VSL sodba in sklep II Cp 3484/2015

I. Pritožbi zoper sklep z dne 18. 8. 2015 se ugodi in se sklep spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožnik dolžan plačati priči A. A. iz naslova izgubljenega zaslužka, zniža na znesek 25,44 EUR, skupen znesek povračila pa na znesek 27,34 EUR.

II. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 882,30 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 18. 8. 2015 tožniku naložilo, da priči A. A. plača 122,84 EUR iz naslova izgubljenega zaslužka in 1,90 EUR iz naslova parkiranja, skupaj torej 124,74 EUR.

S sodbo je zavrnilo primarni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval ugotovitev, da je pogodba o priznanju dolga in načinu poravnave obveznosti do dolžnika z dne 15. 2. 2013 v notarskem zapisu notarja A. A. iz Ljubljane, SV 117/13 z dne 15. 2. 2013, sklenjena med tožnikom in tožencem, nična. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za njeno razveljavitev. Odločilo je še, da je tožnik tožencu dolžan povrniti 1.840,66 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2Pritožbo zoper obe odločitvi vlaga tožnik. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju pritožb ne povzema v celoti, ampak le njune bistvene poudarke, saj se bo do pritožbenih razlogov, ki so za presojo njune utemeljenosti relevantni, opredelilo v odgovoru nanje.

3V pritožbi zoper sklep tožnik izpodbija odločitev glede višine izgubljenega zaslužka. Meni, da je previsoko odmerjen. Sodišče ne bi smelo upoštevati celotnega prihodka pisarne, ampak le dohodek notarja, to je t. i. podjetnikov dohodek. Priglaša stroške.

4V pritožbi zoper sodbo nasprotuje dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo med strankama doseženo soglasje, da se del kupnine plača v obliki avtomobila in da je bila ta vrednost določena na 20.000,00 EUR. Soglasja o načinu plačila kupnine ni bilo. Tožnik vozila tudi ni prejel, prav tako pa ni prejel kupnine. V zvezi s tem opozarja na vsebino izpovedb strank ter prič B. B., C. C. in D. D. ter nasprotja med njimi. Poda svojo dokazno oceno. Rok za sklenitev pogodbe ni bil določen.

Tožnik ni mogel navesti, kolikšen del zneska 8.000,00 EUR predstavljajo obresti, ker tega še danes ne ve. Upoštevajoč izpovedbo toženca so obresti znašale 5.000,00 EUR, kar pa je izvedel šele ob zaslišanju. Trditve glede oderuških obresti niso bile pomanjkljive. Toženec škode ni specificiral in izkazal.

Vztraja, da je bil notarski zapis podpisan zaradi groženj toženca in strahu tožnika.

Ker sodišče o tem ni zaslišalo priče E. E., je tožniku onemogočilo dokazovanje trditev. Enako kršitev sodišču očita tudi zato, ker ni zaslišalo priče F. F.

Napačna je odločitev o stroških postopka. Stroški kilometrine pooblaščenca, ki ima sedež izven sedeža sodišča, niso potrebni stroški.

5Toženec je na pritožbo zoper sodbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

6Pritožba zoper sklep je utemeljena, pritožba zoper sodbo pa ni utemeljena.

Glede pritožbe zoper sklep

7A. A. je po poklicu notar. Sodišče prve stopnje mu je zaradi odsotnosti iz pisarne (ena ura) zaradi zaslišanja priznalo izgubljen zaslužek v višini 122,84 EUR. Pri tem je upoštevalo podatek o ustvarjenih prihodkih v letu 2014 (256.493,85 EUR) ter podatek o številu opravljenih delovnih ur (2.088 ur).

8Pritožnik utemeljeno opozarja, da je osebni dohodek podjetnika v javno objavljenem izkazu poslovnega izida (glej izkaz na list. št. 199) ni celoten ustvarjen prihodek, ampak razlika med skupnimi prihodki in skupnimi odhodki. Ta je v konkretnem primeru za leto 2014 znašal 53.123,00 EUR. Dohodek zaslišane priče je torej znašal 25,44 EUR na uro. To je tudi znesek do povračila katerega je priča upravičena, saj gre za znesek, ki bi ga priča prejela, če bi v tem času delala.

9Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep spremenilo tako, da je priči priznani znesek iz naslova izgubljenega zaslužka znižalo na znesek 25,44 EUR, posledično pa tudi skupno priznani znesek, ki ga je tožnik dolžan povrniti priči.

Glede pritožbe zoper sodbo

10Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je senat, ko je zadevo 4. 5. 2016 obravnaval na seji, odločil, da je zaradi dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje ter očitkov o storjenih procesnih kršitvah, ki se nanašajo na dokazni postopek, treba opraviti pritožbeno obravnavo. Ker pa v konkretnem primeru ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, je sočasno odločil, da bo v zadevi odločila sodnica poročevalka kot sodnica posameznica.

11Pritožbena obravnava je bila opravljena 23. 5. 2016 in 5. 9. 2016. Na njej je pritožbeno sodišče ponovno vpogledalo listine, ki sta jih v dokaz svojih trditev predložili stranki ter ponovilo dokaz z zaslišanjem pravdnih strank ter prič B. B. in C. C. Dodatno je zaslišalo še priči E. E. in F. F.

12Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče E. E. in F. F. poseglo v tožnikovo pravico do izjave in storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP(1). Storjeno kršitev je pritožbeno sodišče s tem, ko je na pritožbeni obravnavi dokaznemu predlogu ugodilo in obe priči zaslišalo, odpravilo.

a) glede primarnega zahtevka

13Tožnik je v tem postopku trdil, da je pogodba o priznanju dolga in načinu poravnave obveznosti z dne 15. 2. 2013 nična zato, ker ni imela podlage oziroma je bila ta nedopustna (četrti odstavek 39. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Trdil je, da je priznal dolg, ki ni obstajal.

14Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da to ne drži. Ugotovilo je, da je tožnik, ki je prodajal svojo nepremičnino, na račun kupnine zanjo, od toženca prejel v gotovini najmanj 10.000,00 EUR. Med tožnikom in tožencem je bilo doseženo tudi soglasje, da se del kupnine plača v obliki osebnega vozila, ta vrednost pa je bila sporazumno določena na znesek 20.000,00 EUR. Vozilo je bilo tožniku izročeno in je ta z njim razpolagal tako, da ga je prodal in zadržal kupnino. Med pravdnima strankama je bil dogovorjen tudi rok za sklenitev kupne pogodbe (31. 10. 2012), pri čemer do njene sklenitve ni prišlo.

15Pritožbeno sodišče po ponovitvi nekaterih že izvedenih dokazov in dodatnem zaslišanju priče F. F. ugotavlja, da je sodišče prve stopnje povzeta dejstva ugotovilo pravilno. Očitki o napačni, nelogični in nekritični dokazni oceni, ki naj bi spregledala nasprotja med posameznimi izpovedbami in nasprotja med izpovedbami in listinami v spisu, so se izkazali za neutemeljene. Preden pritožbeno sodišče to podrobneje obrazloži, pa (glede na pritožbene očitke) pojasnjuje, da dejstvo, da se stranka ali priča ob zaslišanju ni spomnila točnih zneskov, datumov in natančnega zaporedja in poteka dogodkov, ali da je glede tega izpovedala deloma drugače kot druga priča, samo po sebi še ne pomeni podlage za resen dvom v siceršnjo verodostojnost takšne priče. Splošno znano je namreč, da je spomin ljudi podvržen intenzivnemu selekcioniranju podatkov, predrugačenju, poenostavitvam in popolnjevanju spominskih vrzeli. Dokazno vrednost izpovedbe pogojujejo tudi osebne lastnosti zaslišane osebe, predvsem sposobnost opažanja in pomnjenja, zainteresiranosti, razgledanosti itd. Zato zgolj podrobno in natančno opisovanje dogodkov, po drugi strani pa pogosto pomanjkljivo opisovanje istih dogodkov, ne more pomeniti podlage za zaključek, da je ena ali druga izpovedba bolj ali manj verodostojna. Neposreden vtis, ki ga je dobi sodnik, ki dokaz izvaja, je zato še posebej pomemben. Pomembna pa je tudi celovita dokazna ocena, ki posameznega dokaza ali njegovih delov ne upošteva iztrganega iz celote, ampak v povezavi z vsemi drugimi izvedenimi dokazi.

16Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v septembru 2012, zaradi poplačila dolgov, pričel s prodajo svojih nepremičnin. Pri tem ni prodajal le nepremičnine z ID znakom 0000-524/7-0, ampak tudi nepremičnino z ID znakom 0000-524/11-0, ki predstavlja dostop. To je ob zaslišanju (list. št. 206) sam potrdil, enako pa so izpovedali tudi zaslišani toženec (list. št. 209) ter priča B. B. (list. št. 219).

17Med tožnikom in tožencem (kot zainteresiranim kupcem) je v zvezi s tem prišlo do sklenitve (pisne) predpogodbe(2). Ta sodišču sicer ni bila predložena, je pa o njej (in njenem podpisu) izpovedal toženec (list. št. 209), sklenitev predpogodbe pa sta potrdili tudi priči C. C. (list. št. 204) in B. B. (list. št. 220). Da je bila predpogodba res sklenjena, dokazuje tudi listina „razdrtje predpogodbe“ z dne 29. 11. 2012 (priloga B2), v kateri je zapisano, da se predpogodba sporazumno razdre, tožnik pa tožencu vrne prejeto kupnino. Da se ta listina nanaša na predpogodbo za nepremičnini, ki ju je tožnik želel prodati, sta potrdila dva njena podpisnika, to je toženec (list. št. 209) in B. B. (list. št. 221). Edini, ki je (ob zaslišanju pred pritožbenim sodiščem(3)) sklenitev predpogodbe zanikal, je bil tožnik, ki pa mu pritožbeno sodišče ni verjelo. Izpovedal je namreč, da je s podpisom listine z dne 29. 11. 2002 razdrl predpogodbo, ki jo je sklenil s P. Kakšna naj bi bila ta predpogodba in kdaj naj bi bila sklenjena, ni pojasnil, nepojasnjeno pa je ostalo tudi vprašanje, zakaj je bil ob tem prisoten toženec, zakaj je listino toženec tudi podpisal in zakaj je B. B. naveden le kot zapisovalec.

Na ugotovitev, da je bila predpogodba med pravdnima strankama sklenjena, ne more vplivati okoliščina, kdaj sta se pravdni stranki prvič osebno srečali, saj sta jo, kot je pokazal dokazni postopek, podpisali ločeno. Toženec je izpovedal, da je bila pogodba tožniku odnešena v podpis, nato pa že podpisana vrnjena (list. št. 209). Smiselno enako je izpovedal tudi B. B. (da jo je tožnik podpisal v njegovi prisotnosti, nato pa jo je C. C. odnesel v podpis še tožencu – zapisnik na list. št. 124 in 220).

18Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje sodišču prve stopnje, da sta se pravdni stranki (s predpogodbo) dogovorili, da bosta v določenem roku sklenili glavno pogodbo. O tem je izpovedal zaslišani B. B. (list. št. 125 in 221). Ni se sicer spomnil, kakšen je ta rok bil, je pa pojasnil, da naj bi do takrat tožnik uredil (tudi) vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo. Ker je do razdrtja predpogodbe prišlo 29. 11. 2012 - razlog za to pa je bil, kot je izpovedal toženec (list. št. 99 in 209), smiselno enako pa izhaja tudi iz izpovedbe B. B. (list. št. 221) in tožnika (list. št. 84), neurejen vpis tožnikove lastninske pravice v zemljiško knjigo - pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil rok za sklenitev glavne pogodbe dogovorjen tako kot je to trdil toženec (31. 10. 2012). Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da zgolj dejstvo, da ob sklenitvi predpogodbe zemljiškoknjižno stanje ni bilo urejeno, še ne pomeni razloga za dvom v to, da je bil rok za sklenitev glavne pogodbe res dogovorjen. Glede na listino, s katero je tožnik razpolagal (glej pogodbo z dne 14. 1. 2011, priloga B7), bi se namreč vknjižba, ob ustreznem sodelovanju pogodbenih strank, v dogovorjenem roku lahko realizirala. Da bo v zvezi s tem potrebna tožba, tožnik takrat ni vedel. Vložena je bila šele v juniju 2013 (priloga A 25). Tudi tožnik sam je povedal, da je pričakoval, da bo to hitro urejeno, saj naj bi bratranec le nekaj podpisal (list. št. 206), povedal pa je tudi to, da so se o roku za sklenitev kupne pogodbe pogovarjali (list. št. 96).

19Med pravdnima strankama je bil v predpogodbi dogovorjen predmet bodoče kupne pogodbe (obe nepremičnini) in cena (50.000,00 EUR). Čeprav tožnik zanika, da je bila sklenjena predpogodba, pa je zaslišan tudi on potrdil, da je prodajal obe nepremičnini (več o tem pod točko 17), pri čemer je, čeprav so sprva pogovarjali o višji ceni, pristal na ceno 50.000,00 EUR, saj se je mudilo zaradi poplačila dolgov (list. št. 85 in 86). Tako ceno je, čeprav ni bil povsem prepričan v točen znesek, potrdil tudi zaslišani C. C. (list. št. 204) in toženec, ki je povedal, da je bila v pogodbo zapisana kupnina 55.000,00 EUR, ki pa je bila kasneje z ustnim dogovorom znižana na 50.000,00 EUR (list. št. 99 in 209). Zaslišani B. B. se ne ob prvem ne ob ponovljenem zaslišanju točnega zneska kupnine ni več spomnil, je pa tudi na podlagi njegove izpovedbe mogoče zaključiti, da je bila ta dogovorjena najmanj v višini 50.000,00 EUR.

20Med pravdnima strankama je bilo pred sodiščem prve stopnje sporno (in je sporno tudi v pritožbenem postopku) tudi to, ali je bilo med njima dogovorjeno, da se v prvi del kupnine, ki naj bi bila plačana pred podpisom glavne pogodbe, vračuna vozilo Mercedez v vrednosti 20.000,00 EUR in ali je toženec svojo obveznost do tožnika izpolnil, toženec pa je izpolnitev sprejel.

C. C. je, enako kot ob zaslišanju pred sodiščem prve stopnje (list. št. 129), tudi ob zaslišanju pred pritožbenim sodiščem potrdil, da je bil avto del kupnine (list. št. 204). Je pa dodatno pojasnil, da naj bi bil vračunan za vrednost 20.000,00 ali 25.000,00 EUR. To je bilo dogovorjeno takoj na začetku in dogovor zapisan. Podobno je povedal B. B. (list. št. 111 in 220). Vozilo je bilo vračunano v kupnino. Njegova vrednost naj bi bila 25.000,00 EUR, celoten prvi del kupnine pa med 36.000,00 in 38.000,00 EUR, pri čemer je poudaril, da se točnih zneskov ne spominja več. Tudi toženec je izpovedal (list. št. 209), da je bil avto vračunan v kupnino, najprej za 25.000,00 EUR, kasneje pa je bila vrednost znižana na 20.000,00 EUR. 10.000,00 EUR je plačal v gotovini. Sprva dogovorjen znesek naj bi zapisali tudi v predpogodbo. Tožnik (list. št. 206) je tak dogovor zanikal, vztrajal je, da do dogovora, da se vozilo vračuna v kupnino (za v naprej dogovorjeno vrednost 20.000,00 EUR), ni prišlo.

21Po tem, ko je pritožbeno sodišče v smislu 8. člena ZPP pretehtalo vsako od izpovedb in jih ocenilo tudi v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, tožniku ni moglo slediti. Njegova izpovedba je, kar za izpovedbo toženca in prič B. B. in C. C. ni mogoče trditi, že sama po sebi neprepričljiva. Tožnik je, kot je bilo že obrazloženo, zanikal že sklenitev predpogodbe s tožencem, čeprav to evidentno ni res, saj je v novembru 2012 soglašal z njenim razdrtjem. Pojasnila, ki jih je ponudil v zvezi z podpisom listine z dne 29. 11. 2012, so bila nelogična in v nasprotju z njegovo prvo izpovedbo. Glede na dejstvo, da je s tožencem sklenil predpogodbo in drugih kupcev v tistem obdobju ni bilo (tožnik je izpovedal, da je takrat obstajal le en kupec), tudi ne more biti res, da ni vedel, kdo je v gotovini plačal del kupnine. V nasprotju s trditvijo, da s tožencem do dogovora glede nakupa oziroma prodaje nepremičnine (kar vključuje tudi način in roke plačila) ni prišlo, je tudi njegovo priznanje, da je del kupnine sprejel (in poplačal del svojih dolgov). Pojasnilo tožnika, da je denar vzel, ker je bila sila, ne prepriča. Tudi ni logično, da bi kupec del kupnine plačal, če ne da bi bila poleg višine kupnine dogovorjeni tudi način in roki njenega plačila. Pritožbeno sodišče izpovedbi tožnika, da dogovora glede načina, kako bo kupnina plačana, ni bilo, zato ni moglo slediti. Da je dogovor o načinu plačila bil dosežen in je vključeval tudi vračunanje vozila v dogovorjeni vrednosti, pa so po drugi strani prepričljivo potrdili toženec in priči B. B. ter C. C. Kljub določenim razlikam v njihovih izpovedbah, so glede samega dogovora o vračunanju le-te medsebojno skladne in pritožbeno sodišče ni našlo razloga, da jim ne bi sledilo. Njihovo resničnost v tem delu potrjujejo tudi ugotovitve o izročitvi vozila in njegovi prodaji, kar bo pritožbeno sodišče obrazložilo v nadaljevanju.

22Toženec je glede izročitve vozila tožniku izpovedal, da ga je izročil kakšen teden ali dva po plačilu are (list. št. 100 in 102). Ni se spominjal, ali je avto tožniku peljal sin ali pa ga je prišel iskat C. C. Vozila po tem ni več videl in ne ve, kje se je do prodaje nahajalo. Izročil je tudi ključe in dokumente. Da je tožnik naročil prodajo (po nižji) ceni, ker je imel neko dražbo, je izvedel od C. C. in B. B. O prodaji ga je obvestil C. C. po telefonu (glej zapisnik na list. št. 209). Ženo (ki je bila lastnica vozila – op. sodnice) je sin pripeljal in je podpisala kupno pogodbo (list. št. 106). B. B. je izpovedal (list. št. 111, 112, 118 - 120, 126 in 220), da je vozilo (skupaj s ključi in prometno) od toženca pripeljal C. C. in sicer pred lokal ... v Mengšu. Tam so se C. C., tožnik in on sam dobili. S tožnikom sta peljala vozilo na servis, kasneje pa se je z njim, vsaj tako domneva, odpeljal tožnik. Kje je bilo vozilo do prodaje ni vedel, ve pa, da je imel tožnik z C. C. veliko dogovorov. Avto je bil nekaj časa sigurno parkiran pred tožnikovo hišo, kdo ga je vmes vozil in ali je bil odpeljan k posredniku, ni vedel. Prodajo vozila je tožnik naročil njemu, on pa je to sporočil C. C. Ker je bilo le nekaj dni do dražbe, cena ni bila pomembna. C. C. je kupca našel in vozilo prodal. Kupnino je od C. C. sam prevzel in nato šel s tožnikom v Ljubljano k enemu od upnikov plačat dolg. Smiselno enako je izpovedoval tudi C. C. (glej zapisnik na list. št. 127 - 129, 132 - 134 in 204). Vozilo je, vsaj kolikor se spominja, v Mengeš pripeljal toženčev sin. Dopustil pa je tudi drugačno možnost. Po tem, ko sta se tožnik in B. B. z vozilom peljala, so se dogovorili, da ga, saj ga tožnik ni hotel imeti doma, vzame on in ga poskuša prodati, saj je včasih prodajal avtomobile. Avto je bil en mesec pri njem, prodal pa ga je na hitro, ker je tožnik nujno rabil denar. Prodajo je tožnik naročil B. B., B. B. pa njemu. Kupnino je izročil B. B., ta pa je šel s tožnikom poplačat dolg. Da so se v letu 2012, v zvezi z vozilom Mercedez, v njenem lokalu dobili tožnik, B. B. in C. C. (ter še dve osebi), je potrdila tudi zaslišana F. F. (list. št. 209). Ve, da je bila takrat opravljena preizkusna vožnja, avto pa je kasneje odpeljal C. C. Kam ga je odpeljal in zakaj, ji ni bilo znano. Tudi z vsebino pogovorov se ni seznanila. Tožnik (list. št. 206) dejstva, da je bilo vozilo pripeljano v Mengeš ne zanika. Ne zanika niti tega, da se je s tem vozilom v družbi P. odpeljal na servis. Trdi pa, da tistega dne tam C. C. ni bilo, da je po opravljeni vožnji ključe avta vrnil P., ki se je z avtom tudi odpeljal in da vozila ni prevzel. Ni vedel, da ima avto C. C., s prodajo ni bil seznanjen in je tudi ni naročil. Ko je B. B. po prodaji prinesel še 4.500,00 EUR, je mislil, da gre za preostanek prvega dela kupnine. Zanika, da bi prejel kupnino.

Tudi v tem delu pritožbeno sodišče tožniku ni verjelo. Predhodno je bilo že obrazloženo, da je med tožnikom in tožencem prišlo do dogovora, da toženec del kupnine plača z vozilom, katerega vrednost je bila določena v višini 20.000,00 EUR. Izročitev (in prevzem) vozila je logična posledica takšnega dogovora. Pritožbeno sodišče nima nobenega razloga, da priči C. C. ne bi verjelo, da je avto, po opravljenem pregledu na servisu, izpred lokala v Mengšu odpeljal on(4) (in ne B. B. ali tožnik) in sicer na podlagi dogovora s tožnikom, da avto proda po najboljši ceni. Povedal je namreč, da je imel avto pri sebi doma, ga oglaševal preko spleta, nato pa ga je (po naročilu B. B.) tudi (na hitro in pod njegovo dejansko vrednostjo) prodal. Ker je bil oseba, ki je že pred tem tožniku pomagala pri iskanju kupca in pogajanjih z njim, je tožnikovo soglasje, da posest vozila in iskanje kupca prepusti C. C., le logično nadaljevanje ravnanja, ki se ga je posluževal že ves čas. Da je tožnik vozilo prevzel pod v naprej dogovorjenimi pogoji in da je prodajo vozila naročil C. C., vsaj posredno dokazuje tudi dejstvo, da je bil z delom kupnine, ki je bila iztržena s prodajo vozila, poplačan tožnikov dolg(5). Pritožbeno sodišče na podlagi izpovedb vpletenih tudi sicer ni moglo najti druge razlage za C. C. posest vozila in oglaševanje prodaje. Dopušča sicer možnost, da je bilo vozilo prodano pod dogovorjeno vrednostjo brez tožnikovega soglasja in da prejeta kupnina tožniku s strani C. C. ni bila v celoti izročena, a to na odločitev ne more vplivati. V kolikor sta B. B. in C. C. (ali pa le eden od njiju) pri prodaji vozila ravnala mimo tega, kar jima je tožnik naročil, to ne more biti v škodo tožencu kot bodočemu kupcu nepremičnine. Gre za razmerje, ki se toženca ne tiče. Ta je svojo obveznost, ki jo je prevzel s predpogodbo, izpolnil s plačilom 10.000,00 EUR v gotovini in z izročitvijo vozila ter z zagotovitvijo pogojev za prenos lastninske pravice na kupca vozila.

23Iz listine z dne 29. 11. 2012 izhaja, da je bila sklenjena predpogodba tega dne sporazumno razdrta, tožnik pa se je tožencu zavezal vrniti prejeto kupnino. Takšna zaveza je skladna z določilom drugega odstavka 111. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da ima stranka v primeru razveze pogodbe, če je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega kar je dala. Glede na (neizpodbijano) ugotovitev, da je tožnik od toženca iz naslova delnega plačila kupnine prejel 10.000,00 EUR in ugotovitve, da je od toženca na račun kupnine prejel (in kasneje prodal) tudi vozilo v vrednosti 20.000,00 EUR, je bil torej tožencu nedvomno dolžan vrniti znesek 30.000,00 EUR. Razlog (podlaga) sklenitve pogodbe o priznanju dolga in načinu poravnave obveznosti z dne 15. 2. 2013 je torej v tem delu obstajala. Pogodba zato ni nična. Pritožbeno sodišče v sklenitvi te pogodbe tudi ne vidi nič nemoralnega, pogodba pa tudi ne nasprotuje prisilnim predpisom ali Ustavi.

24Sklenjena pogodba pa ni brez podlage niti v preostalem delu. Podlago za dogovor, da je tožnik tožencu dolžan plačati tudi znesek 8.000,00 EUR, ki predstavlja obresti in odškodnino za škodo, ki je zaradi nesklenitve pogodbe nastala tožencu, predstavlja že dejstvo, da je med pravdnima strankama prišlo do sklenitve predpogodbe, da je toženec svojo obveznost izpolnil in da je bila predpogodba kasneje razdrta. Ob razvezi pogodbe namreč ne pride le do vračanja tistega kar je bilo dano, ampak mora stranka, ki vrača denar, plačati tudi obresti od dneva, ko je prejela izplačilo, pogodbeni stranki pa imata tudi obveznost za povrnitev morebitne škode (primerjaj prvi in peti odstavek 111. člena OZ). V kolikor se je tožnik tožencu iz naslova obresti in škode morda zavezal plačati več kot bi mu bil sicer dolžan, pa takšno ravnanje (samo po sebi) ne daje podlage za zaključek, da je sklenjena pogodba v tem delu nična. Nepomembno za odločitev je zato, ali je tožnik škodo res utrpel in kakšna je njena višina. Tožnik je še trdil, da so dogovorjene obresti oderuške, a teh trditev tudi po presoji pritožbenega sodišča ni dovolj konkretiziral. Sodišče presoje, ali gre za oderuške obresti ali ne (primerjaj 377. člen OZ) ne more opraviti, če ne ve, v kakšni višini so bile obresti dogovorjene. Tudi če tožnik za njihovo višino ni vedel, bi ustrezne trditve lahko ponudil po zaslišanju toženca, ko je (kar trdi v pritožbi) izvedel za njihovo višino. A tega ni storil. Ker sodišče manjkajočih trditev ne sme nadomeščati z dejstvi, ki jih ugotovi v teku dokaznega postopka, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 15. 2. 2013 tudi v tem delu zavrnilo.

b) glede podrednega zahtevka

25Razveljavitev pogodbe zaradi grožnje (45. člen OZ) lahko zahteva stranka, ki je pogodbo sklenila zaradi utemeljenega strahu, povzročenega z nedopustno grožnjo nasprotne pogodbene stranke ali koga tretjega. Pri tem se strah šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožnik pogojev za razveljavitev na tej podlagi ni dokazal.

26Pritožbeno sodišče po ponovnem zaslišanju tožnika, prič B. B. in C. C. ter dodatnem zaslišanju priče E. E. s tem soglaša. Dokazni postopek je namreč potrdil zgolj to, da je toženec v določenem časovnem obdobju večkrat osebno in po telefonu zahteval vračilo denarja. V takšnem ravnanju pa ni nič protipravnega. Trditev (in tožnikove izpovedbe) o grožnjah ni potrdila niti z njegove strani predlagana priča E. E., ki naj bi bila ob tem prisotna(6), zanikal jih je tudi toženec (list. št.102). Priči B. B. in C. C. sta zanikala, da bi tožnika svarila pred tožencem. Tudi okoliščine sestave in podpisovanja dogovora z dne 15. 2. 2013 trditev (in izpovedbe) tožnika o nedopustnih grožnjah ne potrjujejo. Tožnik tega, da se je za sestanek pri notarju v naprej dogovoril B. B., ki je en dan prej notarju posredoval tudi osnutek pogodbe, v pritožbi ne izpodbija. V kolikor bi toženec tožniku res grozil ter ga na podpis pogodbe „odpeljal“ tako, da je nepričakovano prisedel v tožnikov avto, potem vnaprejšnji dogovor z notarjem glede termina ne bi bil mogoč. Toženec namreč ni mogel vedeti, kje se bo tožnik (v času pred dogovorjenim terminom pri notarju) nahajal. Veliko bolj prepričljivi sta zato v tem pogledu izpovedbi toženca in priče B. B., da sta se pogodbeni stranki za vsebino pogodbe in sam termin podpisa v naprej dogovorili in se pred podpisom pogodbe tudi srečali v lokalu. Pri tem je B. B. povedal tudi to, da ni imel občutka, da bi se tožnik toženca bal ali da bi kaj delal neprostovoljno. Pogovarjala sta se povsem normalno in se nato k notarju skupaj odpeljala. Tak potek dogodkov pa zatrjevanih groženj ne potrjuje. Življenjsko nelogično je tudi, da bi, če bi toženec tožniku res grozil in zahteval podpis pogodbe o priznanju dolga, osnutek te pogodbe pripravil B. B., ki je bil (vsaj) tožnikov posrednik pri prodaji nepremičnine. Pritožbeno sodišče opozarja tudi na dejstvo, da je tožnik že v novembru 2012 pristal na to, da bosta pravdni stranki svoje medsebojne obveznosti, nastale zaradi razdrtja predpogodbe, uredili s posebno listino (glej prilogo B2), pri čemer ni trdil, da bi že to listino podpisal zaradi morebitnih groženj in posledičnega strahu.

27Ne glede na to, da tožnik že nedopustne grožnje ni uspel dokazati, pa pritožbeno sodišče ugotavlja tudi to, da je nedokazan tudi utemeljen strah. Za razveljavitev pogodbe namreč ne zadostuje vsak strah, ampak le tak kot ga opredeljuje drugi odstavek 45. člena OZ. Da bi grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini tožnika ali koga drugega, pa iz izvedenih dokazov ne izhaja. O tem ni izpovedal ne tožnik ne zaslišane priče, podlage za takšno sklepanje pa ne dajejo niti ugotovljene okoliščine pred in ob podpisu dogovora.

28Odločitev sodišča prve stopnje je zato tudi v pogledu podredno postavljenega zahtevka pravilna, pritožba pa neutemeljena.

c) glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje

29Sodišče prve stopnje je pooblaščencu toženca pravilno priznalo tudi potne stroške za prihod na sodišče v višini 16,24 EUR. Ker ima pooblaščenec sedež pisarne v Domžalah, to je na območju Okrožnega sodišča v Ljubljani, podlage za presojo, da ti stroški ne bi bili potrebni, ni.

d) sklepno

30Pritožba zoper sodbo je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Glede stroškov pritožbenega postopka

31Ker je tožnik uspel le s pritožbo zoper sklep o odmeri stroškov priči, s pritožbo zoper sodbo pa ne, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen. Je pa dolžan tožencu povrniti njegove (potrebne) pritožbene stroške (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožencu priznalo nagrado za narok v pritožbenem postopku po tar. št. 3212 v višini 706,80 EUR, potne stroške v višini 16,40 EUR ter 22 % DDV, skupaj torej 882,30 EUR. Ker je bil odgovor na pritožbo nepotreben, mu teh stroškov ni priznalo.

-------------

Op. št. (1): Pričo E. E. je tožnik predlagal v dokaz svojih trditev, da mu je toženec grozil in ga je bilo zato utemeljeno strah, zaradi česar je sklenil pogodbo o priznanju dolga. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo, da tožnikove trditve ne držijo, saj jih je izpodbila izpovedba priče B. B. Dokazni predlog za zaslišanje priče E. E. pa je zavrnilo zato, ker je bilo dejansko stanje v zadostni meri razjasnjeno. S takšnim ravnanjem pa je poseglo v pravico tožnika do izvedbe dokaza, saj je spregledalo, da predlagan dokaz lahko zavrne le, če je zatrjevano dejstvo že dokazano, ne pa tudi obrnjeno – takrat mora sodišče predlogu za nasprotni dokaz ugoditi.

Pričo F. F. je tožnik predlagal v dokaz trditve, da vozila ni prevzel, saj se je z njim po opravljeni vožnji odpeljal B. B. (in ne tožnik). Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo, da je tožnik vozilo prevzel in ga kasneje prodal, saj ga po opravljeni vožnji ni vrnil. Dokazni predlog za zaslišanje predlagane priče pa je tudi v tem primeru zavrnilo zato, ker je presodilo, da je dejansko stanje v zadostni meri razjasnjeno. Tudi v tem primeru je tožniku s takšnim ravnanjem preprečilo možnost, da dokaže svoje drugačne trditve.

Op. št. (2): Glede na pritožbeno trditev, da toženec ni nasprotoval tožnikovi trditvi, da predpogodbe ni bilo, s čimer tožnik smiselno trdi, da gre za neprerekano dejstvo, ki ga ni dopustno dokazovati, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da to ne drži. Toženec je trditev o sklenitvi predpogodbe postavil že v odgovoru na tožbo. S tem, ko je tožnik to zanikal, je dejstvo postalo sporno.

Op. št. (3): Ob zaslišanju pred sodiščem prve stopnje je tožnik, ob predočenju listine z dne 29. 11. 2012, priznal sklenitev ustne pogodbe.

Op. št. (4): Da je bil ob srečanju (poleg tožnika in B. B.) prisoten tudi C. C. in da je on tisti, ki je na koncu vozilo odpeljal, je (poleg toženca in B. B.) potrdila tudi s strani tožnika predlagana priča F. F. Tožnikova izpovedba je zato tudi v tem delu neresnična.

Op. št. (5): Po trditvah tožnika je bil 6. 11. 2012, torej na dan, ko je bilo vozilo prodano (priloga A 24) plačan še njegov dolg do Z., d. d. v višini 3.677,65 EUR in do P., d. d. v višini 700,00 EUR. O poplačilu je izpovedal tudi B. B. (list. št. 220).

Op. št. (6): Zaslišana je namreč povedala le to, da je toženec „nekako nasilno pristopil in da je bilo čutiti grožnjo“ in zahteval vračilo denarja.