UPRS sodba I U 1727/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Agencija za javni nadzor nad revidiranjem (v nadaljevanju Agencija) je najprej 12. 5. 2014 izdala odločno o začetku postopka za odvzem dovoljenja tožnice za opravljanje nalog pooblaščene ocenjevalke vrednosti podjetij, nato po je 15. 9. 2014 z odločbo (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) zaradi kršitev pravil ocenjevanja, navedenih v izreku te odločbe, tožnici kot pooblaščeni ocenjevalki vrednosti podjetij, izrekla ukrep odvzema dovoljenja, ki se ne bo izvršil, če tožnica v preizkusni dobi enega leta od dneva pravnomočnosti te odločbe ne bo storila nove kršitve, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje oziroma izreči opomin. Hkrati ji je naložila, da je dolžna poravnati pavšalno nadomestilo stroškov postopka v višini 2.250,00 EUR. V izreku izpodbijane odločbe ugotavlja, da je tožnica pri pripravi Poročila in mnenja pooblaščene ocenjevalke vrednosti podjetij na načrt finančnega prestrukturiranja (v nadaljevanju: NFP) družbe A. d.o.o. na dan 31. 12. 2012 z dne 7. 5. 2013 (v nadaljevanju: Poročilo 1) v zvezi z določbo 146. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP), kakor tudi pri pripravi Poročila o ocenjevanju vrednosti dela neopredmetenih dolgoročnih sredstev podjetja B. d.o.o. z dne 2. 3. 2012 (v nadaljevanju: Poročilo 2) kršila 88. člen Zakona o revidiranju (v nadaljevanju: ZRev-2), ki med drugim določa, da mora ocenjevanje vrednosti potekati na način, določen s pravili ocenjevanja vrednosti, ki poleg Mednarodnih standardov ocenjevanja vrednosti (v nadaljevanju: MSOV) Odbora za mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti, vključujejo druga pravila ocenjevanja vrednosti, ki jih izdaja oz. določa Slovenski inštitut za revizijo (v nadaljevanju: Inštitut) ter druge zakone, ki urejajo ocenjevanje vrednosti posameznih oblik premoženja.

2Agencija tožnici očita kršitev Slovenskega poslovnofinančnega standarda 1 (Ur. l. RS, 56/01, v nadaljevanju SPS), točke 1.2, podtočke 1.2.1. a) in b) ter podtočke 1.2.2. e) in f) Pojasnila 7 Dajanja mnenja pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij v zvezi s 146. členom ZFPPIPP (Uradni list RS, št. 33/09, v nadaljevanju: Pojasnilo 7), točke 3), 4) in 5.b). Kršila pa je tudi MSOV 102, odstavke 5 do 7 v povezavi z MSOV 103, odstavkom 5(I) in Mednarodni računovodski standard 36, (v nadaljevanju: MRS) odstavke 18 do 57. Navedene kršitve pravil ocenjevanja vrednosti pomenijo kršitev prvega odstavka 88. člena ZRev-2 in 146. člena ZFPPIPP. Zaradi teh kršitev pravil ocenjevanja vrednosti je mnenje tožnice v zvezi z določbo 146. člena ZFPPIPP napačno in zavajajoče. Zaradi neustreznega mnenja je Agencija skladno z 99. členom ZRev-2 in ob upoštevanju 100. člena ZRev-2 tožnici pogojno izrekla ukrep odvzema dovoljenja Inštituta DOP-1/02-48 z dne 16. 12. 2002 za opravljanje nalog pooblaščene ocenjevalke vrednosti podjetij.

3Tožnica se z odločitvijo ne strinja s tožbo izpodbija tako odločbo o uvedbi postopka z dne 12. 5. 2014, kot tudi tudi odločbo o izreku ukrepa z dne 15. 9. 2014. Ugovarja bistveno kršitev določb postopka, zmotno oz. nepravilno uporabo materialnega prava, kakor tudi, da je bilo nepravilno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Prvenstveno pa v zvezi s Poročilom 1 ugovarja stvarno pristojnost Agencije v zadevi, ki ni imela pravne podlage za izrek ukrepa in meni, da so v zadevi podani razlogi za ničnost izpodbijanih odločb v skladu s 4. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Tožnica opravlja naloge pooblaščene ocenjevalke vrednosti podjetij in tako izpodbijani odločbi tudi posegata v tožničino ustavno pravico do dela.

4Glede stvarne nepristojnosti Agencije v zadevi glede obravnave Poročila 1 tožnica navaja, da se v skladu z drugim odstavkom 102. člena ZRev-2 v postopkih nadzora uporablja tudi Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ki v drugem odstavku 1. člena določa, da je javno pooblastilo za vodenje postopka v upravnih zadevah določeno v zakonu. Takšnega pooblastila pa ZRev-2 nima. Sankcija za kršitev 146. člena ZFPPIPP je na podlagi šestega odstavka tega člena ZFPPIPP odškodninska odgovornost pooblaščenega ocenjevalca vrednosti. V primeru spora je zanj pristojno sodišče. V danem primeru ne gre za oceno vrednosti premoženja in cenilnega poročila, marveč gre za vprašanje presoje stopnje verjetnosti realizacije NFP, opredeljenega v 146. členu ZFPPIPP. Poročilo 1 tako pomeni zgolj mnenje o verjetnosti uspešne realizacije NFP. Ukrep, ki pa ga Agencija lahko izreče je ukrep zaradi kršitev pravil ocenjevanja vrednosti pri izdelavi poročila o oceni vrednosti premoženja, kar pa poročilo, izdelano na podlagi 146. člena ZFPPIPP, ni. Slednji predstavlja mnenje pooblaščenega ocenjevalca vrednosti glede verjetnosti in ne gre za oceno vrednosti premoženja. Tako je Agencija v predmetni zadevi odločila izven svojih zakonskih pooblastil in je zato izpodbijana odločba nična. Glede na pooblastila iz drugega odstavka 146. člena ZFPPIPP pa ima tožnica strokovno, avtonomno diskrecijsko pravico, da glede na naravo poročila in glede na naravo konkretnega primera izbere metode in standarde, na podlagi katerih bo podala mnenje glede insolventnosti in tudi glede verjetnosti v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 146. člena ZFPPIPP. Ukrep odvzema dovoljenja je možen le v taksativno določenih primerih iz drugega odstavka 99. člena ZRev-2, med katerimi pa ni navedene kršitve določbe 146. člena ZFPPIPP.

5Določbi 146. člena in 181. člena ZFPPIPP tudi ne dajeta osnove za postopanje tožene stranke. Pri tem je na sodišču poročilo in mnenje pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podvrženo vsebinski presoji (upnikov in sodišča) in je lahko v sodnem postopku izpodbito, pa iz tega razloga še nobenemu pooblaščenemu ocenjevalcu ni bila odvzeta licenca. Neutemeljeno je tudi sklicevanje toženke na sodbo Vrhovnega sodišča RS G 52/2011, kjer je šlo za uvedbo postopka za izrek opomina. Dejansko stanje v tej zadevi je bilo drugačno. Pa tudi sicer je v tem primeru možno govoriti zgolj o interpretaciji zakonske določbe, ne pa o z zakonom predpisani izrecni stvarni pristojnosti Agencije. Brez izrecne zakonske določbe pa Agencija ne more odločati v postopkih nadzora in izrekati ukrepov. V danem primeru tudi ni dopustna ekstenzivna razlaga zakona. Iz točke 7 cit. sodbe Vrhovnega sodišča RS izhaja, da je šlo za vprašanje izpolnjevanja pogojev iz 17. člena oz. 123. člena ZRev-2. Ker je bil v v predmetni zadevi izrek ukrepa brez pravne podlage, je tudi podana kršitev 2. člena, 120. člena in 153. člena Ustave RS. Ker je Agencija prekoračila svoja pooblastila, ima to za posledico ničnost izpodbijane odločbe. Posledično so tudi vse ugotovitve toženke v zvezi s Poročilom 1 brezpredmetne. Glede na predhodno navedeno tožnica kot primaren ugovor navaja ugovor stvarne nepristojnosti tožene stranke.

6V zadevi tudi ni bilo zagotovljeno neodvisno in nepristrano odločanje Agencije (17. člen in 123. člen ZRev-2, glej sodbo Vrhovnega sodišča RS G 52/2011, točka 7). Konkretni izvajalci nadzora morajo biti konkretno opredeljeni, stranki pa mora biti omogočeno, da lahko preveri ali morda ne gre za kolizijo interesov, česar pa tožnici v obravnavanem postopku ni bilo zagotovljeno, kar obširno opisuje. Glede na povedano tožnici ni bila zagotovljena pravica do neodvisnega in nepristranega odločanja, s čimer je podana kršitev 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP).

7Tožnici v postopku tudi ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, saj pred izdajo odločbe 12. 5. 2014 sploh ni imela možnosti, da se izjavi. Nasprotna sodna prakso, ki jo tolerira Vrhovno sodišče RS, pa je nezakonita in krši 6. člen EKČP. Agencija v predhodnem postopku pred izdajo odločbe o začetku tega postopka za odvzem dovoljenja (12. 5. 2014), za katero je potrebno, da je izkazan utemeljen sum kršitev, tožnici ni dala možnosti, da se izjasni o kršitvah. V tej fazi Agencija preverja utemeljenost suma kršitve. Tako je bila odločba o uvedbi postopka izdana na podlagi enostranske informacije, oz. na podlagi suma, ki po mnenju tožnice ni bil utemeljen. S tem je Agencija kršila 103. člen in 104. člen ZRev-2 in posegla v pravico tožnice ter storila bistveno kršitev določb postopka. Tako je po uradni dolžnosti izdala odločbo zoper katero ni pritožbe, pred tem pa tožnici ni dala možnosti, da se izjavi. Sedaj se postopek izvaja dejansko na sodišču, čeprav je predpisani dvofazni upravni postopek. Tožnico je Agencija šele po izdaji odločbe o uvedbi postopka na podlagi 139. člena ZRev-2 pozvala, naj se v 30 dneh o očitanih kršitvah izjavi. Tožnici tako ni dala možnosti sodelovanja v postopku, da se v skladu s 103. členom in 104. členom ZRev-2 že v predhodnem postopku izjavi o utemeljenosti suma kršitev. S tem je Agencija kršila določbo prvega odstavka 143. člena, 154. člen in 155. člen ZUP. Dejstvo je, da sta bili izpodbijani odločbi izdani brez poziva tožnici po 104. členu ZRev-2 in sta zato nezakoniti. Agencija tako ni ravnala zakonito, neodvisno in nepristransko.

8Tožnica v tožbi tudi ugovarja, da je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Ocenjevanje je subjektivni proces, Agencija pa tožnici ni dopustila, da uporabi drugačne predpostavke pri podajanju mnenja po 146. členu ZFPPIPP, pri čemer je ključna uporaba argumentacije. Pri tem ocenjevanju se ne zahteva stopnja gotovosti, marveč le verjetnosti. Gre za ocenjevanje realnosti predpostavk za uspešnost NFP. Tožnica je na pogojnost svojega mnenja tudi opozorila in navedla svoje zadržke glede presoje bodočega poslovanja oz. bodočega finančnega prestrukturiranja družbe A. d.o.o. Gre za specifične pravne postopke in sicer za prisilno poravnavo oz. stečaj, kjer veljajo posebna načela in posebna logika. Tožnica vztraja pri pravilnosti opredelitve prenosa dejavnosti iz družbe A. d.o.o. na družbo C. d.o.o. kot poslovno sodelovanje. Zahteva Agencije, da bi morala tožnica prikazati tudi bodoče poslovanje družbe C. d.o.o., je nemogoča, nerealna in nezakonita. Gre za drug poslovni subjekt, ki je prevzel dejavnost in ima na trgu drugačno pozicijo. Glede očitkov, da tožnica ni upoštevala sprememb davčne zakonodaje (Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb, v nadaljevanju ZDDPO-2), ki so pričele veljati 1. 1. 2013 pa navaja, da je šlo za projekcijo na dan 31. 12. 2012. Glede verjetnosti poplačila upnikov pa je jasno navedla verjetnost poplačila navadnih upnikov 0% in ločitvenih oz. izločitvenih upnikov 68%. Vse, kar je več kot 0%, je za upnike ugodnejše. Jasno je tudi opozorila na problem upnika NLB d.d. in predpostavke odpisa 30%. Pred uvedbo stečajnega postopka pa ni mogoče govoriti o dogovorih med upniki (da se morajo ločitveni upniki dogovoriti o prodaji zastavljenih nepremičnin oz. dati soglasje), saj ti niso realni.

9Neutemeljen je tudi očitek, da tožnica ni uporabila ustreznih metod in tehnik ocenjevanja vrednosti neopredmetenih sredstev družbe B. d.o.o. zaradi njihove oslabitve (Poročilo 2). Strokovni svet Inštituta je s tem v zvezi ugotovil, da ni prišlo do pomembnejših kršitev pravil ocenjevanja, ter da je izbrana metoda nadomestitvenih stroškov dopustna (zapisnik komisije 123.01/2013 z dne 3. 12. 2013). Kljub navedenemu je Agencija ugotovila kršitve MSOV 102 in MSOV 103 ter SRS 36 pri naboru metod in tehnik ocenjevanja neopredmetenih sredstev ter tožnici tudi očita, da ni pojasnila možnega nabora načinov in metod ocenjevanja. Tožnica opozarja, da Poročilo nikoli ne vsebuje vseh postopkov in vsega dela, kar bi tožnica lahko razjasnila v ustnem razgovoru z Agencijo (kar je uspešno storila z razgovorom z Inštitutom). Šlo je za majhen projekt, vrednost tožničinega dela je znašala 1500 EUR. Naročnik projekta je bil revizijska družba Č., ki se je z oceno strinjala in jo tudi sprejela. Zato tožnica teoretično možnih metod ni povzemala (tržnih primerjav, na donosu zasnovan način in nabavno vrednostni način). Gre za novoustanovljeno poslovalnico v Mariboru, katere denarni tokovi (donosi) so bili negativni in nedoločljivi (poslovodstvo tudi ni dalo drugačnih projekcij), zato je glede na razpoložljive podatke tožnica uporabila le eno metodo in sicer stroškovno. Le redko se v takih primerih najde primerjava na trgu, pa še tedaj so potrebne prilagoditve. V danem primeru je na donosu zasnovan način pokazal vrednost 0,00 EUR ter je bila posledično ta metoda neuporabna. Izbrani način nadomestitvenih stroškov je bil glede na razpoložljive podatke najprimernejši (MSOV 210, odstavek C36-C38 v povezavi s C16 – nabavno vrednostni način). Standard usmerja na možnost ocenjevalnih metod, ne postavlja pa obligatorno, da se uporabi več metod in načinov ocenjevanja. Tožnica je skladno z zahtevo MSOV 103, odstavek 5 (I) v Poročilu 2 navedla, da je upoštevala vse podlage, zahtevane po ravneh Hierarhije pravil ocenjevanja vrednosti v smiselno omejenem obsegu. Naročnik Poročila 2, revizor, je kot strokovno usposobljena oseba to poročilo lahko prebral in se je z njim tudi strinjal. Neutemeljen je tudi očitek, da je tožnica kršila MRS 36 s področja oslabitve sredstev. Ker je bila ocena denarnih tokov poslovalnice v Mariboru 0,00 EUR, ocenjevanje po MRS 36 ni bilo potrebno. MRS 36 pa konkretnih metod in tehnik ne ureja. Tožnica je izbrala metodo glede na namen ocenjevanja novoustanovljene enote ter glede na preteklo in predvideno bodoče poslovanje z izgubo, glede na razpoložljive podatke in po najboljših razpoložljivih informacijah. Stroškov odtujitve v kontekstu MRS 36 tožnica ni ocenjevala, ker tega ni bilo mogoče pripisati nameravanemu poslu. Tožnica ni storila kršitev 88. člena ZRev-2, saj sta obe obravnavani ocenjevanji potekali skladno s pravil ocenjevanja vrednosti in v skladu s MSOV. Upoštevane so bila tudi vse ravni v skladu s Hierarhijo pravil ocenjevanja vrednosti. Očitek Agencije, da ni v obravnavanih zadevah uporabila ustreznih metod in tehnik, je neutemeljen. V skladu s predhodno navedenim tudi ni podana očitana kršitev materialnega prava in tako ne obstajajo razlogi za izrek ukrepa odvzema dovoljenja tožnici. Tožnica predlaga, da sodišče obe izpodbijani odločbi odpravi in postopek zoper tožnico ustavi, podrejeno pa predlaga, sodišče obe izpodbijani odločbi odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek oziroma podrejeno, da sodišče izpodbijano odločbo o izreku ukrepa z dne 15. 9. 2014 odpravi in postopek zoper tožnico ustavi. V vseh primerih pa tudi predlaga, da naj sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna tožnici povrniti vse stroške tega postopka. Sodišču predlaga, naj v zadevi meritorno odloči v sporu polne jurisdikcije.

10Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Ne strinja se z očitki tožnice, da Agencija ni pristojna za izrek obravnavanega ukrepa in se sklicuje na 25. člen ZFPPIPP ter sodbo Vrhovnega sodišča RS G 52/2011. Potrebno je upoštevati razlog, zaradi katerega se nadzor nad ocenjevanjem vrednosti v ZRev-2 sploh določa. V skladu z ZFPPIPP mora določene naloge v postopkih zaradi insolventnosti opraviti strokovnjak, pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij. Iz namena ZRev-2 izhaja, da ima Agencija pristojnost za odločanje o morebitnih kršitvah določbe 146. člena ZFPPIPP. Toženka tudi ni kršila 104. člen ZRev-2 s tem, ko ni pozvala tožnice, da se izjavi o utemeljenosti suma kršitve. Pri tožnici je najprej nadzor vršil Inštitut, ki je o tem izdal zapisnik, na katerega je tožnica tudi vložila pripombe. Na podlagi tega pregleda je bil izkazan sum kršitev pravil ocenjevanja vrednosti in je zato 12. 5. 2014 tudi Agencija uvedla postopek nadzora z odločbo o začetku postopka. Pred izdajo odločbe o izreku ukrepa je tožnico pozvala, da naj poda izjavo, ki jo je tožnica v postopku tudi podala. Tako je imela tožnica vse možnosti, da se izjavi in sodeluje v predmetnem postopku. V postopku tudi niso bile storjene druge bistvene kršitve, na katere se sklicuje tožnica. Toženka obširno navaja dejstva in informacije glede ugotovljenega dejanskega stanja v zadevi in določbe zakonov oz. MOSV, MRS oz. SPS, ki jih je tožnica kršila. Opisane kršitve pravil ocenjevanja vrednosti so imele za posledico, da sta bili obravnavani poročil tožnice napačni oz. zavajujoči, kar pa predstavlja zakoniti razlog za izrek ukrepa odvzema dovoljenja za opravljanje dejavnosti pooblaščene ocenjevalke vrednosti. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

11Tožba ni utemeljena.

12Po presoji sodišča sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti iz razlogov, ki so navedeni v njeni obrazložitvi in se sodišče nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

13V postopku sodnega varstva po ZRev-2 se preizkuša zakonitost izdane odločbe Agencije tako glede pravilnosti uporabe procesnega in materialnega prava, kot tudi glede pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Izpodbijano odločbo sodišče preizkusi le v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, navedenih v tožbi (114. člen ZRev-2), pri čemer po uradni dolžnosti pazi le na bistvene postopkovne kršitve iz zakona, ki ureja upravni spor (kršitve iz drugega odstavka 237. člena ZUP, na katere napotuje tretji odstavek 27. člena ZUS-1).

14Tožnica izpodbija tako odločbo o uvedbi postopka za odvzem dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščene ocenjevalke vrednosti z dne 12. 5. 2014, kot tudi odločbo o izreku pogojnega ukrepa odvzema dovoljenja Inštituta za opravljanje teh nalog z dne 15. 9. 2014. Skladno z 2. alinejo drugega odstavka 110. člena ZRev-2 zoper odločbo o uvedbi postopka (odločba z dne 12. 5. 2014) ni posebnega sodnega varstva, temveč se ta na podlagi četrtega odstavka 110. člena ZRev-2 lahko izpodbija le s tožbo v postopku sodnega varstva proti odločbi o izreku ukrepa (odločba z dne 15. 9. 2014). Na podlagi 111. člena ZRev-2 je Upravno sodišče RS kot pristojno sodišče pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe s formalne plati najprej preizkusilo, ali je bil postopek odločanja pred Agencijo izveden v skladu s posebnimi določbami ZRev-2 oz. v skladu z določbami ZUP, ki se na podlagi drugega odstavka 102. člena ZRev-2 uporablja subsidiarno.

15Nadzor nad pooblaščenimi ocenjevalci vrednosti opravljata v skladu s 33. točko 3. člena ZRev-2 Inštitut in Agencija kot nadzorna organa, vsak v okviru svojih pristojnosti (6. člen ZRev-2 v zvezi z 33. členom ZRev-2). ZRev-2 predvideva različne oblike nadzora (93. člen ZRev-2 oz. 122. člen ZRev-2), ki se razlikujejo glede na to ali ima nadzorni organ pristojnost, da odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi pooblaščenega ocenjevalca vrednosti oz., da izda odločbo, zoper katero je v skladu s prvim odstavkom 110. člena ZRev-2 zagotovljena pravica do sodnega varstva ali pa takšne pristojnosti nima. V primeru nadzora z opravljanjem pregledov kakovosti ocenjevanja vrednosti, se nadzor zaključi z zapisnikom Inštituta in morebitnimi pripombami na zapisnik. V določenih primerih pa Inštitut pripravi še strokovno mnenje in priporočila subjektu nadzora (129. člen ZRev-2). Inštitut ne izda odločbe, s katero bi posegel v pravni položaj pooblaščenega ocenjevalca vrednosti, zato v teh primerih, v skladu z ZRev-2, ni zagotovljenega posebnega sodnega varstva. V primeru nadzora Agencije z izdajo odločbe in izrekom ukrepa nadzora, pa se postopek začne z odločbo o začetku postopka za izrek ukrepa (v konkretni zadevi odvzema dovoljenja) in konča z odločbo o izreku tega ukrepa (138. člen ZRev-2 in 142. člen ZRev-2). Na podlagi 110. člen ZRev-2 je zoper ti odločbi možno uveljavljati pravico do sodnega varstva.

16Agencija je v obravnavani zadevi odločala v postopku nadzora nad kakovostjo dela pooblaščene ocenjevalke vrednosti podjetij (drugi odstavek 31. člena ZRev-2) in ji je z izpodbijano odločbo na podlagi 99. člena ZRev-2 v zvezi z 100. členom ZRev-2 izrekla ukrep pogojnega odvzema dovoljenja Inštituta za opravljanje te dejavnosti. Na podlagi drugega odstavka 99. člena ZRev-2 Agencija odvzame dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti, če ta pri izvajanju ocenjevanja vrednosti premoženja krši pravila ocenjevanja vrednosti in je zaradi te kršitve mnenje o ocenjeni vrednosti oz. obrazložitev tega mnenja napačna oz. zavajajoča. Na podlagi prvega odstavka 100. člena ZRev-2 lahko Agencija z odločbo o odvzemu dovoljenja odloči, da se odvzem ne bo izvršil, če pooblaščeni ocenjevalec v času, ki ga določi Agencija in ne sme biti krajši od šestih mesecev in daljši od dveh let, ne bo storil nove kršitve, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje oziroma izreči opomin.

17Za izdajo odločbe o začetku postopka zadošča, da Agencija razpolaga s podatki, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je podan razlog za izrek ukrepa – v konkretnem primeru prenehanja dovoljenja (138. člen ZRev-2). Agencija lahko pridobi podatke s strani Inštituta, ki opravlja določene naloge nadzora po ZRev-2, lahko pa tudi iz drugih virov, kot so na primer pobude fizičnih in pravnih oseb. Ali bo razpoložljive informacije upoštevala in na njihovi podlagi začela postopek, pa je stvar presoje Agencije, saj je pri izvrševanju svojih nalog in pristojnosti samostojna in neodvisna (tretji odstavek 18. člena ZRev-2). Agencija ni vezana na morebitno mnenje Inštituta niti na pripombe, ki jih je v postopku pred Inštitutom podal subjekt nadzora. Do teh pripomb se tudi ni dolžna opredeljevati. Glede na navedeno je neutemeljen ugovor tožnice, da je Strokovni svet Inštituta ugotovil, da tožnica pri uporabila ustreznih metod in tehnik ocenjevanja vrednosti neopredmetenih sredstev družbe B. d.o.o. zaradi njihove oslabitve (Poročilo 2) ni pomembnejše kršila pravila ocenjevanja, ter da je izbrana metoda nadomestitvenih stroškov dopustna (zapisnik komisije 123.01/2013 z dne 3. 12. 2013).

18Postopek ukrepanja Agencije poteka dvofazno. V prvi fazi odloči Agencija o začetku postopka (če iz razpoložljivih podatkov izhaja utemeljen sum, da je podan kateri od razlogov iz drugega odstavka 138. člena ZRev-2 v zvezi z drugim odstavkom 117. člena ZRev-2). V drugi fazi (po prejemu izjave subjekta nadzora) pa Agencija odloči o samem ukrepu (prvi odstavek 140. člena ZRev-2 v zvezi z drugim odstavkom 117. člena ZRev-2). Po presoji sodišča je Agencija v zadevi postopka nadzora in izreka ukrepa postopa pa v skladu z določili ZRev-2. V danem primeru ne gre za postopek, ki se prične na podlagi 128. člena ZUP, torej na zahtevo stranke, marveč gre za postopek, ki se prične po uradni dolžnosti zaradi zaščite javnega interesa oz. koristi uporabnikov dela pooblaščenih ocenjevalcev vrednosti, ki pa je visoko strokovno. V predmetnem postopku je bila tudi zagotovljena kontradiktornost postopka in sicer z vročitvijo odločbe o začetku postopka za odvzem dovoljenja (prvi odstavek 138. člena ZRev-2), s katero se je seznanila z dejstvi in dokazi, ki po mnenju Agencije utemeljujejo začetek postopka (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS G 50/2011). Seznanila pa jo je tudi s tem, da ima možnost podati izjavo o razlogih za začetek postopka, v katerih lahko navaja dejstva in predlaga dokaze (139. člen ZRev-2). V pravni položaj tožnice je bilo poseženo šele z odločbo o izreku ukrepa (glej sodbi Vrhovnega sodišča RS G 12/2011 in G 5/2013). Šele v postopku o izreku ukrepa se bo izkazalo, ali so dejstva, navedena v odločbi o začetku postopka resnična in ali so takšna, da dajejo podlago za izdajo odločbe o izreku ukrepa. V tem postopku pa ima tožnica vse možnosti, da se o ugotovitvah izjavi in jim učinkovito oporeka. To lahko stori tekom upravnega postopka nadzora v izjavi, nato pa še v sodnem postopku, kar vse je bilo v konkretnem primeru tudi storjeno. Po presoji sodišča je tožnica imela možnost, da se v predmetnem postopku izjavi o razlogih za začetek postopka, ter,da navaja dejstva in predlaga dokaze v tej zvezi. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je šele po prejemu izjave tožnice Agencija izdala odločbo o pogojnem odvzemu dovoljenja (1. alineja drugega odstavka 99. člena v zvezi z prvim odstavkom 100. člena ZRev-2). V tej odločbi se je v obrazložitvi tudi opredelila do vseh navedb tožnice iz izjave. Pri izreku pogojnega ukrepa odvzema dovoljenja je po presoji sodišča tožena stranka odločitev pravilno oprla le na dejstva in dokaze, ki so bili navedeni v predmetni odločbi o začetku postopka odvzema dovoljenja oz. v izjavi tožnice, v skladu z drugim odstavkom 140. člena ZRev-2. Predhodno navedene zakonske določbe so bile v obravnavani zadevi upoštevane, zato ugovori tožnice, da so bile v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka, niso utemeljeni.

19Sodišče zavrača tudi tožničine očitke v zvezi s Poročilom 1, da Agencija ni pristojni organ za izrek izpodbijanega ukrepa. Tožnica ugovarja, da v tem delu ne gre za oceno vrednosti premoženja in za cenilno poročilo, marveč za vprašanje presoje stopnje verjetnosti realizacije NFP, opredeljene v 146. členu ZFPPIPP.

20Ugovor tožnice glede stvarne nepristojnosti Agencije v zadevi glede Poročila 1, je neutemeljen. Področje revidiranja ureja specialni zakon, ZRev-2 (1. člen ZRev-2). Področje finančnega poslovanja pravnih oseb in postopke zaradi insolventnosti pa ureja specialni zakon ZFPPIPP (1. člen ZFPPIPP). Navedena zakona si po svojem namenu nista v nasprotju in se lahko sočasno uporabljata. Iz obrazložitve Poročila 1 izhaja, da mora pri podaji mnenj v zvezi s 146. členom ZFPPIPP pooblaščeni ocenjevalec vrednosti upoštevati tako določbe ZFPPIPP, kot tudi Pojasnilo 7. Navedeno pa je, da mora upoštevati tudi določila Hierarhije pravil ocenjevanja vrednosti. Namen poročila iz 146. člena ZFPPIPP je oceniti ali so izpolnjene materialno-pravne zahteve za vodenje postopka prisilne poravnave. Poročilo mora biti sestavljeno v skladu s pravili stroke ocenjevanja vrednosti podjetij. Iz ZFPPIPP ne izhaja, da bi izključeval uporabo ZRev-2. Na podlagi četrtega odstavka 146. člena ZFPPIPP mora NFP pregledati pooblaščeni ocenjevalec vrednosti in o tem pripraviti poročilo. Imenovanje pooblaščenega ocenjevalca vrednosti ureja ZRev-2 in tako za njegovo delovanje veljajo določbe ZRev-2. Pooblaščeni ocenjevalec vrednosti mora pri izvrševanju svojih nalog upoštevati strokovna pravila ocenjevanja vrednosti, ki jih med drugim določa ZRev-2. Navedeno izhaja tudi iz prvega odstavka 25. člena ZFPPIPP. Na podlagi 33. člena ZRev-2 Agencija opravlja naloge nadzora nad delom pooblaščenih ocenjevalcev vrednosti zaradi uresničevanja javnega nadzora. Način ocenjevanja vrednosti pa določa 88. člen ZRev-2, po katerem mora ocenjevanje potekati na način, določen s pravili ocenjevanja vrednosti, ki vključujejo MSOV in druga pravila, ki jih izdaja Inštitut ter druge zakone, ki urejajo ocenjevanje vrednosti in predpise, izdane na njihovi podlagi. Nesporno je na podlagi 9. člena ZRev-2 in 16. člena ZRev-2 Strokovni svet Inštituta sprejel Pojasnila 7, kakor tudi Hierarhijo pravil ocenjevanja vrednost, kar je bila tudi pravna podlaga za odločanje v predmetni zadevi. Nadzor nad pooblaščenimi ocenjevalci se na podlagi 92. člena ZRev-2 izvaja z namenom preverjanja, ali ti pri opravljanju ocenjevanja vrednosti ravnajo v skladu s pravili ocenjevanja vrednosti, torej stroke s tega področja. Poročilo pooblaščenega ocenjevalca vrednosti, ki ni v skladu s pravili ocenjevanja vrednosti, tudi po mnenju sodišča lahko vodi do napačnih in zavajujočih zaključkov upnikov v postopkih prisilne poravnave oz. stečaja. Iz četrtega odstavka 25. člena ZRev-2 izhaja, da o ukrepu nadzora odloča strokovni svet Agencije. Slednji je v obravnavani zadevi kot pristojni organ tudi sprejel izpodbijano odločitev. Glede na navedeno je po presoji sodišča v predmetni zadevi Agencija stvarno pristojna za odločanje tudi v primeru, ko pooblaščeni ocenjevalci vrednosti postopajo na podlagi 146. člena ZFPPIPP (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS G 52/2011).

21Ni utemeljen tudi ugovor tožnice, da ni bila seznanjena z imeni in priimki oseb, ki so sodelovale v postopku in da ni mogla preizkusiti morebitne kolizije interesov teh oseb. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je strokovni nadzor izvajal Inštitut, pri čemer ta postopek ni predmet odločanja. V predmetni zadevi sodišče preizkuša zakonitost izpodbijane odločbe, ki jo je izdala Agencija, pri čemer so osebe, ki so sodelovale pri nadzoru tožnice s strani Agencije navedene v izpodbijani odločbi. Osebe, ki so sodelovale pri izdaji odločbe o uvedbi postopka, pa so bile prav tako razvidne iz te odločbe, ki jo je tožnica tudi prejela skupaj s pozivom, naj poda izjavo, ki pa jo je v postopku tudi podala.

22Iz listin upravnega spisa izhaja, da Agencija v konkretni zadevi tožnici očita, da je kot pooblaščena ocenjevalka vrednosti podjetij pri pripravi Poročila 1 na podlagi 146. členu ZFPPIPP za insolventnega dolžnika A. d.o.o. kršila pravila ocenjevanja vrednosti, zaradi česar je bilo njeno mnenje napačno oz. zavajujoče. Namen poročila iz 146. člena ZFPPIPP je, da pooblaščena ocenjevalka vrednosti oceni stopnjo verjetnosti, da bo izvedba predlaganega NFP omogočila tako finančno prestrukturiranje dolžnika, da bo postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben in da bodo upnikom s potrditvijo prisilne poravnave, ki jo predlaga dolžnik, zagotovljeni ugodnejši pogoji za poplačilo njihovih terjatev, kot bi jih imeli, če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek. Navedeno tudi navaja tožnica v tožbi. Kot je to pravilno navedla Agencija, morajo pooblaščeni ocenjevalci vrednosti preveriti vzdržnost uporabljenih predpostavk, na katerih temelji poročilo, izdelano na podlagi 146. člena ZFPPIPP. Tudi pri projekciji bodočega poslovanja dolžnika je potrebno strokovno smiselno upoštevati strokovna pravila ocenjevanja. Pri tem je potrebno tudi preveriti realnost in vzdržnost uporabljenih predpostavk ter objektivno presoditi realnost predlaganega NFP, ki ga izdela uprava dolžnika. Zaradi prenosa celotne trgovinske dejavnosti dolžnika, dužbe A. d.o.o., na lastniško nepovezano družbo C. d.o.o. z namenom, da dejavnost ne glede na potek prisilne poravnave teče dalje, bi morala tudi po presoji sodišča tožnica pri preverjanju realnosti predpostavk bodočega poslovanja družbe A. d.o.o. opraviti tudi projekcijo bodočega poslovanja družbe C. d.o.o. Navedeno bi tožnica lahko storila z analizo preteklega poslovanja in opravljanja trgovinske dejavnosti pri družbi A. d.o.o. Tako je neutemeljen ugovor tožnice, da je zahteva tožene stranke, da bi morala tožnica prikazati tudi bodoče poslovanje družbe C. d.o.o. nemogoča, nerealna in nezakonita.

23Ker gre v danem primeru za projekcijo bodočega poslovanja dolžnika, kot jo predvideva NFP, bi morala tožnica tudi po presoji sodišča upoštevati spremembe davčne zakonodaje, ki so ji bile poznane. Projekcija mora namreč odražati najbolj verjetno sliko vseh denarnih tokov. Med strankama ni sporno, da so bile tožnici v času priprave Poročila 1 že poznane spremembe davčne zakonodaje (ZDDPO-2 in sicer četrti odstavek 36. člena), ki so pričele veljati 1. 1. 2013, torej še pred izdelavo obravnavanega Poročila 1, na katerem je naveden datum izdelave 7. 5. 2013 in bi jih tako morala upoštevati. Tožnica tudi ni pridobila soglasja ločitvenih upnikov dolžnika, družbe A. d.o.o. za prodajo zastavljenih nepremičnin in za 30% odpis terjatev ter za dolgoročni reprogram obveznosti s 7,5% obrestno mero. V skladu z določbo 143. člena ZFPPIPP predlog prisilne poravnave s predlaganim NFP na upnike s prednostnimi in zavarovanimi terjatvami tudi ne sme vplivati. Poročilo 2, izdelano na podlagi 146. člena ZFPPIPP, bi moralo temeljiti na pravilnih podlagah, da bi bila tudi pravilna ocena verjetnosti uspešnega NFP. Glede na pomembno vlogo, ki jo imajo pooblaščeni ocenjevalci vrednosti podjetij pri presoji materialnopravnih predpostavk za vodenje prisilne poravnave, s pritrdilnim mnenjem po 146. členu ZFPPIPP posledično presodijo, ali materialnopravne predpostavke za vodenje prisilne poravnave obstojajo, kot je to bilo tudi v predmetni zadevi. Zato je njihova dolžnost in odgovornost, da pri svojem delu ravnajo po pravilih stroke. Nepreveritev realnosti in vzdržnosti uporabljenih predpostavk in izdelanih projekcij bodočega poslovanja s strani pooblaščene ocenjevalke vrednosti in na takih predpostavkah temelječe Poročilo pa tudi po mnenju sodišča lahko vodi do napačnih in zavajujočih zaključkov upnikov. Glede na navedeno se sodišče strinja z oceno Agencije, da tožnica ni upoštevala SPS, 1 točke 1.2, podtočke 1.2.1. a) in b) ter podtočke 1.2.2. e) in f) Pojasnila 7, točke 3), točke 4) in 5.b).

24Pri izdelavi Poročila 2 glede ocene neopredmetenih sredstev z namenom preizkusa nadomestljive vrednosti in za potrebe oslabitve na dan 31. 12. 2011 je tožnica uporabila le eno metodo in sicer metodo nadomestitvenih stroškov. MSOV 102, odstavek 5 do 7 v povezavi z MSOV 103, odstavek 5(I), določa izbiro, utemeljitev in uporabo primernih metod in načinov ocenjevanja vrednosti za potrebe računovodskega poročanja in merjenja izgube zaradi oslabitve neopredmetenih sredstev. Nadomestljiva vrednost sredstva ali denar ustvarjajoče enote je lahko po navedenem standardu tudi večja izmed dveh postavk: njegove poštene vrednosti (s trga pridobljeni tržni podatki) zmanjšane za stroške prodaje in njegove vrednosti pri uporabi. Tožnica bi po presoji sodišča, tako kot tudi meni Agencija, morala nadomestitveno vrednost oceniti tudi na podlagi poštene vrednosti, ki predstavlja tržno prodajno ceno in ne nabavno ceno oz. vrednost stroškov, nastalih tekom pridobitve tega neopredmetenega sredstva, kakor tudi na podlagi vrednosti pri uporabi tega sredstva. Zato tudi po mnenju sodišča ni uporabila ustreznih metod ocenjevanja vrednosti za potrebe slabitev sredstev. Morala bi preveriti več metod in izbrati tisto, ki odraža pošteno vrednost sredstva. Pojasniti pa bi morala tudi uporabljeno metodo ocenjevanja. Dejanska vrednost sredstev v predmetni zadevi ni bila preverjena z metodo diskontiranih denarnih tokov (vrednost pri uporabi) in tudi ne z metodo primerljivih prodaj oz. tržnih podatkov. Zato je bila po mnenju sodišča obrazložitev načina in metod ocenjevanja v Poročilu 2 pomanjkljiva, kar ni v skladu s Pojasnilom 4 k SPFS. Glede na navedeno tožnica tudi po presoji sodišča ni upoštevala MSOV 102, odstavke 5 do 7 v povezavi z MSOV 103, odstavkom 5(I) in MRS 36, odstavke 18 do 57, kar predstavlja kršitev prvega odstavka 88. člena ZRev-2. Po mnenju sodišča tožničini ugovori o nepravilni oz. zmotni uporabi materialnega prava niso utemeljeni.

25Pravila ocenjevanja, ki predstavljajo zapisana pravila stroke, je potrebno razlagati kot celoto in pri tem upoštevati okoliščine konkretne zadeve. Pri tem jih je potrebno razlagati in uporabljati tako, da sta zagotovljeni načeli resničnosti in poštenosti. Sodišče sicer soglaša s stališčem tožnice, da je mogoče standarde razlagati tudi drugače. Vendar to ne pomeni, da lahko v vsakem primeru obvelja več različnih razlag, saj bi takšno stališče v celoti izničilo normativni značaj standardov. To, da gre za pravila stroke, na drugi strani pomeni, da mora imeti v primeru dvoma odločilno vlogo pri njihovi razlagi ravno sektorski regulator (v danem primeru Agencija), ki je odgovoren za pravno konsistentno in učinkovito delovanje posameznega področja. Sodni nadzor nad tem, katera od več možnih razlag je pravilna, pa je glede na predhodno navedeno zadržan in se izvaja le v omejenem obsegu (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS G 3/2012). V obravnavanem primeru je ob upoštevanju vsega navedenega po presoji sodišča Agencija zadostno utemeljila razloge z razumskimi in izkustvenimi kriteriji, zaradi katerih tožnici, ob upoštevanju okoliščin konkretne zadeve pri izdelavi Poročila 1 in Poročila 2 očita v izpodbijani odločbi navedene kršitve pravil ocenjevanja vrednosti.

26Ugovori tožnice, da je šlo pri Poročilu 2 za majhen projekt in majhno vrednost, pa po presoji sodišča na odločitev ne vpliva.

27Ocenjevanje vrednosti po ZRev-2 mora potekati na način, določen s pravili ocenjevanja vrednosti, ki vključujejo MSOV, druga pravila ocenjevanja vrednosti, ki jih izdaja oziroma določa Inštitut ter druge zakone, ki urejajo ocenjevanje vrednosti posameznih oblik premoženja in prepise, izdane na njihovi podlagi (prvi odstavek 88. člena ZRev-2). Odločilno vlogo pri razlagi navedenih pravil imata, kot že rečeno, sektorska regulatorja: Inštitut in Agencija, ki skrbita, da se ocenjevanje vrednosti izvaja skladno z njimi. V konkretni zadevi je izpodbijani ukrep izrekel strokovni svet Agencije kot najvišji strokovni organ za to področje. Po eni strani je zato sodni nadzor nad pravilnostjo njihove razlage, kot že rečeno, nujno zadržan, po drugi strani pa je toženka postavljena pred strožjo zahtevo, da v odločbi o izreku ukrepa oz. v odgovoru na tožbo ustrezno odgovori na tožničine ugovore glede njenih strokovnih stališč. Po presoji sodišča je Agencija v predmetni zadevi navedeno tudi storila. Izpodbijana odločitev vsebuje razloge tako v pravnem, kot v dejanskem pogledu. Po presoji sodišča je Agencija svoje ugotovitve tudi razumno, sprejemljivo in ustrezno obrazložila. Po presoji sodišča je odločba, s katero je bil tožnici izrečen ukrep odvzema dovoljenja Inštituta za opravljanje nalog pooblaščene ocenjevalke vrednosti oprta na dejstva in dokaze, navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe, z dokazno oceno Agencije pa se sodišče tudi strinja.

28V zvezi z ocenjevanjem primernosti izrečenega ukrepa glede na ugotovljene kršitve sodišče ugotavlja, da gre za v predmetni zadevi za takšne kršitve, da je bilo tudi po mnenju sodišča potrebno izreči ukrep odvzema dovoljenja. Ta ukrep nadzora je predviden le za hujše kršitve nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti, ki so določene v 99. členu ZRev-2. Med navedenimi nalogami je v drugem odstavku 99. člena ZRev-2 določeno, da Agencija odvzame dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca, če ta pri izvajanju ocenjevanja vrednosti premoženja krši pravila ocenjevanja vrednosti in je zaradi te kršitve mnenje o ocenjeni vrednosti oz. obrazložitev tega mnenja napačna oz. zavajajoča. Na podlagi 100. člena ZRev-2 lahko Agencija z odločbo o odvzemu dovoljenja tudi odloči, da se odvzem dovoljenja ne bo izvršil, če pooblaščena ocenjevalka vrednosti v času, ki ga določi Agencija, ki pa ne sme biti krajši od šestih mesecev in ne daljši od dveh let, ne bo storila nove kršitve, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje oziroma izreči opomin. Zaradi očitanih kršitev v izreku izpodbijane odločbe navedenih pravil ocenjevanja vrednosti in s tem 88. člena ZRev-2 sta bili obravnavani poročili tožnice napačni oz. zavajajoči, kar je tožena stranka pojasnila. Takšne vrste kršitve pa so skladno s 1. alinejo drugega odstavka 99. člena ZRev-2 razlog, da Agencija pooblaščeni ocenjevalki vrednosti podjetij lahko izreče ukrep odvzema dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca.

29Postopek nadzora z izrekom ukrepa začne Agencija po uradni dolžnosti zaradi zaščite javnega interesa oz. koristi, ki je v zagotavljanju zaupanja uporabnikov v strokovnost in visoko kakovost opravljanja dela pooblaščenih ocenjevalcev vrednosti. Ti morajo namreč s strokovno usposobljenostjo zagotavljati, da bodo svoje naloge in dolžnosti opravljali tako, da bo zagotovljeno varstvo uporabnikov njihovih storitev. Agencija odvzame dovoljenje za izvajanje teh nalog, če oseba, ki je pridobila dovoljenje, krši standarde ocenjevanja, saj s tem ne zagotavlja uresničevanja temeljnih ciljev ocenjevanja. Odvzem dovoljenja je primeren ukrep nadzora za zagotovitev omenjenega cilja. Pred Agencijo v postopku izreka ukrepa odvzema dovoljenja ni mogoče postaviti formalnih zahtev (na primer po ugotavljanju odgovornosti oziroma krivde), ki jih pred sodišče postavlja kaznovalno pravo ob izrekanju kazenskih sankcij. To izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, ki je ob presoji ustavnosti določb o sankcijah, ki jih lahko izrekajo sektorski regulatorji (med njimi tudi Agencija) ugotovilo, da se ukrepi nadzora ne izrekajo kot sankcije kaznovalnega prava. Zato določbe o ukrepih nadzora ne smejo biti razumljene kot kaznovalne norme in se kot take tudi ne smejo uporabljati (glej 10. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-220/03-20).

30V obravnavani zadevi je Agencija ocenila, da bi bil odvzem dovoljenja preoster ukrep nadzora zoper tožnico, zato ji je na podlagi 100. člena ZRev-2 izrekla ukrep pogojnega odvzema dovoljenja. V konkretni zadevi je bil tožnici tako izrečen milejši ukrep in je bilo odločeno, da se ukrep odvzema dovoljenja ne bo izvršil, če tožnica v času enega leta od pravnomočnosti izpodbijane odločbe ne bo storila nove kršitve, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje oziroma izreči opomin. Agencija je izrekla navedeni ukrep, ker je ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera pravilno ocenila, da bo že s pogojnim izrekom ukrepa dosežen namen ukrepa. Po presoji sodišča je utemeljitev izbire ukrepa sprejemljiva. Cilj pogojnega in nepogojnega odvzema dovoljenja je enak (preprečitev kršitev standardov ocenjevanja). Iz razlage 99. člena ZRev-2 in 100. člena ZRev-2 pa izhaja, da pooblaščeni ocenjevalki vrednosti ni potrebno nepogojno odvzeti dovoljenja Inštituta za opravljanje nalog pooblaščene ocenjevalke vrednosti, če to ni nujno zaradi zaupanja uporabnikov podatkov. V konkretni zadevi je bila takšna ocena Agencije po mnenju sodišča pravilna.

31Po presoji sodišča je v obravnavani zadevi Agencija v zadostni meri utemeljila razloge, zaradi katerih je zaključila, da tožnica pri izdelavi Poročila 1 in Poročila 2 ni upoštevala SPS 1, točke 1.2, podtočke 1.2.1. a) in b) ter podtočke 1.2.2. e) in f) Pojasnila 7, točke 3), točke 4) in 5.b), MSOV 102, odstavke 5 do 7 v povezavi z MSOV 103, odstavkom 5(I) in MRS 36, odstavke 18 do 57, kar predstavlja kršitev prvega odstavka 88. člena ZRev-2 in 146. člena ZFPPIPP. Tudi po mnenju sodišča sta bili obravnavani poročili napačni oz. zavajujoči, kar v skladu s 1. alinejo drugega odstavka 99. člena ZRev-2 predstavlja zakoniti razlog za izrek ukrepa odvzema dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščene ocenjevalke vrednosti.

32Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanih odločb pravilen in zakonit, ter da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti, prav tako ni našlo očitanih kršitev ustavnih pravic tožnice, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

33Na podlagi 115. člena ZRev-2 je sodišče odločilo na nejavni seji senata. V skladu z določbo prvega odstavka 65. člena ZUS-1 in tudi glede na naravo izpodbijane odločbe pa tudi ni bilo dane podlage za spor polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1).

34Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške tega postopka.