UPRS sodba I U 1335/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za vračilo presežka davka na dodano vrednost (DDV) po obračunu za davčno obdobje oktober do december 2013 v višini 43.233,00 EUR (I. točka izreka). Iz 2. točke izreka izhaja, da davčni organ in tožnik trpita vsak svoje stroške, ki jih imata zaradi davčnega postopka. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik v vlogi 3. 3. 2014 navajal, da je bil 9. 1. 2014 preko sistem e-Davki oddan obrazec DDV-O za obdobje 1. 10. 2013 do 31. 12. 2013, pri katerem je bil dan zahtevek za vračilo. Davčni organ mu je pojasnil, da je bil za presežek DDV za davčno obdobje oktober do december 2013 izveden pobot, ker je bila s strani DURS prijavljena terjatev do tožnika v stečajno maso. Tožnik se z navedenim ni strinjal in je zahteval vračilo DDV na podlagi obračuna DDV za davčno obdobje oktober do december 2013 v višini 43.233,00 EUR.

2Tožnik je obračun DDV za davčno obdobje oktober do december 2013 predložil 9. 1. 2014. Davčni organ je pri nadzoru navedenega davčnega obračuna ugotovil, da tožnik v obračunu DDV-O za obdobje oktober do december 2013 popravlja obračunan DDV iz naslova priznanih terjatev, ki jih je prijavil v stečajnih postopkih in sicer v skupnem znesku DDV 44.964,00 EUR. Gre za priznane terjatve, ki jih je tožnik prijavil v stečajnih postopkih dolžnikov v stečaju in sicer gre za priznane terjatve do dolžnika A. d.o.o. - v stečaju, na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, St 1246/2013. DURS pa je v stečajnem postopku tožnika prijavil terjatev v skupnem znesku 111.842,63 EUR. Navedena priznana terjatev je razvidna iz končnega seznama preizkušenih terjatev St 1595/2012 z dne 22. 2. 2013. Ker se presežek DDV po obračunu DDV-O za obdobje oktober do december 2013, v znesku 43.233,00 EUR, nanaša na popravek obračunanega in neplačanega DDV od terjatev, ki so nastale pred začetim stečajnim postopkom tožnika, in sicer v skupnem znesku priznanih terjatev 44.964,00 EUR, je davčni organ opravil poračunavanje davčnih obveznosti, kot je to urejeno v šestem odstavku 97. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Tako je v znesku 43.233,00 EUR zmanjšal svojo terjatev do tožnika v stečaju, ki jo ima prijavljeno v stečajnem postopku iz naslova DDV. Pri navedeni odločitvi se davčni organ sklicuje še na 73. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1).

3Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja, tožnikove ugovore pa zavrača. Meni, da je prvostopenjski organ postopal pravilno, ko tožniku ni vrnil zneska 43.233,00 EUR, temveč ga je porabil za pokrivanje obveznosti, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka in jih tožnik še ni poravnal. Sklicuje se na 296. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP), iz katerega po mnenju drugostopenjskega organa smiselno izhaja, da popravek obračuna davka ne pomeni, da če pride do tega popravka med samim stečajnim postopkom, da je potem potrebno to šteti za strošek stečajnega postopka oz. obveznost (terjatev), za katero ne veljajo pravila, ki veljajo za obveznosti (terjatve), nastale do začetka stečajnega postopka. Nadalje se sklicuje na določbo 261. člena ZFPPIPP, ki v prvem odstavku določa, da če je ob začetku stečajnega postopka hkrati obstojala terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika, terjatvi z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani, če ni v 263. členu tega zakona drugače določeno. Prav tako izhaja iz četrtega odstavka 73. člena ZDDV-1, da če je davčnemu zavezancu potekel rok za plačilo drugih davkov, se presežek vrne po poplačilu davčnega dolga. Navedeno smiselno izhaja tudi iz šestega odstavka 97. člena ZDavP-2.

4Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija. V tožbi (ki jo poimenuje pritožba) uveljavlja tožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je davčni organ v obravnavani zadevi spregledal, da obstoja ZPPPIPP, ki ureja zadeve v postopkih zaradi insolventnosti nad pravnimi osebami in je „lex specialis“, kar pomeni, da so določbe ZFPPIPP nad določbami tako ZDDV-1 kot tudi ZDavP-2 (če prihaja do kolizije posameznih členov zakonov). V ZFPPIP je v 264. členu določeno, da terjatve upnika do stečajnega dolžnika, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, ni dovoljeno pobotati z nasprotno terjatvijo stečajnega dolžnika do tega upnika, ki je nastala po začetku stečajnega postopka. To je povezano z 227. členom ZFPPIPP, kjer je določeno, da upnik lahko svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku. Tožnik meni, da je to, kar je naredil davčni organ, ko je izvršil pobot svojih terjatev do začetka stečajnega postopka z obveznostmi, ki so nastale po začetku stečajnega postopka, direktna kršitev določil ZFPPIPP.

5Tožnik nadalje navaja, da tožena stranka v drugostopenjski odločbi kot novoto opozarja na 296. člen ZFPIPP, ki v četrtem odstavku določa, da je v stečajnem postopku treba prijaviti tudi terjatev, ki nastane po začetku stečajnega postopka, če ta zakon določa, da se plača iz razdelitvene mase po pravilih tega zakona o plačilu terjatev upnikov. Na podlagi 3. točke šestega odstavka istega člena pa ne glede na četrti odstavek tega člena v stečajnem postopku ni treba prijaviti terjatve za plačilo davka na podlagi obračuna davka ali popravljenega obračuna davka za obdobje pred začetkom stečajnega postopka, ki je bil davčnemu organu predložen po začetku stečajnega postopka in ta terjatev velja za pravočasno prijavljeno z dnem predložitve davčnemu organu. Tožnik meni, da je tožena stranka spregledala, da navedeno velja le za terjatve za DDV, ne pa za obveznost vračila DDV, ki predstavlja obveznost davčnega organa (in ne terjatev), kot je to v primeru tožene stranke. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in odloči tako, da tožnikovemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku vrniti DDV v znesku 43.233,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

7Tožba ni utemeljena.

8V obravnavi zadevi je sporno, ali je pravilna odločitev davčnega organa, ki je zavrnil tožnikovo zahtevo za vračilo presežka DDV po obračunu za davčno obdobje oktober do december 2013 v višini 43.233,00 EUR. Tožnik je svojo zahtevo vložil na podlagi terjatev, ki so mu bile priznane v stečajnem postopku do dolžnika A. d.o.o. - v stečaju, na podlagi Sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani St 1256/2013. Nad tožnikom je bil 2. 8. 2012 začet stečajni postopek, davčni organ pa je v stečajnem postopku tožnika prijavil terjatev iz naslova DDV v skupnem znesku 111.842,63 EUR. Davčni organ zato tožnikovi zahtevi za vračilo presežka ni ugodil, saj je opravil pobot davčnih obveznosti, kot to določa šesti odstavek 97. člena ZDavP-2 in četrti odstavek 73. člena ZDDV-1. Tožnik meni, da davčni organ v obravnavani zadevi ni pravilno uporabil materialnega prava, pri čemer se sklicuje na prepoved pobota, kot je določena v 264. členu ZFPPIPP.

9Iz šestega odstavka 97. člena ZDavP-2 (vračilo davka), na katerega se sklicuje davčni organ, izhaja, da se, ne glede na prvi do peti odstavek tega člena, zavezancu za davek, ki mu je potekel rok za plačilo drugih davkov, vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila pri davčnem organu, z upoštevanjem omejitev iz petega odstavka 93. člena ZDavP-2, če ni z zakonom drugače določeno. Določbe 73. člena ZDDV-1 pa se nanašajo na vračilo DDV na podlagi obračuna DDV-O. Iz četrtega odstavka 73. člena ZDDV-1 izhaja, da če je davčnemu zavezancu potekel rok za plačilo drugih davkov, se presežek vrne po poplačilu davčnega dolga.

10Citirane zakonske določbe tudi po presoji sodišča predstavljajo pravno podlago za izpodbijano odločitev, saj omejujejo pravico, ki izhaja iz četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1, po katerem lahko davčni zavezanec popravi (zmanjša) znesek obračunanega in neplačanega DDV od vseh priznanih terjatev, ki jih je prijavil v postopku prisilne poravnave oziroma stečajnem postopku. Po presoji sodišča izpodbijana odločitev tudi ni v nasprotju z 264. členom ZFPPIPP, ki določa, da ni dovoljeno pobotati terjatve upnika do stečajnega dolžnika, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, z nasprotno terjatvijo stečajnega dolžnika do tega upnika, ki je nastala po začetku stečajnega postopka.

11Iz ugotovitev v postopku namreč izhaja, da je tožnik opravil popravek obračunanega in neplačanega DDV od terjatev, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka, uvedenega pri tožniku. Zato po presoji sodišča na drugačno odločitev v zadevi ne vpliva dejstvo, da je tožnik navedene terjatve uveljavljal v obračunu DDV-O za obdobje oktober do december 2013 potem, ko je bil pri tožniku že uveden stečaj. Tožnik je bil namreč dolžan za obdobja, na katerega se nanašajo terjatve, plačati DDV v skladu z ZDavP-2 in v časovnih obdobjih, ki jih določa ZDavP-2. Z iztekom navedenih obdobij pa so zaradi neplačila tožnikovega dolžnika po presoji sodišča pri tožniku nastale tudi terjatve do države, ne glede na to, da jih je tožnik uveljavljal šele potem, ko je bil pri njemu že začet stečaj.

12Iz prvega odstavka 261. člena ZFPPIPP pa tudi izhaja, da če ob začetku stečajnega postopka hkrati obstajata terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika, veljata terjatvi z začetkom stečajnega postopka za pobotani, če ni v 263. členu tega zakona drugače določeno. Iz drugega odstavka tega člena pa izhaja, da se prvi odstavek tega člena uporablja tudi za terjatve, ki ob začetku stečajnega postopka še niso zapadle. Tožnikove terjatve, ki jih je v obravnavanem primeru tožnik uveljavljal v obračunu DDV-O za obdobje oktober do december 2013 (po četrtem odstavku 39. člena ZDDV-1) so namreč nastale že pred tožnikovim stečajem, ne glede na to, da so zapadle kasneje.

13Iz pojasnjenih razlogov, se sodišče strinja z izpodbijano odločitvijo, da za tožnikove terjatve, za katere je tožnik popravil DDV-O potem, ko je bil pri njem že uveden stečaj, veljajo pravila, kot veljajo za terjatve, ki so nastale do začetka stečajnega postopka. Na pravilnost takšne odločitve pa po presoji sodišča ne vpliva dodatno sklicevanje drugostopenjskega organa na 296. člena ZFPPIPP v obrazložitvi drugostopenjske odločbe. Zato niso utemeljeni tožnikovi ugovori, da je tožnik upravičen do vračila presežka DDV, katerega vračilo je davčni organ zavrnil ter da je izpodbijana odločitev posledica napačne uporabe materialnega prava.

14Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1).

15Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

16Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, ki je relevantno za odločitev, v predmetni zadevi ni sporno.