VSM sklep II Kp 41834/2015

I. Pritožba zakonitega zastopnika oškodovanke kot tožilke G.R. se zavrne kot neutemeljena.

II. Zakoniti zastopnik oškodovanke kot tožilke je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 41834/2015 z dne 16. 12. 2016 po šestem odstavku 176. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) (pravilno po sedmem odstavku 169. člena ZKP) zavrnilo zahtevo za preiskavo zoper obdolžena Z.K. in D.K. zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki osumljencev ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov, bremenijo proračun.

2Zoper sklep se je pritožil (pravilno: zakoniti zastopnik oškodovanke kot tožilke) iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Zakoniti zastopnik oškodovanke kot tožilke je dne 27. 2. 2017 na Okrožnem sodišču v Mariboru oddal tudi dopolnitev pritožbe, ki pa je pritožbeno sodišče zaradi poteka 8-dnevnega zakonskega roka ni moglo upoštevati (rok za pritožbo se je glede na določbo prvega odstavka 118. člena ZKP iztekel v ponedeljek 16. 1. 2017).

4Pritožba ni utemeljena.

5Zakoniti zastopnik oškodovanke kot tožilke v pritožbi le uvodoma navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, vendar pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona v pritožbi ne obrazloži. Iz pritožbenih izvajanj pa je razvidno, da se ne strinja s preiskovalno sodnico, da ni podanega utemeljena suma, da sta obdolženca storila kaznivo dejanje iz tretjega odstavka 173. člena KZ-1. S tem pa pritožba v bistvu uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je pritožba iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona povsem brez podlage.

6Pritožbeno sodišče pa nima pomislekov o pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje v napadenem sklepu, s katero je ob ugotovitvi, da ni podan utemeljen sum, zavrnilo zahtevo zakonitega zastopnika oškodovanke kot tožilke za uvedbo preiskave zoper obdolžena v smeri kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1. Glede na določbo prvega odstavka 169. člena ZKP, ki določa, da se preiskava zoper določeno osebo uvede, če je utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, so neutemeljene navedbe v pritožbi zakonitega zastopnika oškodovanke kot tožilke, da so zaključki sodišča prve stopnje v napadenem sklepu zmotni. Sodišče prve stopnje je po proučitvi vseh podatkov spisa pravilno ugotovilo, da ni podana zadostna stopnja utemeljenosti suma, da naj bi obdolženca storila v zahtevi za preiskavo očitano kaznivo dejanje.

7Pritožnik se z gornjim stališčem sicer ne strinja in graja postopanje preiskovalnega sodnika, ki ni sledil predlogu tožilstva, da bi se v zadevi izdelalo klinično psihološko mnenje, ampak je bilo izdelano psihiatrično mnenje, ki bi moralo biti iz postopka izločeno. Obširno graja tudi mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki je po mnenju pritožnika pristransko, oprto na razloge, o katerih ni podatkov v spisu oziroma temelji na napačnih podatkih ter UZ-jih Z.K., ki bi morali biti iz spisa izločeni. Poudarja, da ne odreka verodostojnosti izvedenkama T.P.J. in B.V.L., ki jo je celo predlagal za pričo. Ne strinja pa se z izvedenskim mnenjem M.B., izjavami R.P. ter dokazno oceno zagovorov obdolžencev, ki nikakor nista bila odločna v zanikanju krivde.

8Z gornjimi stališči pritožnika ni mogoče soglašati. V kazenskem spisu se nahaja več izvedenskih mnenj (izvedenska mnenja izvedencev klinično psihološke stroke E.G., M.B., T.P.J., katera so bila izdelana za potrebe pravdnega oziroma nepravdnega postopka, prav tako izvid klinične psihologinje in terapevtke B.V. L., h kateri je oškodovanko L.R. na pregled pripeljal zakoniti zastopnik 2. 6. 2015. Zato ne drži izvajanje pritožnika, da so navedbe v napadenem sklepu neresnične in temeljijo na dokumentaciji, ki je v kazenskem spisu ni. Pritožnik nima prav niti, ko zatrjuje, da sta izvedenski mnenji T.P.J. z dne 25. 11. 2015 in Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 14. 2. 2016 (nadalje Komisije) med seboj v nasprotju. Izvedenka T.P.J. je bila imenovana v pravdnem postopku in se z ugotavljanjem morebitne spolne zlorabe deklic (oškodovanke in njene sestrice L.R.) ni posebej ukvarjala. Izrecno je namreč zapisala, da glede na vse pridobljene podatke znakov morebitne spolne zlorabe ne zasledi ter da ima v vsakem primeru premalo podatkov za odgovor vezan na spolne zlorabe. Spregledati pa ni zaključka njenega mnenja, v katerem je izpostavila, da je oškodovanka zlorabljena na psihičnem nivoju, zlasti zaradi nerazrešenega odnosa med staršema, ki rešujeta svoj patološki odnos preko deklic ter da je oškodovanka na nek način začela prevzemati odgovornost razreševanja odnosa med staršema po principu nezavednih manipulacij, da bi obema staršema ugodila, njena avtonomija, pristnost in iskrenost pa sta zatolčeni, tako da več sama ne more prepoznavati kakovostne od patološke bližine.

9Na zelo konflikten odnos med staršema oškodovanke pa opozarja tudi mnenje Komisije, ki je izvedensko mnenje izdelalo po vpogledu in preučitvi celotne dokumentacije spisa. Zato so pomisleki pritožbe o tem, da Komisija ni bila seznanjena z vso dokumentacijo in dokazi predlaganimi v ugovoru zoper sklep o zavrženju kazenske ovadbe in zahtevi za opravo preiskave, odveč. Komisija je v mnenju povzela vso relevantno dokumentacijo in podatke kazenskega spisa (stran 2 - 10), med drugim tudi zgoraj izpostavljena izvedenska mnenja (razen mnenje T.P.J.), do katerih se je Komisija izkustveno in prepričljivo opredelila. Ne drži izvajanje pritožbe, da Katedra za psihiatrijo ni kompetentna za podajo mnenja ter da bi upoštevaje sodno odredbo, izvedensko mnenje moral izdelati klinični psiholog. Iz izreka odredbe preiskovalnega sodnika z dne 14. 1. 2016 namreč izhaja, da se izvedensko delo zaupa Komisiji, ki naj iz svoje srede določi strokovnjaka, ki bo po pregledu do sedaj zbranega gradiva v spisu in na podlagi ugotovljenih dejstev, izdelal izvid in mnenje. To pa je Komisija tudi storila. Za predsednika Komisije je bil imenovan prof. dr. J.B., ki je v Komisijo imenoval pedopsihiatrinjo (doc. dr. M.D.R., dr. med., spec. otroke in mladostniške psihiatrije) in psihiatrinjo (izr. prof. M.R.M., dr. med., svet., spec. psih.). Pritožbeno sodišče ne dvomi v strokovnost podanega mnenja, ki je natančno, poglobljeno in predvsem dobro utemeljeno z vidika, kako je Komisija prišla do svojih ugotovitev, ki so nenazadnje potrjene tudi z ostalimi podatki in dokazi v spisu. Pritožba pa izvajanj o nekompetentnosti izvedencev podrobneje ne obrazloži, zato je v tej smeri ni mogoče preizkusiti. Kot neutemeljeno se izkaže tudi izvajanje pritožbe, da bi Komisija oškodovanko morala pregledati in šele nato upoštevaje dokumentacijo v spisu, izdelati mnenje. Ob že povzeti odredbi preiskovalnega sodnika, ki pregleda oškodovanke ni odredil, pritožba očitno prezre opozorila izvedencev, da naj se oškodovanke več ne izpostavlja pregledom. Neutemeljena so tudi ponavljanja pritožbe, da bi moralo biti izvedensko mnenje Komisije iz spisa izločeno, ker je pristransko. O zahtevi za izločitev izvedenskega mnenja je bilo že odločeno s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru I Kpr 41834/2015 z dne 15. 7. 2016 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru V Kp 41834/2015 z dne 14. 9. 2016, ki je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo in zahtevo za izločitev zavrnilo, ker ni podanih izločitvenih razlogov. Po napotilu pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje iz spisa izločilo tudi del izvedenskega mnenja, ki je v določenem delu povzemalo enega od izločitvenih uradnih zaznamkov Z.K., kjer je slednji izjavo podal v času, ko še ni bil osumljenec in torej ni prejel ustreznih pravnih poukov (drugi odstavek 148. člena ZKP). To pa ne pomeni, da izvedensko mnenje temelji na uradnem zaznamku Z.K., ampak da je bil uradni zaznamek iz mnenja izločen (prekrit), pri ugotovitvah Komisije pa v nobenem primeru ni bil upoštevan. Zato so ponavljanja pritožbe o pristranskem in nestrokovnem izvedenskem mnenju Komisije, neutemeljena.

10Pritožba, ko povzema mnenje Komisije in se z njim ne strinja ter se sklicuje tudi na mnenje (pravilno: izvid) B.V.L. prezre, da je Komisija ta izvid v mnenju povzela in se do njega opredelila, prav tako do pogovora oškodovanke s štirimi strokovnimi delavkami v vrtcu (uradni zaznamek - zapis razgovora v vrtcu z dne 11. 5. 2015). Mnenju Komisije je sledilo tudi sodišče prve stopnje, ki je za oba pogovora z oškodovanko ocenilo, da nista bila korektno izvedena. S takšnimi stališči sodišča prve stopnje soglaša tudi pritožbeno sodišče in jih v izogib ponavljanja povzema (15. točka sklepa). Izvedenki, ki sta bili določeni v Komisijo, sta v mnenju posebej izpostavili, da se je pri ocenjevanju suma spolne zlorabe potrebno izogniti vzročno-posledičnim povezavam med enim aspektom vedenja in oceno prisotnosti oziroma odsotnosti dogodka spolne zlorabe. Za pravilno oceno možnosti obstoja spolne zlorabe je potrebno upoštevati celotno oškodovankino funkcioniranje, ki je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča objektivni pokazatelj morebitne spolne zlorabe. V zvezi s tem sodišče prve stopnje utemeljeno poudarja, da vse do prijave suma spolne zlorabe, ne v vrtcu, ne ob pregledih v pediatrični ambulanti, niti na stikih v Centru za socialno delo (v nadaljevanju CSD) ali pri materi oškodovanke oziroma njenih starših, nihče ni opazil znakov spolne zlorabe, torej da bi se oškodovanka kakorkoli nenavadno vedla. Komisija se je v mnenju podrobno opredelila tudi do vseh znakov spolne zlorabe. Posebej je izpostavila čas, ki je pretekel od prijave suma spolne zlorabe do prvih pogovorov z oškodovanko (tri oziroma pet mesecev), saj se je oškodovanka pred pogovorom v vrtcu oziroma s psihologinjo B.V.L., zagotovo o poljubljanju in vedenju obdolžencev pogovarjala s staršema, s starimi starši in tudi s stricem (obdolženim D.K.), pri čemer je Komisija poudarila, da njene izjave in kasnejše opisovano vedenje kažejo na sugestibilnost tako majhnega otroka ter da otroci oškodovankine starosti pogosto odgovorijo tako, kot mislijo, da izpraševalec od njih pričakuje. Glede na celotno dokumentacijo v spisu je Komisija ugotovila, da pri oškodovanki ne ugotavlja forenzično pomembnih znakov in posledic zlorabe. Vse navedeno pa v razlogih napadenega sklepa pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, ki je utemeljeno in prepričljivo zaključilo, da za očitek tako hude zlorabe, ki se očita obdolžencema, v spisu ni dovolj zanesljivih dokazov, ki bi potrjevali utemeljen sum, da sta obdolženca storila kaznivo dejanje po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 (31. in 32. točka sklepa). V prid temu govorijo tudi zbrana obvestila od vzgojiteljice J.D. (UZ z dne 22. 4. 2015), poročilo pediatrinje dr. I.V. z dne 10. 10. 2014, zapisi socialnih delavk R.P. in M.M. v okviru strokovnega posvetovalnega tima 9. 1. 2015. Na pritožbeno izvajanje, da je socialna delavka R.P. delovala v korist matere oškodovanke N.K. in bila pristranska je dodati, da se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo do izjav in zapisov R.P. ter takšna zatrjevanja zakonitega zastopnika oškodovanke kot tožilke ocenilo kot izrazito subjektivna (28. in 29. točka sklepa).

11Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje pa ne morejo omajati niti izvajanja pritožbe, da obdolženca nista odločno zanikala krivde. Sodišče prve stopnje je namreč zagovora obdolžencev pravilno povzelo in dokazno ocenilo, medtem ko je zagovor z molkom pravica vsakega obdolženca v kazenskem postopku, ki je ni mogoče šteti v škodo obdolžencu. Ne drži niti izvajanje pritožbe, da kazenska ovadba ne sovpada z zaključkom pravdnega postopka. Pravdni postopek je bil namreč (prvič) končan 4. 12. 2014 (sodba Okrožnega sodišča v Mariboru IV P 371/2013 z dne 20. 8. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru III Cp 1294/2014 z dne 4. 12. 2014, zaradi dodelitve ml. otrok v varstvo, vzgojo in oskrbo, določitev preživnine ter določitev stikov). Sedaj pa na predlog CSD in s stranskim intervenientom – očetom oziroma zakonitim zastopnikom teče nov postopek, ki še ni končan. V nasprotju s podatki spisa pa je tudi izvajanje pritožnika, da je o sumu spolne zlorabe v treh dneh po dogodku po telefonu govoril z namestnikom komandirja PP Maribor. O takšnem razgovoru bi namreč zagotovo obstajal vsaj uradni zaznamek, ki ga v spisu ni, je pa razvidno, da je predlog za pregon zakoniti zastopnik oškodovanke kot tožilke podal 6. 1. 2015.

12Ker se je po obrazloženem izkazalo, da pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zakonitega zastopnika oškodovanke kot tožilke zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

13Odločitev o stroških postopka temelji na določilu prvega odstavka 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in Taksne tarife (tarif. št. 74013) ter ob upoštevanju premoženjskih razmer zakonitega zastopnika oškodovanke kot tožilke.