VSL sklep EPVDp 37/2016

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Storilec mora plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso v znesku 20,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Črnomlju je po razveljavitvi sklepa EPVD 19/205-0501 z dne 31. 12. 2015 (s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani EPVDp 13/2016 z dne 4. 2. 2016), izdalo izpodbijani sklep, v katerem je odločilo, da se prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu in se mu čas trajanja začasnega odvzema vozniškega dovoljenja (od 30. 1. 2015 do vključno 18. 2. 2015) všteje v čas, v katerem lahko ponovno pridobi vozniško dovoljenje. Storilcu je naložilo še plačilo sodne takse 30,00 EUR.

2Proti sklepu se pritožuje storilec po zagovorniku iz vseh razlogov iz 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ter višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep odpravi, podrejeno pa vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče utemeljuje preklic odložitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ker je definicija hujšega prekrška obligatorno navedena v 23. členu ZPrCP, vendar pa napačno tolmači, da gre za obligatorno uporabo zakona. ZP-1 v nobeni določbi ne napotuje na uporabo ZPrCP glede definicije hujšega prekrška. Ob smiselni uporabi ZPrCP in razlagi ZPrCP je moč utemeljeno smatrati, da se ta definicija hujšega prekrška uporablja in nanaša samo in edino na situacije, ko policisti ugotavljajo, ali so izpolnjeni pogoji za zaseg motornega vozila, pri čemer morata biti kumulativno izpolnjeni dve predpostavki (da je kršitelj zaloten pri storitvi hujšega prekrška in da je izpolnjena vsaj še ena izmed v prvem odstavku 23. člena ZPrCP naštetih kršitev). Četrti odstavek 23. člena ZPrCP se tako nanaša samo in izključno na okoliščine zasega ter ne gre za obligatorno razlago in uporabo pojma hujšega prekrška v povezavi z določilom drugega odstavka 202.e člena ZP-1. Odločitev sodišča je tako napačna. Sodišče lahko in mora presoditi vse okoliščine prekrška ter ugotoviti tako olajševalne kot obteževalne okoliščine ter je ustavno sporno in nedopustno, da se izhaja samo in edino iz opisa kaznivega ravnanja. Šele po proučitvi vseh okoliščin in dokazov je moč na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ugotavljati ali gre za hujše ravnanje ali ne.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po pregledu spisovnega gradiva in preizkusu razlogov sklepa v zvezi s pritožbenimi navedbami in po uradni dolžnosti (pregled na podlagi 159. člena v zvezi s 168. členom Zakona o prekrških - ZP-1) višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje glede na spisovne podatke pravilno zaključuje, da je storilec v času preizkusne dobe 24 mesecev (ki mu je začela teči 5. 5. 2015 in bi se iztekla 5. 5. 2017) storil 16. 7. 2015 hujši prekršek, ker je storil prekršek po 2. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za katerega mu je bilo poleg globe pravnomočno izrečenih tudi 8 kazenskih točk. Pritožba sicer pravilno opozarja, da bi sodišče moralo kot pravno podlago za opredelitev pojma hujšega prekrška navesti določbo drugega odstavka 23. člena ZP-1 in ne četrtega odstavka 23. člena ZPrCP, vendar ta napaka sodišča nima nobenih pravnih posledic. Tako drugi odstavek 23. člena ZP-1 kot tudi četrti odstavek 23. člena ZPrCP namreč pojem hujšega prekrška opredeljujeta enako: prekršek „za katerega je bila izrečena stranska sankcija najmanj 3 kazenskih točk v cestnem prometu ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila“. Glede na to, da je sistemski zakon ZP-1, ki torej od novele ZP-1H pojem hujšega prekrška povsem samostojno opredeljuje in ne gre več za blanketno normo, ki bi odkazovala na uporabo določil ZPrCP, ni razloga, da se sodišče sklicuje pri pojmu hujšega prekrška na določbo četrtega odstavka 23. člena ZPrCP. Ta okoliščina pa ne spremeni dejstva, da je storilec storil hujši prekršek in to v času preizkusne dobe, pri čemer po drugem odstavku 202.e člena ZP-1 sodišče s sklepom prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če storilec v preizkusni dobi stori hujši prekršek ali v rokih, ki jih določi sodišče, ne izpolnjuje vseh obveznosti iz sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Glede na določbo „sodišče s sklepom prekliče“ (za razliko od tretjega odstavka 202.e člena „s sklepom odloči, ali naj se mu prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja) gre torej v primeru storitve hujšega prekrška znotraj preizkusne dobe za zakonski razlog za preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, zato pritožba zmotno uveljavlja, da bi moralo sodišče presoditi najprej vse okoliščine prekrška. Nenazadnje je bil storilec v sklepu o pogojni odložitvi (sklep Okrajnega sodišča v Črnomlju EPVD 19/2015 z dne 22. 4. 2015) opozorjen, da se mu izvršitev sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja odloži za čas 24 mesecev le pod pogojem, da v času preizkusne dobe ne stori hujšega prekrška, da se udeleži določenega rehabilitacijskega programa (edukacijskih delavnic) in da v roku 15 dni predloži sodišču dokazilo o vključitvi v ustrezen program z navedbo imena in naslova izvajalca, kar pomeni, da je storilec od prejema sklepa o pogojni odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja vedel, da kakršnakoli storitev hujšega prekrška pomeni preklic odložitve in s tem izvršitev sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja.

5Zaradi navedenega je višje sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena v zvezi s 168. členom ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijani sklep.

6Ker pritožba ni bila uspešna, je na podlagi 147. člena ZP-1 pritožbeno sodišče storilcu naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeni postopek. Pri določitvi zneska sodne takse je upoštevalo tarifni del Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in sodno takso v znesku 20,00 EUR, določeno na podlagi tarifne številke 8407 ZST-1, je dolžan storilec plačati v 15 dneh po prejemu tega sklepa in poziva, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.