VSL sodba I Cp 313/2013

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi tožene stranke pa se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:
"1. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:
Tožena stranka, D. d.d., se je dolžna tožeči stranki stranki S. javno opravičiti za svoje navedbe, da je denar iz P. končal pri njej, tako da opravičilo na lastne stroške javno objavi v časopisu D. v roku 15 dni pod izvršbo.
Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 300.000 EUR z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, v roku 15 dni pod izvršbo.
2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 13.251,28 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.125,72 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Sodišče prve stopnje je 1) ugodilo zahtevku, po katerem se je toženec dolžan tožnici javno opravičiti za svoje navedbe, da je denar iz P. končal pri njej, tako da opravičilo na lastne stroške javno objavi v časopisu D. (I. točka), 2) ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine 10.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (II. točka), 3) višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 290.000 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi zavrnilo (III. točka) in 4) tožencu naložilo povrnitev dela tožničinih stroškov postopka, sorazmernem uspehu v pravdi (IV. točka).

2Tožnica je vložila pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi dela zahtevka za plačilo odškodnine iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica trdi, da je že med postopkom na prvi stopnji zatrjevala, da ima odškodnina poleg satisfakcije tudi preventivno funkcijo, tj. da s svojo višino zmanjšuje verjetnost škodnega dogodka in nadaljnje škode oziroma da potencialne povzročitelje odvrača od storitve škodnih dejanj. Že pri satisfakciji gre za zadoščenje v obliki pomiritve pravnih občutkov, zadoščenje pa je tudi bistvo kaznovalne oziroma penalne funkcije odškodnine. Škoda na ugledu pravne osebe je v bistvu nepopravljiva, s prisojo denarne odškodnine pa se posledice takega posega skuša na določen način sanirati. Poleg tega namen denarne odškodnine v zakonu ni izrecno opredeljen. Preventivni učinek tako ni v nasprotju s 179. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

Prisojena odškodnina je prenizka tudi ob upoštevanju namena, ki ji ga pripisuje izpodbijana sodba. Škoda je bila povzročena s hujšo obliko krivde, tj. namerno. Novinar se je zavedal, da zadeve, o katerih piše, niso resnične in niso bile nikoli izrečene ali potrjene, pa jih je vseeno napisal, pri tem pa se je poslužil senzacionalističnega poročanja, da bi zadevo napravil bolj zanimivo. Članek je bil objavljen na prvi strani največjega slovenskega dnevnega časopisa s senzacionalističnim naslovom, ki z resnico ali podatki, ki jih je novinar pridobil od svojih virov, nima nič skupnega. Pri svoji trditvi je vztrajal. Vsa neresnična dejstva je novinar zapisal z namenom pridobitve čim večje premoženjske koristi tožencu, tj. s povečanjem branosti v prihodnje. Sama je odškodnino ocenila kot vrednost koristi, ki jo je toženec pridobil z oglasi v izdaji ter s prodajo izdaje, v kateri je bil objavljen sporni članek, in z vsemi nadaljnjimi izdajami. Dokazna predloga za vpogled v cenike oglasnega prostora in postavitvijo izvedenca, ki bi ocenil povprečno vrednost, ki jo toženec pridobi s prodajo oglasnega prostora v časopisu D., sta bila zato bistvena za odločitev v zadevi, njuna zavrnitev pa pomeni bistveno kršitev določb postopka. Zaradi članka in posledičnih objav v drugih medijih, ki je povzročila večmesečno medijsko gonjo proti tožnici, ji je nastala velika premoženjska škoda, ki ji nastaja še danes, ker je z objavo nastala nepopravljiva škoda na njenem ugledu. Škoda je še toliko večja, ker je politična stranka, katere obstoj in uspešnost, posledično pa tudi pridobivanje finančnih sredstev za njeno delovanje, so odvisni od zaupanja ljudi oziroma glasov volivcev. Poleg tega se je morala praktično dva meseca ukvarjati s to obtožbo, pisati demantije in odgovore in nenehno pojasnjevati svoj status in neobstoječo vlogo pri vsej zadevi. Veliko problemov in časa je bilo s pošiljanjem odgovorov, pojavljala so se vprašanja glede njenega članstva in poslov. Nesorazmerno veliko časa in energije je porabila za razčiščevanje zadeve, namesto da bi se ukvarjala s svojim delom, tj. z zastopanjem določenega (in to precejšnjega) dela volilnega telesa. Zaradi toženčevega ravnanja je morala narediti notranjo revizijo. Očitki še vedno visijo na tožnico. V bistveno manj odmevnih zadevah so bile prisojene odškodnine v enaki višini (npr. sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 3126/2008 in III P 377/2006).

Obravnavani primer je primer, ki bi moral tudi iz drugih razlogov odstopati od dosedanje sodne prakse. Vprašati se moramo, kakšen medijski in pravni prostor želimo. Dejstvo je, da so skladno z obče človekovimi pridobitvami moderne zahodne družbe mediji sok in kri demokracije. Za kaj takega pa mora biti informacija pravilna, točna, v primeru netočnosti pa mora biti izpolnjen pogoj, da je novinar/medijska hiša objavljal v dobri veri. Svoboda izražanja po ustaljeni pravni doktrini – tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice – ni neomejena, ampak od vsakogar zahteva, da ravna "v skladu z odgovornostmi in obveznostmi" in "v dobri veri z namenom posredovanja točnih in zanesljivih informacij". Enako je tudi stališče Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 179/98. Če pride do zlorabe medija, to nima nič skupnega z novinarskim delom in poslanstvom novinarja/medija. V obravnavanem primeru pa novinar ni opustil dolžne skrbnosti, se nepravilno zanesel na vir informacij ali kaj podobnega, ampak je škodo povzročil z najhujšo obliko krivde. Ne glede na to, da je tožnica politična stranka in da se ni mogoče znebiti občutka politične konotacije, velja prej navedeno za vse. Odstop od trenutne sodne prakse je nujen in ne le dobrodošel presežek dejanskega stanja. Ali povedano z retoričnim vprašanjem: koliko volilnega boja se lahko kupi s škodo, povzročeno oziroma ocenjeno na 10.000 EUR? Odgovor sam po sebi kliče in kaže, da so tovrstne zlorabe mogoče in v končni fazi tudi ekonomsko upravičene. Konkretni primer nudi podlago za nov razmislek zato, ker je zaobsegel širšo družbeno problematiko, ker so bile objave zelo konkretne, ker so povzročile velike in burne odzive javnosti, ker je bilo veliko debatiranja in povzemanja spornih objav.

3Toženec je vložil pritožbo iz pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izpodbijana sodba v nasprotju z napotki iz razveljavitvenega sklepa v zvezi s prvo sodbo, izdano v tej zadevi, zavzema stališče, da skrbno branje in analiza besedila že prvega odstavka članka ne potrjujeta naslovne trditve in da se ob tem poraja pomislek, ali je tako ravnanje utemeljeno in dopustno pričakovati od povprečnega bralca. Iz 27. in 28. točke obrazložitve je očitno, da je še vedno dokazno ocenjeno le besedilo naslova članka. Kljub temu ugotovitve izpodbijane sodbe dajejo podlago za predlagano spremembo sodbe. Ugotovljeno je namreč, 1) da je sledeč izpovedbi D. K. , Ba. povedal, da je novinarju rekel, da pretok denarja od P. k tožnici je in ostaja ena glavnih smeri njihove preiskave, 2) da je Ba. za druge medije zanikal, da se je denar zagotovo stekel k tožnici, potrdil pa je, da je to ena izmed glavnih smeri preiskave, in 3) da je tudi v članku z dne 24. 11. 2009 novinar zapisal, da je pretok denarja iz P. k tožnici ena glavnih smeri finske preiskave. Toženčev novinar je torej imel dovolj podlage, da je sporno navedbo pripisal finskemu preiskovalcu.

Ker je v izpodbijani sodbi napačno povzeta in dokazno ocenjena izpovedba Ba., je sodba protispisna (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Priča je na vprašanje, ali je novinarju res rekel, da je denar iz P. končal pri tožnici in ne pri J. J., odgovoril, da ne more dobesedno citirati, kaj so se pogovarjali, sodba pa njegovo izpovedbo zavajajoče povzema, da se ne spominja, da bi tak odgovor dal. Na vprašanje, ali je novinar pričo vprašal, ali v tej fazi preiskave razpolagate z dovolj gradiva, da lahko z gotovostjo rečete, da se je denar iz finskega nacionalnega podjetja P. stekel v stranko S., je odgovoril, da ne more dobesedno povedati, kaj je odgovoril. Medtem ko besedna zveza "da bi" vključuje negativen odgovor, sta besedni zvezi "ali je" in "kaj sem" nevtralni in puščata odprto, ali je ali ni novinarju navedenega rekel. V nasprotju z izpovedjo priče je ugotovitev sodbe, da je priča ugotovil, da novinarju absolutno ni izjavil tega, kar mu članek pripisuje, da izjave v obliki, kot je zapisana, ni izrekel, ali da je izrecno zanikal, da bi podal take izjave, kot se mu pripisujejo v spornih citatih, ali da naj bi novinarju povedal, da citati niso resnica oziroma njegove besede (15. in 16. stran sodbe). Za take zaključke ni podlage v izpovedbi priče in je zato dokazna ocena napačna in podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz njegove izpovedbe jasno izhaja, da je zanikal le to, da bi dal citat ali izjavo ali intervju, ni pa se spomnil ničesar v zvezi s tem, kaj točno sta se z novinarjem pogovarjala. Iz mesta, kjer je povedal, da citati niso bili to, kar je povedal, je jasno razvidno, da ni zanikal vsebine citatov oziroma članka, ker niti ni vedel, kakšna je bila vsebina. Ni rekel, da citati niso njegove besede, ampak le, da objavljenega ni avtoriziral. Napačna je tudi ugotovitev, da je Ba. pustil neodgovorjeno, pri kom točno naj bi denar končal. Izrecno je namreč povedal, da je glavna smer predkazenskega postopka sum, da je del denarja, ki ga je P. plačala, končal v Sloveniji pri uradnih uslužbencih in tudi stranki, za kar ima finska policija veliko dokumentov. Utemeljitev, da naj bi bila taka (napačna) ocena razvidna tudi iz samega besedila članka, je nerazumljiva in protispisna. Gre za kršitev iz 15. in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Povsem arbitrarna je ocena, da je priča govoril v pogojnikih in nedoločnikih in da nasprotna trditev toženčevega novinarja ni resnična. V zvezi s tem je pomenljiva izpovedba novinarja o pogovoru s pričo neposredno po objavi spornega članka in dva dni kasneje. Sodba je neutemeljeno odpravila izpovedbo priče M. B., češ da je slišal le novinarjeve besede, pa še teh ne v celoti. Tudi priča je na vprašanje, zakaj je naslednji dan zanikal svojo domnevno izjavo, odgovoril le, da ni dal izjave ali intervjuja. Zavajajoče je povzeta tudi izpovedba priče, češ da ni dal izjave, da bo svoje citate ponovil pred sodiščem, če bo potrebno. Priča je namreč odgovoril, da se ne spominja, da bi dal tako izjavo in da ni imel možnosti za korigiranje. Če bi dokazna ocena iz izpodbijane sodbe vzdržala, bi morala narekovati sklep o neverodostojnosti priče.

Glede na drugačno besedilo spornega članka je neutemeljena navedba sodbe, da priča na nobenem mestu v članku ni bil citiran v izjavi, da je prav tožnica prejela denar od finskega podjetja (prvi odstavek na 13. strani). Glede na to, da je priča potrdil, da lahko z gotovostjo reče, da se je denar iz P. stekel v stranko S, je taka ugotovitev neutemeljena. Njegova izjava je smiselno enaka naslovu. Prav tako ne drži, da bi bil naslov naveden kot pričin citat. Toženčev novinar je povedal, da gre za povzetek tega, kar mu je povedal finski preiskovalec. V spisu tudi ni podlage za ugotovitev, da je imel novinar določene pomisleke v zvezi z naslovom članka.

Preiskovalec je povedal, da je korigiral zapiske, ki si jih je na sestanku delal novinar. Zakaj bi preiskovalec dovolil novinarju delati zapiske, če ne bi privolil, da novinar vsebino sestanka objavi, in zakaj bi jih korigiral, če ne zato, ker je vedel, da jih bo novinar uporabil.

Ugotovitev, da je novinar sam imel pomisleke o tem, ali je besedilo članka napisano v skladu z 21. točko Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju Kodeks), je neutemeljena in brez podlage. Novinar je povedal, da "… če g. Ba. ni govoril v pogojnikih, zakaj bi jaz pisal v pogojnikih.", "naša zgodba, katero smo zapisali včeraj, stoji", "… nisem relativiziral zadeve" in "zgolj kakšni kozmetični popravki, ne, ki pa se jih danes ne bi več poslužil".

Neutemeljen je zaključek, da novinar ni ravnal v skladu z 2. točko Kodeksa, ker je preveril le, ali se je tožnica financirala iz tujine, ne pa tudi z očitkom finskega preiskovalca, da se je denar iz P. stekal k njej. Tako D. S. kot J. J. sta povedala, da je bilo poslano vprašanje o stekanju denarja iz P. k tožnici, poleg tega pa je tudi v sodbi navedeno, da je novinar pri tožnici preverjal, ali so prejemali denar iz tujine. Glede na to gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Še posebej je neutemeljen, arbitraren in brez podlage sklep, da se je novinar očitno zavedal, da naslov članka ne vsebuje resnične informacije, ki jo je izvedel.

Sodišče je neutemeljeno zavrnilo pridobitev kazenskega spisa z obtožnim predlogom proti J. J. in s tem povezanih dokazov. S tem je toženec dokazoval resničnost vsebine članka in dejstvo, da je novinar utemeljeno verjel temu, kar mu je na sestanku 20. 11. 2009 povedal Ba..

Napačna in nezakonita je tudi odločitev glede obstoja škode in višine odškodnine. Ravnanje drugih medijev ni v vzročni zvezi z ravnanjem toženca. Ugotovitve o razburjenju med člani ne utemeljujejo sklepa o porušenju tožničinega ugleda v razmerju do tretjih. Napačno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da očitane napake in izjave posameznih tožničinih članov ne morejo vplivati na njen ugled, ker da gre za posameznike in ne za tožnico kot politično stranko. Politična stranka ima toliko ugleda, kolikor ga imajo njeni člani. Toženec je v postopku na prvi stopnji v negativni luči izpostavil vidnejše tožničine člane, ki opravljajo pomembne funkcije tako v organih stranke kot v državnih organih, opozoril pa je tudi na sporna ravnanja same tožnice. Če pa sodišče tega ni sprejelo, ni jasno, zakaj ni upoštevalo rezultatov javnomnenjskih raziskav, ki dokazujejo, da se mnenje o tožnici po objavi spornega članka ni poslabšalo. Številčnost tožnice ni v pravno upoštevni zvezi z višino odškodnine. Sodba se ne opredeli do toženčevega stališča, da se je tožnica s svojim ravnanjem in nizkotnim obračunavanjem s političnimi nasprotniki sama odpovedala svojim pravicam v komunikaciji in v razmerju do drugih in se tako odrekla delu svojih pravic, ki varujejo ugled in dobro ime. Prav tako se sodba ni opredelila do trditev, da tožnica kot politična stranka ni upravičena do odškodnine za nepremoženjsko škodo in v zvezi s čimer se je sklicevala na angleško pravo.(1)

Za prisojo javnega opravičila ni nobene podlage. OZ ne daje podlage za nobeno drugo obliko povračila škode pravni osebi kot za prisojo denarne odškodnine. Trditev, za katero naj bi se toženec opravičil, sama po sebi ne posega v tožničin ugled ali dobro ime. Iz naslova pa ne izhaja, da je tožnica prejela podkupnino. Opravičilo tudi ni primerna oblika reparacije za škodo, povzročeno z neresničnimi trditvami. Neresnične trditve se preklicujejo, ni pa logično, da bi se za njih kdo opravičil. Opravičilo samo po sebi povprečnemu bralcu ne pove, ali so izjave resnične ali ne in tudi ne more popraviti domnevno okrnjenega oškodovančevega ugleda.

4Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev toženčeve pritožbe. Toženčeva drobitev vsebine posameznih zaslišanj Ba na posamezne besede in besedne zveze, izven konteksta in do te mere, da ne ustrezajo več dejanski izpovedbi, je vsebinsko in materialnopravno zmotna. Toženčev zaključek, da je imel novinar dovolj podlage, da je sporno navedbo pripisal finskemu preiskovalcu, je absurden, mimo izvedenih dokazov, dejanskega stanja ter logičnih in izkustvenih zaključkov. Iz zapisnika finske policije z dne 14. 12. 2009 in izpovedbe (domnevnega) vira izhaja, da so vse toženčeve navedbe neresnične. Priča je izrecno povedal, da spornih citatov ni nikoli izrekel. Iz njegove izpovedbe jasno izhaja, da spornih navedb ni nikoli izrekel, da novinar ni prišel na Finsko in izvedel zgodbe, ampak je bil on tisti, ki je tja prinesel zgodbo, dokumente in podatke za domnevne obtožbe, finski preiskovalec pa mu je potrdil le, da je v teku predkazenski postopek. Novinar tožnici ni predočil konkretnih očitkov, ki naj bi jih izvedel od finskega preiskovalca. Neutemeljene so tudi toženčeve pritožbene navedbe v zvezi z obstojem škode in sankcijami za ugotovljeno nedopustno ravnanje.

5Toženec ni odgovoril na tožničino pritožbo.

6Tožničina pritožba ni utemeljena. Toženčeva pritožba je utemeljena.

7Očitki o bistvenih kršitvah določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso utemeljeni. Že pritožnik sam je večino istih pritožbenih navedb opredelil tudi kot očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja in taka je vsebina vseh navedenih očitkov. Toženec je posamezne ugotovitve izpodbijane sodbe ocenil glede na svoje razumevanje izpovedbe priče Ba.. Zatrjevane napake v zvezi s spremembo premega govora v odvisni govor imajo lahko za posledico pomenske razlike, na katere je opozoril pritožnik, vendar pa te razlike niso takšne, da bi šlo za nasprotje med tem, kar je navedeno v zapisniku o zaslišanju, in povzetkom izpovedbe v sodbi. Kot take bi lahko vplivale le na pravilnost in prepričljivost dokazne ocene – kot bo ugotovljeno v nadaljevanju, niti ta očitek ni utemeljen – ne predstavljajo pa bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitek kršitve v zvezi s pričino izpovedbo o vprašanju, ali sporni citat predstavlja njegovo izjavo, temelji na primerjavi med pritožnikovim razumevanjem odgovora in razumevanjem sodišča, ne pa na trditvah o napaki pri navajanju vsebine izpovedbe v primerjavi z njeno vsebino v zapisniku. Ugotovitev izpodbijane sodbe, da je priča pustila neodgovorjeno, pri kom točno naj bi denar končal, temelji na oceni pričine izpovedbe kot celote, toženec pa svoj očitek o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP opira na del te izpovedbe, izluščene iz konteksta.

8Neutemeljen je očitek v zvezi z nepravilno zavrnitvijo dokaznega predloga s pridobitvijo kazenskega spisa. Pravica do izvedbe dokazov se nanaša na dokaze, ki so pomembni za odločitev o zahtevku. Pritožbeno sodišče je že v sklepu I Cp 3575/2011 z dne 6. 7. 2012, izdanem v prvem sojenju, navedlo, da za odločitev v zadevi niso pomembni predlagani dokazi, ki naj bi potrjevali ali zavračali resničnost trditve, da se je denar iz finskega podjetja P. ob nakupu osemkolesnikov stekel k tožnici. Kot je navedlo že tedaj – in na enakem stališču, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, temelji tudi ta odločba –, je za presojo o nedopustnosti toženčevega ravnanja odločilno, ali finskemu preiskovalcu pripisana izjava v članku predstavlja neizkrivljeno sporočilo tega, kar je v razgovoru povedal novinarju. Listine iz kazenskega postopka, s katerimi je bil toženec seznanjen po objavi spornega članka, na to presojo ne morejo vplivati.

9Podlago zahtevka za javno opravičilo predstavlja določba 178. člena OZ, po kateri lahko sodišče v primeru kršitve osebnostne pravice odredi, da mora oškodovalec preklicati izjavo, s katero je storil kršitev, ali storiti kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino. Podlago zahtevka za prisojo denarne odškodnine pa predstavlja določba 183. člena OZ, po kateri za okrnitev ugleda ali dobrega imena sodišče prisodi pravni osebi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. Kot je pravilno navedeno v izpodbijani sodbi, izrek obeh sankcij predpostavlja obstoj splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti: nedopustnega škodljivega dejstva, škode, vzročne zveze med njima in povzročiteljeve odgovornosti. Izpodbijana sodba pri presoji o (ne)dopustnosti toženčevega ravnanja izhaja iz nekaterih materialnopravno zmotnih preudarkov, ki ne spreminjajo zaključka o obstoju te predpostavke, vendar pa ga utemeljujejo na drugačnih ugotovitvah. Drugačna presoja se posledično odraža v nepravilnosti odločitve o podlagi za izrek zahtevanih sankcij.

10Splošna izhodišča za presojo o nedopustnosti toženčevega ravnanja so bila podana že v odločbi I Cp 3575/2011. Ker je bila pravdnima strankama odločba vročena, jih ni treba v celoti ponavljati. Bistveni preudarki iz navedene odločbe so:

- da je odločitev o (ne)dopustnosti toženčevega ravnanja odvisna od vrednostnega tehtanja svobode novinarskega izražanja in tožničinega ugleda kot dobrine, varovane v 183. členu OZ,

- da je svoboda izražanja novinarjev nujna za vzpostavitev demokratičnega dialoga v družbi,

- da mora biti raven sprejemljivosti (dopustnosti) pisanja o vprašanjih, ki so predmet političnega odločanja bodisi v zakonodajni, bodisi v izvršilni veji oblasti, visoka,

- da je pri razmejitvi med dovoljenim in nedovoljenim treba upoštevati celovit, povprečen in osrednji pomen izjavljenega besedila,

- da svoboda izražanja novinarjev vključuje odgovornost novinarjev za posredovanje zanesljivih in natančnih informacij, ki je neločljiv sestavni del svobode,(2)

- in da je zato posredovanje resničnih informacij v razpravah, ki tečejo o vprašanjih v interesu javnosti, dopustno, četudi krnijo ugled udeleženih, in obratno: posredovanje neresničnih informacij v razpravi o teh vprašanjih, ki krnijo ugled neke osebe, ni dovoljeno.

11Predmet presoje so zapisi v članku D. Ka., objavljenem v dnevniku D. 23. 11. 2009, in sicer:

- "Denar iz P. ni končal pri J., temveč v njegovi stranki S.";

- " 'O tem imamo ogromno podatkov,' je finski preiskovalec Ba. odločno odgovoril na naše vprašanje, ali v tem trenutku oziroma v tej fazi preiskave razpolaga z dovolj gradiva, da lahko z gotovostjo reče, da se je denar iz finskega nacionalnega podjetja P. ob nakupu njegovih osemkolesnikov stekel v našo nekdanjo največjo koalicijsko stranko S.. Resno in izrecno je odgovoril: 'Da.' ";

- "...(denimo, koliko denarja je P. 'poslala' v stranko S), … ".

12Že v odločbi I Cp 3575/2011 je bilo zavzeto stališče, da je prva sporna navedba, ki predstavlja naslov članka, pomensko tako odprta, da ne omogoča zaključka o njeni nedopustnosti. Vsebino naslova spornega članka je po naravi stvari treba presojati ob upoštevanju besedila podnaslova in celotnega teksta tega članka. Ker besedna zveza iz naslova že zaradi splošno znanih omejenih možnosti zapisa v naslovu ne more izražati celotnega sporočila časopisnega članka, ni logično, da bi povprečni bralec svoje razumevanje sporočila besedila članka omejeval zgolj na naslov. Možno se je strinjati s trditvijo, da bi bil naslov članka lahko drugačen, vendar zgolj možnost izraziti se o konkretnem dogodku z drugačno vsebino (na drugačen način) ne more zadoščati za presojo o nedopustnosti ravnanja. Tudi obravnavani primer ni drugačen. Naslov spornega članka ne vsebuje izrecnega in neposrednega očitka storitve nezakonitega dejanja. Prav mogoče je reči, da vzbuja veliko pozornost, vendar pa je sam za sebe – ne da bi upoštevali bodisi vsebino članka bodisi siceršnji kontekst razprave v družbi o nakupu osemkolesnikov, v katerega je bil umeščen – pomensko odprt in ne vsebuje jasnega in še manj enoznačnega sporočila. Prej je mogoče reči, da vzpodbuja bralca k nadaljnjemu branju. Presoja, ali predstavlja poseg v tožničin ugled, je tako možna šele ob ugotovitvi njegovega pomena v kontekstu celotnega članka.

13Že podnaslov in odebeljeni uvod izločata razumno možnost razlage, da gre za očitek storitve nezakonitega dejanja. Podnaslov govori o imensko določenem preiskovalcu afere P., v odebeljenem uvodu članka pa je citirana (sporna) izjava finskega kriminalista Ba, ki govori o izsledkih preiskave. Iz uvodnega dela članka, ki ga tožnica (ob naslovu) izpostavlja kot spornega, je razvidno, da gre za ugotovitve preiskave, ki jo izvajajo kriminalisti na Finskem in ki še ni končana. Ob upoštevanju tega dela članka (ki mu je – ob naslovu – namenjen osrednji del tožbenih očitkov o nedopustnosti) tožencu ni mogoče pripisati trditve, da je denar iz P. prejela tožnica, ampak trditev, da ima finska policija dovolj dokazov za tak sklep. Niti ostali del članka, ki mu tudi tožnica ne pripisuje odločilne teže, ne utemeljuje tožbene trditve, da toženec v naslovu podaja očitek storitve nezakonitega ali celo kaznivega dejanja. V ostalem je avtor navedel, kaj sta tožničin predsednik in glavni tajnik odgovorila na vprašanje v zvezi s financiranjem iz tujine (ta del z vidika korektnega povzemanja danih odgovorov za tožnico ni sporen), in deloma s sklicevanjem na izjave neimenovanih ali imenovanih oseb, deloma pa kot lastno sklepanje navedel okoliščine, ki bi lahko utemeljevale sklep o vpletenosti tožnice v posel, sklenjen med državo in finskim podjetjem, in s tem potrjevale ugotovitve preiskave finske policije. Članek kot celota povprečnemu, tj. razumnemu bralcu, ki ni vnaprej opredeljen, ne sporoča, da je tožnica storila nezakonito ali celo kaznivo dejanje, ampak mu pušča prostor za kritično oceno o njegovi dejanski teži in sporočilu v luči uvodne navedbe o ugotovitvah preiskave, ki poteka na Finskem.

14Pravilne pa so ugotovitve izpodbijane sodbe o pomenu druge, za tožnico sporne navedbe. Članek pripisuje finskemu preiskovalcu izjavo, da finska policija v tej (se pravi tedanji) fazi preiskave razpolaga z dovolj gradiva, da lahko preiskovalec z gotovostjo reče, da se je denar iz podjetja P. ob nakupu njegovih osemkolesnikov stekel k tožnici. Najprej je namreč navedeno, da je finski kriminalist na vprašanje, ali policija razpolaga z dovolj gradiva, da lahko z gotovostjo reče, da je denar iz P. stekel k tožnici, odločno odgovoril, da imajo o tem ogromno podatkov. Nato je navedeno, da je na to (isto) vprašanje resno in izrecno odgovoril da. Zelo natančen bralec bi se lahko vprašal, ali je preiskovalec na postavljeno vprašanje "odločno" odgovoril, "da imajo o tem ogromno podatkov", ali pa je "resno in izrecno" odgovoril "da". Povprečen bralec ni tako natančen. Odgovora se ne izključujeta, ampak sta v bistveni vsebini enaka. Tak pomen odraža tudi naslov članka.

15Navedba z opisano vsebino more predstavljati poseg v tožničin ugled. Kot je pravilno ugotovljeno že v izpodbijani sodbi, navedba, da je denar iz P. stekel k tožnici, implicira nezakonito financiranje tožnice kot politične stranke (prejemanje denarnih sredstev iz tujine je prepovedano) in prejem denarne koristi kot odmeno za odločitev, da je država za nakup osemkolesnikov izbrala finsko podjetje. Čeprav navedeno ni izrecno izraženo, že uporabljeni izrazi povprečnega bralca navedejo k takemu zaključku. Poleg tega so v članku na več mestih uporabljeni različni izrazi, ki govorijo o tožničinem prejemu denarja s strani P., in navedena določba zakona o političnih strankah, ki političnim strankam prepoveduje pridobivanje sredstev iz tujine.

16Za nadaljnjo presojo, ali ta navedba predstavlja nedopusten poseg v tožničin ugled, je odločilno, ali predstavlja neizkrivljeno sporočilo tega, kar je novinarju povedal finski preiskovalec. Ne glede na to, da Ba. pogovora z novinarjem D. Ka. ni štel za intervju (in je to tudi novinarju povedal), je novinar glede na to, da je šlo za glavnega preiskovalca v zadevi, imel dovolj podlage za sklep, da gre za verodostojno sporočilo o izsledkih preiskave. Stališče izpodbijane sodbe, da mora biti citat dobeseden, je prestrogo. Kljub uporabi premega govora ni treba, da toženec dokaže, da gre za dobeseden zapis povedanega, na drugi strani pa je prav zaradi takega načina posredovanja izjave tretjega avtor članka bolj omejen kot v primeru, ko je iz načina ubeseditve jasno, da gre za avtorjevo povzemanje izjave tretje osebe. Meja dopustnega poročanja je prekoračena, če pripisana izjava bistveno spreminja pomen, težo tistega, kar je tretji v resnici povedal. V okvir nedopustnega poročanja sodi tudi primer, ko so posredovana dejstva, iz katerih povprečen bralec naredi določen sklep, pri tem pa so zamolčana dejstva, ki dajejo dogajanju drugačno težo in ob poznavanju katerih bi si bralec ustvaril drugačno sliko. Nepopolno poročanje je s pravno relevantnega vidika enako zatrjevanju neresničnih dejstev, kadar bi bil enak sklep povprečnega bralca v primeru, da bi bila predstavljena tudi zamolčana dejstva, manj verjeten in tako pri nepristranskem bralcu lahko ustvarja napačen vtis.

17Izpodbijana sodba po oceni izpovedb preiskovalca, ki mu je pripisana sporna izjava, in toženčevega novinarja, ter dogajanja neposredno po objavi članka zaključuje, da je finski preiskovalec novinarju povedal, da imajo veliko podatkov o tem, da je denar iz P. končal v Sloveniji, in da je pretok denarja iz P. k tožnici ena glavnih smeri preiskave, ne pa tudi, da imajo dovolj dokazov, da lahko z gotovostjo potrdijo tak sklep. Bistvena vsebina relevantnih dokazov, kot je povzeta v izpodbijani sodbi, je naslednja:

a/ novinar D. Ka. je povedal,

- da je preiskovalca v daljšem razgovoru vprašal, ali imajo do tedaj v preiskavi dovolj podatkov, da lahko trdijo, da se je denar iz naslova podkupnin stekel v Slovenijo, on pa je odgovoril: "ja, stekel v stranko S. za potrebe stranke S..", do ocene, da imajo dovolj podatkov, pa je v pogovoru prišel sam,

- da ga je Ba. na dan objave članka klical in da ga ni zmotilo nič drugega razen navedba, da naj sodelovanje med slovenskimi in finskimi policisti ne bi bilo dobro,

- da je do kasnejšega zanikanja sporne izjave prišlo potem, ko so preiskovalca klicali drugi slovenski novinarji,

- da mu je Ba. v telefonskem pogovoru dva dni kasneje zatrdil, da bo svojo izjavo v spornem članku potrdil, ko bo to lahko storil, in da je to razumel v smislu, da je do demantija prišlo zaradi zahtev njegovih predpostavljenih,

- da je med pogovorom ves čas delal zapiske, na podlagi katerih je sestavil (tudi) sporni članek,

- da ni želel pisati v pogojnikih, ker tudi preiskovalec ni govoril v pogojnikih;

b/ priča Ba., ki je črpal iz zapiskov o sestanku in iz spomina, je povedal,

- da je bil pogovor in sestanek dogovorjen na željo novinarja, ki naj bi prinesel določene podatke, ki bi bili lahko pomembni za predkazenski postopek,

- da je novinarju večkrat povedal, da pogovor ni uraden in da ne gre za intervju in da mora, če želi narediti intervju – vnaprej poslati vprašanja,

- da se je novinar s tem strinjal in povedal, da ni njegov namen pisati članka o tem, kar bo izvedel od finskih policistov,

- da se je velik del pogovora nanašal na financiranje brezplačnikov, da je novinar preiskovalcem posredoval določene dokumente in informacije in da je finska policija te podatke posredovala slovenski,

- da so se potem na novinarjevo željo pogovarjali o predkazenskem postopku glede P. in o fazi, v kateri je postopek,

- da je novinarju kljub temu, da ni šlo za odgovore na vnaprej postavljena vprašanja, povedal, da imajo glavne črte predkazenskega postopka, od katerih je najpomembnejša za Slovenijo povezana s sumom, da je del denarja P. poslala prek več oseb v Slovenijo uradnim uslužbencem in tudi stranki,

- da si je novinar ves čas delal zapiske in jih glasno ponavljal in da so morali večkrat korigirati novinarjeve zaključke in ugotovitve,

- na vprašanje, ali je novinarju rekel, da je denar iz P. končal pri tožnici in ne pri J. J., je odgovoril, da se ne spominja, da bi dal tak odgovor; dobesedno se ni spomnil svojih besed, opisal pa je, da so se na splošno pogovarjali o P., o Ministrstvu za obrambo in o nakupu osemkolesnikov,

- da je potem, ko je dobil prevod članka, ugotovil, da absolutno ni izjavil tega, kar mu pripisuje članek, da se v branju prevodov člankov in pripisanih citatov svojih domnevnih izjav "ni našel", da citati v članku niso njegove besede, da je vzpostavil stik s toženčevim odgovornim urednikom in da mu je poslal popravek, ne ve pa, ali je bil objavljen,

- da se mu je novinar v telefonskem pogovoru opravičil in da ni izjavil, da bo pred sodiščem svoje citate ponovil, če bo to potrebno,

- da je novinarju rekel, da je ena izmed glavnih smeri preiskave tudi ta, kje je denar v Sloveniji stekel oziroma končal;

c/ priča M. B. je slišal del tega, kar je novinar v telefonskih pogovorih rekel preiskovalcu, in sicer, da je finskega preiskovalca v prvem pogovoru zanimalo, zakaj je novinar napisal, da slovenska policija ni zadovoljna s sodelovanjem slovenske policije, po drugem pogovoru pa mu je novinar povedal, da mu je Ba. razložil, da je moral zanikati izjavo, ker bi sicer izgubil službo,

d/ priča D. K. je povedal,

- da ga je na dan objave Ba. večkrat klical po telefonu in ga prosil za objavo kratkega pojasnila, ki mu ga je poslal po elektronski pošti in v katerem bi relativiziral tisto, kar so objavili v članku,

- da je na njegovo vprašanje, zakaj noče več tako eksplicitno priznati tega, kar je novinarju povedal, odgovoril, da to, kar je glavna nit članka, drži, da on tega ne zanika,

- da je na vprašanje, zakaj se odmika od eksplicitne potrditve zadev, ki jih je povedal novinarju, Ba. odgovoril, da on tega ne zanika, da drži, da je novinarju rekel, da pretok denarja od P. v stranko S. je in ostaja ena glavnih smeri preiskave, da pa ni pričakoval, da bo novinar to tako eksplicitno objavil v časopisu, da zaradi tega nadrejeni nanj pritiskajo in da prosi za objavo svojega pojasnila,

- da je privolil v objavo pojasnila, ker je ocenil, da je Ba. tudi v bodoče lahko časopisu v pomoč kot vir,

- da je na vztrajanje sodišča ponovil besede Ba., kolikor se jih je spomnil, in sicer "denar je stekel, o tem imamo ogromno podatkov",

e/ v člankih, ki so bili objavljeni v dneh po objavi spornega članka v drugih medijih, je bilo navedeno, da je Ba. novinarjem teh medijev, ki so preverjali resničnost spornih navedb, zanikal, da se je denar iz P. zagotovo stekel k tožnici, potrdil pa je, da je to ena izmed smeri preiskave,

f/ dan po objavi spornega članka, tj. 24. 11. 2009 je bil objavljen članek, v katerem je novinar D. Ka. navedel, 1) da ni rekel, da je zadeva s pretokom denarja končana, temveč da to (pretok denarja) ugotavlja preiskava, ki še poteka, 2) da bo ta podatek javen, ko bo preiskava končana, in 3) da mu je finski preiskovalec dejal, da je pretok denarja iz P. v stranko S. "ena glavnih smeri naše preiskave".

18Toženčevi pritožbeni pomisleki o kršitvi pravil o dokazni oceni (8. člen ZPP) v zvezi s pravilnostjo ugotovitve o vsebini tega, kar je novinarju povedal finski preiskovalec, niso utemeljeni:

a/ pritožbeno sodišče se strinja, da obstaja odtenek razlike med besedno zvezo "da bi" in besednima zvezama "ali je" in "kaj sem", vendar pa tudi prva ni enopomenska in ne izključuje možnosti, da je Ba. to, o čemer je bil vprašan, izrekel;

b/ pritožbeno stališče, da je bila izpovedba Ba., da ni izrekel tega, kar se mu pripisuje v članku (kar pritožba izpostavlja z navedbami različnih besednih zvez, uporabljenih v sodbi), dana v drugačnem pomenu, kot mu ga pripisuje sodba, ni utemeljeno. Pritožba trdi, da je priča povedal le, da objavljenega ni avtoriziral. To je sicer tudi povedal, vendar pa taka razlaga ne pojasni pričine izpovedbe, da je po pridobitvi prevoda ugotovil, da citati niso to, kar je povedal in da je stopil v stik s toženčevim glavnim urednikom in prosil za popravek citatov;

c/ iz navedb, v katerih se toženec sprašuje, kakšen je bil pomen zapiskov, ki si jih je na sestanku delal novinar, pritožnik ni izpeljal sklepa, ki bi bil podlaga za preizkus izpodbijane dokazne ocene. Ni jasno, kako bi bilo vedenje preiskovalca, da bo novinar objavil, kar mu je povedal, relevantno za ugotovitev, ali je izjavo, ki mu je pripisana v spornem članku, podal ali ne;(3)

d/ ugotovitve v zvezi s kršitvijo 21. točke in 2. točke Kodeksa novinarske etike niso pomembne za ugotovitev odločilnega dejstva;

e/ trditve o napačnosti ostalih navedb sodbe, ki jih toženčeva pritožba posebej izpostavlja (npr. navedba, da je Ba. pustil neodgovorjeno, pri kom točno naj bi denar končal, ocena, da je priča govorila v pogojnikih in nedoločnikih), po vsebini ne predstavljajo trditev o bistveni kršitvi določb postopka, ampak o napačni, neprepričljivi dokazni oceni.

19Pritožnik niti z navedbami, s katerimi izpodbija prepričljivost dokazne ocene, ni uspel vzbuditi dvoma v pravilnost ugotovitev, da je finski preiskovalec novinarju povedal, da imajo veliko podatkov o tem, da je denar iz P. končal v Sloveniji in da je pretok denarja iz P. k tožnici ena glavnih smeri preiskave, ne pa tudi, da imajo dovolj dokazov za gotovost takega sklepa. V dokazni oceni izpodbijane sodbe je vključena celotna vsebina izvedenih dokazov, izvedena je primerjava posameznih dokazov in ocenjen uspeh celotnega postopka. Argumenti so logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi. Niansiranje pomenskih razlik med dobesednimi navedki v zapisniku o zaslišanju Ba. in povzetkom povedanega v sodbi ima premajhno težo, da bi moglo vplivati na končni izid dokazovanja. Enako velja za nasprotovanje teži izbranih izrazov, s katerimi je v sodbi zavrnjena toženčeva dokazna teza (npr. da preiskovalec absolutno ni izjavil tega, kar mu je bilo pripisano v spornem članku,(4) da je priča govorila v pogojnikih in nedoločnikih (5)). Sploh pa toženec ne more uspeti z očitki, ki jih gradi na navedbah sodbe, iztrganih iz konteksta. Taka je npr. navedba, da priča na nobenem mestu v članku ni bil citiran v izjavi, da je prav tožnica prejela denar od finskega podjetja, in očitek, da je sporna izjava navedena v uvodu članka. Iz sodbe je namreč jasno razvidno, da je iz te ocene (na tem mestu v obrazložitvi) izključeno uvodno besedilo članka.

20Dokazni postopek je pokazal, da sta izpovedbi novinarja in preiskovalca, ključni za presojo o obstoju spornega odločilnega dejstva, skladni glede okoliščin, v katerih je prišlo do pogovora (da je novinar navezal stik s preiskovalcem, ker je razpolagal z dokumenti, ki bi bili lahko zanimivi za preiskavo, ki je potekala na Finskem,(6) in da ni šlo za intervju), glede samega poteka pogovora (zaporedje obravnavanih tem) in glede dogajanja po objavi članka (dva telefonska pogovora). Nihče od njiju ni zanikal, da sta se pogovarjala tudi o tem, v kakšni fazi je preiskava v zvezi z nakupom osemkolesnikov pri finskem podjetju P.. Že novinar sam je povedal, da izjava, ki je v članku kot navedek pripisana preiskovalcu, ni dobesedna izjava, ampak gre deloma za njegov zaključek na podlagi povedanega. Dokazna ocena se je tako osredotočila na presojo, ali sporni citat verno odraža to, kar je novinarju povedal Ba., ali pa sporočilo citata izkrivlja povedano. Sodba ni spregledala Ba. izpovedbe, da je v razgovoru novinarju povedal, da raziskujejo sum, da je denar tekel prek več oseb v Slovenijo uradnim uslužbencem in tožnici, in da ta sum potrjuje veliko dotlej zbranih dokumentov,(7) a jo je ocenila v kontekstu celotne izpovedbe, v kateri je povedal tudi, da pripisana mu izjava ni to, kar je sam povedal novinarju. Ocena verodostojnosti njegove izpovedbe temelji 1) na ugotovitvi, da je njegovo ravnanje po seznanitvi s člankom (zahteva uredniku za objavo popravka in zanikanje verodostojnosti izjave drugim medijem) skladno z njegovo izpovedbo, 2) da toženčeve teze ne potrjujeta niti izpovedba urednika niti novinarjev članek, objavljen dan po objavi spornega članka, in 3) da tudi oblika in vsebina članka ne nasprotujeta zaključku o verodostojnosti priče. V takem položaju ne more biti vprašljivo stališče, da izpovedba M. B., ki je pogovor med Ba in D. Ka. slišal le na eni strani in še to ne v celoti, ne more imeti odločilne teže. Pritožnik niti ob upoštevanju pritožbenih navedb kot celote ni uspel vzpostaviti dvoma v prepričljivost zaključka izpodbijane sodbe, da spornega citata ni mogoče pripisati finskemu preiskovalcu.

21Nenazadnje je toženec v pritožbi tudi sam enako kot sodba ocenil izpovedbo D. K., vsebino Ba izjave drugim medijem in vsebino članka D. Kar. 24. 11. 2009. Svoje stališče, da ugotovitve izpodbijane sodbe omogočajo spremembo sodbe in zavrnitev zahtevka, je namreč utemeljil na ugotovitvah, 1) da je sledeč izpovedbi D. K., Ba. povedal, da je novinarju rekel, da pretok denarja od P. k tožnici je in ostaja ena glavnih smeri njihove preiskave, 2) da je Ba. za druge medije zanikal, da se je denar zagotovo stekel k tožnici, potrdil pa je, da je to ena izmed glavnih smeri preiskave, in 3) da je tudi v članku z dne 24. 11. 2009 novinar zapisal, da je pretok denarja iz P. k tožnici ena glavnih smeri finske preiskave.

22Kot je bilo že ugotovljeno, članek finskemu preiskovalcu pripisuje izjavo, da finska policija v tej (se pravi tedanji) fazi preiskave razpolaga z dovolj gradiva, da lahko z gotovostjo reče, da se je denar iz podjetja P. ob nakupu njegovih osemkolesnikov stekel k tožnici. Izid dokaznega postopka, preizkušen v pritožbenem postopku, je pokazal, da je finski preiskovalec novinarju povedal, da imajo veliko podatkov o tem, da je denar iz P. končal v Sloveniji, in da je pretok denarja iz P. k tožnici ena glavnih smeri preiskave, ne pa tudi, da imajo dovolj dokazov, da lahko z gotovostjo potrdijo tak sklep.

23Med trditvijo, da ima finska policija veliko podatkov o tem, da je denar iz P. končal v Sloveniji, in da preiskuje tudi tezo, da se je denar stekel k tožnici, na eni strani in na drugi strani trditvijo, da zbrani dokazi z gotovostjo potrjujejo to tezo, je pomembna razlika. Na dlani je, da druga trditev povprečnega bralca – tudi tistega, ki loči med pristojnostmi policije in sodišča ter pozna razliko med stopnjo verjetnosti, s katero je raziskano kaznivo dejanje v preiskovalnem postopku, in stopnjo verjetnosti, ki je potrebna za obsodilno sodbo, še bolj pa tistega, ki ga že tak zaključek policije prepričuje o dokazanosti nezakonitega ravnanja – napelje k sklepu, da je zbranih dovolj dokazov za zaključek, da je tožnica v zvezi s sklenitvijo posla med državo in P. od tega podjetja prejela denar, medtem ko iz prve jasno izhaja, da je stekanje denarja k tožnici teza preiskovalcev, ki pa je (še) ne morejo potrditi (niti ovreči). Za opisano prenareditev preiskovalčeve izjave v spornem članku ne more biti podan upravičen interes, ki bi izključeval nedopustnost posega v tožničin ugled.

O zahtevku za objavo opravičila

24Toženčeva pritožbena trditev, da OZ ne daje podlage za prisojo javnega opravičila, ni utemeljena. Člen 178 OZ, na katerega se opira sodba, je prva določba v poglavju o povrnitvi nepremoženjske škode, nadaljnje pa urejajo pravico do denarne odškodnine. Nobene podlage ni za sklep, da OZ izključuje nedenarne sankcije za primere kršitve osebnostnih pravic pravnih oseb. Določba govori na splošno o osebnostnih pravicah. V pravnem redu je utrjeno spoznanje, da so pravne osebe lahko nosilke osebnostnih pravic – ne vseh, vendarle pa tistih, ki jim glede na njihovo naravo lahko gredo. Na podlagi (domala) enake določbe 199. člena prej veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je občna seja Vrhovnega sodišča sprejela pravno mnenje, po katerem pravna oseba v primeru kršitve osebnostnih pravic nima pravice do denarne odškodnine po 200. členu ZOR, ima pa v takšnem primeru pravico zahtevati nedenarno odškodnino po 199. členu ZOR. (8) Zgolj na podlagi okoliščine, da je zakonodajalec v OZ vnesel določbo, ki v določenih primerih daje podlago za prisojo denarne odškodnine pravni osebi (183. člen), pa ni mogoče sklepati, da je hkrati izključil njeno pravico uveljavljati nedenarne sankcije za kršitev osebnostnih pravic.

25Neutemeljeno je tudi pritožnikovo stališče, da javno opravičilo ni primerna oblika reparacije za škodo, povzročeno z neresničnimi trditvami. Javno opravičilo je po svoji vsebini resda ustrezna sankcija za žaljive vrednostne sodbe, vendar je sodna praksa ne izključuje v drugih primerih nedopustnih posegov v čast in dobro ime. (9) Čeprav lahko oškodovanec v primeru nedopustnih neresničnih trditev zahteva preklic izjave, v primeru žaljivih trditev, katerih (ne)resničnost ni dokazana, pa umik izjave, (10) je izbira sankcije stvar oškodovanca. Ob izpolnjenosti predpostavk je zahtevek utemeljen ne glede na to, ali bi oškodovanec mogel uveljaviti še drug zahtevek. Tudi z opravičilom je možno doseči odpravo posledic nedopustne okrnitve ugleda. Stališče izpodbijane sodbe, da je v primeru hudega posega v osebnostno pravico, storjenega prek široko dostopnega tiskanega medija, tudi z objavo opravičila mogoče doseči satisfakcijo za nastalo škodo, (11) je torej v izhodišču pravilno.

26Pritožnik pa utemeljeno postavlja vprašanje o utemeljenosti zahtevka v obravnavanem primeru. Z izpodbijano sodbo je tožencu naloženo, da se opraviči tožnici za navedbe, da je denar iz P. končal pri njej. Gre za navedbo v naslovu članka, ki se v celoti glasi: "Denar iz P. ni končal pri J. , temveč v njegovi stranki S.".

27Izrek odškodninske sankcije v primeru kršitve osebnostnih pravic predpostavlja obstoj nedopustnega posega. Kot je bilo ugotovljeno in obrazloženo že zgoraj, je naslov članka, na katerega se omejuje predlagano opravičilo, tako pomensko odprt, da ni mogoč zaključek, da sam zase predstavlja neresnično trditev. Pomen, ki ga naslovu pripisuje izpodbijana sodba, tj. da gre za trditev o hudi kršitvi zakonskih norm in o protipravnem ravnanju, je le eden od možnih pomenov. Povprečen tj. razumen in nepristranski (ne vnaprej opredeljen) bralec, četudi ni posebej kritičen, na podlagi tako oblikovanega naslova ne more sklepati, da gre za očitek o storitvi kaznivega dejanja oziroma o kršitvi zakona. Že zgoraj je bilo ugotovljeno, da je pomensko tako odprt, da ne vsebuje enoznačnega sporočila. Kot tak sam za sebe ne more predstavljati nedopustne okrnitve tožničinega ugleda. Četudi je eden od možnih pomenov naslova tak, kot mu ga pripisuje sodba, je prisoja javnega opravičila z zahtevano vsebino prestroga sankcija. Opravičilo bi vključevalo tako nedopusten pomen naslova kot tiste pomene, katerih nedopustnost ni bila ugotovljena. (Ne)resničnost trditve, ali je bila kršitev pravil o financiranju političnih strank storjena, sploh ni bila predmet te pravde. V pravdi pa tudi ni bilo dokazano, da članek ne daje nobene podlage za vzpostavitev povezave med P. in tožnico v naslovu članka.(12)

O zahtevku za plačilo denarne odškodnine

28Utemeljena je tudi toženčeva pritožbena trditev, da ugotovitve izpodbijane sodbe, na katerih temelji odločitev o prisoji denarne odškodnine v višini 10.000 EUR, ne dajejo podlage za tako odločitev.

29Odločitev o prisoji odškodnine temelji na ugotovitvah, da gre za grob poseg v tožničine osebnostne pravice, ki je v slovenskem javnem prostoru izjemno in dolgo odmeval in je bil dalj časa predmet javne razprave, da je trditev v spornem članku povzročila med članstvom mnogo razburjenja, vprašanj in zahtev po odgovorih, da trditve v članku niso resnična in dobesedna izjava finskega preiskovalca in da so zapisane v trdilni obliki, tj. kot dejstvo, da je toženec vztrajal pri svoji trditvi, da predstavljajo hud očitek in da samo z objavo opravičila ne bi bilo mogoče doseči popolne satisfakcije. Toženčeve trditve, da tožnica nima ugleda, je zavrnilo z utemeljitvijo, da dejstvo, da tožnica uživa ugled, izhaja iz splošno znanega dejstva, da je bila v času objave najmočnejša parlamentarna opozicijska stranka. Glede višine odškodnine je navedeno, da relativno visoko odškodnino v primerjavi z drugimi primeri iz sodne prakse utemeljujejo okoliščine, da je tožnica ena izmed najštevilčnejših političnih strank v slovenskem prostoru, da je bil poseg grob in nameren in da je bil članek objavljen na prvi strani osrednjega dnevnega časopisa in namenjen najširšemu krogu bralcev.

30Predpostavke za prisojo odškodnine so nedopustnost ravnanja, škoda (okrnitev tožničinega ugleda), vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo, poleg tega pa morajo prisojo odškodnine opravičevati okoliščine primera (183. člen OZ).

31Odškodninsko varstvo osebnostnih pravic pravne osebe se nanaša na tiste osebnostne dobrine, ki so združljive z značilnostmi pravne osebe, se pravi tiste, ki pravni osebi omogočajo, da v družbi opravlja funkcijo, zaradi katere je bila ustanovljena in zaradi katere ji pravni red priznava, da je sama subjekt pravic in obveznosti. (13) Obstoj škode, tj. okrnitev ugleda pravne osebe bo tako podana tedaj, ko bodo ugotovljene take posledice nedopustnega ravnanja, ki bodo s pravno upoštevno intenzivnostjo vplivale na uresničevanje njene funkcije, poslanstva, temeljnega namena delovanja. Edina ugotovitev v izpodbijani sodbi, ki utemeljuje sklep o obstoju škode, je, da je sporna trditev med članstvom povzročila veliko razburjenja, vprašanj in zahtev po odgovorih. Ta okoliščina ne predstavlja tako intenzivne okrnitve tožničinega ugleda, ki bi utemeljevala prisojo denarne odškodnine.

32Že v odločbi I Cp 3575/2011 je bilo zavzeto in obrazloženo stališče, da so meje svobode izražanja v razpravah, ki zadevajo delovanje političnih strank, široke. Glede na to, da se ugled kot vrednost, ki jo ima oseba v družbi, oblikuje ne le na podlagi deklariranih stališč, ampak tudi na podlagi njenih ravnanj, vsaka javna razprava o delovanju političnih strank potencialno posega v njihov ugled. Razumevanje, po katerem bi vsako poročanje o nepravilnostih pri njihovem delovanju ali celo več, o za politično stranko neželenih temah predstavljalo (nedopusten) poseg v njen ugled, bi ob upoštevanju vloge in poslanstva, ki jo politične stranke opravljajo v demokratični ureditvi, pomenilo konec odprte razprave o pomembnem delu vprašanj, ki se nanašajo na ravnanje nosilcev oblasti. Poleg tega politične stranke razpolagajo z razvitimi mehanizmi za nastopanje in sporočanje v javnem prostoru. Tudi prostor v medijih jim je po naravi stvari dan drugače kot fizičnim osebam, gospodarskim družbam, društvom in drugim zasebnopravnim združenjem. Vse navedeno govori v prid stališču, da je prvenstveno ta prostor tisti, kjer poteka razprava, v okviru katere se iščejo in razkrivajo dejstva, ponujajo argumenti in protiargumenti in prek njih išče resnica o ((ne)pravilnostih v) delovanju političnih strank. Prisoja denarne odškodnine, ki jo OZ že na splošno pogojuje ne le z ugotovitvijo o okrnitvi ugleda, ampak še na obstoj posebnih okoliščin primera, je zato v primeru, ko se sporno pisanje nanaša na delovanje politične stranke, dopustna le izjemoma.

33V obravnavanem primeru niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale izrek denarne odškodnine. Kot je bilo navedeno v odločbi I Cp 3575/2011, poročanje o nepravilnostih pri delovanju političnih strank samo po sebi ne predstavlja nedopustnega posega v njihov ugled. Objava izsledkov policijske preiskave glede izvedbe visoko vrednega proračunskega posla, četudi o tem še ne bi bila izdana sodba in kljub temu, da lahko okrni ugled politične stranke, sama za sebe ne predstavlja nedovoljenega posega v njen ugled. Iz izpodbijane sodbe tudi izhaja, da se je neposredno po objavi spornega članka o verodostojnosti izjave, pripisane finskemu preiskovalcu, razvila javna razprava. Prostor v medijih ni bil dan le tožnici, ampak tudi osebi, ki ji je bila pripisana sporna izjava. Dan po objavi spornega članka se je tudi njegov avtor odzval z novim člankom, v katerem je izpostavil, da poti denarja iz finskega podjetja k tožnici še niso dokazane in da gre za ugotovitve preiskave, ki še ni končana, ter pojasnil okoliščine, v katerih je prišel do izjav finskega preiskovalca.(14) Neposredno po objavi spornega članka je bilo torej javnosti dano sporočilo, da je vprašanje, ali je P. za pridobitev posla dala denar tožnici, ena od smeri preiskave, ki poteka na Finskem, ne pa tudi, da je finska policija na podlagi zbranih dokazov že prepričana o tem. Navedeno utemeljuje sklep, da posledice nedopustnega posega niso bile tako intenzivne, da bi utemeljevale prisojo denarne odškodnine. Drugačnega zaključka ne narekuje niti upoštevanje tožničinih pritožbenih navedb o obsegu škode. Gre za bodisi preveč splošne navedbe, da bi omogočale zaključek o večji intenzivnosti posega od ugotovljene, bodisi za navedbe o dejstvih, ki niso bile ugotovljene v izpodbijani sodbi, pa tožnica v zvezi s tem ni uveljavljala procesne kršitve.

34Ker že navedeni preudarki utemeljujejo sklep, da ugotovitve izpodbijane sodbe ne dajejo podlage za prisojo denarne odškodnine, se ni bilo treba opredeliti do ostalih toženčevih pritožbenih navedb.

35Ker niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale prisojo denarne odškodnine, se ni bilo treba posebej izreči o tožničinih pritožbenih navedbah, da je odškodnina, prisojena v izpodbijani sodbi, prenizka.

36Po navedenem in po ugotovitvi, da v zvezi z izpodbijanim delom sodbe po tožničini pritožbi niso podane kršitve materialnega in procesnega prava, ki jih je pritožbeno sodišče dolžno preizkusiti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo, toženčevi pritožbi pa ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek tudi v delu, v katerem mu je bilo z izpodbijano sodbo ugodeno, zavrne (prvi odstavek 351. člena v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP).

37Sprememba uspeha pravdnih strank je narekovala spremembo odločitve o stroških postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker je bil zahtevek v celoti zavrnjen, je toženec upravičen do povrnitve potrebnih stroškov postopka. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe sodišča prve stopnje ti znašajo 13.251,28 EUR.

38Odločitev o dolžnosti povrnitve pritožbenih stroškov temelji na drugem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženčevi stroški, potrebni za pritožbo, znašajo 1.125,72 EUR, pri čemer je sodišče priznalo strošek za sestavo pritožbe v višini 545,60 EUR (tar. št. 3210 v zvezi z drugim odstavkom 21. člena Zakona o odvetniški tarifi in tretjim odstavkom 18. člena Zakona o sodnih taksah, po katerih je v pritožbenem postopku odločilna vrednost izpodbijanega dela sodbe), 20 % davek na dodano vrednost, in strošek za sodno takso za pritožbo (471 EUR).

39Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

-------

(1) Sklicuje se na odločitve v zadevah Derbyshire CC v. Times Newspapers Ltd (1993, AC 534), British Coal Corporation v. National Union of Mineworkers and Another (QBD, 28. junij 1996) in Goldsmith and Another v. Bhoyrul and Others (1998, QB 459).

(2) Prim. sklep VS RS II Ips 184/2000 z dne 15. 11. 2000 v zvezi s sodbo in sklepom I Cp 2094/1999 z dne 14. 12. 1999.

(3) Toženec pa je s tem sam opozoril, da je imel na razpolago dokaz, ki bi lahko govoril v prid njegovi tezi (tako novinar kot B. sta povedala, da je novinar med pogovorom delal zapiske, B. pa je še dodal, da je novinar zapiske sproti korigiral, kar bi moglo še povečati njihovo dokazno težo), pa njegove izvedbe ni predlagal.

(4) Na drugem mestu je navedeno, da se "natančnih besed ni spomnil. Vendar … je takoj po izidu članka (oziroma ko je zanj zvedel) pridobil prevod domnevnih citatov v članku in … ugotovil, da niso njegove besede tisto, kar se mu pripisuje kot citat."

(5) Na drugem mestu je navedeno, da so bili odgovori "nevtralni, nedokončni, previdni in z opozorili na to, da bo šele končana preiskava podala jasne odgovore".

(6) Razlikujeta se v manj pomembnih okoliščinah, npr. v tem, na čigavo pobudo je novinar prišel na Finsko.

(7) Prevod izpovedbe je jezikovno slab in kot tak pušča več prostora za razlago povedanega. Sodišče je pravdnima strankama ponudilo možnost za pridobitev boljšega prevoda, a je nista sprejeli.

(8) Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 16. 12. 1993, Poročilo VSS, št. 2/93.

(9) Tako npr. odločbe VSL II Cp 767/2010 z dne 26. 5. 2010, I Cp 2356/2010 z dne 30. 6. 2010, II Cp 228/2012 z dne 26. 10. 2012. Prim. Finžgar, Osebnostne pravice, Ljubljana 1985, str. 54.

(10) Prim. sodbo in sklep VSL I Cp 2054/1999 z dne 14. 12. 1999 in v zvezi z njo sklep VS RS II Ips 184/2000 z dne 15. 11. 2000.

(11) Pri zahtevkih za nedenarno odškodnino zaradi kršitve osebnostnih pravic pravno priznano nepremoženjsko škodo predstavlja že sama kršitev. Prim. Jadek Pensa, v Juhart, Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 1018.

(12) Pritožbeno sodišče ob robu dodaja, da pravni red tudi za tak primer predvideva sankcijo (ki pa glede na postavljeni zahtevek ni bila predmet obravnavanja). Kadar tožencu (kršitelju) ne uspe dokazati resničnosti trditve, tožniku (prizadetemu) pa ne njene neresničnosti, je možno zahtevati umik izjave. Prim. odločbo VSL II Cp 2054/1999.

(13) Jadek Pensa, Nepremoženjska škoda pravne osebe, Pravnik, št. 7-9/94, str. 243.

(14) V tem članku je D. K. navedel, da ni nikjer zapisano, da je preiskava končana in da so poti denarja iz Finske v SDS v celoti razkrite ali dokazane, da glavni preiskovalec ni rekel, da je zadeva s pretokom denarja končana, temveč da to ugotavlja preiskava, ki še poteka, in da je bil pogovor opravljen off the record, vendar je za zgodbo ključne momente pogovora med njim in kriminalistoma objavil na lastno odgovornost in zaradi razgrnitve zgodbe.

Ker gre za pisni dokaz, o katerem sta se pravdni stranki imeli možnost izreči, ga je pritožbeno sodišče smelo upoštevati pri odločanju o pritožbi kljub temu, da se izpodbijana sodba v tem pogledu do njega ni opredelila (tretja alineja 358. člena ZPP).