dobavljeno toplotno energijo v mesecu decembru 2010 ni bila pooblaščena storiti, saj se je ta strošek lahko razdelil med etažne lastnike šele januarja 2011, ko nesporno ni bila več upravnik objekta na V. cesti. Ko je tako, pa tožena stranka tudi ni mogla izdelati seznama dolžnikov in njena odškodninska odgovornost že iz tega razloga ne more biti podana.

7Obveznost plačila računa, ki se nanaša na objekt na V. cesti, toženi stranki tudi ni mogoče naložiti, ker, kot izpostavlja pritožnica, tega računa tožena stranka ni zavrnila oziroma jo je tožena stranka šele z dopisom z dne 10. 2. 2011 obvestila, da s 1. 1. 2011 ni več upravnik objekta na V. cesti. Po oceni višjega sodišča namreč ta dva podatka sama po sebi nista take kvalitete, da bi bila zaradi tega tožena stranka pasivno legitimirana za plačilo s strani etažnih lastnikov porabljene toplotne energije. Ker brez prejema mesečnega obračuna etažni lastniki niti niso mogli izvesti plačila, pa se kot nelogične (in kot take neupoštevane) izkažejo tudi pritožbene navedbe, da je tožena stranka od etažnih lastnikov prejela plačilo za v decembru 2010 dobavljeno toplotno energijo.

8Glede na navedeno višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek, ki se nanaša na objekt na V. cesti. Ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo v tem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo v II. točki izreka za znesek 6.244,66 EUR (prim. prilogo A265) potrdilo (353. člen ZPP).

9V zvezi z objekti na Ulica D. 198 in 198A je sodišče prve stopnje zapisalo, da tožeča stranka ni prerekala navedb tožene stranke, da je v omenjenih objektih prenehala biti upravnik že s 30. 7. 2009. To ugotovitev sodišča prve stopnje pa tožeča stranka utemeljeno izpodbija v pritožbi. Tožeča stranka je namreč v postopku na prvi stopnji trdila, da je tožena stranka izgubila status upravnika šele 1. 12. 2011 (l. št. 19 spisa) ter se pri tem sklicevala na dopis tožene stranke z dne 6. 1. 2012 (priloga A235), aneks št. 78 k pogodbi o poslovnem sodelovanju (A 243), priložila pa je tudi izpisek prometa, iz katerega izhaja, da je tožena stranka delno plačala tudi še račun tožeče stranke, ki je zapadel v plačilo 25. 12. 2011 (A242). Kljub odločilni naravi teh navedb (v kolikor bi se izkazale za resnične, bi tožena stranka za čas, ko je dejansko opravljala naloge upravnika, tožeči stranki morala predložiti seznam dolžnikov), je le-te sodišče prve stopnje spregledalo (zato je v tem delu izostala tudi presoja predloženih dokazov), zato je podana kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Nadalje je tožeča stranka s tožbo zahtevala tudi povračilo škode (podrejeno neupravičeno pridobljenega) v zvezi z objekti na K. ulici 6 in Ulica D. 192. Pritožnica pravilno navaja, da izpodbijana sodba o zavrnitvi zahtevka v tem delu nima razlogov, zato je podana kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11Ker izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je v tej smeri ni mogoče preizkusiti, poleg tega pa bi opredeljevanje višjega sodišča do nosilnih dejanskih argumentov (in dokazov) tožeče stranke, ki jih je sodišče prve stopnje spregledalo, pomenilo, da so bili le-ti obravnavani in preizkušani le na eni stopnji sojenja (kršitev pravice do pritožbe), je višje sodišče pritožbi tožeče stranke v preostalem delu ugodilo, izpodbijano sodbo v II. točki izreka na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP za znesek 12.353,84 EUR razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene kršitve, po potrebi pa se bo moralo opredeliti tudi do zahtevka tožeče stranke iz naslova neupravičene obogatitve.

13Ker je višje sodišče delno razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje, je končni uspeh pravdnih strank še neznan. Zato je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka (III. točka izreka) ter tudi v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob ponovnem odločanju o stroških bo sodišče lahko upoštevalo tudi prvi odstavek 158. člena ZPP, ne le 154. in 155. člena istega zakona.

14Odločitev o pritožbenih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.