VSRS sklep Cp 20/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je predlogu predlagatelja ugodilo in priznalo tujo sodno odločbo - sodbo Občinskega sodišča v Bihaću št. 17 0 P 002403 08 P z dne 15. 4. 2009. Nasprotni udeleženec je proti navedeni odločbi vložil ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

2Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje le pravni pooblaščenec nasprotnega udeleženca. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo njegovemu ugovoru in zavrnitev predloga za priznanje izvršljivosti tuje sodne odločbe. Navaja, da ni podana aktivna legitimacija predlagateljice oz. da Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in enake možnosti RS (v nadaljevanju MDDSZ) ne more in ne sme zastopati mld. A.A., ki ga zastopa zakonita zastopnica B.B., Bosna in Hercegovina. Nadalje navaja, da je bila tuja sodna odločba, ki se predlaga za priznanje pravne veljavnosti in izvršljivosti, izdana zgolj na podlagi dejstva, da je predlagateljica iz Bihaća. Ker iz ugotovitev in zaključkov prvostopenjskega sodišča ne izhaja na podlagi česa sklepa, da je bila tuja sodna odločba izdana na podlagi prebivališča tožeče stranke, je sodba obremenjena z kršitvijo določb pravdnega postopka. Po mnenju pritožnika je pristojnost občinskega sodišča v Bihaću temeljila izključno na državljanstvu mld. A.A., ne pa na njegovem prebivališču. Nepopolno ugotovljeno dejansko stanje je podano v zvezi s prebivališčem in krajem dela toženca. Razlog za zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe po 1. točki prvega odstavka 98. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) pa je podan, ker sodišče ni pridobilo pojasnila pristojnega ministrstva v zvezi s tem, zakaj se je postopek, v katerem je bila tuja sodna odločba izdana, vodil pred Občinskim sodiščem v Bihaću. Pritožnik tudi vztraja, da med BIH in RS ni vzajemnosti, s čimer je podan razlog po prvem odst. 101. čl. ZMZPP. Sodišče pa ga tudi ni seznanilo z odgovorom MP RS z dne 4. 11. 2014, do katerega se ni mogel opredeliti, s čimer je bila opuščena vročitev in mu je bila kršena pravica do izjave v postopku. Nadalje navaja, da se izrek izpodbijanega sklepa ne ujema s tujo sodno odločbo z dne 15. 4. 2009 oziroma z njenim prevodom. Tuja sodna odločba tudi ni postala pravnomočna 19. 7. 2009 temveč 16. 6. 2009. Meni tudi, da je sodišče nepravilno prevzelo vlogo prevajalca in opozarja na nedoslednosti v njegovem prevodu. Meni, da je v konkretni zadevi pomembna sodba Kantonalnega sodišča v Bihaću, ki je pritožniku naložilo plačevanje mesečne preživnine za mld. A. v višini 160 KM. Sklepoma dodaja, da je v preteklosti preživnino plačeval in prilaga nekatere fotokopije plačil.

3Sodišče je pritožbo vročilo predlagatelju, ki nanjo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5V postopku za priznanje tuje sodne odločbe se mora sodišče omejiti na preizkus, ali so predložene vse zahtevane listine in ali niso podane negativne procesne predpostavke za priznanje (določbe 94. do 101. člena ZMZPP). Taka ureditev pomeni, da je presoja omejena predvsem na izpolnjevanje tako imenovanih formalnih pogojev za priznanje, vsebinsko pa se preizkus omeji le na vprašanje, ali tuja sodna odločba ne nasprotuje domačemu javnemu redu (sistem omejenega preizkusa). Kontradiktornost postopka priznanja tuje sodne odločbe pa je zagotovljena z možnostjo ugovora nasprotnega udeleženca (tretji odstavek 109. člena ZMZPP).

6Tuja sodna odločba se ne prizna, če je za zadevo, za katero gre, izključno pristojno sodišče ali drug organ Republike Slovenije (prvi odstavek 97. člena ZMZPP). Sodišče Republike Slovenije je izključno pristojno, kadar je to v ZMZPP ali v drugem zakonu izrecno določeno (prvi odstavek 50. člena ZMZPP). ZMZPP določa izključno pristojnost slovenskega sodišča v določbah 60. - 64., 71. in 78. - 84. člena ZMZPP.

7S tujo sodno odločbo (sodbo Občinskega sodišča v Bihaću št. 17 0 P 002403 08 P z dne 15. 4. 2009) je bila določena tudi preživnina, ki jo mora nasprotni udeleženec plačevati za preživljanje mladoletnega predlagatelja. Sodišče je v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo, zakaj se je postopek vodil pred konkretnim sodiščem v BIH, pritožnik pa ne pojasni, kaj naj bi poizvedba pristojnega ministrstva v zvezi s tem drugače ugotovila. Pritožbeni očitki ne ponudijo argumentov, ki bi za odločitev o preživnini odrekali pristojnost sodišču v BIH. Celo nasprotno, pritožnik se sklicuje na drugo odločbo sodišča v Bihaću, ki ni predmet tega postopka in v kateri naj bi mu bilo naloženo plačevanje preživnine v nižjem znesku. Vprašanje dejanskega plačila preživnin je okoliščina, ki jo bo pritožnik lahko uveljavljal v morebitnem kasnejšem izvršilnem postopku.

8Sodišče je aktivno legitimacijo MDDSZ utemeljilo z določbo 6. člena Konvencije o izterjavi preživninskih zahtevkov v tujini z dne 20. 6. 1956 (Ur. l. SFRJ - MP, št. 11/81). Pritožnik takšni odločitvi zgolj pavšalno ugovarja in ne ponudi razlogov, zakaj je takšna odločitev sodišča napačna.

9Sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve pojasni, zakaj tuja sodna odločba ne temelji zgolj na državljanstvu tožnice in mladoletnega A., na kar se Vrhovno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Pritožnik ugotovitvam sodišča nasprotuje zgolj pavšalno in ne ponudi nobenega pravnega argumenta, ki bi odločitvi nasprotoval.

10Same višine preživnine v postopku za priznanje tuje sodne odločbe (sistem omejenega preizkusa) ni mogoče preizkušati. Slovensko sodišče v postopku za priznanje tuje sodne odločbe torej ne preizkuša, ali je tuje sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi ne, ali je v zadevi materialnopravno pravilno odločilo. Okoliščine, ki jih nasprotni udeleženec navaja v pritožbi (njegove osebne in premoženjske razmere), posegajo v dejanska in materialna vprašanja, zato jih v tem postopku ne more uveljavljati.

11Obstoj vzajemnosti glede priznanja tuje sodne odločbe se domneva do dokaza o nasprotnem (tretji odstavek 101. ZMZPP). To pomeni, da je pogoj za ugotavljanje vzajemnosti najprej sploh trditev (katere izmed) strank, da vzajemnost ne obstaja, nadalje pa, da leži breme dokazovanja neobstoja vzajemnosti na stranki, ki navedeno zatrjuje. Treba je presoditi, ali pravila o priznanju tujih odločb te države v načelu omogočajo priznanje naših odločb (po stanju ob odločanju o predlogu za priznanje). Tisti, ki nasprotuje priznanju, mora torej trditi in dokazati, da v državi izvora odločbe zavračajo priznanje slovenskih odločb oziroma da glede na njihova pravila o priznanju tujih sodnih odločb ni mogoče pričakovati, da bi jih priznali(1). Vrhovno sodišče poudarja, da nasprotni udeleženec v obravnavanem primeru temu (z ugovorom, da ni vzajemnosti pri priznavanju sodnih odločb med Republiko Slovenijo in BIH) ni zadostil. Vsled navedenega ne drži pritožbena navedba, da je bila nasprotnemu udeležencu odvzeta pravica do izjave, ker mu sodišče ni vročilo odgovora Ministrstva za pravosodje z dne 4. 11. 2014, da vzajemnost med državama obstaja. Kontradiktornost postopka priznanja tuje sodne odločbe je nasprotnemu udeležencu namreč zagotovljena z možnostjo ugovora (tretji odstavek 109. člena ZMZPP).

12Prav tako ne drži pritožbena trditev, da se izrek izpodbijanega sklepa ne ujema s tujo sodno odločbo oziroma z njenim prevodom, kar je sodišče pojasnilo že v izpodbijani odločbi (točka 12 obrazložitve) in česar pritožnik z navajanjem posameznih, pravno neodločilnih nedoslednosti ne ovrže. Prav tako mu je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da je pri zapisu datuma pravnomočnosti prišlo do pisne pomote, zaradi česar je izdalo popravni sklep opr. št. I R 479/2014 z dne 17. 10. 2014.

13Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, odločitev je po vsem obrazloženem materialno pravno pravilna. Ker v postopku ni prišlo do tistih procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo nasprotnega udeleženca na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in s 111. členom ZMZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

----

(1) Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS Cp 5/2004 z dne 27. 5. 2004.