VSL sodba II Cpg 1206/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 41125/2015 z dne 10. 4. 2015 v prvem odstavku izreka razveljavi (še) za 157,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo 1) od 43,81 EUR od 25. 10. 2014 do plačila, 2) od 55,56 EUR od 25. 11. 2014 do plačila ter 3) od 57,96 EUR od 26. 12. 2014 dalje do plačila ter se (tudi) v tem delu tožbeni zahtevek zavrne;

- v III. točki izreka pa tako, da se III. točka izreka po spremembi glasi: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 8 dneh povrniti stroške postopka v znesku 250,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi I. točka izreka izpodbijane sodbe.

III. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo tako, da je Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 41125/2015 z dne 10. 4. 2015 v prvem odstavku izreka pustilo v veljavi glede plačila 2.731,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo 1) od 760,58 EUR od 25. 10. 2014 do plačila, 2) od 964,41 EUR od 25. 11. 2014 do plačila ter 3) od 1.006,12 EUR od 26. 12. 2014 do plačila; v tretjem odstavku izreka sklepa pa je navedeni sklep o izvršbi pustilo v veljavi glede plačila 44,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2013 do plačila, v presežku pa ga je spremenilo tako, da je višji izvršilni stroškovni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Sklep o izvršbi je v preostalem delu, to je v prvem odstavku izreka glede plačila 315,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo 1) od 86,65 EUR od 25. 10. 2014 do plačila, 2) od 109,88 EUR od 25. 11. 2014 do plačila ter 3) od 114,64 EUR od 26. 12. 2015 do plačila, razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne 306,45 EUR stroškov postopka v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (III. točka izreka).

2Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Iz podatkov spisa izhaja, da se je nad toženo stranko s sklepom St 000 dne 17. 10. 2016 začel stečajni postopek. Pritožbeno sodišče je odločalo po stanju na dan izdaje prvostopenjske sodbe in še pred preizkusom terjatev v stečaju, zato začetek stečaja nad toženo stranko na odločitev ni vplival.

5Tožena stranka uvodoma v pritožbi navaja, da vlaga pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje v celoti, vendar v nadaljevanju vsebinsko izpodbija le tisti del sodbe, s katerim ni uspela (I. in III. točka izreka sodbe), za kar ima tudi pravni interes, medtem, ko je II. točka izreka izpodbijane sodbe v njeno korist in zanjo ugodnejše odločitve ne more doseči. Pritožbeno sodišče je zato skladno s prvim odstavkom 350. člena ZPP štelo, da tožeča stranka izpodbija le I. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje.

6Pritožba je delno utemeljena.

7Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarskopravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

8Uvodni očitki tožene stranke, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo naroka za glavno obravnavo, niso utemeljeni. Sodišče je namreč o tožbenem zahtevku lahko odločilo na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa ni zahtevala izvedbe naroka za glavno obravnavo (drugi odstavek 454. člena ZPP). Tožena stranka nima prav, da dokazni predlog za zaslišanje (zakonitega zastopnika stranke oziroma priče) pomeni izrecno zahtevo za izvedbo naroka, kot jo določa drugi odstavek 454. člen ZPP. Ni namreč nujno, da bo oziroma bi sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodilo.(1) Glede na navedeno ni utemeljen očitek, da v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo sodbe brez izvedbe naroka za glavno obravnavo. Posledično niso utemeljeni (nekonkretizirani) pritožbenimi očitki, da je sodišče prve stopnje zaradi neizvedbe naroka zmotno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer to tudi sicer ni dovoljen pritožbeni razlog v postopkih o sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP).

9Tožeča stranka je kot upravnik na podlagi Pogodbe o izvajanju storitev upravljanja poslovnega objekta na naslovu L. (v nadaljevanju Pogodba - A2) od tožene stranke kot solastnice posameznega dela stavbe vtoževala stroške upravljanja, obratovanja in vzdrževanja. Ker se je postopek začel z izvršbo na podlagi verodostojne listine, bi morala tožeča stranka, po ugovoru tožene stranke zoper sklep o izvršbi, navesti trditve in predlagati dokaze za utemeljenost tožbenega zahtevka. Slednje je le-ta tudi storila. Navedla je katere stroške vtožuje, za katero obdobje oziroma njihovo zapadlost, in ključ delitve stroškov med etažne lastnike ter za svoje trditve predložila ustrezne dokaze (poleg Pogodbe o izvajanju storitev upravljanja poslovnega objekta, še vtoževane račune skupaj z računi dobaviteljev). Ključ delitve je utemeljevala s sklicevanjem na 115. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa, da so pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne z njihovimi solastniškimi deleži, če zakon ali pogodba ne določa drugače. Po oceni pritožbenega sodišča je to v obravnavani zadevi zadostovalo za sklepčnost tožbenega zahtevka. Nadaljnja konkretizacija terjatve pa je odvisna od (sklepčnosti) ugovora tožene stranke. V konkretnem primeru je tožena stranka ugovarjala, da spornih prostorov ne uporablja, da ima poslovne prostore fizično ločene od ostalih, ter da je njen solastniški delež (in s tem ključ delitve) na skupnih delih nižji in sicer znaša 9,06 %, pri čemer se je sklicevala na relevantne podatke iz zemljiške knjige. Tožeča stranka je na te ugovorne trditve odgovorila in jim nasprotovala oziroma podala dodatne trditve s katerimi je utemeljevala višji solastniški delež in sicer 10,07 %. Višini posameznih postavk stroškov, kot izhajajo iz vtoževanih računov, pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni konkretizirano nasprotovala (razen s trditvami, da jih v celoti ni dolžna plačati, ker svojih poslovnih prostorov ne uporablja, in ker sta njena poslovna prostora fizično ločena od ostalih, zaradi česar spornih skupnih delov sploh ne uporablja), zato je s pritožbenimi navedbami, da tožeča stranka ni trdila kaj naj bi dejansko opravila oziroma dobavila in v kakšnih količinah, prepozna (453. člen ZPP). Glede na zgoraj navedeno pritožbene navedbe o nesklepčnosti tožbe niso utemeljene.

10Prav tako pritožba ne more uspeti z izvajanji, da upoštevaje določbo drugega odstavka 6. člena Pogodbe, ni dolžna nositi stroškov za skupne prostore, ki jih ne uporablja. Sporni drugi odstavek 6. člena Pogodbe o upravljanju se glasi: „V kolikor posamezni del objekta, skupno napravo, funkcionalno zemljišče ali skupni prostor uporablja le posamezen lastnik, stroški obratovanja bremenijo le tiste lastnike, ki te prostore, dele objekta, naprave ali funkcionalno zemljišče uporabljajo.“ Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji sicer trdila, da zaračunanih stroškov na podlagi te določbe ni dolžna plačati, na nadaljnje navedbe tožeče stranke, da je ta določba v Pogodbo vnesena zaradi morebiti določenih posebnih skupnih delov, za katere se etažni lastniki pozneje niso dogovorili, pa je navedla, da nikjer ni določeno, da je potrebno take posebne skupne dele posebej določiti. Navedeni člen Pogodbe sicer besedne zveze „posebni skupni deli“ res ne uporablja, a iz besedila izhaja prav ureditev, ki v stanovanjskih stavbah, skladno z 31. členom Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), velja za slednje. Konkretna Pogodba se sicer nanaša na poslovno stavbo. Za takšne stavbe določbe SZ-1 ne veljajo. Uporabljajo se določbe SPZ in Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih. Ne eden ne drugi ne urejata posebnih skupnih delov, kar pomeni, da jih je potrebno pogodbeno urediti. Pogodba torej tudi po oceni pritožbenega sodišča ne določa posebnih skupnih delov, ampak le zagotavlja, da bi v primeru, če bi se ti določili, zanje veljal enak režim, kot že po samem zakonu zanje velja v večstanovanjskih stavbah. Tožena stranka pa niti v postopku na prvi stopnji, niti v pritožbi, tega, da so bili posebni skupni deli določeni, ni trdila, zato se s sklicevanjem na 6. člen Pogodbe ne more uspešno izogniti plačilu vtoževanih stroškov.

11Nadalje tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je kršilo načelo materialnega procesnega vodstva, ko je samo izračunalo solastniški delež tožene stranke na skupnih delih v višini 9,04 %. Tožeča stranka je zatrjevala in dokazovala višji solastniški delež in sicer 10,07 %, pri čemer je predložila tudi izpiska iz zemljiške knjige (A3 in A4). Njegovi višini je tožena stranka nasprotovala s trditvami, da iz podatkov v zemljiški knjigi za sporno stavbo izhaja, da je solastniški delež tožene stranke na skupnih delih (upoštevaje oba posamezna dela) 9,06 %. Glede na tak ugovor tožene stranke, je sodišče prve stopnje, pri ugotavljanju višine spornega solastniškega deleža, zlasti deleža, ki ga je zatrjevala in dokazovala tožeča stranka (10,07 %), upravičeno vpogledalo tudi v zemljiškoknjižno stanje, nasprotne pritožbene trditve pa niso utemeljene. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znaša solastniški delež tožene stranke na skupnih delih stavbe 9,04 %, je pravilno tožbenemu zahtevku ugodilo le v višini ustrezni ugotovljenemu solastniškemu deležu tožeče stranke.

12Nadalje tudi niso utemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni navedlo kako je ugotovilo oziroma izračunalo znesek glavnice, za katero je tožbenemu zahtevku ugodilo. Iz izpodbijane sodbe namreč nedvomno izhaja, da je sodišče upoštevalo trditev tožeče stranke, da naj bi bili zneski na vtoževanih računih izračunani upoštevaje solastniški delež 10,07 %, zaradi česar je lahko izračunalo stroške, ki odpadejo na toženo stranko, upoštevaje pravilno ugotovljeni solastniški delež (9,04 %). Drži pa, da upoštevaje navedeno, znesek glavnice, ki ga je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki, ne znaša 2.731,11 EUR, kot je to očitno pomotoma izračunalo sodišče prve stopnje, temveč 2.573,68 EUR (9,04 %*3.046,28 EUR/10,7 %).

13Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo v večjem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo za znesek glavnice 2.573,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 716,77 EUR od 25. 10. 2014 dalje do plačila, od zneska 908,85 EUR od 25. 11. 2014 dalje do plačila ter od zneska 946,16 EUR od 26. 12. 2014 dalje do plačila (353. člen ZPP). Delno pa je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v preostalem delu zavrnilo (358. člen ZPP).

14V posledici delne ugoditve pritožbi je bilo treba spremeniti tudi sklep o stroških, ki je vsebovan v III. točki izreka izpodbijane sodbe. Uspeh tožeče stranke je 84,5%. Sodišče prve stopnje je odmerilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 306,45 EUR za 100% uspeh v pravdi. Upoštevaje 84,5% uspeh v pravdi ji je treba priznati stroške v višini 258,95 EUR. Tožena stranka pa je priglasila zgolj stroške ugovora zoper sklep o izvršbi. Pritožbeno sodišče ji je priznalo sodno takso za ugovor zoper sklep o izvršbi v višini 55,00 EUR, oziroma upoštevaje njen uspeh v pravdi 8,95 EUR. Materialnih stroškov ji ni priznalo, ker jih ni izkazala. Po medsebojnem pobotu priznanih pravdnih stroškov se izkaže, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 8 dni plačati 250,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (tretji odstavek 165. člena ZPP).

15Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ti stroški niso bili potrebni za postopek (155. člen ZPP).

-------------

Op. št. (1): N. Betteto, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 722