UPRS sodba I U 1540/2015

I. Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Maribor, št. 021-5964/2015/3 (7003) z dne 3. 8. 2015, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel vlogo tožnika za posredovanje podatkov o tem, ali je bil vložen denacionalizacijski zahtevek za nepremičnine parc. št. 3020/2, 3021, 3027/2, 3027/4, 3022/1, 3020/1, 3023, 3025, 3022/3, 3022/2 in 3027/1, vse k.o. … in še odločil, da v postopku izdaje tega sklepa ni bilo posebnih stroškov. V obrazložitvi je navedel, da je prejel vlogo tožnika, ki ni bila popolna, zato ga je pozval, da vlogo dopolni s potrdilom o identifikaciji parcel in s historičnimi zemljiškoknjižnimi izpiski, kakor tudi s konkretizacijo določenih parcel, ker je organ po njihovi preveritvi v zemljiški knjigi ugotovil, da ne obstajajo. Istočasno je bil tožnik opozorjen na posledice neustrezne dopolnitve po 67. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik vloge v postavljenem roku in do izdaje sklepa ni dopolnil. Organ je zato vlogo zavrgel.

2Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika zoper sklep, navedel, da je organ postopal pravilno, ko je zahteval dopolnitev vloge, pojasnil, da ker gre za uradno evidenco o vloženih zahtevah za denacionalizacijo, ki temelji na podatkih o nepremičninah s parcelnimi številkami v času podržavljenja, brez teh podatkov organ tožniku ni mogel odgovoriti. Zahtevano potrdilo o identifikaciji pa ne predstavlja podatka iz uradne evidence.

3Tožnik je v tožbi navedel, da se na poziv ni odzval, ker je po njegovem mnenju nezakonit. Toženka je namreč tožnika pozvala h konkretizaciji štirih parcelnih številk, ki da ne obstajajo. Sicer tega poziva tožnik niti ne razume, ker za te nepremičnine vloge niti ni podal. Zahteva po dopolnitvi s potrdilom o identifikaciji ter historičnimi zemljiškoknjižnimi izpiski pa je tudi v nasprotju s 86. členom ZDen. Organ bi moral voditi evidenco o vloženih zahtevah, če je ne, s tem krši zakon. To evidenco natančneje ureja Navodilo o vsebini in načinu vodenja evidenc o vloženih zahtevah, izdanih odločbah in o izvršitvi odločb v postopku denacionalizacije, ki v 2. členu določa, da evidenca vsebuje (med drugim) podatke o zahtevanem in denacionaliziranem premoženju. Tako pri zahtevanem premoženju sicer ne določa, da je treba voditi identifikator predmetnih zemljišč, kar pa ni pomembno, saj drugače zemljišča ni mogoče identificirati. Toženka je s svojim pozivom tako preložila breme svojega postopanja na tožnika. To pa je v nasprotju s 7. členom ZUP. Opisano ravnanje je tudi v nasprotju s tretjim in četrtim odstavkom 139. člena ZUP. Toženka bi morala sama priskrbeti podatke, ki jih je potrebovala za odločanje o vlogi tožnika. Ker tega ni storila, je zagrešila bistveno kršitev pravil postopka. Tožnik je v zvezi z obrazložitvijo v odločbi drugostopnega organa še navedel, da že 62. člen ZDen nalaga stranki, da k vlogi za denacionalizacijo priloži identifikacijsko potrdilo. To pomeni, da zahteve za denacionalizacijo sicer res temeljijo na podatkih iz časa podržavljenja, vendar pa so morali upravičenci že v času vložitve zahteve identificirati, za katere parcele gre. To pomeni, da je ta podatek že v spisu oziroma uradnih evidencah organa, zato je uradna dolžnost organa, da si ga priskrbi. Sicer pa veljavna zakonodaja nikjer ne vsebuje določbe, ki bi od interesenta za pridobitev informacije o vloženi zahtevi za denacionalizacijo zahtevala, da mora priložiti identifikacijsko potrdilo oziroma zgodovinski zemljiškoknjižni izpisek. Iz sodbe, I Up 1425/2004, pa tudi izhaja, da je zemljiška knjiga uradna evidenca o lastništvu nepremičnin, kar pomeni, da je zgodovinski zemljiškoknjižni izpisek podatek iz uradne evidence. Tožnik je še izpostavil, da je tovrstne zahteve že poslal več upravnim enotam in nikoli ni naletel na tovrstne dopolnitve, temveč so bili podatki brez zapletov posredovani. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, sklep odpravi in naloži toženki povrnitev stroškov postopka.

4Toženka je poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

5Tožba je utemeljena.

6V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o zavrženju tožnikove vloge, ki jo je organ sprejel na podlagi 67. člena ZUP. Po tej določbi mora organ, če je vloga nepopolna ali nerazumljiva, v roku petih delovnih dni zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo, in določiti vložniku rok, v katerem jo mora popraviti (prvi odstavek). Če stranka pomanjkljivosti odpravi v roku, se šteje, da je vloga vložena takrat, ko je bila vložena vloga, s katero so bile pomanjkljivosti odpravljene; če stranka v tem roku pomanjkljivosti ne odpravi, organ s sklepom zavrže vlogo. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba (drugi odstavek).

7Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik vložil vlogo z dne 3. 7. 2015, ki jo je organ prejel 6. 7. 2015, za posredovanje informacije o vloženi zahtevi za denacionalizacijo. V njej je navedel, da za nepremičnine, ki so vpisane v zemljiško knjigo z naslednjimi podatki, ki jih tudi našteje in med katerimi so tudi: - 659-3020/2-0, - 659-3021/0-0, - 659-3027/2-0, - 659-3022/1-0, vse k.o. ..., prosi za posredovanje informacije o vloženem/ih zahtevku/ih za denacionalizacijo oziroma potrdila, da zahtevek za denacionalizacijo za zgoraj navedene nepremičnine ni bil vložen oziroma je bil pravnomočno zaključen. Organ je tožnika pozval na dopolnitev vloge in sicer: - da za zgoraj navedene nepremičnine konkretizira parcele, za katere predlaga izdajo potrdila, ker v zemljiški knjigi ne obstajajo, - da predloži historične zemljiškoknjižne izpiske in – da predloži potrdilo o identifikaciji parcel. Ker tožnik vloge v danem roku ni dopolnil, je organ njegovo vlogo zavrgel. Po presoji sodišča (in kar ugovarja tudi tožnik) je bilo opisano postopanje organa napačno.

8Po 179. členu ZUP državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil izhajajo potrdila in druge listine (izpiske, certifikate itd) o dejstvih, o katerih vodijo uradno evidenco (prvi odstavek). Za uradno evidenco se šteje evidenca, ki je bila vzpostavljena na podlagi zakona, podzakonskega predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil (drugi odstavek). Potrdila in druge listine o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, morajo biti v skladu s podatki uradne evidence. Taka potrdila oziroma druge listine veljajo za javne listine (tretji odstavek). Potrdilo in druge listine o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, se izdajo stranki na ustno zahtevo praviloma istega dne, ko je stranka potrdilo oziroma drugo listino zahtevala, najpozneje pa v 15 dneh, če ni v predpisu, s katerim je bila vzpostavljena uradna evidenca, drugače določeno (četrti odstavek). Potrdilo je torej listina, s katero se potrjuje obstoj določenega pravno pomembnega dejstva, o katerem eden izmed izdajateljev potrdila, določenih v prvem odstavku 179. člena, vodi uradno evidenco (pozitivno potrdilo) oziroma s katero izdajatelj potrjuje, da določeno pravno pomembno dejstvo ni evidentirano v njegovi uradni evidenci (negativno potrdilo).

9V 180.a členu ZUP je določeno, da če organ zavrne zahtevo za izdajo potrdila oziroma druge listine iz 179. člena, mora v roku 15 dni izdati odločbo, če ni v predpisu, s katerim je bila vzpostavljena uradna evidenca, drugače določeno (prvi odstavek). Če organ ni izdal potrdila, druge listine ali odločbe iz prejšnjih odstavkov, se po preteku rokov šteje, da je zahtevo zavrnil. Zoper to je dovoljena pritožba (tretji odstavek).

10V VIII. poglavju ZDen – 86. člen – pa je določeno, da so dolžni organi prve stopnje voditi evidenco o vloženih zahtevah, o izdanih odločbah in o izvršitvi odločb (prvi odstavek). Vodenje evidenc po tem členu ureja Navodilo o vsebini in načinu vodenja evidenc o vloženih zahtevah, o izdanih odločbah in o izvršitvi odločb v postopku denacionalizacije. Ta predpisuje podatke, ki jih mora evidenca vsebovati, med drugim mora vsebovati tudi podatke o zahtevanem premoženju in o denacionaliziranem premoženju (6. in 7. člen).

11Tožnik je s svojo vlogo nedvomno zahteval izdajo potrdila po citiranem 179. členu ZUP iz evidence, vzpostavljene na podlagi 86. člena ZDen in na tej podlagi izdanega Navodila, ki jo vodi prvostopni organ. Torej bi moral prvostopni organ s tožnikovo vlogo tudi ravnati, kot mu narekujejo določbe ZUP, ki se nanašajo na izdajo potrdila (in ki jih je sodišče citiralo v 8. - 10. točki obrazložitve te sodbe) in ne z njo postopati kot z nepopolno vlogo. Ker pa prvostopni organ tako ni ravnal, je s tem zagrešil absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki je vplivala ali bi lahko vplivala na odločitev, zaradi česar je že iz tega razloga izpodbijani sklep nezakonit in ga je treba odpraviti.

12Glede na povedano je sodišče tožbi tožnika ugodilo, izpodbijani sklep na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in vrnilo zadevo na podlagi tretjega in četrtega odstavka istega člena istemu organu v ponovni postopek, v katerem naj prvostopni organ, sledeč stališčem sodišča, ki se tičejo postopka, o zadevi ponovno odloči tako, da podatke, ki izhajajo iz vloge, primerja s podatki, ki se vodijo v evidenci o vloženih zahtevah, o izdanih odločbah in o izvršitvi odločb, in na tej podlagi izda ustrezno potrdilo oziroma zahtevo za izdajo potrdila zavrne.

13Sodišče pa še v zvezi s tožnikovim ugovorom o nezakonitosti poziva organa v delu, ko ga je organ pozval na konkretizacijo predlaganih parcel, pripominja, da je organ poziv opredelil glede na nepremičnine, navedene v vlogi, ki se nahaja v upravnih spisih in ki jo je organ prejel, saj je kot taka tudi ustrezno označena z dohodno štampiljko. Tožnik pa je k tožbi priložil ''vlogo za posredovanje informacije o vloženi zahtevi za denacionalizacijo'' z istim datumom, vendar pa za druge štiri nepremičnine, kot tiste, navedene v vlogi, prejeti s strani organa, in sicer za: - 659-3022/4-0, - 659-3022/5-0, 659-3022/6-0, - 659-3027/4-0, vse k.o. ... Torej se vsebina vloge, ki se nahaja v upravnih spisih, in vsebina vloge, ki jo je priložil tožnik k tožbi kot dokaz sodišču za svoje trditve, ne ujemata. Ker pa je sodišče izpodbijani sklep prvostopnega organa odpravilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje, ta ugotovitev sodišča ni pravno relevantna za odločitev v zadevi.

14Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (3. člen) ter priglašenih, specificiranih stroških.