73. člen ZDDV-1

Prva tožeča stranka s tožbo izpodbija tako prvostopenjsko kot pritožbeno odločbo. V upravnem sporu se v skladu z 2. členom Zakona ZUS-1 odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Ker je izpodbijani sklep (točka II v celoti in IV. točka - v delu, ki se nanaša na prvo tožečo stranko) z drugostopenjsko odločbo odpravljen, prvi tožnik ne izkazuje pravnega interesa za vložitev tožbe zoper navedeni točki izpodbijanega sklepa, ker si s tem ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja ter ne izpolnjuje procesne predpostavke za vložitev tožbe. O tem, ali bo davčni organ drugi tožnici vrnil zahtevani presežek DDV, ob ugotovljenem dejstvu, ki izhaja iz davčnih evidenc, da ima druga tožnica zapadle davčne obveznosti, da je o vračilu presežka DDV v primeru, kot je obravnavani, ko se tožnica ne strinja z obvestilom o pobotu, je nedvomno potrebno odločiti z upravno odločbo. V primeru, kot je obravnavani, ko je davčni organ z odločbo zavrnil zahtevo druge tožnice za vračilo presežka DDV, za kar je razloge pojasnil v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ni kršil materialno pravo in ni storil bistvene kršitve pravil postopka in je določbe

Če se zoper revidenta v obravnavanem trenutku ne bi vodil stečajni postopek, bi davčni organ, upoštevaje četrti odstavek 73. člena ZDDV-1, lahko pobotal revidentovo terjatev do države z njegovo obveznostjo in posledično zavrnil zahtevek za vračilo davka. Po začetku stečajnega postopka pa je takšen modsebojen pobot terjatev, ki so nastale pred in tistih, ki so nastale po začetku stečajnega postopka, po določbah ZFPPIPP izrecno prepovedan, zato bi morala tožena stranka pri odločitvi o revidentovem zahtevku za vračilo presežka upoštevati 264. člen ZFPPIPP. Gre za odraz pravila o sočasnem in sorazmernem poplačilu vseh upnikov v stečaju, zaradi česar je dopustnost pobota v stečaju izjema, ki mora biti v zakonu izrecno določena. Ob odsotnosti posebne ureditve, s katero bi zakonodajalec v postopkih zaradi insolventnosti drugače uredil pobot davčnih obveznosti s terjatvami iz naslova popravkov DDV, po presoji revizijskega sodišča tudi za tovrstne obveznosti velja splošna prepoved pobota, ki je ne izključuje niti ureditev 97. oziroma 97.a člena ZDavP-2. Ker gre torej za drugačne okoliščine kot v zadevah X Ips 33/2016 in X Ips 385/2015 je Vrhovno sodišče presodilo, da tožena stranka v pri

Odločitev o pobotu po svoji vsebini pomeni oblastno dejanje davčnega organa, s katerim ta posega v pravice oziroma obveznosti davčnega zavezanca, saj na njegovi podlagi prenehajo oziroma se spremeni višina davčnih obveznosti. Zato je o izvedenem pobotu treba odločiti z upravnim aktom. Obvestilo o izvedbi pobota je treba v tem kontekstu razlagati zgolj kot dejanje v postopku pred izvedbo pobota. Z njim davčni organ ne more nadomestiti upravne odločbe, niti z njegovo izdajo ne ustvarja pravnih posledic pobota, ampak zavezanca zgolj obvesti o nameravanem pobotu, s čimer mu da možnost izjave v postopku. S takšnim postopanjem je zagotovljena kontradiktornost postopka. Obvestilo o izvedbi pobota ni upravni akt, saj z njim ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi davčnega zavezanca. Ker upravni akt o pobotu sploh ni bil izdan, obvestilo pa ne more nadomestiti upravne odločbe, pobot medsebojnih terjatev in obveznosti sploh ni nastal. Posledično so bile spremembe višine obveznosti v evidencah davčnega organa izvedene brez ustrezne podlage. Davčni organ bo moral za dosego učinkov pobota izdati upravno odločbo, v kateri bo moral v izreku odločiti o pobotu ter

Tožnik je vračilo davka iz naslova popravka obračunanega izstopnega DDV uveljavljal v obračunu DDV za obdobje januar – marec 2014, ki ga je davčnemu organu predložil 28. 4. 2014. Tožnik uveljavlja plačilo zamudnih obresti za čas pred iztekom roka za vračilo preveč plačanega DDV iz drugega odstavka 73. člena ZDDV-1 in celo za čas pred vložitvijo obračuna, v katerem je izkazal in zahteval vračilo presežka. Takšna zahteva pa je je brez podlage tako v določbah 73. člena ZDDV-1 kot tudi v določbah ZDavP-2.

Ugotovitev, da je tožeča stranka s sklenitvijo Pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 7. 3. 2005 in obvestilom dolžniku izgubila položaj upnika in s tem aktivno materialno legitimacijo za njeno uveljavljanje v sodnih postopkih, je po presoji sodišča pravilna in med strankama tudi nesporna. Vendar pa sodišče ugotavlja, da je v izpodbijani odločbi in odločbi o pritožbi v celoti neobrazloženo zavzeto pravno stališče, po katerem je do popravka obračunanega DDV davčni zavezanec upravičen le, če ima v času popravka položaj upnika, da je torej položaj upnika eden od pogojev za zmanjšanje obračunanega DDV, oziroma da izguba položaja upnika že sama po sebi, ne glede na okoliščine primera, privede do izgube pravice po citiranih določbah 39. člena ZDDV-1.

Iz listin upravnega spisa ne izhaja, da bi bil davčnemu organu predložen obračun DDV, iz katerega bi izhajalo preplačilo DDV. Pridobitev pravice do zmanjšanja davčne osnove izhodnega DDV iz 39. člena ZDDV-1 še ne pomeni, da davčni zavezanci z njo avtomatično pridobijo pravico do izplačila presežka davka, ki se lahko pojavi zaradi zmanjšanja davčne osnove. Pogoje za izplačilo presežka DDV pa ne ureja 39. člen ZDDV-1, temveč 73. člen ZDDV-1 in 97. člen ZDavP-2, iz katerih izhaja, da se presežek izhodnega DDV, ki nastane zaradi zmanjšanja davčne osnove, lahko davčnemu zavezancu izplača le, če je davčni zavezanec izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, predhodno plačal, ter pod nadaljnim pogojem, da davčni zavezanec nima zapadlega davčnega dolga (enako Vrhovno sodišče RS v sodbah X Ips 296/2015 z dne 1. 6. 2016 in X Ips 33/2016 z dne 15. 12. 2015).

Pridobitev pravice do zmanjšanja davčne osnove izhodnega DDV iz 39. člena ZDDV-1 še ne pomeni, da davčni zavezanci z njo avtomatično pridobijo tudi pravico do izplačila presežka davka, ki se lahko pojavi zaradi zmanjšanja davčne osnove. Pogoje za izplačilo presežka DDV ne ureja 39. člen ZDDV-1, temveč 73. člen ZDDV-1 in 97. člen ZDavP-2, iz katerih izhaja, da se presežek izhodnega DDV, ki nastane zaradi zmanjšanja davčne osnove, lahko davčnemu zavezancu izplača le, če je davčni zavezanec izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, predhodno plačal ter pod nadaljnjim pogojem, da davčni zavezanec nima zapadlega drugega davčnega dolga.

Ker namerava upravitelj eventualni preostanek osnovnih sredstev in presežek DDV-ja prenesti na družbenike, je po oceni sodišča druge stopnje treba družbeniku (smiselno kot upniku) priznati procesno upravičenje za vložitev pritožbe zoper sklep o končanju stečajnega postopka. Z novelo ZFPPIPP-C so bila določena posebna pravila za položaj, v katerem stečajni dolžnik pridobi na podlagi obračuna DDV terjatev do države, država pa mu vrne preveč plačan davek po njegovem izbrisu iz sodnega registra. V takšnih primerih pridobi stečajni dolžnik s potekom roka za vračilo davka terjatev do države, ki bi morala biti del stečajne mase. Nakazilo vračila preveč plačanega davka je mogoče samo v dobro računa sodišča za sodne depozite.

V obravnavanem primeru je davčni organ v Ljubljani z izdajo sklepa z dne 13. 5. 2010 postopal v skladu z določbo prvega odstavka 73a. člena ZDDV-1, ki določa da lahko davčni organ v primeru dvoma o upravičenosti zahteve za vračilo DDV na podlagi obračuna DDV, pred izvršitvijo vračila DDV zahteva, da davčni zavezanec predloži ustrezen instrument zavarovanja za zavarovanje izpolnitve obveznosti. Glede na to je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da davčnemu organu v Ljubljani zaradi izdaje sklepa z dne 13. 5. 2010 ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ker je ravnal v skladu z zakonskim pooblastilom.

O izdaji računa je moč govoriti, ko prodajalec oziroma tisti, ki je po zakonu zavezan izdati račun, fizično pripravi dokument, ki ima vse z zakonom določene elemente računa (osmi odstavek 81. člena ZDDV-1), in ko to naredi z voljo, da ta račun preda kupcu, da bo ta na njegovi podlagi lahko odbijal vstopni DDV. Ker v obravnavani zadevi manjka prav ta voljni vidik izdaje računa, je treba zaključiti, da do izdaje spornega računa, ki ga je revident uporabil za odbijanja vstopnega DDV, sploh ni prišlo. V takih primerih nevtralnost delovanja sistema DDV zakon varuje že s tem, da kot pogoj za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV zahteva, da je davčnemu zavezancu izdan račun, kot izhaja iz točke a) prvega odstavka 67. člena ZDDV-1. Če torej davčnemu zavezancu račun ni bil izdan, nima pravice do odbitka.

Davčni organ lahko v primeru dvoma o upravičenosti zahteve za vračilo DDV na podlagi obračuna DDV, pred izvršitvijo vračila DDV, zahteva, da davčni zavezanec predloži ustrezen instrument zavarovanja za zavarovanje izpolnitve obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek (prvi odstavek 73. a člena ZDDV-1). Taka ureditev ne pomeni prekomernega posega v revidentove pravice, ni nesorazmerna in ni v nasprotju z Ustavo RS in EKČP. Izkazanost dvoma v upravičenost zahteve za vračilo (ki je pravni standard) je varovalka, da davčni organ pri zahtevi za zavarovanje ne ravna samovoljno.

Pridobitev pravice do zmanjšanja davčne osnove izhodnega DDV iz 39. člena ZDDV-1 še ne pomeni, da davčni zavezanci z njo avtomatično pridobijo tudi pravico do izplačila presežka davka, ki se lahko pojavi zaradi zmanjšanja davčne osnove. Pogoje za izplačilo presežka DDV ne ureja 39. člen ZDDV-1, temveč jih določajo druge določbe (73. člen ZDDV-1 in 97. člen ZDavP-2), iz katerih pa izhaja, da se presežek izhodnega DDV, ki nastane zaradi zmanjšanja davčne osnove, lahko davčnemu zavezancu izplača le, če je davčni zavezanec izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, predhodno plačal, ter pod nadaljnjim pogojem, da davčni zavezanec nima zapadlega drugega davčnega dolga.

Uporaba davčne številke kot reference je namenjena lažjemu prepoznanju plačnika nakazanega DDV. Takšno dejstvo pa po presoji Vrhovnega sodišča lahko pomeni, da je bil sporni znesek DDV plačan v imenu in za račun dobavitelja, posebno v primeru, da ta ugotovitev temelji še na pogodbenih določilih, izdanemu računu, predloženih obračunih DDV in same splošne določbe 76. člena ZDDV-1, ki določa, da mora DDV plačati davčni zavezanec, ki opravi obdavčljivo dobavo blaga ali storitev. Kupec je obvezan plačati DDV le ob nastanku obrnjene davčne obveznosti, ki je urejena v 76.a členu ZDDV-1.

Pridobitev pravice do zmanjšanja davčne osnove izhodnega DDV iz 39. člena ZDDV-1 še ne pomeni, da davčni zavezanec z njo avtomatično pridobi tudi pravico do izplačila presežka davka, ki se lahko pojavi zaradi zmanjšanja davčne osnove. Pogojev za izplačilo presežka DDV tako ne ureja 39. člen ZDDV-1, temveč določbe 73. člena ZDDV-1 in 97. člena ZDavP-2. Iz njih pa izhaja, da se presežek izhodnega DDV, ki nastane zaradi zmanjšanja davčne osnove, lahko davčnemu zavezancu izplača le, če je davčni zavezanec izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, predhodno plačal ter pod nadaljnjim pogojem, da davčni zavezanec nima zapadlega drugega davčnega dolga.

Davčni organ je odločil na pravni podlagi 97. ZDavP-2. Po navedeni določbi se zavezancu za davek, ki mu je potekel rok za plačilo drugih davkov, vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila pri davčnem organu, če ni z zakonom drugače določeno. Iz dejanskega stanja izhaja, da je tožniku z izvršljivo odločbo naloženo plačilo DDV, da je rok za plačilo potekel, in da tožnik tega zneska do izdaje izpodbijane odločbe tudi ni plačal. Po presoji sodišča v času izdaje izpodbijane odločbe oz. v času, ko je davčni organ odločal, je imel podlago v določbi šestega odstavka ZDavP-2 za pobotanje oz. je zahtevani DDV tožniku vrnil na način, kot to določa navedena določba ZDavP-2, tako, da se je pobotala tožnikova obveznost, ki je zapadla v plačilo 3. 5. 2014 z obstoječim dolgom oz. s tožnikovo terjatvijo do davčnega organa iz naslova presežka iz obračuna DDV-O, ki ga je tožnik zahteval z obračunom DDV-O 9. 6. 2009.

Pridobitev pravice do zmanjšanja davčne osnove izhodnega DDV iz 39. člena ZDDV-1 še ne pomeni, da davčni zavezanci z njo avtomatično pridobijo tudi pravico do izplačila presežka davka, ki se lahko pojavi zaradi zmanjšanja davčne osnove. Pogoje za izplačilo presežka DDV ne ureja 39. člen ZDDV-1, temveč jih določajo druge določbe (73. člen ZDDV-1 in 97. člen ZDavP-2), iz katerih pa izhaja, da se presežek izhodnega DDV, ki nastane zaradi zmanjšanja davčne osnove, lahko davčnemu zavezancu izplača le, če je davčni zavezanec izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, predhodno plačal, ter pod nadaljnjim pogojem, da davčni zavezanec nima zapadlega drugega davčnega dolga.

Tožnikov zahtevek za vračilo DDV je davčni organ zavrgel, pri čemer je kot razlog navedel, da tožnik ni stranka v navedenem postopku vračila DDV po 73. členu ZDDV-1. Toženka se s temi razlogi strinja in tudi sama navaja, da v zadevi tožnik postavlja zahtevek iz razloga neupravičene obogatitve po določbah OZ, o čemer pa davčni organ ni pristojen odločati, saj gre za civilnopravni zahtevek in ne za upravno stvar. Pristojnost organa za odločanje v upravni zadevi je lahko iskati le v okviru določb davčnega postopka oz. upravnega postopka, skladno z materialnopravno podlago po ZDDV-1. Ni sporno, da tožnik vračila DDV ne zahteva na podlagi predloženega obračuna pred pristojnim davčnim organom, kot tudi, da v obravnavani zadevi ne izkazuje presežka DDV v znesku 696.000,00 EUR po določbah 73. člena ZDDV-1, po kateri se na podlagi obračuna DDV-O zavezancu za davek vrne DDV, ki v obračunu DDV-O izkaže presežek DDV. V zadevi je nedvomno pojasnjeno, da je bil znesek neupravičeno zaračunanega DDV, ki ga je tožniku zaračunal prodajalec B. d.o.o. (ki je bil nakazan v državni proračun preko notarjevega fiduciarnega računa po tožnikovem navodilu), tudi v celoti vrnjen prodajalcu, ki

Tožnikova terjatev do davčnega organa je nastala že pred začetkom postopka prisilne poravnave zoper tožnika. Tožnikov presežek DDV je bil namreč na dan začetka postopka prisilne poravnave ugotovljiv in je obstojal, vendar še ni zapadel v plačilo. Zato je pravilen zaključek davčnega organa, da na opravljen pobot ne vpliva dejstvo, da je tožnik predložil obračun, v katerem je zahteval presežek DDV, šele potem, ko je bil pri njem že začet postopek prisilne poravnave.

Iz ugotovitev v postopku izhaja, da je tožnik opravil popravek obračunanega in neplačanega DDV od terjatev, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka, uvedenega pri tožniku. Zato po presoji sodišča na drugačno odločitev v zadevi ne vpliva dejstvo, da je tožnik navedene terjatve uveljavljal v obračunu DDV-O za obdobje oktober do december 2013 potem, ko je bil pri tožniku že uveden stečaj. Tožnik je bil namreč dolžan za obdobja, na katerega se nanašajo terjatve, plačati DDV v skladu z ZDavP-2 in v časovnih obdobjih, ki jih določa ZDavP-2. Z iztekom navedenih obdobij pa so zaradi neplačila tožnikovega dolžnika pri tožniku nastale tudi terjatve do države, ne glede na to, da jih je tožnik uveljavljal šele potem, ko je bil pri njemu že začet stečaj.

Iz šestega odstavka 97. člena ZDavP-2 (vračilo davka), izhaja, da se, ne glede na prvi do peti odstavek tega člena, zavezancu za davek, ki mu je potekel rok za plačilo drugih davkov, vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila pri davčnem organu, z upoštevanjem omejitev iz petega odstavka 93. člena ZDavP-2, če ni z zakonom drugače določeno. Določbe 73. člena ZDDV-1 pa se nanašajo na vračilo DDV na podlagi obračuna DDV-O. Iz četrtega odstavka tega člena ZDDV-1 izhaja, da če je davčnemu zavezancu potekel rok za plačilo drugih davkov, se presežek vrne po poplačilu davčnega dolga. Te zakonske določbe omejujejo pravico, ki izhaja iz četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1, po katerem lahko davčni zavezanec popravi (zmanjša) znesek obračunanega in neplačanega DDV od vseh priznanih terjatev, ki jih je prijavil v postopku prisilne poravnave oziroma stečajnem postopku. Izpodbijana odločitev tudi ni v nasprotju z 264. členom ZFPPIPP, ki določa, da ni dovoljeno pobotati terjatve upnika do stečajnega dolžnika, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, z nasprotno terjatvijo stečajnega dolžnika do tega upnika, ki je nastala po začetku stečajnega