VSM Sodba II Kp 22026/2012

I. Pritožbi zagovornikov obdolženega Z. O. in obdolženega I. Č. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena sta dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, in sicer obdolženi Z.O. v višini 180,00 EUR in obdolženi I. Č. v višini 204,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 22026/2012 z dne 9. 1. 2017 pod točko a.) izreka obdolženega Z. O. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitev splošne nevarnosti po četrtem v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 314. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točko b.) izreka pa obdolženega I. Č. za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanje varnosti pri delu po četrtem v zvezi s tretjim in drugim odstavkom 201. člena KZ-1. Po 57. in 58. členu KZ-1 jima je izreklo pogojni obsodbi, pri čemer je obdolženemu Z. O. po četrtem odstavku 314. člena KZ-1 določilo kazen tri mesece zapora, obdolženemu I. Č. pa po četrtem odstavku 201. člena KZ-1 kazen šest mesecev zapora, ki pa ne bosta izrečeni, če obdolženca v preizkusnih dobah enega leta po pravnomočnosti sodbe ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencema naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, ki so ob izreku sodbe bili znani v višini 1.895,45 EUR, kakor tudi plačilo potrebnih izdatkov oškodovanca in potrebnih izdatkov ter nagrade njegovega pooblaščenca, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom, ko bodo ti stroški znani. Obdolženemu Z. O. je naložilo 1/3 plačila znanih stroškov, to je 631,82 EUR, obdolženemu I. Č. pa 2/3 teh stroškov, to je 1.263,63 EUR. Za sodno takso pa je odločilo, da bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2Proti tej sodbi sta se pritožila zagovornika obeh obdolžencev. Zagovornik obdolženega Z. O., odvetnik M. J., uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da razpiše obravnavo, nato pa pritožbi ugodi in obdolženca oprosti, podrejeno pa predlaga, da na sejo pritožbenega senata povabi obdolženca in zagovornika, po opravljeni seji pa pritožbi ugodi in obdolženca oprosti. Dodatno podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Zagovornik obdolženega I. Č. se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz 370. člena ZKP, pri čemer tudi on predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in obdolženega I. Č. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in jo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, kot zadnji podrejen predlog pa navaja, da naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče milejšo kazensko sankcijo. Tudi on pa predlaga, da ga pritožbeno sodišče obvesti o seji.

3Seja pritožbenega senata je bila opravljena skladno z določbo četrtega odstavka 378. člena, v odsotnosti pravilno obveščenega zagovornika obdolženega I. Č.. Na seji senata se pritožbeno sodišče ni odločilo, da se naj opravi obravnava (drugi odstavek 379. člena ZKP), ker za njeno izvedbo niso obstajali opravičeni razlogi (prvi odstavek 380. člena ZKP).

4Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zagovornika obdolženega Z. O.:

5Po stališču pritožbe zagovornika je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker o odločilnih dejstvih obstaja precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in izpovedbami v postopku.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev ni podana. Pritožba ne konkretizira izpovedb, ki bi naj bile napačno, torej vsebinsko netočno povzete v obrazložitev prvostopne sodbe, nanašale pa naj bi se na odločilna dejstva, kar bi v primeru, če bi temu bilo tako, to dejansko pomenilo v pritožbi zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Nasprotno temu pritožba navaja, da je sodišče v izrek sodbe povzelo obtožbo, da bi se obdolženi Z. O. moral in mogel zavedati, da lahko zaradi nestabilnosti stolpičev bal pride do njihovega padca, v obrazložitvi sodbe pa navaja: v točki 16 mnenje izvedenca za varstvo pri delu, da so bile skladovnice bal na obrobju zaradi neravnih stranic že pred tem nestabilne in so zlahka padle na tla ter da izvedenec na naroku za glavno obravnavo dne 9. 1. 2017 svoje ugotovitve o nestabilnosti bal ni potrdil. Pritožba poudarja, da je prvotno mnenje izvedenca temeljilo na ugotovitvi o nestabilnosti bal in da je izvedenec rekonstrukcijo opravil površno, prvotno rekonstrukcijo pa celo z napačno surovino, pri čemer od svojih ugotovitev glede nestabilnosti stolpičev ni želel odstopiti, čeprav je bil po pravilih stroke dolžan korigirati svojo prvotno napako. Dobesedno si je izmišljal vzroke, ki bi lahko utemeljevali nestabilnost stolpičev, ob rekonstrukciji pa se je izkazalo, da ti niso bili nestabilni. S takimi razlogi pritožba graja ugotovitve izvedenca za varstvo pri delu, z ničemer pa ne izkaže v pritožbi zatrjevanega protispisnega povzemanja izjav o odločilnih dejstvih, podanih v kazenskem postopku, v razloge prvostopne sodbe. Zato v pritožbi uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka nima prav nobene podlage.

7Po pritožbi je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je zavzelo stališče, da niso podane okoliščine, ki bi vzbujale dvom v izpovedbo oškodovanca R. K., da je delal le po navodilih obdolženega I. Č. in nič po svoje. Če bi namreč bilo tako, do delovne nezgode ne bi moglo priti. Izpovedbo oškodovanca bi moralo ocenjevati tudi glede na učinke, ki jih oškodovanec pričakuje v primeru obsodilne sodbe. Zoper delodajalca po njegovi tožbi že teče odškodninski postopek in bo v nadaljevanju v primeru obsodilne sodbe imel boljše izhodišče glede obstoja predpostavk za obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca. Zmotna pa je tudi ocena izpovedb priče Z. V. za katerega sodišče prve stopnje prav tako ni imelo razlogov, da mu ne bi verjelo. Slednji je že v preiskavi izpovedal, da ne zna odgovoriti na vprašanje, ali sta se z oškodovancem samovoljno odločila, da se premakneta nižje, torej v nevarno območje, na naroku za glavno obravnavo dne 20. 3. 2014 pa je dopustil možnost, da je obdolženi I. Č. odredil varno delo. To sta potrdila tudi priča G. H. in obdolženi Z. O..

8Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je zagovore obe obdolžencev in izvedene dokaze pravilno ocenilo ter v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne, prepričljive in sprejemljive razloge o tem, zakaj verjame oškodovancu, da je delal po navodilih obdolženega I. Č. in nič po svoje ter da je čistil tam, kjer je bila po tleh razsuta plastika, saj je to naročil Č. (točka 9 obrazložitve sodbe), ni pa verjelo zagovoru obdolženega I. Č., v katerem ta trdi nasprotno. Ugotovilo je, da je izpovedba oškodovanca glede tega skladna z izpovedbo Z. V., ki je kritičnega dne delal z njim. Slednji se sicer res ni spomnil, ali je za delo dobil kakšna konkretna navodila oz. navodila kje se sme zadrževati in kje ne, glede na to, da je izpovedal, da sta se s sodelavcem A. skupini, ki je čistila, pridružila kakšno uro pozneje, pa ni ostalo prezrto, da navodil delavcem, danih pred pričetkom čiščenja, niti ni mogel slišati. Je pa izpovedal, da je s K. nalagal razsut material tam, kje se je ta nahajal, pri čemer sta se pomaknila nekoliko niže. V taki njegovi izpovedbi je sodišče prve stopnje utemeljeno prepoznalo skladnost z izpovedbo oškodovanca, ni pa v njej moglo najti potrditve zagovora obdolženca I. Č., da se je oškodovanec samovoljno oddaljil od mesta, za katero mu je odredil delo. Pritožba navaja, da je priča V. na glavni obravnavi dne 20. 3. 2014 dopustila možnost, da je obdolženi I. Č. zunaj na licu mesta odredil, kaj morajo delati, prezre pa, da je V. izpovedal, da je šel pomagat pospravljat približno kakšno uro potem, ko je skupina delavcev, v kateri je bil oškodovanec, to že počela. Zato pritožbenim zatrjevanjem o napačni dokazni oceni izpovedb oškodovanca in priče V., ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je pri tem v obrazložitvi napadene sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj ne verjame izpovedbam prič G. H. in B. K. (točke 12, 13 in 14 obrazložitve) in z razlogi prvostopne sodbe pritožbeno sodišče v celoti soglaša ter se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Prvostopno sodišče namreč pravilno ugotavlja, da glede na izpovedbo Z. V., da se je sodelavcem pri pospravljanju pridružil šele po kakšni uri, ne more držati izpovedba priče H., da je obdolženi I. Č. vsem delavcem dal opozorila in navodila, in da so ti pokimali, za pričo B. K. pa pravilno ugotavlja, da je bil nadrejen obdolženemu Č., da ni povedal nič takšnega, kar bi spremenilo oceno izpovedb oškodovanca in priče V., in da sta se obe navedeni priči kot sodelavca obeh obdolžencev po oceni sodišča prve stopnje očitno solidalizirali z njima in ju nista hoteli obremeniti.

9Pritožbenemu sodišču se ni porodil dvom niti o pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje glede izpovedb priče R. L., inšpektorja za delo, ki je v zvezi z obravnavano delovno nesrečo izdelal uradno poročilo, po oceni sodišča prve stopnje pa v postopku pred sodiščem izpovedoval jasno, strokovno in prepričljivo. Izpovedal je, da je bil neposredni vzrok delovne nezgode nepazljivost voznika viličarja, obdolženega O., ki je pri obračanju oziroma manipuliranju z bremenom s kleščami viličarja zadel v deponirane bale in jih prevrnil, da so padle na oškodovanca ter kot posredni okoliščini, ki sta po njegovem mnenju prav tako vplivali na delovno nezgodo, navedel neustrezno urejen prometni režim na deponiji in neustrezno organizacijo dela, ko so delavci pospravljali raztreseno plastiko sočasno in na istem prostoru, kjer je potekalo delo viličarja, ker je že to po mnenju priče predstavljalo objektivno nevarnost, da lahko pride do delovne nezgode. Trditvam pritožbe, da priča L. svoje izpovedbe ni dal ne jasno, ne strokovno in ne prepričljivo, ker je izdelal svoje zaključke na osnovi spremenjenega kraja delovne nezgode in ni upošteval izpovedb očividcev, na kraju nezgode pa je bil dalj časa potem, ko je oškodovanec utrpel telesno poškodbo, zaradi prepričljivih razlogov prvostopne sodbe, s katerimi prvostopno sodišče utemeljuje oceno o verodostojnosti izpovedb navedene priče, tako ni mogoče pritrditi. Ni prezreti namreč tega, da je priča izpovedala, da si je ogledala videoposnetke nadzornih kamer in na osnovi njih prišla do svojih zaključkov, kot je to izpovedala že v preiskavi in pri čemer je vztrajala tudi na glavni obravnavi ter jih zapisala v svoje poročilo (priloga spisa A3). Zato okoliščine, ki jih navaja pritožba, zaradi katerih priča naj ne bi bila verodostojna, na verodostojnost njenih izpovedb in ugotovitev, po oceni pritožbenega sodišča niso mogle vplivati. Enako velja za dejstvo, da priča ni izdala "ureditvene odločbe" glede prometnega režima, kot je to sprva zatrjevala, saj navedeno po pravilni oceni prvostopnega sodišča ne vzbuja dvom v verodostojnost preostalih njenih navedb.

10Pritrditi tudi ni mogoče pritožbenim navedbam, da je bila pretrgana vzročna zveza med ravnanjem obdolženega Z. O., ko je pri manevriranju z viličarjem z dvignjenimi kleščami trčil v balo na vrhu stolpiča in je se ta prevrnila ter padla na oškodovanca in nastalo posledico, to je hudo telesno poškodbo oškodovanca, ker je oškodovanec začel opravljati delo na nevarnem kraju na območju viličarja v nasprotju z navodili za varno delo, ki jih je odredil njegov nadrejeni, ter da se obdolženi ni mogel zavedati, da bo v območje delovanja viličarja oškodovanec prišel. Navedeno je namreč v nasprotju s pravilnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je obdolženi O. vedel, da na območju, kjer dela z viličarjem, več drugih delavcev istočasno opravlja delo pospravljanje razsute plastike, in da se je zato od njega kot viličarista pričakovala pazljivost pri delu, zlasti ker je bila dinamika gibanja velika, kar se je sodišče prepričalo ob ogledu videoposnetka dogajanja in bi glede na svoje delovne izkušnje moral računati na obstoj nevarnosti porušitve bal pri manevriranju z viličarjem, kajti bale očitno niso bile na vrhu dovolj stabilne, saj je ob zadetju s kleščami viličarja prišlo do njihove prevrnitve. Na to bi moral računati, kljub temu, da v preteklosti do porušitve bal ni prišlo, saj je iz posnetka bilo razvidno, da je za porušitev zadostoval že znatno milejši sunek klešč, kot pa ob rekonstrukciji, ko je ta bil močnejši in se bale niso prevrnile. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje obdolženi O. ni zadostil standardu previdnosti, ki se pričakuje od povprečno previdnih ljudi v podobnem položaju ter se je zavedal, da ob ne dovolj skrbnem ravnanju lahko pride do ogrozitve in poškodb delavcev, pri tem pa lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo. Malomaren odnos pa je pokazal tudi do nastale posledice, to je do hude telesne poškodbe oškodovanca, ko se je zavedal, da zaradi njegovega neskrbnega ravnanja lahko pride do take posledice, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo (razlogi sodbe v točkah 24, 25 in 26).

11Po obrazloženem, in ker pritožba zagovornika tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, je pritožba zagovornika, vložena zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

12Po določbi 386. člena ZKP obsega pritožba, ki se poda v korist obdolženca in je vložena iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona, tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tem delu, ki ga pritožba ne napada. Pri tem je ugotovilo, da ni nobenih razlogov za njeno spremembo v korist obdolženca, ker mu je sodišče prve stopnje za storjeno kaznivo dejanje, s pravilnim upoštevanjem njegove teže, stopnje obdolženčeve krivde, okoliščin, v katerih je bilo storjeno, kakor tudi vseh drugih za izbiro in odmero kazenske sankcije upoštevnih okoliščin, izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo.

K pritožbi zagovornika obdolženega I. Č.:

13Po stališču te pritožbe sta podani bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev kazenskega zakona iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, ker dejanje obdolženca, opisano v točki b.) izreka prvostopne sodbe nima vseh zakonskih znakov očitanega mu kaznivega dejanja in je zato opis kaznivega dejanja nerazumljiv. Razen tega sodba nima o odločilnih dejstvih, glede katerih opis je pomanjkljiv, razlogov. Navedene kršitve so podane, ker v opisu niso navedeni predpisi ali tehnična navodila o varnostnih ukrepih, po katerih obdolženi I. Č. kot vodja proizvodnje in neposredni vodja del, pri katerih je prišlo do obravnavane delovne nezgode, ni ravnal, pa bi moral in je s tem iz malomarnosti povzročil nevarnost za življenje in ljudi. Zakonski znaki kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu iz četrtega v zvezi s tretjim in drugim odstavkom 201. člena KZ-1 so namreč: huda telesna poškodba ene ali več oseb, storilčeva malomarnost pri storitvi dejanja, storilec je odgovorna oseba, ki ne ravna po predpisih ali tehničnih pravilih o varnostnih ukrepih in tako povzroči nevarnost za življenje in ljudi. Kaj konkretno je obdolženec storil v nasprotju z določbami 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD) in določbami prve alineje 3. točke Akta o sistemizaciji delovnih mest družbe P. d.o.o., ki odkazuje na uporabo ustreznega zakona ali drugega prepisa, iz opisa kaznivega dejanja ni razvidno, prav tako pa tudi ne iz razlogov napadene sodbe. Določbe 5. člena ZVZD so samo načelne in govorijo o tem, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom, ter da mora v ta namen delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi, v prvi alineji 3. točke Akta o sistemizaciji delovnih mest pa je določeno, da vodja proizvodnje organizira in vodi delo v proizvodnji ter razporeja delavce na delovna mesta. Iz teh določb ni nikjer razvidno, kateri konkretni predpis ali tehnično pravilo o varnostnih ukrepih je bilo vsebinsko kršeno. Sodba v razlogih širi obtožbo z navajanjem predpisa, ki ni zajet v obtožbi, in sicer Pogodbo o zaposlitvi za obdolženega I. Č., ko se sklicuje na 10. člen te Pogodbe, s tem pa je podana tudi kršitev iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZKP.

14Z gornjimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Kaznivo dejanje ogrožanje varnosti pri delu, kot ga je bil obtožen obdolženi I. Č. in za katerega je bil z napadeno sodbo spoznan za krivega, pomeni tipično blanketno kazensko pravno določbo, zato mora opis dejanja vsebovati tudi kršitev ustreznih predpisov v zvezi z varstvom pri delu, kot to pravilno navaja pritožba zagovornika. Opis kaznivega dejanja temu zadosti z navedbo, da je obdolženi ravnal v nasprotju s 5. členom ZVZD in prvo alinejo 3. točke Akta o sistemizaciji delovnih mest družbe P. d.o.o. ter z opisom konkretnega ravnanja obdolženega, ki je bilo nasprotno določbam navedenih predpisov, ko obdolženi kot vodja proizvodnje in neposredni vodja del, torej kot oseba, ki je odgovorna za varnost in zdravje pri delu na delovišču, ni delo organiziral tako, da bi bila zagotovljena varnost in zdravje delavcev in je viličaristu naložil premeščanje bal, od katerih je vsaka tehtala vsaj 400 kg in so bile zložene v stolpiče v višini 3 metrov, na vrhu pa bile nestabilne, hkrati pa je v bližini mesta, kjer je viličarist opravljal delo, oškodovancem in drugim delavcem odredil pospravljanje razsute plastike, čeprav je obstajala objektivna možnost padanja bal in je do padca bale, ko je viličarist pri manevriranju z viličarjem z dvignjenimi kleščami iz nepazljivosti trčil v balo na vrhu stolpiča, prišlo, bala pa je padla na delavca, ki je utrpel pri tem hudo telesno poškodbo. Opisani so torej obdolženčeva opustitev dolžnostnega ravnanja v skladu z v izreku navedenimi predpisi in vzročna zveza med opustitvijo ter nastopom prepovedane posledice. Zato pritožbenim izvajanjem, da je izrek nerazumljiv, in da dejanje obdolženca nima zakonskih znakov očitanega mu kaznivega dejanja, ni mogoče pritrditi. Pritožba pa nima prav tudi, da sodba o teh odločilnih dejstvih nima razlogov. Ti so namreč navedeni v točkah 17, 20, 21, 22, 25, 26 in 27 obrazložitve sodbe.

15Z obrazložitvijo pritožbe, da je sodišče prve stopnje z obrazložitvijo, da je obdolženi vključno z določili 10. člena Pogodbe o zaposlitvi, ko je med njegovimi delovnimi obveznostmi navedeno tudi spoštovanje in izvajanje prepisov o varnosti in zdravju pri delu (točka 21 obrazložitve sodbe), bistveno kršilo določbe kazenskega postopka v smislu 9. točke prvega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZKP, pa tudi ni mogoče soglašati. Pritožba namreč ta del obrazložitve iztrga iz konteksta celotne obrazložitve v navedeni točki ter ji daje pomen, ki ga nima. Prezreti ni, da sodišče prve stopnje v navedeni točki obrazložitve sodbe navaja, da je na osnovi vseh izvedenih in v sodbi že obrazloženih in izpostavljenih dokazov ugotovilo, da je obdolženi I. Č. bil na deponiji zadolžen za organizacijo dela, da je istočasno odredil delo viličaristu in skupini delavcev, in da bi kot oseba odgovorna za varnost in zdravje pri delu moral delo organizirati tako, da bi bila zagotovljena varnost in zdravje delavcev, kot mu nalagata tedaj veljavni 5. člen ZVZD (Ur. l. RS št. 56/99 in 64/01), kot tudi prva alineja 3. točke Akta o sistemizaciji delovnih mest P. d.o.o. (priloga A6), pri tem sodba povzema vsebino obeh in se sklicuje še na mnenje izvedenca S. , da je obdolženi Č. bil tista oseba, ki je bila kritičnega dne odgovorna za varnost in zdravje pri delu na delovišču družbe P. d.o.o.. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da obdolženi zahtevam navedenih dopolnilnih določil, ki napolnjujejo vsebino blanketne norme iz drugega odstavka 201. člena KZ-1, ni zadostil, saj ne verjame zagovoru obdolženega, da je izrecno opozoril delavce, da se pri pospravljanju plastike od mesta, ki jim ga je odredil, ne oddaljujejo, moral pa bi obdolženi ob dolžni previdnosti predvidevati, da se bodo delavci gibali po celotni površini, saj morajo pomesti vso razsuto plastiko, kar pomeni, da bi lahko predvideval, da lahko kdo zaide tudi v bližino delovnega območja viličarja. Ob tem je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je bil oškodovanec prvič napoten na tako delo, da se ni zavedal vseh možnih nevarnosti, ki so bile pri tem prisotne in niso bile povezane z njegovim rednim delom in bi zato moral obdolženec imeti delavce ves čas pod nadzorom, predvsem pa bi moral ustrezneje organizirati delo in preprečiti sočasno opravljanje del pospravljanja plastike in premeščanja bal z viličarjem v neposredni bližini delavcev. Ko pritožba graja večjo konkretizacijo predpisov ali tehničnih pravil o varnostnih ukrepih, kot je navedena in opisana v opisu kaznivega dejanja in obrazložena v razlogih sodbe, prezre pomen podatka, ki ga sicer sama navaja, da konkretnejšega prepisa, ki bi urejal prav tako delo, kot se je odvijalo kritičnega dne, ni bilo in je to pojasnil že izvedenec za varstvo pri delu, ki ga je pritegnilo sodišče prve stopnje.

16Kršitev kazenskega zakona pritožba utemeljuje tudi z drugačnim opisom dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Navaja, da je obdolženi I. Č. dal delavcem ustrezna navodila kje in kaj naj delajo, da jim je odredil delo na delu dvorišča, ki je bilo oddaljeno od delovnega območja viličarja vsaj 15 do 20 metrov, in da je bil pri njihovem delu nenehno osebno prisoten ter je do delovne nezgode prišlo v trenutku, ko je za hip obrnil hrbet in sta delavca V. in K. brez kakršnekoli njegove odredbe ali navodila zapustila skupino delavcev in se približala območju, kjer je delal viličarist, pri tem pa bila tako zakrita s stolpiči zloženih bal, da ju slednji ni mogel videti. Zato po pritožbi ni najti vzročne zveze med ravnanjem obdolženca in prepovedano posledico, hudo telesno poškodbo oškodovanca. Obdolženi je namreč ravnal s potrebno pazljivostjo, oškodovanec pa ni upošteval njegovih navodil.

17Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Kazenski zakon je kršen samo takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon zmotno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi. Pri tem je osnovna predpostavka, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Pritožba pa uveljavlja kršitev kazenskega zakona z drugačno, lastno oceno izvedenih dokazov in zagovorov obeh obdolžencev, kot jih ima napadena sodba ter posledično temu izhaja iz drugačnega dejanskega stanja, ne pa tistega, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Na tej podlagi pa uveljavlja kršitev kazenskega zakona z gornjimi navedbami. Vprašanje vzročne zveze med ravnanjem obdolženca in nastalo posledico je dejansko vprašanje, ki ga pritožba prav tako prikazuje drugače, kot sodišče prve stopnje ter na podlagi tega ugotavlja ne le kršitev kazenskega zakona temveč v nadaljevanju, z navajanjem teorij o hipotetični vzročnosti, o adekvatni vzročnosti in ekvivalenčne teorije, zaključuje, da vzročna zveza med ravnanjem obdolženca in nastalimi posledicami ni podana. Kršitve, kot jih navaja pritožba, po obrazloženem niso podane, kar zadeva pa pritožbena izvajanja o neobstoju vzročne zveze pa pritožba prezre tehtne razloge, ki jih s tem v zvezi ima napadena sodba (točka 20 obrazložitve sodbe v povezavi s preostalo obrazložitvijo). Če bi obdolženi daj jasna navodila delavcem, kje naj pospravljajo po tleh posuto plastiko, se oškodovanec ne bi znašel na kraju, kjer je prišlo do delovne nezgode v kateri je utrpel hudo telesno poškodbo in zato je pritrditi sodišču prve stopnje, da je obdolženi opustil dolžnostno ravnanje.

18Pritožbeno sodišče nima prav nobenih pomislekov niti o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Prvostopno sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje in da je zanj krivdno odgovoren. V obrazložitvi napadene sodbe je navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo prvostopni krivdni izrek in pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornika pa dodaja.

19Pritožba vztraja pri zagovoru obdolženca, da je delavcem dal ustrezna navodila, in da če bi ravnali v skladu z njimi do delovne nezgode ne bi prišlo ter navaja, da pred tem dogodkom nikoli ni prišlo do porušitve stolpiča vertikalno naloženih bal ter da zato ni res, da je obstajala objektivna možnost padanja bal in da je neresničen očitek, da so te bile na vrhu stolpiča nestabilne. Obsodilna sodba torej temelji na zmotni oceni dokazov, pri čemer bi sodišče moralo slediti izpovedbi priče G. H., kateri iz nerazumljivih razlogov ni poklonilo vere, večjo težo pa bi moralo dati tudi izpovedbi Z. V., ki se ni mogel spomniti ključnih okoliščin za razlog oddaljitve njega in oškodovanca od skupine delavcev in odhoda na mesto, kjer je prišlo do porušitve bal. Pritožba navaja, da je izpovedbo oškodovanca ovrgla tudi priča E. P., katere izpovedbo sodišče prve stopnje ni ustrezno ocenilo, na laž pa je ta priča postavila pričo R. L. glede tega, da je do delovne nezgode prišlo tudi zaradi neurejenega prometnega režima na dvorišču. Ocena prič K., V. in L. v izpodbijani sodbi je zmotna, sodišče in tožilstvo pa si kraja dejanja nista niti ogledala, niti nista bila prisotna pri rekonstrukciji. Po pritožbi ni dokazano, da so bili stolpiči bal stisnjenih pločevink nestabilni, tega ni mogel z gotovostjo potrditi niti izvedenec, njegovo mnenje, da je bil sunek vilic na viličarja v vrhnjo balo na rekonstrukciji močnejši kot sunek ob obravnavanem dogodku, pa pomeni zgolj ugibanje, do katerega je prišlo na podlagi ogleda videokamer. Očitek objektivne možnosti padanja bal samih od sebe ni bil potrjen, zato tudi zavedanje obdolženca o tem ni bilo možno in se mu to neutemeljeno očita. ZVZD, ki je v veljavi od 3. 12. 2011 je neuporaben, ker je kasnejšega datuma od obravnavanega kaznivega dejanja, v preostalem pa se izvedenec sklicuje na predpise, ki niso v povezavi z obravnavano delovno nezgodo.

20Z navedenimi pritožbenimi izvajanji zagovornik podaja lastno oceno izvedenih dokazov in zagovora obdolženca, ki je nasprotna oceni sodišča prve stopnje, ki je po presoji pritožbenega sodišča pravilna. Trditev, da je bil obdolženi ves čas prisoten na kraju dogodka in nadzoroval delo delavcev, ki so pobirali staro odpadlo plastiko in jo dajali v vreče, ter da se je le za trenutek ozrl po delu viličarja in je tedaj prišlo do delovne nezgode, je v nasprotju s samim dogajanjem, o katerem se je sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi pregleda posnetkov nadzornih kamer, ki so dogajanje posnele, kakor tudi s samo izpovedbo oškodovanca in priče V., ko sta izpovedovala, da sta se med delom, torej pometanjem in spravljanjem plastike v vreče, približala mestu, kjer je prišlo do porušitve bal in je ena od njih je zadela oškodovanca ter ga hudo telesno poškodovala. Temu mestu se nista mogla približati v trenutku, kot bi to bilo sklepati na podlagi zagovora obdolženca. Zato mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo. Dejanje obdolženca je neposredno povezano z dejanjem obdolženega Z. O., kateremu se očita, da je ob manevriranju z viličarjem z dvignjenimi kleščami trčil v balo na vrhu stolpiča, ki se je zaradi tega prevrnila in padla na oškodovanca. Pritožba zato neutemeljeno problematizira vprašanje obstoja nevarnosti porušitve bal v času nezgode oziroma njihove stabilnosti in skuša prepričati, da obdolženi niti slučajno ni mogel pomisliti, da lahko pride do porušitve, posledično temu pa do poškodbe v bližini stolpičev delujočih delavcev. Izvedenec je po pregledu posnetkov nadzornih kamer ugotovil, da je do porušitve prišlo že ob rahlem sunku klešč v stolpič, pa so zato pritožbena izvajanja, da so bili stolpi bal stabilni, da niso pomenili niti objektivne nevarnosti, in da se obdolženi Č. te nevarnosti ni mogel zavedati, neprepričljiva in nesprejemljiva. Oškodovanca je na kraj dogodka pripeljalo delo, ki mu ga je naložil obdolženec, kot je to oškodovanec sam povedal in ne kakršnokoli samovoljno ravnanje. Zato so drugačne ocene pritožbe glede tega v nasprotju s pravilno oceno na prvi stopnji izvedenih dokazov. Posledično temu ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, kar zadeva odločilna dejstva, ugotovilo zmotno in nepopolno. Ker je ob tem tehtno obrazložilo tudi krivdo obdolženca (točke 25, 26 in 27 obrazložitve sodbe), se pokaže pritožba zagovornika, vložena zoper prvostopni krivdni izrek, kot neutemeljena.

21Zagovornik v pritožbi graja tudi odločbo o kazenski sankciji z zatrjevanjem, da prvostopno sodišče pri izbiri in odmeri kazenske sankcije ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin, saj je prezrlo časovno odmaknjenost kaznivega dejanja, obdolženčevo obžalovanje dogodka, njegovo prizadetost ob dejstvu, da je oškodovanec, njegov sodelavec, utrpel tako hudo telesno poškodbo, kakor tudi obdolženčevo obnašanje po očitanem kaznivem dejanju, ko ni storil nobenega kaznivega dejanja ali prekrška. Neupoštevanje navedenih okoliščin po oceni pritožbe pomeni tudi kršitev kazenskega zakona iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZKP.

22Tudi tem pritožbenim izvajanjem ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je odgovornost I. Č. kot neposrednega vodje del, ki je odrejal naloge tako delavcem, kot tudi obdolženemu Z. O., večja od odgovornosti slednjega in se je to odrazilo tudi z višino v pogojni obsodbi določene kazni zapora. Kot olajševalno mu je štelo, da še ni bil kaznovan, obteževalnih okoliščin pa ni našlo. Časovne odmaknjenosti prav gotovo ni prezrlo, kakor tudi ne dejstva, da obdolženec po očitanem kaznivem dejanju ni bil obsojen za kakšno drugo dejanje ali prekršek, saj je oboje razvidno iz uvoda in izreka sodbe, okoliščina, da temu ni dalo večje teže ali pa tega navedlo kot olajševalno okoliščino, pa ne predstavlja v pritožbi zatrjevane kršitve kazenskega zakona. Enako velja za obdolženčevo obžalovanje dogodka in prizadetost. Sodišče bi namreč kršilo kazenski zakon le v primeru, če bi z izrekom kazenske sankcije prekršilo določbe o vrsti in višini kazni, ki je zagroženo za kaznivo dejanje, kar pa ni storilo. Ker je kazenska sankcija primerna teži storjenega kaznivega dejanja, stopnji obdolženčeve krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, kakor tudi vsem ostalim za izbiro in odmero kazni upoštevnih okoliščinam, tudi ni razlogov za njeno spremembo v korist obdolženca, kot to predlaga pritožba.

23Nazadnje se zagovornik pritožuje še zoper odločbo o stroških postopka ter graja tisti njen del, kjer je obdolženemu naložena povrnitev 2/3 ob izreku sodbe znane višine stroškov. Pri tem zatrjuje, da je sodišče prve stopnje obdolžencu neutemeljeno naložilo večji del odgovornosti kot obdolženemu O., prezre pa, da je sodišče prve stopnje tako svojo odločitev tehtno obrazložilo (točka 30 obrazložitve sodbe), in da je zakonsko podlago zanjo imelo v tretjem odstavku 95. člena ZKP. Zato tudi tem pritožbenim izvajanjem ni mogoče pritrditi.

24Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o obeh pritožbah zagovornikov odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

25Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP, sodni taksi pa sta bili odmerjeni po Zakonu o sodnih taksah in po tarifnih številkah 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obeh obdolžencev.