VSL sklep I Cp 6/94

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelj je vložil zahtevo za denacionalizacijo pri upravnem organu, toda Sekretariat za kmetijstvo Občine B. je s sklepom ustavil postopek in zahtevo za denacionalizacijo odstopil v reševanje prvostopnemu sodišču. Nato se je sodišče prve stopnje v nepravdnem postopku izreklo za nepristojno in zavrglo zahtevo. V obrazložitvi sklepa je navedlo, da se predlagateljeva zahteva za denacionalizacijo opira na odločbo, ki je bila izdana v arondacijskem postopku, zato gre po določilu 1. tč. 54. člena Zakona o denacionalizaciji za pristojnost upravnega organa, ki je pristojen za kmetijstvo. Če je bil v arondacijskem postopku dosežen sporazum o določitvi višine odškodnine, ta ne vpliva na odločitev o pristojnosti. Sodišče prve stopnje je predlagateljevo zahtevo tudi zavrglo, kar je obrazložilo z drugim odstavkom 369. člena Zakona o pravdnem postopku in dejstvom, da nasprotna udeleženka ne more biti zavezanka za vračilo kmetijskih zemljišč.

Predvsem iz previdnosti se je proti temu sklepu pritožil predlagatelj. Strinja se, da bi moral o zadevi odločati upravni organ in je zato ponovno vložil zahtevo za denacionalizacijo pred upravnim organom. Ker pa bi bil prikrajšan v svoji pravici, če bi se upravni in sodni organi izrekli za nepristojne, predlaga, naj višje sodišče odloči o izpodbijanem sklepu prvostopenjskega sodišča.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje se ni smelo spuščati v presojanje pravilnosti sklepa upravnega organa. Je pa preizkusilo pravilnost izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje. Pri tem je uporabilo določila Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS št. 30/86) in pooblastilu 37. člena tega zakona tudi določila Zakona o pravdnem postopku (UR. l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92) na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).

Ker sodišča ugotavljajo materialno resnico na podlagi pravnih pravil in na podlagi ustreznega dejanskega stanja v posamezni zadevi, se je sodišče na podlagi listin, ki se nahajajo v spisu prepričalo, da gre za denacionalizacijo podržavljenega premoženja, kjer je prešla lastninska pravica v družbeno lastnino na podlagi upravne odločbe komisije za arondacijo pri Skupščini Občine B., ki je bila izdana na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskih zemljišč (Ur. l. SFRJ št. 43/59 in 53/62). Ta zakon je naveden v 29. tč. 3. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. RS št. 27/91 in 31/93) in ker upravičenec ni dobil ustreznih nadomestnih zemljišč, je pristojen za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo ustrezen upravni organ iz 54. člena Zakona o denacionalizaciji, ne pa temeljno sodišče. To po določilu 56. člena Zakona o denacionalizaciji odloča samo v primerih iz 5. člena tega zakona. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sporazum o odškodnini, ki je naveden v zapisniku št. 313, ni bil podlaga za prehod lastninske pravice v družbeno lastnino in upravičenec tudi ne navaja grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Zato je tudi sodišče druge stopnje gotovo, da je zakonodajalec za take primere predvidel upravni postopek.

Glede na to, je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da ni pristojno za odločanje in je vlogo zavrglo, čeprav je v dokaj pavšalni obrazložitvi napačno navedlo določilo 369. člena, namesto pravilno 16. člena Zakona o pravdnem postopku.