98. člen ZMZPP

Glede na posebno naravo delibacijskega postopka bi bila prepoved objektivne novote neustrezna. Namen takšnega postopka ni v rešitvi spora med strankama z različnimi interesi, temveč v priznanju učinkov tuji odločbi z njenim prenosom v domači pravni red. Postopek je eden od izrazov načela suverenosti, saj državi omogoča, da izvaja sodno oblast na svojem ozemlju. Z vidika namena delibacijskega postopka bi bilo nevzdržno, da bi se kot pravno veljavna priznala nepravnomočna, celo neobstoječa tuja sodna odločba. Neobstoječe sodne odločbe že po naravi stvari ni mogoče priznati.

Ker je imel mladoletni otrok ob rojstvu v soglasju staršev stalno prebivališče določeno v Sloveniji, predlagateljica stalnega prebivališča otroku ni mogla enostransko spremeniti s prijavo pred razvezo zakonsko zveze brez soglasja nasprotnega udeleženca, ki je selitvi otroka v Rusijo nasprotoval. Predlagateljica s tem, ko je samovoljno, brez pristanka nasprotnega udeleženca, odpeljala otroka v Rusijo, ni mogla vplivati na pravno priznano stalno prebivališče otroka, tako da bi nasprotnemu udeležencu onemogočila sklicevanje na izključno pristojnosti slovenskih sodišč.

Postopek priznanja tuje sodne odločbe je od izvršilnega postopka ločen postopek in vodi do nastanka izvršilnega naslova, na podlagi katerega je mogoče zahtevati izvršbo. Ugovori, ki se nanašajo na dopustnost izvršbe, pa v postopek nastanka izvršilnega naslova ne sodijo. Dejstvo, da je predlagateljica predložila prevod etujih sodnih odločb do obrazložitve, ne pomeni, da je njen predlog nepopoln. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je predlagateljica zahtevek za izterjavo neplačane preživnine vložila na podlagi Konvencije OZN z dne 30. 6. 1956, ki predlagateljem ne nalaga obveznosti predložitve celotnega prevoda tujih sodnih odločb, in da takšen zaključek izhaja tudi iz spletne strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Odločitev izraelskega sodišča, da ni forum non conveniens se opira na ugotovljene okoliščine, ki vsebinsko lahko predstavljajo navezne okoliščine pristojnosti sodišča. Že okoliščina, da je imel tožnik ob vložitvi tožbe stalno prebivališče v Izraelu, glede na naravo spora in zatrjevane škodne posledice, lahko predstavlja samostojno navezno okoliščino pristojnosti sodišča. Zato ni mogoče trditi, da pristojnost izraelskega sodišča temelji izključno na osebni vročitvi tožbe tožencu.

Bistvenega pomena je, da je identiteta osebe nesporna. Minimalne razlike pri zapisu osebnega imena sodišče lahko zanemari. Sodišče lahko v izjemnem primeru, ko se izkaže, da ni sodnega tolmača za določen jezik, kar pomeni, da ni mogoče zagotoviti overjenega prevoda, dopusti dokazovanje z neoverjenim prevodom, če je izkazana strokovnost prevajalca na ravni, ki se zahteva za kandidate za sodne tolmače. Izraelsko Vrhovno sodišče, ki je pri odločitvi upoštevalo tako okoliščine, ki govorijo v prid pristojnosti slovenskega sodišča, kot okoliščine, ki govorijo v prid pristojnosti izraelskega sodišča in na koncu ocenilo, da je težave toženca zaradi pravdanja v Izraelu mogoče v večji meri prebroditi kot težave tožnika, če bi se postopek vodil v Sloveniji, zlasti upoštevajoč njegovo zdravstveno stanje. Ob takšnih ugotovitvah, ki jih nasprotni udeleženec v pritožbi ne izpodbija, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da pristojnost tujega sodišča ni temeljila izključno na osebni vročitvi tožbe. V postopku priznanja tuje sodne odločbe se vzajemnost vselej ugotavlja le na načelni ravni. Sodišču prve stopnje, zaradi ugovora, da ni vzajemnosti, ni b

Skladno s 106. italijanskega Civilnega procesnega zakonika lahko vsaka stranka pozove v pravdo tretjega, s katerim naj bi bila po njenem zatrjevanju njena zadeva na določen način povezana ("al quale ritiene commune la causa, o dal quale pretende essere garantita"). Posledica ni le ta, da tožena stranka in (z njene strani) pozvani tretji, na katerega se tožba samodejno razširi, nasproti tožeči stranki naknadno postaneta sospornika, temveč tudi ta, da med toženo stranko in tretjim nastane pravda z možnostjo nujnega medsebojnega uveljavljanja zahtevkov (nasprotnih zahtevkov). To pomeni, da priznanje tuje sodbe, ki je bila izdana v skladu s procesnimi možnostmi po italijanskem pravu, samo po sebi ne poraja nobenega učinka zoper pravni red Republike Slovenije.

Nedovoljena pritožbena novota.

V postopku priznanja tuje sodne odločbe ni utemeljen ugovor, da datum pravnomočnosti tuje sodne odločbe ni pavšalno ugotovljen. Datum pravnomočnosti na potrdilu o pravnomočnosti je ugotovil in potrdil pristojen tuj organ. V postopku priznanja tuje sodne odločbe se preizkuša le ali je potrdilo o pravnomočnosti pristojnega organa priloženo.

Sodišče zavrne priznanje tuje sodne odločbe le zaradi najhujših postopkovnih kršitev takšne narave, ki so stranki preprečile sodelovanje v postopku, iz katerega izvira sodba.

"Premoženje" iz 2. točke prvega odstavka 98. člena ZMZPP se ne nanaša na nepremičnine, saj je za spore o njih izključna pristojnost sodišča, na območju katerega leži nepremičnina.

Same višine preživnine v postopku za priznanje tuje sodbe ni mogoče preizkušati ker ZMZPP uzakonja sistem omejenega preizkusa, po katerem se ugotavlja le, ali so bile pri izdaji obravnavane sodbe izpolnjene z zakonom določene predpostavke, vsebinsko pa le glede vprašanja, ali sodba nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije.

Pri presoji, ali bi bil učinek priznanja tuje sodne odločbe v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije, prihaja v poštev tim. mednarodni javni red. Ta pa ne vključuje vseh prisilnih določb domačega prava, ampak le tiste imperativne pravne norme in moralna pravila, katerih kršitev bi ogrožila pravno in moralno integriteto slovenske pravne ureditve. S preširoko razlago pojma javni red bi se namreč lahko izjalovilo bistvo instituta priznavanja tujih sodnih odločb, ki je v tem, naj stranke ne bodo postavljene pred zahtevo, da bodo morale v sporih z mednarodnim elementom večkrat dokazovati utemeljenost svojih zahtevkov.

Sodišče zavrne priznanje tuje sodne odločbe, če na ugovor osebe, zoper katero je bila izdana, ugotovi da zaradi nepravilnosti v postopku ni mogla sodelovati v postopku (96. člen ZMZPP). S to določbo ZMZPP ureja tako obseg presoje tuje sodne odločbe, kot tudi dokazno breme. Potrdilo o pravnomočnosti po 95. členu ZMZPP se presoja po pravu države, v kateri je bila izdana. Poudarek je na pojmu pravnomočnost in ne na obliki potrdila (posebna listina ali uradni zaznamek na sodbi).

Pri odločanju o priznanju tuje sodne odločbe sodišče ni dolžno presojati ustreznost tujega procesnega prava. Pogoj za priznanje tuje sodne odločbe je, da je nasprotnemu udeležencu bila dana možnost obravnavanja pred tujim sodiščem.