UPRS sodba I U 1261/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano začasno odločbo je Upravna enota Grosuplje (v nadaljevanju upravna enota) na podlagi 221. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v povezavi z 8.a členom Zakona o orožju (ZOro-1) z izrekom pod točko 1 začasno odvzela tožniku orožne listine in orožje, ki ga navaja v izreku od 1. do 12. alineje 1. točke izreka, dodatno pa tudi dve menjalni cevi, kaliber 16/16 z navedenima tovarniškima številkama; navedene orožne listine in orožje je bilo s pripadajočim strelivom izročeno prvostopnemu organu, da ga hrani na sedežu prvostopenjskega upravnega organa do zaključka kazenskega postopka zoper tožnika pri pristojnem sodišču zaradi utemeljenega suma storitve dveh kaznivih dejanj nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po 1. odstavku 307. člena KZ-1B (2. točka izreka); pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka); stroški v postopku niso nastali (4. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je upravna enota dne 7. 7. 2014 od Policijske uprave Novo mesto prejela zaseženo orožje, strelivo in orožne listine v lasti J.E. s predlogom, da naj mu upravni organ po uradni dolžnosti odvzame orožje in strelivo, ker obstaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Poleg tega naj bi tožnik ravnal v nasprotju z 22. členom ZOro-1, kar je bilo ugotovljeno pri opravljenih dveh hišnih preiskavah dne 27. 1. 2014 in 21. 5. 2014, na naslovu ..., kjer dejansko prebiva s svojo družino, in na naslovu ..., kjer prebiva tožnikova tašča, pri katerih je bilo ugotovljeno, da tožnik doma hrani dve puški repetirki z isto vtisnjeno številko, in sicer 8363, vendar ima zgolj za eno ustrezno orožno listino, medtem ko je bila druga predelana za namestitev dušilca poka, spremenjen pa je bil tudi kaliber, poleg tega pa je tožnik na taščinem naslovu ... nepravilno hranil orožje in strelivo, za katero sploh ne poseduje orožnih listin. Ob ponovni hišni preiskavi 21. 5. 2014 na obeh navedenih naslovih pa je bilo tožniku poleg legalnega zaseženo tudi orožje in strelivo, ki spada v kategorijo A, za katerega je bila prav tako ugotovljena nepravilna hramba. V svoji obrazložitvi upravna enota povzema vsebino predloga Policijske uprave Novo mesto, ki je ocenila, da so v konkretnem primeru podani zadržki javnega reda in tožnikova nezanesljivost, tako da tožnik ne izpolnjuje vseh pogojev iz 14. člena ZOro-1. Upravna enota še navaja, da je poleg poizvedb o predkaznovanosti tožnika pri Okrajnem sodišču v Grosupljem, Ministrstvu za pravosodje in Policijski postaji Grosuplje glede ugotavljanja zakonskih zadržkov, zaprosila kar dvakrat tudi Lovsko družino I. za mnenje o primernosti tožnika za posest in nošenje lovskega orožja, vendar Lovska družina I. na poizvedbe upravne enote ni odgovorila. Na podlagi odgovora Policijske postaje Grosuplje z dne 30. 10. 2014 pa upravna enota ugotavlja, da sta bila tožniku izdana dva plačilna naloga, zoper katera je tožnik vložil zahtevi za sodno varstvo. Od tega je bila zahteva za sodno varstvo v enem primeru zavrnjena, tako da je plačilni nalog, s katerim je bila tožniku izrečena kazen po 7. točki 81. člena ZOro-1 zaradi nepravilne hrambe orožja v nasprotju s pravili o hrambi orožja, postal pravnomočen, medtem ko o drugi zahtevi za sodno varstvo še ni bilo odločeno, vendar po mnenju policije tožnik ni primeren za posest in nošenje orožja. Upravna enota dalje še navaja, da je 16. 4. 2015 prejela dopis št. I Kpr 61318/2013 Okrožnega sodišča v Novem mestu, da kazenski postopek zoper tožnika še ni zaključen, saj je zoper njega še v teku kazenska preiskava zaradi kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 307. člena KZ-1B. Na podlagi pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Novem mestu št. K 126/2006, ki je postal pravnomočen 19. 3. 2008, pa upravna enota še ugotavlja, da je bilo že tedaj tožniku odvzeto več kosov nelegalnega orožja in streliva, kar kaže na to, da tožnik ponavlja nekatera dejanja v zvezi s posestjo nelegalnega in prepovedanega orožja skozi daljše časovno obdobje in ne spoštuje veljavne zakonodaje o orožju, ker iz podatkov spisa prav tako tudi izhaja, da je bil tožnik že kaznovan zaradi prekrška, ker je hranil orožje v nasprotju s pravili o hrambi orožja. Ob omenjenih dveh hišnih preiskavah pa je bila ugotovljena tudi posest prepovedanega in nelegalnega orožja, ki ga tožnik prav tako ni shranjeval skladno z določili 25. člena ZOro-1, ampak na nepravilen način tako, da je bilo omogočeno, da bi lahko orožje prišlo v roke neupravičeni osebi, oziroma, da je tožnik ravnal v nasprotju z 22. členom ZOro-1. Ker je dolžnost upravnega organa tudi varovanje javne koristi in osebne varnosti drugih oseb, ki živijo v okolju s posameznikom, ki poseduje orožje, in ker pravica do nošenja orožja ni pravica posameznika, ki bi bila nad pravicami drugih, je upravni organ v konkretnem primeru dolžan varovati javni interes tako, da se prepreči morebitna posest in nošenje lovskega orožja z dušilci poka ali celo prepovedanega orožja v naravnem okolju. Tožnikove izjave in izjave njegovih družinskih članov niso zadosten garant, da bo v bodoče ravnal z orožjem s posebno skrbnostjo, ker tudi njegova pretekla dejanja ne kažejo na to. Zaradi tega je upravna enota na podlagi 58. člena v povezavi z določili 2. do 6. točke 2. odstavka 14. člena ZOro-1 svojo odločitev sprejela iz preventivnih razlogov zaradi zavarovanja javne koristi in začasno odvzela tožniku zaseženo orožje in orožne listine do pravnomočne odločitve pristojnega sodišča, ob ugotovitvi, da je glede na okoliščine primera neogibno potrebno, da se pred koncem postopka izda odločba, s katero se začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja ter se taka odločba izda na podlagi podatkov, ki obstajajo v času njene izdaje, s postopkom pa bo nadaljevala, ko bodo zbrana potrebna dokazila za končno odločitev.

3Tožnik se je zoper navedeno začasno odločbo upravne enote pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 248. člena ZUP, ker je glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje, s katerim je bil tožnik seznanjen, presodil, da je sporno začasno odločbo Upravna enota izdala v skladu s pooblastili iz 58. člena v povezavi s 14., 16., 22. in 25. členom Zoro-1 ter 221. člena v povezavi s 144. členom ZUP ter da pri njenem odločanju v konkretnem primeru tudi niso bili prekoračeni roki v smislu 63. člena ZOro-1.

4Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana začasna odločba v zvezi z odločbo drugostopenjskega organa nezakonita iz razlogov po 129. členu ZUP in 2. odstavku 63. člena ZOro-1 ter zaradi napačne uporabe 307. člena KZ-1B, češ da glede suma tožniku očitane storitve kaznivega dejanja po 307. členu KZ-1B, ki se vodi zoper njega, tožniku ne očita suma storitve kaznivega dejanja z elementi nasilja, saj kaznivo dejanje po 307. členu KZ-1B ni kaznivo dejanje z elementi nasilja. Sploh pa zoper tožnika še ne teče kazenski postopek, saj niti še ni prejel sklepa o preiskavi. Zato meni, da v navedeni začasni odločbi zadržki javnega reda niso podani, zavarovanje javne koristi pa je izrečeno neutemeljeno oziroma neobrazloženo. Tožnik izpostavlja, da mu tudi ni bila dana možnost v skladu s 4. odstavkom 146. člena ZUP, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo izpodbijane odločbe. Le-tej še dodatno očita tudi bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP zaradi izostanka obrazložitve. Prav tako očita, da naj bi bil tudi sam upravni postopek nezakonit, češ da ni izpolnjena procesna predpostavka iz 3. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, češ da bi moral prvostopenjski organ policijsko zahtevo za odvzem orožja z dne 7. 1. 2014 v upravnem postopku zavreči s sklepom, ker naj zahteva za odvzem orožja Policijske uprave Novo mesto, Sektor kriminalistične policije z dne 7. 1. 2014 ne bi bila pravočasno vložena v predpisanem trimesečnem roku iz 2. odstavka 63. člena Zoro-1. Toženi stranki tožnik nadalje očita še, da ni odgovorila na vse pritožbene navedbe. Sodišču predlaga, da naj v celoti odpravi tako izpodbijano začasno odločbo upravnega organa prve stopnje, kakor tudi odločbo pritožbenega organa druge stopnje ter tožeči stranki nemudoma vrne orožne listine in orožje, našteto v 1. točki izreka izpodbijane začasne odločbe Upravne enote Grosuplje št. 216-277/2014-25 (10) z dne 24. 4. 2015, ter zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Obenem s tožbo je tožnik dodatno vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 3. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji), o kateri je sodišče že odločilo tako, da je tožnikovo zahtevo zavrnilo s (pravnomočnim) sklepom št. I U 1261/2015-5 z dne 16. 9. 2015, ki ga je potrdilo tudi Vrhovno sodišče s sklepom št. I Up 227/2015 z dne 28. 10. 2015.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo ocenjuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, tožbene navedbe pa neutemeljene iz razlogov, ki jih je navedla v svoji odločbi. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

K točki 1:

7Tožba ni utemeljena.

8Sodišče po vpogledu tožbe s tožbenimi prilogami in listin predloženih upravnih spisov ugotavlja, da je tako izpodbijana začasna odločba, kot za njo tudi odločba pritožbenega organa druge stopnje, pravilna in zakonita, ker izhaja iz podatkov v upravnih spisih in ima oporo v predpisih, na katere se sklicuje, upravna enota pa je v obrazložitvi izpodbijane začasne odločbe navedla utemeljene razloge za sprejeto odločitev, s katerimi se je strinjal tudi pritožbeni upravni organ druge stopnje, po mnenju sodišča pravilno. V obeh odločbah sta upravna organa prve in druge stopnje logično prepričljivo utemeljila svoje razloge za sprejeto odločitev in se v svojih obrazložitvah opredelila tudi do vseh relevantnih tožnikovih navedb na ustnem zaslišanju dne 15. 4. 2015 in v pritožbi, zato sodišče v celoti sledi njuni obrazložitvi in njunih razlogov za sprejeto odločitev ne ponavlja v svoji obrazložitvi, pač pa se na njune razloge skladno s pooblastilom zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 zgolj sklicuje in v zvezi s tožbenimi navedbami le še dodaja:

9ZOro-1 v 58. členu določa, da pristojni organ odvzame orožje in orožne listine posamezniku, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 2. do 6. točke 2. odstavka 14. člena tega zakona, ti pogoji pa so: da ni zadržkov javnega reda (2. točka), da je zanesljiv (3. točka), da ima upravičen razlog za izdajo orožne listine (4. točka), da ima opravljen zdravniški pregled (5. točka) in da je opravil preizkus znanja o ravnanju z orožjem (6. točka). Skladno s splošno opredelitvijo zakonodajalca, ki jo je normativno določil v 1. odstavku 16. člena ZOro-1, je posameznik zanesljiv, če se na podlagi ugotovljenih dejstev sklepa, da orožja ne bo zlorabljal ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljal in shranjeval ali ga prepuščal osebi, ki ni upravičena do posesti orožja. V 2. odstavku 16. člena ZOro-1 pa je zakonodajalec še določil, da posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv, če je izpolnjen kateri od pogojev iz 2. odstavka tega člena, to je, če je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem ali je od njega mogoče pričakovati, da bo orožje zlorabil ali mu je bila odvzeta poslovna sposobnost ali je odvisen od alkohola ali mamil ali če okoliščine, v katerih živi, kažejo, da ni primeren za posedovanje orožja. Kakšen je predpisani način ravnanja posameznika z orožjem, je zakonodajalec opredelil v IV. poglavju ZOro-1, pod naslovom „Ravnanje z orožjem“. Tako je v 22. členu ZOro-1 opredeljeno splošno pravilo, ki od vsakega posameznika zahteva, da mora z orožjem in strelivom ravnati s posebno skrbnostjo, le-ta pa se kaže v njegovi pravilni in strokovni uporabi, nošenju, prenašanju in hrambi ter prizadevanju, da je orožje v brezhibnem stanju. Posameznik mora orožje, ki ga ima v posesti, hraniti tako, da ne pride v roke neupravičeni osebi. Orožje mora hraniti zaklenjeno in ločeno od streliva, razen če sta orožje in strelivo shranjena v ognjevarni omari, sefu ali posebej zavarovanem prostoru (1. in 2. odstavek 25. člena ZOro-1). Skladno s 1. odstavkom 58. člena ZOro-1, ki je relevanten tudi za konkretni primer, namreč pristojni organ odvzame posamezniku orožje, kadar niso več kumulativno izpolnjeni vsi predpisani pogoji za posedovanje orožja in orožne listine iz 2. do 6. točke 2. odstavka 14. člena ZOro-1, konkretno pa pogoj iz 3. točke 2. odstavka 14. člena v povezavi s 16. členom ZOro-1. Po določbi 221. člena ZUP, na katero se v izpodbijani začasni odločbi sklicuje upravna enota, se izda začasna odločba na podlagi podatkov, ki obstajajo takrat, ko se le-ta izda, če je glede na okoliščine primera neogibno potrebno, da se pred koncem postopka izda odločba, s katero se začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja (1. odstavek 221. člena ZUP), medtem ko se z odločbo, ki se izda naknadno po končanem postopku o glavni zadevi tedaj razveljavi tudi začasna odločba, ki je bila izdana med postopkom (3. odstavek 221. člena ZUP), vendar se (tudi) začasna odločba šteje za samostojno odločbo tako glede pravnih sredstev in tudi izvršbe skladno s 4. odstavkom 221. člena ZUP.

10Iz podatkov upravnega spisa po oceni sodišča izhaja, da je imel upravni organ po izvedenem ugotovitvenem postopku, med katerim je bil dne 15. 4. 2015 v navzočnosti svojega pooblaščenca ustno zaslišan tudi tožnik, dovolj podlage tako za ugotovitev, da v konkretnem primeru obstajajo zadržki javnega reda in njegova nezanesljivost ob ugotovitvi, da je tožnik hranil svoje orožje na način, ki kaže, da ni zanesljiv in s tem ni primeren za posedovanje orožja. Sodišče namreč ne more slediti stališču tožnika, da je posamezniku nezanesljivost dopustno očitati zgolj v primeru, če je bil pravnomočno obsojen za prekršek zoper javni red in mir z elementi nasilja ali za kaznivo dejanje z elementi nasilja, za kar pa ne gre v primeru tožnika, ki se mu ne očita suma storitve kaznivega dejanja z elementi nasilja, češ da pri tožniku očitanemu kaznivem dejanju iz 307. člena KZ-1B ne gre za kaznivo dejanje z elementi nasilja, saj v konkretnem primeru ni relevantna prisotnost ali odsotnost elementov nasilja, kolikor zadeva utemeljeni sum tožniku očitanega kaznivega dejanja iz 307. člena KZ-1B, četudi iz navedb samega tožnika izhaja, tako da med strankama to niti ni sporno, da se je v času izdaje izpodbijane začasne odločbe tožniku očital sum storitve kaznivega dejanja iz 307. člena KZ-1. Vendar v nasprotju z navedenim ugovorom, ki ga je uveljavljal že med tekom upravnega postopka in ga tožnik ponavlja spet v tožbi, sodišče namreč meni, da so za konkreten primer relevantna določila 3. točke 2. odstavka 14. člena v povezavi s 16. in 22., 23. in 25. členom ZOro-1, na katera se je v svoji odločbi oprla že tožena stranka, tako kot tudi prvostopenjski organ pred njo. Zakonodajalec je namreč z določili 25. člena ZOro-1 predpisal obvezen način hrambe orožja za posameznika, ki ima v posesti orožje, ter z določili 22. in 23. člena ZOro-1 na splošen način opredelil tudi splošna pravila ravnanja z orožjem in nošenja orožja tako, da je predpisal splošno obveznost vsakogar, da mora z orožjem ravnati s posebno skrbnostjo (1. odstavek 22. člena ZOro-1) ter še določil, da se posebna skrbnost pri ravnanju z orožjem kaže v njegovi pravilni in strokovni uporabi, nošenju, prenašanju in hrambi ter prizadevanju, da je orožje v brezhibnem stanju (2. odstavek 22. člena ZOro-1). Glede nošenja orožja pa je zakonodajalec z določilom 1. odstavka 23. člena ZOro-1 predpisal, da se mora orožje nositi tako, da ne ogroža osebne varnosti ali varnosti koga drugega, lovsko orožje pa se sme nositi in uporabljati samo v lovišču in na strelišču, izven lovišča oziroma strelišča pa se mora prenašati (3. odstavek 23. člena ZOro-1). Poleg tega je zakonodajalec kot zanesljivo osebo opisno določil osebo, za katero se na podlagi ugotovljenih dejstev lahko sklepa, da orožja ne bo zlorabljala ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljala in shranjevala, ali ga prepuščala osebi, ki ni upravičena do posesti orožja; že vnaprej pa predvideva, da posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv, če gre za enega izmed prej naštetih primerov. Povedano z drugimi besedami navedeno torej pomeni, da, v kolikor nastopi že zgolj eden izmed navedenih primerov, to že samo po sebi pomeni, da je oseba nezanesljiva, medtem ko je potrebno v drugih primerih to ugotoviti na podlagi ravnanja posameznika z orožjem. Po mnenju sodišča ni nobenega dvoma, da tožnikov primer ne sodi med tiste primere, ki jih ZOro-1 posebej našteva v 2. odstavku 16. člena, so pa dokazi, ki jih je zbrala upravna enota, tudi po mnenju sodišča v času izdaje sedaj izpodbijane začasne odločbe upravne enote prepričljivo pokazali, da je zaradi nepravilnosti pri hrambi tožnikovega orožja, tako dovoljenega, kakor tudi prepovedanega oziroma predelanega orožja s spremenjenim kalibrom in nameščenim dušilcem poka, upravni organ utemeljeno ocenil tožnika za posameznika, ki ni (več) zanesljiv v smislu citiranih določb 3. točke 2. odstavka 14. člena v zvezi s 1. odstavkom 16. člena in 1. odstavkom 58. člena ZOro-1 in se zato sodišče razlogom, navedenim v obeh izpodbijanih odločbah prve in druge stopnje, v celoti pridružuje.

11Po povedanem sodišče ne more slediti tožnikovim ugovorom glede bistvene kršitve pravil postopka zaradi domnevne nedoločljivosti izreka izpodbijane začasne odločbe upravne enote in nezadostne obrazložitve odločbe pritožbenega organa druge stopnje, saj sta se oba upravna organa prve in druge stopnje opredelila do vseh za odločitev relevantnih pravnih in dejanskih okoliščin konkretnega primera z vidika zahtev zakonodajalca, izraženih v 58. členu ZOro-1 in 221. členu ZUP, na katerih temelji izpodbijana začasna odločba upravne enote, s katero je bilo tožniku začasno zaseženo tam našteto orožje in orožne listine in ki bo, po končanem postopku o glavni stvari, to je po zaključku kazenskega postopka pri pristojnem sodišču zoper tožnika zaradi utemeljenega suma storitve dveh kaznivih dejanj nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po 1. odstavku 307. člena KZ-1B v skladu s 3. odstavkom 221. člena ZUP, tedaj razveljavljena, kar upoštevaje določilo 4. odstavka 221. člena ZUP ne pomeni, da tožniku niso na voljo pravna sredstva zoper izpodbijano začasno odločbo. Med tovrstna pravna sredstva se namreč uvršča tudi tožba v upravnem sporu, ki jo je tožnik v obravnavanem primeru pravočasno vložil in s predmetno tožbo tudi konzumiral. Tožbenim navedbam, da je tožnik zanesljiv in da z orožjem in strelivom ravna s posebno skrbnostjo, zaradi česar naj ne bi bili podani razlogi za začasni odvzem tožnikovega orožja in orožnih listin po 16. členu v zvezi s 3. točko 2. odstavka 14. člena, niti po 22. členu in tudi ne po 3. odstavku 25. člena ZOro-1, torej sodišče po vsem povedanem ne more slediti, saj hramba oziroma puščanje orožja na način, kot je v konkretnem primeru storil tožnik, kar je tudi v popolnem nasprotju s predpisanimi pravili o hrambi in posesti orožja, ki jih določa ZOro-1, nikakor ne more pomeniti zatrjevanega skrbnega ravnanja z orožjem in strelivom, kot je predpisano s citiranimi določili 22., 23. in 25. člena ZOro-1, ki jih ni dopustno ekstenzivno razlagati na tak način, ki ga ponuja tožnik, temveč jih je treba razlagati ozko oziroma strogo prav zaradi nevarnosti, ki jo že samo po sebi predstavlja orožje kot posebej nevarna stvar, na kar sta v konkretnem primeru pravilno opozorila že oba upravna organa prve in druge stopnje. Sodišče torej nasprotno od tožnika meni, da sta oba upravna organa prve in druge stopnje pravilno ocenila, da tožnik ni več zanesljiv posameznik v smislu citiranih določb 3. točke 2. odstavka 14. člena v povezavi s 16. členom in 58. členom ZOro-1 in na tej podlagi tudi utemeljeno sprejela pravilno odločitev, da se mu z izpodbijano začasno odločbo upravne enote začasno odvzame v njenem izreku pod točko 1 navedeno orožje in orožne listine, vendar zgolj začasno, do zaključka kazenskega postopka pri pristojnem sodišču zaradi utemeljenega suma storitve dveh kaznivih dejanj nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po 1. odstavku 307. člena KZ-1B, za kar sta oba upravna organa imela, četudi je ne omenjata izrecno, podlago tudi v določbi 2. odstavka 15. člena ZOro-1, ob njeni smiselni uporabi za konkreten primer. Čeprav tožnik uveljavlja nezakonitost izpodbijane začasne odločbe tudi zato, ker meni, da bi upravna enota morala predlog Policijske uprave Novo mesto z dne 7. 7. 2014 za začasni odvzem tožnikovega orožja zavreči na podlagi 3. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, sodišče navedenemu stališču tožnika ne more slediti, saj zadevnega predloga Policijske uprave Novo mesto z dne 7. 7. 2014 ni mogoče kakorkoli enačiti z zahtevo stranke upravnega postopka, o kateri je sicer edino dopustno odločati na podlagi določil 129. člena ZUP, kar nenazadnje izhaja iz 3. odstavka 129. člena ZUP, po katerem ima izključno stranka (ne pa državni organ kot iniciator uvedbe upravnega postopka po uradni dolžnosti) pravico do pritožbe. Pri predmetnem predlogu Policijske uprave Novo mesto z dne 7. 7. 2014 gre namreč zgolj za pobudo pristojnemu organu, v konkretnem primeru upravni enoti, s strani drugega državnega organa kot posebej kvalificiranega pobudnika postopka pristojnega organa v smislu 2. odstavka 64. člena ZOro-1, kar je tožniku dovolj izčrpno obrazložila že tožena stranka v drugostopenjski odločbi, s katero je zavrnila njegovo pritožbo zoper izpodbijano začasno odločbo, ki jo je upravna enota izdala po uradni dolžnosti, kot je nenazadnje razvidno že iz uvoda njene začasne odločbe.

12Sodišče je po povedanem presodilo, da je odločitev obeh upravnih organov prve in druge stopnje pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Čeprav je tožnik smiselno predlagal opravo glavne obravnave s tem, da je predlagal svoje zaslišanje, sodišče njegovemu predlogu ni sledilo in je odločilo na podlagi določila 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 brez oprave glavne obravnave na nejavni seji senata, pri čemer je sodišče upoštevalo, da je imel tožnik že med tekom upravnega postopka pred upravnima organoma prve in druge stopnje možnost, da se, ko je bil dne 15. 4. 2015 v navzočnosti svojega pooblaščenca ustno zaslišan, na upravni enoti oziroma pozneje tudi v pritožbi možnost, da se izjavi o odločilnih dejstvih in so njegove navedbe tudi razvidne iz listin predloženega upravnega spisa, v tožbi pa ni obrazloženo utemeljil, kako bi njegovo zaslišanje na glavni obravnavi v upravnem sporu vplivalo na drugačno odločitev. Tudi iz ustaljene upravno sodne prakse namreč izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov na glavni obravnavi vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično drugačno odločitev, kot izhaja na primer iz sodbe Vrhovnega sodišča RS št. I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012, česar pa tožnik v konkretnem primeru ni niti zatrjeval niti kakorkoli izkazal.

K točki 2:

13Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali če se postopek ustavi.