VSRS Sodba I Ips 6/2009

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.
II. F.K. je dolžan plačati sodno takso.

A.

1S sodbo Okrožnega sodišča v Postojni K 71/49 z dne 24.11.1949 je bil F.K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po 3. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo – ZKLD (dejanje opisano pod točko Ia izreka) in kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko Ib izreka) ter obsojen na 10 (deset) let odvzema prostosti s prisilnim delom in 5 (pet) let izgube državljanskih pravic, v kazen mi je bil vštet pripor od 21.12.1948 dalje, plačila stroškov postopka ga je sodišče oprostilo.

Z isto sodbo so bili spoznani za krive tudi:

obtoženi J.K. storitve kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko II izreka) ter obsojen na 1 (eno) leto odvzema prostosti pogojno za dobo 2 (dveh) let pod pogojem, da obsojenec ne stori novega, enako hudega ali hujšega kaznivega dejanja v navedenem roku; izrečena mu je bila tudi kazen zaplembe premoženja; plačila stroškov postopka ga je sodišče oprostilo;

obtoženi A.K. kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko III izreka) in kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko VI izreka) ter obsojen na 6 (šest) let odvzema prostosti s prisilnim delom in 3 (tri) leta izgube državljanskih pravic; v kazen mu je bil vštet pripor od 21.12.1948 dalje; plačila stroškov postopka ga je sodišče oprostilo;

obtožena A.K. kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko IV izreka), kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko V izreka) in kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko VI izreka) in obsojena na 3 (tri) leta odvzema prostosti s prisilnim delom in 1 (eno) leto izgube državljanskih pravic; v kazen ji je sodišče vštelo pripor od 21.12.1948 dalje; plačila stroškov postopka jo je sodišče oprostilo;

obtožena I.K. kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko IV izreka), kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko V izreka) in kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko VI izreka) in obsojena na 5 (pet) let odvzema prostosti s prisilnim delom in 3 (tri) leta izgube državljanskih pravic; v kazen ji je vštelo pripor od 23.12.1948 dalje; plačila stroškov postopka jo je sodišče oprostilo;

obtožena K.K. kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko IV izreka), kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko V izreka) in kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko VI izreka) in obsojena na 4 (štiri) leta odvzema prostosti s prisilnim delom in 2 (dve) leti izgube državljanskih pravic; v kazen ji je sodišče vštelo pripor od 18.11.1949 dalje; plačila stroškov postopka jo je oprostilo;

obtožena F.R. kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko VI izreka) in obsojena na 3 (tri) leta odvzema prostosti s prisilnim delom in 1 (eno) leto izgube državljanskih pravic; v kazen ji je sodišče vštelo pripor od 22.11.1948 dalje; plačila stroškov postopka jo je sodišče oprostilo;

obtožena A.B. kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko IV izreka) in kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko V izreka) in obsojena na 2 (dve) leti odvzema prostosti s prisilnim delom in 1 (eno) leto izgube državljanskih pravic; v kazen ji je sodišče vštelo pripor od 21.5.1949 dalje; plačila stroškov postopka pa jo je oprostilo.

Z isto sodbo je sodišče prve stopnje obtoženo N.K. iz razloga tretjega odstavka 248. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD, obtoženo I.K. pa za kaznivo dejanje po 8. členu ZKLD ter odločilo, da stroške tega dela postopka glede obtožene N.K. trpi državna blagajna.

2Vrhovno sodišče LRS je s sodbo Kž 420/49 z dne 4.1.1950 sodbo sodišča prve stopnje v izreku o krivdi in kazni spremenilo tako, da se:

glede obtoženega F.K. kaznivo dejanje pod Ia izreka sodbe sodišča prve stopnje kvalificira po 4. točki 3. člena ZKLD;

glede obtoženega A.K. se kaznivo dejanje pod VI izreka sodbe sodišča prve stopnje kvalificira po členu 8/I ZKLD;

izrek o kazni glede obtoženega F.K. ostane nespremenjen; obtoženec A.K. pa se glede na izrek o krivdi pod III izreka sodbe sodišča prve stopnje in glede na spremenjeno kvalifikacijo pod točko II tega izreka obsodi po členu 4/4 in členu 8/I ZKLD na 3 (tri) leta in 6 (šest) mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom in z uporabo člena 12/I ZKLD na stransko kazen izgube državljanskih pravic iz člena 37 A do Č KZ poimensko naštetih v prvi sodbi za dobo 1 (enega) leta;

glede obtožene I.K. se prva sodba v oprostilnem delu pod točko II izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni in izreče, da je ta obtoženka kriva, da je začetkom decembra 1948 po pobegu K.F. čez državno mejo v Italijo poslala slednji za poroko potrebne dokumente dobljene pri dekanu Ž.J. in s tem obenem s kaznivim dejanjem pod točko VI izreka sodbe sodišča prve stopnje zakrivila kaznivo dejanje po členu 3 točka 8 ZKLD, pri čemer ostane izrek o kazni nespremenjen;

pritožba javnega tožilca se v oprostilnem delu sodbe sodišča prve stopnje glede obtoženke K.N. pod IV izreka kot neutemeljena zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje;

v ostalem se pritožbe obtožencev kot neutemeljene zavrnejo in ostane sodba sodišča prve stopnje v nedotaknjenih delih nespremenjena v veljavi;

obtoženci se oprostijo povrnitve stroškov kazenskega postopanja nastalih pri sodišču druge stopnje;

sodba sodišča prve stopnje se v oprostilnem delu glede obtožene K.N. pod IV a, V in VI ter v izreku o kazni in izreku o stroških kazenskega postopanja razveljavi in zadeva pošlje istemu senatu prvega sodišča v ponovno razpravo;

sklep sodišča prve stopnje, s katerim se odreja, da se obtoženka K.N. izpusti na prostost se spremeni in odredi, da ostane ta obtoženka še nadalje v preiskovalnem zaporu.

3Zoper navedeno sodbo je pooblaščenka sina obsojenega F.K. dne 27.3.2008 (ponovno) vložila zahtevo za varstvo zakonitosti kot navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8., 9. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, slednjih v zahtevi za varstvo zakonitosti ne konkretizira. V zahtevi navaja, da je Vrhovno sodišče LRS prekvalificiralo dejanje, opisano pod točko Ia v kaznivo dejanje po členu 8/I ZKLD in je bil obsojenec tako obsojen za dejanje, ki mu ni bilo očitano in zaradi katerega se zoper njega niti ni vodil postopek. Kaznivo dejanje pod točko Ib pa obsojencu ni bilo v ničemer dokazano. Obe kaznivi dejanji, ki sta se v postopku očitali pokojnemu F.K. imata zgolj abstraktne znake kaznivega dejanja, ki z opisom dejanj iz sodbe niso z ničemer konkretizirana. Ker očitana kazniva dejanja niso podkrepljena z dejstvi in okoliščinami, iz katerih bi lahko preizkusili ali so bila storjena, jih nikakor ni moč dokazati. V sodbi so zgolj povzetki navedb zakona brez konkretizacije kje in kako naj bi pokojni K. dejanja storil. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega F.K. oprosti obtožbe.

4Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 21.1.2009, predlaga zavrnitev zahteve. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenčev sin in njegova pooblaščenka seznanjena dne 26.1.2009.

B-1.

5Okrožno sodišče v Kopru je na zahtevo Vrhovnega sodišča, zaradi vložene zahteve za varstvo zakonitosti, skladno z določbo 257. člena Sodnega reda obnovilo kazenski spis Okrožnega sodišča v Postojni K 71/49 ter ga dne 18.6.2009 predložilo Vrhovnemu sodišču.

6Vrhovno sodišče ugotavlja, da je s svojim sklepom I Ips 80/97 z dne 6.1.2000 zahtevo pooblaščenke sina obsojenega F.K. za varstvo zakonitosti vloženo dne 31.12.1996 in dopolnjeno dne 30.1.1997 zavrglo na podlagi določbe tretjega odstavka 76. člena ZKP.

7Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe;

da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva – tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena;

da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere vložnik konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti;

da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-I-247/96 z dne 22.10.1998 odločilo, da določbe Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (Ur. l. DFJ, št. 66/45 in Ur. l. FLRJ, št. 59/46) niso bile v neskladju s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času njihove uveljavitve priznavali civilizirani narodi.

B-2.

8Vrhovno sodišče na podlagi vpogleda v obnovljen spis ugotavlja, da je bil obsojeni F.K. s sodbo Okrožnega sodišča v Postojni K 71/49 z dne 24.11.1949 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja vojnega zločina po 3. točki 3. člena ZKLD, ker je kot član domobranske postojanke V. začetkom decembra 1944 na straži v bližini bunkerja ustrelil dva partizana (dejanje opisano pod točko Ia izreka sodbe sodišča prve stopnje) in kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD, ker je kot vojni zločinec po osvoboditvi pobegnil pred oblastmi ter se priključil oboroženi tolpi vojnih zločincev K.P. in H.N., ki je v okolici Z. tiskala in razširjala propagandne letake protidržavne vsebine in imela nalogo napadati oddelke JA vse do 30.9.1945, ko je s K.P. pobegnil v Italijo, kjer se je zadrževal v taborišču pobeglih domobrancev v F. do januarja 1948, ko se je vrnil v FLRJ (dejanje opisano pod točko Ib izreka sodbe sodišča prve stopnje). Vrhovno sodišče LRS je s sodbo Kž 420/49 z dne 4.1.1950 na pritožbe javnega tožilca in obsojenega F.K. sodbo sodišča prve stopnje glede obsojenega F.K. v izreku o krivdi in kazni spremenilo tako, da je dejanje pod točko Ia izreka sodbe sodišča prve stopnje kvalificiralo po 4. točki 3. člena ZKLD.

9Glede na gornje ugotovitve so v nasprotju s podatki spisa in zato zmotne navedbe pooblaščenke v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku dejanje očitano obsojencu pod točko Ia „prekvalificiralo po členu 8/I ZKLD“ in da je „obsojen za dejanje, ki mu ni bilo niti očitano v samem postopku“. Iz izreka in razlogov sodbe Vrhovnega sodišča LRS izhaja, da je v pritožbenem postopku Vrhovno sodišče obsojencu očitano kaznivo dejanje, opisano pod točko Ia izreka sodbe sodišča prve stopnje kvalificiralo po 4. točki 3. člena ZKLD (ki je milejše od vojnega zločina po 3. točki 3. člena ZKLD, za katero ga je spoznalo za krivo sodišče prve stopnje), za kar je Vrhovno sodišče v razlogih sodbe navedlo tudi razloge.

10Za storilca kaznivega dejanja iz 2. člena ZKLD, ki je generalno opredeljeval kaznivo dejanje zoper narod in državo, je veljal po 4. točki 3. člena ZKLD: „kdor ob času vojne organizira ali vabi druge naj vstopijo ali sam vstopi v oborožene vojaške ali policijske formacije, sestavljene iz jugoslovanskih državljanov z namenom podpiranja sovražnika ali skupne borbe z njim zoper svojo domovino, ali kdor v ta namen prejme od sovražnika ali druge tuje sile orožje, ali se pokorava njihovim odredbam“ (s čimer je bilo inkriminirano organiziranje ali vstop v kvizlinško formacijo med vojno) oziroma po 7. točki istega člena: „kdor organizira oborožen upor ali v njem sodeluje, organizira ali pomaga, da se organizirajo oborožene tolpe ali njihovo upadanje na ozemlje države, z namenom vršiti dejanja iz 2. člena tega zakona, ali kdor vstopi v skupino organizirano ali oboroženo za izvrševanje takih dejanj (s čimer je bil inkriminiran oborožen upor)“.

11Neutemeljeno vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da v opisu obsojencu očitanih kaznivih dejanj ni konkretizacije, kje in kako naj bi jih obsojenec storil. Iz opisa dejanja pod točko Ia izhaja, da je bilo storjeno v decembru 1944, v opisu dejanja pod točko Ib pa, da je bilo storjeno v času od osvoboditve (kar je kot splošno znano bilo 9.5.1945) pa do 30.9.1945. Iz obeh opisov dejanj izhaja tudi konkreten opis ravnanj obsojenca, tako da so neutemeljene navedbe v zahtevi, da imata kaznivi dejanji očitani obsojencu zgolj abstraktne znake kaznivih dejanj, ki z opisom dejanj iz sodbe niso v ničemer konkretizirana.

12Težišče navedb v zahtevi, ko vložnica navaja, da dejanja obsojencu niso bila v ničemer dokazana, da dejanji nista podkrepljeni z dejstvi in okoliščinami, iz katerih bi lahko preizkusili ali so bila storjena, zato jih nikakor ni moč dokazati, predstavlja nestrinjanje vložnice z dokazno oceno, kot sta jo v izpodbijani pravnomočni sodbi glede dejanj obsojenca sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Po vsebini takšne navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti ne pomenijo uveljavljanja kršitve kazenskega zakona ali kršitve določb kazenskega postopka, temveč pomenijo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po izrecni zakonski določbi zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

13Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

14Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker pooblaščenka s zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, je vložnik dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka nastal s tem izrednim pravnim sredstvom.