VSRS Sodba I Up 312/2016

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo zoper izpodbijani upravni akt (odločbo št. 2142-262/2015/42 (1312-02) z dne 18. 7. 3026), s katerim je tožena stranka v ponovljenem postopku po sodbah sodišča prve stopnjeI U 1571/2015-8 z dne 23. 12. 2015 ter I U 615/2016-5 z dne 16. 5. 2016 ponovno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite na podlagi 3. alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2V obrazložitvi sodbe je navedlo, da tožnik v konkretnem primeru ni zadostil potrebnemu dokaznemu standardu in s svojimi neprepričljivimi trditvami ni uspel izkazati, da pri njem obstaja utemeljen strah pred preganjanjem ob vrnitvi v izvorno državo, tožena stranka pa je zato pravilno ugotovila, da tožnikov opis dejstev, gledano skozi vse dokaze v celoti, ni do takšne mere verjeten, da bi obstajal dvom, ali je (oziroma bi bil) tožnik preganjan zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini zaradi prisilne mobilizacije. Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da delno nepravilna obrazložitev tožene stranke, ob vsebinsko pravilnem zaključku o tem, da tožnik pogojev za priznanje statusa begunca ne izpolnjuje, na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ne vpliva. Ker tožnik ni uspel z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi do dejanj preganjanja dejansko prišlo, je pravilen materialnopravni zaključek, da tožnik v postopku ni uspel izkazati, da pri njem obstaja tveganje bodočega preganjanja, in je zato tudi pravilna odločitev tožene stranke o tem, da tožnik pogojev za priznanje statusa begunca ne izpolnjuje. Ker je tožena stranka pravilno zaključila, da tožnik ni izkazal zadostne verodostojnosti svojih navedb glede strahu pred Boko Haram, lahko sodišče prve stopnje v bistvenih deli sledi utemeljitvi tožene stranke tudi glede subsidiarne zaščite. Pritrjuje tudi presoji tožene stranke, da pri tožniku ob vrnitvi v mesto Abuja ne obstaja tveganje za nastanek resne škode v smislu 2. alineje prvega odstavka 28. člena ZMZ-1, saj pri njem ne obstajajo nikakršne posebne okoliščine, ki bi ga razlikovale od drugih prebivalcev Nigerije, prav tako pa tudi ne škoda iz 3. alineje prvega odstavka 28. člena ZMZ-1, saj ni mogoče ugotoviti, da bi bile razmere tam tako slabe, da bi dosegle prag za ugotovitev, da bi bila vsaka oseba, ki bi bila vrnjena na to območje, izpostavljena resni škodi v smislu navedene zakonske določbe.

3Tožnik (sedaj pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo, v kateri navaja, da jo vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov, torej zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava oziroma zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta in zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, podredno pa, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbi ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek ter nadalje podredno, da se pritožbi ugodi tako, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se izpodbijana odločba tožene stranke spremeni in se pritožniku prizna mednarodna zaščita.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6V zvezi z očitkom bistvene kršitve določb postopka zaradi opustitve vročitve odgovora na tožbo pritožniku Vrhovno sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da tožena stranka na tožbo vsebinsko ni odgovorila, temveč je navedla le, da vztraja pri svojih razlogih iz izpodbijanega akta. Že zato kršitev pravil postopka v konkretnem primeru ni podana.

7Pritožnik v pritožbi uveljavlja, da je prišlo do bistvene kršitve pravil Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), da odločbe tožene stranke ni mogoče preizkusiti, saj ne ustreza standardom potrebne obrazložitve. Navedena pritožbena navedba je neutemeljena, saj je tako iz same izpodbijane odločbe tožene stranke kot tudi iz sodbe sodišča prve stopnje očitno, da je bil njen sodni preizkus mogoč, hkrati pa je tudi iz same tožbe pritožnika razvidno, da je bil z nosilnimi stališči tožene stranke vsebinsko seznanjen in jih je kot take tudi lahko argumentirano izpodbijal. Samo dejstvo, da se z razlogi oziroma ugotovitvami tožene stranke ni strinjal, pa še ne pomeni, da vsebinski sodni preizkus izpodbijane odločbe ne bi bil mogoč. To velja tudi glede očitka, da je z enako kršitvijo obremenjena tudi sodba sodišča prve stopnje. V zvezi s tem pritožnik le splošno navaja, da izpodbijana sodba „ na določenih mestih“ sploh nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, pri tem pa kot konkretiziran očitek navede le to, da sodišče ne utemelji tega, da pritožnik glede očitanih nekonsistenc doslej ni imel pravice do izjave oziroma pojasnila. Splošnega in nekonkretiziranega pritožbenega očitka o navedenih pomanjkljivosti sodbe Vrhovno sodišče ne more presojati. Kar pa se tiče očitka glede opustitve obrazložitve glede opustitve pravice do izjave, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da se po vsebini povezuje s pritožbenim očitkom, ki ga uveljavlja pritožnik kot posebno kršitev, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje v svojem postopku s tem, ko naj bi samo ugotovilo in razreševalo določene nekonsistentnosti. Navedeno je torej v pritožbeni presoji vprašanje opustitve dolžnega procesnega ravnanja s strani sodišča prve stopnje, ne pa vprašanje pomanjkljivosti obrazložitve v zvezi z odločilnimi dejstvi v konkretnem primeru. Povedano drugače je za pritožbeno presojo upoštevno vprašanje, ali je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje kršena pravica do izjave pritožnika in ne, ali je sodišče prve stopnje storilo procesno kršitev (že) s tem, ko ni obrazložilo, zakaj pritožniku pravica do izjave ni bila podana.

8V zvezi z navedenim ugovorom pa Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo glavne obravnave, kar je utemeljilo v svoji sodbi s stališčem, da je bilo dejansko stanje med pritožnikom in toženo stranko sicer sporno, vendar pa pritožnik v tožbi ni predlagal nobenega takšnega dejstva ali dokaza, ki bi bilo pomembno za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pri čemer pa je sodišče upoštevalo, da je imel pritožnik že pred organom tožene stranke zagotovljeno pravico do izjave. V tožbi pa pritožnik tudi ni utemeljil, kako bi njegovo zaslišanje vplivalo na drugačno odločitev in s tem ni izkazal, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Dejstvu, da glavna obravnava ni bila izvedena in navedenim razlogom pritožnik ne nasprotuje. Posledica neizvedbe glavne obravnave in odločanja sodišča prve stopnje na seji pa po izrecni zakonski določbi pomeni, da lahko sodišče prve stopnje odloči le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta (60. člen ZUS-1).

9Z vidika navedene zakonske posledice Vrhovno sodišče sicer ugotavlja, da je obsežna argumentacija sodišča prve stopnje o vidikih ugotavljanja dejanskega stanja s strani tožene stranke za odločitev nebistvena. Če bi se namreč sodišču prve stopnje pojavil dvom v pravilnost dejanskega stanja, ki bi lahko vodil do drugačne ugotovitve le-tega, bi moralo izvesti glavno obravnavo in na njej izvesti tudi dokaze, ki so že bili izvedeni pred organom tožene stranke, če bi menilo, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijano odločbo (drugi odstavek 51. člena ZUS-1) in v zvezi s tem in načelom odprtega sojenja in materialnega procesnega vodstva zagotoviti strankam tudi ustrezno pravico do izjave (21. člen ZUS-1). Ker pa je bilo sodišče prve stopnje vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka (60. člen ZUS-1), je utemeljitev njegovega pogleda na to za postopek nepotrebna, vendar pa sama po sebi ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, saj tovrstna obrazložitev na odločitev v predmetni zadevi ni vplivala. Sodišče prve stopnje je namreč v svojem postopku (ob svojem pogledu na razloge) svojo materialnopravno presojo in končno odločitev oprlo na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka in za ta namen tudi ni izvajalo nobenih novih dokazov. Zato tudi ni bila kršena pritožnikova pravica do izjave, saj se je o navedenih ugotovitvah in dejstvih, ki so bila odločilna za odločitev, imel možnost izjaviti že v postopku pred toženo stranko, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

10Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa v obravnavanem primeru ni dopusten. V skladu s položajem in vlogo Vrhovnega sodišča v sistemu upravnega spora, se v pritožbenem postopku presoja Vrhovnega sodišča omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe Upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 75. člena ZUS-1 se tako v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija sodba sodišča prve stopnje, ki je posledično tudi predmet pritožbene presoje. Upravni akt je kot predmet presoje sodišča prve stopnje v presojo Vrhovnega sodišča vključen le posredno in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu.(1) Tako je lahko predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta. Vrhovno sodišče zato v primeru utemeljene pritožbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja praviloma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in temu vrne zadevo v novo sojenje (prvi odstavek 79. člena ZUS-1), zadevo pa vrne organu tožene stranke le izjemoma, če je glede na okoliščine primera to potrebno (npr. če je prišlo do zmotne uporabe materialnega prava in zaradi tega nepravilnega ugotavljanja upoštevnega dejanskega stanja že v postopku izdaje upravnega akta, drugi odstavek 79. člena ZUS-1). Tudi sodbo sodišča prve stopnje lahko Vrhovno sodišče spremeni samo v povezavi z drugačno presojo dejanskega stanja od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v svoji sodbi (80. člen ZUS-1). Posledično to pomeni, da v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje.(2) Tudi ZMZ-1 posebnega obsega pritožbene presoje, ki bi odstopala od sistemske ureditve ZUS-1, ne določa. V tem primeru pa sodišče prve stopnje ni samo ugotovilo dejanskega stanja, temveč je le potrdilo pravilnost ugotovitve dejanskega stanja v postopku izdaje upravnega akta s strani tožene stranke. Presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja s strani Vrhovnega sodišča bi zato pomenila ponovno presojo dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku tožene stranke, ki jo je kot pristojno že opravilo sodišče prve stopnje. Zato se Vrhovno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z zmotno oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem ni opredeljevalo.

11V pritožbi kljub splošni navedbi kršitve materialnega prava, ki naj bi jih pri svoji presoji storilo sodišče prve stopnje niso niti navedene niti utemeljene. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

----

(1) Učinkovito pravno sredstvo in sodno varstvo zoper upravni akt se stranki zagotavlja v postopku upravnega spora pred sodiščem prve stopnje.

(2) Tako Vrhovno sodišče že v sodbah I Up 499/2005 z dne 1. 4. 2009, I Up 1557/2006 z dne 27. 5. 2009, itd.