VSL sklep PRp 246/2016

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Storilec mora plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso v znesku 75,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Brežicah je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se storilčeva zahteva za sodno varstvo zavrže kot nedovoljena. Naložilo mu je še plačilo sodne takse po tar. št. 8211 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 50,00 EUR.

2Zoper sklep vlaga storilec po zagovorniku pravočasno pritožbo in predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Navaja, da ni prejel vabila na zaslišanje za 14. 7. 2016, zato je izpodbijani sklep nezakonit. Iz sklepa izhaja, da naj bi mu bilo vabilo vročeno 6. 7. 2016, kar ni res, saj je bil ves teden na službeni poti v tujini, kjer je delal kot voznik v mednarodnem prometu. Vabila ni prejel, niti ni nikoli podpisal prejema pošte. Očitno je pošto prevzel nekdo drug, saj njega ni bilo, in ga o zaslišanju ni obvestil. Lahko je pošto prevzela celo priča oziroma domnevna oškodovanka iz te zadeve, ki živi na istem naslovu in je z njim v sporu ter ima interes, da se ga kaznuje. O zaslišanju 14. 7. 2016 ni bil obveščen in ni mogel dobiti ustreznega pravnega pouka in opozorila o udeležbi na zaslišanju, zato predlaga, da sodišče ugodi njegovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje oziroma pritožbi in izpodbijani sklep razveljavi ter mu omogoči zagovor. Trditve potrjuje z izjavo delodajalca, da 6. 7. 2016, ko naj bi prejel pošto, ni bil v Sloveniji, predlaga tudi svoje zaslišanje, zaslišanje poštarja, ki naj bi pošto prinesel in postavitev izvedenca grafološke stroke, ki naj ugotovi, da na povratnici ni njegov podpis.

3Pritožba ni utemeljena.

4Ker lahko storilec predlaga vrnitev v prejšnje stanje le, če iz upravičenih razlogov zamudi rok za vložitev napovedi pritožbe oziroma rok za pritožbo (89. člen Zakona o kazenskem postopku v zvezi s prvim odstavkom 67. člena Zakona o prekrških, ZP-1) in ne tudi zaradi neudeležbe na naroku, so brezpredmetne navedbe glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Navedbe storilca v pritožbi, v katerih uveljavlja nepravilnosti pri vročanju vabila na narok za zaslišanje, pa izkazujejo, da ne gre za uveljavljanje pravnega instituta vrnitve v prejšnje stanje, temveč za uveljavljanje nepravilne vročitve vabila.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče odločilo pravilno in zakonito, ko je zavrglo storilčevo zahtevo za sodno varstvo. Odločitev je utemeljeno in pravilno oprlo na tretji odstavek 61. člena ZP-1, ki določa, da se šteje, da je oseba, ki ji je bila izrečena sankcija, zahtevo za sodno varstvo umaknila, če ni prišla na zaslišanje na sodišče, na katero je bila pravilno povabljena, izostanka pa ni opravičila. Storilec v pritožbi potrjuje ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni prišel na narok za zaslišanje in da svojega izostanka tudi ni opravičil, pri čemer kot razlog svoje neudeležbe navaja, da vabila na zaslišanje, ki naj bi mu bilo vročeno 6. 7. 2016, ni prejel in da ni nikoli podpisal prejema pošte, ker je bil ves teden na službeni poti v tujini, očitno pa je pošto prevzel nekdo drug, ki ga o zaslišanju ni obvestil.

6Iz razlogov izpodbijanega sklepa in podatkov v spisu (sporočila o prispelem pismu pripetemu k vabilu storilcu list. št. 3) izhaja, da je bil storilec na narok za zaslišanje pravilno vabljen v skladu z določbama tretjega in četrtega odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) upoštevaje, da se na podlagi drugega odstavka 67. člena ZP-1 v rednem sodnem postopku glede vročanja pisanj smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Iz sporočila o prispelem pismu (vročilnice o vročitvi vabila na narok za 14. 7. 2016) izhaja, da je bila vročitev vabila opravljena s tako imenovano fikcijo vročitve po tem, ko vročevalec 20. 6. 2016 storilcu sodnega pisanja ni mogel osebno vročiti po prvem odstavku 87. člena ZUP. Vročevalec je istega dne, to je 20. 6. 2016, v hišnem predalčniku naslovnika (A. A., Ulica ..., Pošta ...) pustil obvestilo z navedbo, da je pisanje na pošti in da ga lahko prevzame v roku 15 dni, ki začne teči 21. 6. 2016. V obvestilu je bil storilec tudi opozorjen, da se, če pismo ne bo prevzel v navedenem 15-dnevnem roku, po četrtem odstavku 87. člena ZUP šteje, da je bila vročitev opravljena z dnem preteka tega roka. Ker storilec pošiljke ni prevzel, je tako z dnem preteka 15-dnevnega roka nastopila fikcija vročitve, da je bilo storilcu pisanje vročeno 5. 7. 2016 (in ne 6. 7. 2016, kot je v razlogih sklepa navedlo sodišče prve stopnje in kot navaja pritožnik). Vročevalec pa je skladno s četrtim odstavkom 87. člena ZUP nato 6. 7. 2016 pismo (vabilo) pustil v hišnem predalčniku naslovnika – storilca.

7Sporočilo o prispelem pismu je dokaz, da je bila vročitev pravilno opravljena. Dokazno breme, da vročitev ni bila pravilno opravljena, čeprav je sporočilo pravilno izpolnjeno, je tako na tisti osebi, ki pravilnost vročitve izpodbija. Vendar pa storilec v pritožbi ne navaja nobenih pomembnih dejstev, s katerimi bi ovrgel pristnost dokaza o vročitvi pisanja (sporočila o prispelem pismu), kar je mogoče ovreči le s konkretnimi trditvami o razlogih za neverodostojnost dokazov (npr. da kakšen zapis na vročilnici oziroma sporočilu o prispelem pismu ni resničen oziroma pomanjkljiv) in s predlaganjem dokazov, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Glede na datum nastopa fikcije vročitve 5. 7. 2016 so protispisne pritožbene navedbe, da vabila na zaslišanje ni prejel 6. 7. 2016 in da ni nikoli podpisal prejema pošte, ker je bil ves teden na službeni poti. Te pritožbene navedbe pa izkazujejo, da storilčev zagovornik pred sestavo pritožbe ni vpogledal v spis, saj bi v tem primeru ugotovil, da vabilo na zaslišanje storilcu sploh ni bilo vročeno osebno, temveč s tako imenovano fikcijo vročitve. Storilec ima sicer možnost, da izpodbija pravno domnevo o vročitvi, vendar mora dokazati, da je bil odsoten dalj časa. Odsotnosti ni mogoče razumeti v smislu običajne dnevne začasne odsotnosti, v smislu odhoda v službo in podobno. O odsotnosti lahko govorimo šele, če traja nepretrgoma daljši čas, tako da sama odsotnost naslovniku onemogoča, da bi prejel obvestilo o dokumentu, ter nato posledično lahko dokument tudi prevzel. Za odsotnost tako gre, če je oseba odsotna vsaj 15 dni od dneva, ko vročevalec pusti obvestilo, torej v času, v katerem bi še lahko prevzela dokument (Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2004, komentar T. Vesela k 87. členu, strani 305 do 309). Iz storilčevih pritožbenih navedb pa izhaja, da ni bil odsoten dalj časa in tudi ne v času, ko mu je vročevalec pustil obvestilo o vabilu, to je 20. 6. 2016, oziroma v času, ko bi lahko prevzel vabilo. Poleg tega v pritožbi le pavšalno navaja, da je bil odsoten ves teden, kot dokaz pa prilaga pisno izjavo podjetja ... d.o.o., da je bil le 6. 7. 2016 na delovnem mestu voznika tovornjaka na relaciji Avstrija, ne da bi pisni izjavi priložil dokazila o službeni odsotnosti in o času službenega potovanja (npr. potni nalog). Poleg tega iz spisa izhaja še, da je bilo vabilo na narok za zaslišanje vročeno tudi obdolženčevemu zagovorniku in sicer že 21. 6. 2016. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe o nepravilni vročitvi vabila na zaslišanje storilcu in izvajanje predlaganih dokazov zaradi jasnosti zadeve ni potrebno.

8Ker je bilo tako storilcu vabilo na zaslišanje pravilno vročeno, v vabilu pa je bil tudi opozorjen, da bo sodišče, če se na vabilo ne bo odzval in svojega izostanka ne bo opravičil, v skladu s tretjim odstavkom 61. člena ZP-1 štelo, da je zahtevo za sodno varstvo umaknil, storilec pa se na narok ni zglasil niti ni svojega izostanka opravičil (kar smiselno potrdi tudi pritožba), je prvostopenjsko sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 61. člena ZP-1 utemeljeno in pravilno štelo, da je zahtevo za sodno varstvo umaknil, zato jo je v skladu s 64. členom ZP-1 zavrglo kot nedovoljeno.

9Višje sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 163. člena v zvezi s 168. členom ZP-1 pritožbo storilčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

10Ker storilčev zagovornik s pritožbo ni uspel, mora storilec na podlagi 147. člena ZP-1 plačati sodno takso za pritožbeni postopek. Višje sodišče je pri določitvi zneska sodne takse upoštevalo določbe ZST-1 in sicer opombo 8.2 in je na podlagi tar. št. 8132 (zavrnitev pritožbe) s faktorjem 1,5 pomnožilo znesek sodne takse iz tar. št. 8211 (zavrženje zahteve za sodno varstvo, 50,00 EUR). Ta znesek sodne takse (75,00 EUR) mora pritožnik plačati v roku in na način, kot ga bo navedlo sodišče prve stopnje po pozivu za plačilo, sicer se bo prisilno izterjal.