VSL sodba in sklep II Cpg 1132/2016

I. Pritožba zoper I. točko izreka sodbe se zavrne in se sodba sodišča prve v stopnje v tem delu potrdi.

II. Pritožbi zoper II. točko izreka sodbe (ki predstavlja sklep o stroških) se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 69018/2012 z dne 18. 5. 2012, razveljavi še za glavnico 1.536,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2009 in za 93,24 EUR izvršilnih stroškov ter tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 2.046,34 EUR pravdnih stroškov v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2Tožeča stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 337. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno in sicer zoper sklep o stroških utemeljena, v preostalem delu pa neutemeljena.

5V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6Obravnavana zadeva je že tretjič pred pritožbenim sodiščem. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom II Cpg 179/2014 z dne 12. 12. 2014, po delno utemeljeni pritožbi tožene stranke, odločbo sodišča prve stopnje razveljavilo v obsodilnem delu prvega odstavka izreka za 450,00 EUR glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2009 do plačila; v preostalem obsodilnem delu prvega odstavka izreka (to je za znesek 2.536,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2009 do 23. 2. 2010 in od zneska 1.536,40 EUR od 23. 2. 2010 do plačila, ter v 3. točki izreka za 93,24 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2012 do plačila), ter v stroškovnem delu izreka, pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v prvem postopku ugovor ugasle terjatve tožene stranke zavrnilo pavšalno. Zato mu je dalo napotek, da se v ponovljenem postopku natančneje opredeli do trditev in dokazov v zvezi s terjatvijo po računu 120/1200004 z dne 12. 5. 2012, ki jo je tožena stranka uveljavljala v pobot. V zvezi s tem mu je naložilo, da ugotovi, v kolikšnem obsegu je bilo delo po računu št. 120/1200004 opravljeno, in če je bilo delo opravljeno ter je obstajal dogovor o kompenzaciji, kakšne so pravne posledice neupoštevanja tega dogovora. V okviru navedenega bi se sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku moralo opredeliti tudi do predloženih fotokopij osebnega gradbenega dnevnika tožene stranke (priloga B7) in do zabeležk tožeče stranke (priloga B8), s katerimi je tožena stranka dokazovala pravno pomembno dejstvo, da je bilo delo opravljeno, česar pa tudi s sodbo I Pg 3/2015-34 z dne 31. 3. 2015 ni storilo. Zato je pritožbeno sodišče s sklepom II Cpg 1415/2015 z dne 15. 12. 2015 pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje s ponovitvijo že danega napotka (v sodbi in sklepu II Cpg 179/2014 z dne 12. 12. 2014).

7V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka z računom št. 120/1200004 z dne 12. 5. 2012 (B2), ki ga uveljavlja v pobot, tožeči stranki zaračunala 88 ur dela strojnika in izposojo materiala v vrednosti 400,00 EUR. V dokaz opravljenega dela strojnika je tožena stranka predložila kopijo zabeležk tožeče stranke o delu strojnikov tožene stranke (B6) in kopijo njenega gradbenega dnevnika (B7 in B8). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz predloženih dokazov izhaja, da je strojnik tožene stranke dejansko opravil 88 ur dela za tožečo stranko, pri čemer tožeča stranka temelju in višini ni ugovarjala, temveč je šele zaslišana kot stranka izpovedala, da je strojnik tožene stranke zanjo opravil 67 ur dela. Ker je taka izjava tožeče stranke v nasprotju s predloženimi zabeležkami in z njenimi trditvami v postopku, saj tožeča stranka ni nasprotovala količini opravljenih ur, ampak je trdila le, da je z delom strojnika tožena stranka poravnala svoje prejšnje obveznosti do tožeče stranke, ji sodišče prve stopnje ni sledilo. Enako je sodišče prve stopnje glede izposoje materiala kot ključno štelo, da je tožeča stranka izposojo materiala najprej zanikala, nato pa zaslišana kot stranka izpovedala, da je bilo izposojenega materiala za največ 150,00 EUR. Sodišče prve stopnje je torej tožbeni zahtevek zavrnilo tudi za še spornih 1.536,00 EUR, ker zaradi spreminjajočih se izjav ni sledilo tožeči stranki, temveč je verjelo toženi stranki, ki je pobotni ugovor obrazložila, predložila listine in celotni postopek vztrajala pri danih izjavah.

8Pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloženih fotokopij osebnega dnevnika in do zabeležk tožeče stranke, ter da ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča, niso utemeljene. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo med drugim tudi na te listine, ki jih je predložila tožena stranka, in ki potrjuje trditve tožene stranke o opravljenih urah strojnika in izposojenega materiala. Nadalje tudi ne drži, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni nasprotovala količini opravljenih ur strojnika in s tem višini zahtevka. V svoji trditveni podlagi namreč tožeča stranka količini zaračunanih ur za delo strojnika ni nasprotovala, temveč je le pavšalno navajala, da je tožena stranka s tem poravnavala svoje prejšnje obveznosti do tožeče stranke.

9S pritožbenimi navedbami, da je tožeča stranka zaslišana kot stranka sicer res izpovedala, da so strojniki tožene stranke zanjo opravili 67 ur, vendar s tem ni bilo mišljeno, da bi se morale te ure kompenzirati v tem postopku, temveč da je s tem tožena stranka poravnala svoje prejšnje obveznosti do tožene stranke, ter da sodišče prve stopnje glede izposojenega materiala ne bi smelo v celoti verjeti toženi stranki zgolj zato, ker je tožeča stranka zaslišana kot stranka izpovedala, da si je izposodila največ za 150,00 EUR materiala, saj glede preostalega zneska (v višini 250,00 EUR) tožena stranka izposoje materiala ni dokazala, tožeča stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Dokazno oceno sodišča prve stopnje je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP ali, če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v postopku majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pri tem pritožbeno sodišče dodaja še, da je sodišče prve stopnje, nasprotno kot to trdi tožeča stranka v pritožbi, navedlo tudi, razloge zaradi katerih je verjelo toženi stranki oziroma ni verjelo tožeči stranki. Zgolj zato, ker je spremenilo svojo prejšnjo dokazno oceno, sodišču prve stopnje pravdnih strank ni bilo potrebno ponovno zaslišati.

10Tudi s pritožbenimi navedbami, da je tožena stranka račun št. 120/120004 izstavila le za potrebe te pravde, tožeča stranka posredno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP).

11Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 22. 10. 2012 ugovarjala tudi zastaranje terjatve iz računa št. 120/120004, ker naj bi bil navedeni račun izstavljen po več kot treh letih. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožeča stranka s tem ni zadostila zahtevi po konkretizaciji in zadostnem substanciranju podanega ugovora zastaranja, ki sicer predstavlja materialnopravni ugovor prenehanja izterljivosti terjatve. Da bi v tem sporu zadostila standardu njegove obrazloženosti, bi morala v okviru trditvene in dokazne podlage ponuditi dejanske predpostavke za njegovo utemeljitev, to pa so predvsem oziroma zlasti tudi dejstva, ki se nanašajo na začetek in konec zastaralnega roka, česar pa glede na zgoraj navedeni pavšalen ugovor zastaranja ni storila. Res je sicer, da se sodišče prve stopnje do ugovora zastaranja ni opredelilo, vendar izpodbijana sodba zaradi navedenega ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka. Ker je tak nekonkretiziran ugovor zastaranja očitno neutemeljen, nanj sodišče prve stopnje niti ni moglo konkretizirano odgovoriti.

12Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zoper odločitev o glavni stvari zavrnilo in izpodbijano sodbo (I. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

13Utemeljeno pa tožeča stranka sodišču prve stopnje očita, da odločitev o stroških postopka nima razlogov. Iz izreka sklepa o stroških (II. točka izreka izpodbijane sodbe) namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo pravdne stroške v znesku 2.046,34 EUR, v obrazložitvi pa navedlo zgolj, da jih je priznalo po specificiranem stroškovniku. Po vpogledu v stroškovnik tožene stranke (list. št. 127a) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je znesek vseh priglašenih stroškov tožene stranke (1.946,35 EUR) nižji od zneska stroškov, ki jih je tožeči stranki priznalo sodišče prve stopnje (2.046,34 EUR). Zato tožena stranka utemeljeno v pritožbi očita, da izpodbijana stroškovna odločitev ni preizkusljiva, saj ni jasno, kako je sodišče prišlo do zneska priznanih stroškov tožeče stranke (14. točka drugega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Glede na navedeno je bilo treba pritožbi tožeče stranke zoper stroškovno odločitev (II. točka izpodbijane sodbe) ugoditi, sklep o stroških razveljaviti ter zadevo v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje jasno in preizkusljivo odmeri stroške tožene stranke, pri čemer naj upošteva priloženi stroškovnik, Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT) ter dejstvo, da se v primeru razveljavljenih postopkov že nastala nagrada za postopek všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku (3. točka 365. člena ZPP).

14Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.