VSRS Sodba in sklep II Ips 585/2004

1. Postopek za obnovo postopka se prekine do končanja postopka z revizijo.
2. Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (protestirane menice), ki ga je dne 27.5.1998 pod opr. št. I 98/00713-2 izdalo Okrajno sodišče v Škofji Loki in s katerim je tožencu naloženo, da mora plačati tožnici 3.719.820 SIT s pripadki. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Presoja obeh sodišč je bila, da je toženec kot direktor Družbe A. d.o.o. pri sklenitvi kreditne pogodbe dne 24.6.1996 pod št. 2784/96, v zavarovanje katere je izdal bianco menico, vedel za kreditno pogodbo z dne 28.9.1995 pod št. 2349/95 med tožnico in K. d.o.o. in da zato toženec zmote ali prevare pri sklenitvi pogodbe z dne 24.6.1996 ni dokazal.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga ugoditev reviziji. V razlogih poudarja, da je v pritožbi uveljavljal kršitev 107. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kar je bistveno vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, vendar je pritožbeno sodišče menilo drugače. Toženec je na obravnavi pred sodiščem prve stopnje ugovarjal, da fotokopija telefaksiranega pooblastila za izpolnitev akceptnega naloga z dne 28.9.1995 nima lastnosti listine po 107. členu ZPP, do česar se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo, pritožbeno sodišče pa je uveljavljano procesno kršitev zavrnilo z razlogi, da bi moral toženec zahtevati predložitev izvirnika listine in le v tem primeru bi moralo sodišče pozvati tožnico, da predloži izvirnik. Tako stališče pritožbenega sodišča je po mnenju revizije nepravilno in v nasprotju s 107. členom ZPP. V obravnavani zadevi gre za fotokopijo telefaksiranega pooblastila za izpolnitev akceptnega naloga, glede katerega revizija vztraja, da ne gre za prepis listine v smislu navedene zakonske določbe. To utemeljuje s trditvijo, da je pri fotokopiranju mogoče listino zmontirati iz več listin. Toženec sporne listine ni podpisal, prvič jo je videl na sodišču in zato listina ne izvira od njega kot izdajatelja. Fotokopija telefaksa v nobenem primeru ne more imeti dokazne moči kot listina oziroma prepis listine po 107. členu ZPP, zaradi česar je bistveno kršen ZPP. Prav na dokazni moči te listine stoji sodba in zato je vprašanje, ali jo je mogoče šteti za prepis listine, bistveno vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP).

Po vložitvi revizije je toženec 17.6.2005 vložil še predlog za obnovo postopka, ki ga je prvostopenjsko sodišče poslalo revizijskemu sodišču 30.6.2005. Ker je bila revizija poslana revizijskemu sodišču že 6.10.2004, mora po prvem odstavku 403. člena ZPP revizijsko sodišče odločiti, postopek s katerim izrednim pravnim sredstvom je treba prekiniti do končanja postopka z drugim izrednim pravnim sredstvom. Ker toženec v predlogu za obnovo postopka uveljavlja obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP, je revizijsko sodišče na podlagi četrtega odstavka 402. člena ZPP upoštevalo razloge iz obeh izrednih pravnih sredstev in ocenilo, da je smotrno najprej končati postopek z revizijo. Zato je odločilo kot v izreku pod točko 1 te odločbe.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da se je med pritožbenim postopkom dne 21.6.2002 nad tožnico začel stečajni postopek. Ker so bila do tega datuma opravljena že vsa procesna dejanja pravdnih strank v pritožbenem postopku, je pritožbeno sodišče v skladu s sodno prakso lahko odločilo o pritožbi. Nadalje revizijsko sodišče ugotavlja, da ni procesnih ovir niti za odločanje o toženčevi reviziji. Stečajni upravitelj tožnice je z vlogo z dne 28.8.2003 predložil pooblastilo odvetniku za zastopanje tožnice in s tem na podlagi prvega odstavka 208. člena ZPP prevzel prekinjeni postopek. Ker stečajni postopek po podatkih sodnega registra še ni končan, ni ovir za meritorno obravnavanje toženčeve revizije.

V tem meničnem sporu se je toženec v postopku na prvi stopnji branil predvsem z ugovorom, da je bil pri sklepanju (tretje) kreditne pogodbe z dne 27.10.1996 pod št. ... med tožnico in A. d.o.o., katere direktor je bil, zaveden. Menil je namreč, da bo z njo pokrit dolg iz (prve) kreditne pogodbe kreditojemalca K. d.o.o. z dne 7.3.1995 pod št. 1934/95, kjer je bil dejansko tudi porok. Za drugo kreditno pogodbo z dne 28.9.1995 pod št. 2349/95 med tožnico in K. d.o.o. pa po svojih zatrjevanjih sploh ni vedel in tudi ni bil porok. Vendar toženec s takim ugovorom v postopku na prvi stopnji ni uspel. V pritožbenem postopku je uveljavljal zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede vprašanja njegove zmote in glede listine - pooblastila za izpolnitev akceptnega naloga (priloga A11), ki naj bi bila ob fotokopiranju zmontirana. Relativno procesno kršitev iz 107. člena ZPP je uveljavljal le z domnevno napačnim ravnanjem sodišča, ker naj bi moralo pozvati tožnico na predložitev izvirnika. Zmotno uporabo materialnega prava je uveljavljal z nejasnimi razlogi. Tudi v pritožbenem postopku toženec ni uspel.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da sta sodišči lahko obravnavali toženčev ugovor proti temeljnemu pravnemu poslu, ki je bil podlaga njegove menične zaveze, ker sta pravdni stranki v meničnem razmerju trasant in remitent. Tako stališče se je uveljavilo v sodni praksi na podlagi 16. člena Zakona o menici - ZM in drugega odstavka 256. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (odločbi VS RS III Ips 72/99 in II Ips 284/2001). Vendar toženec z ugovorom o napaki temeljnega pravnega posla ni uspel. S tako materialnopravno presojo se revizijsko sodišče strinja in zato tudi z odločitvijo obeh sodišč, da mora toženec izpolniti svojo menično zavezo.

Zmotna je revizijska trditev, da odločitev obeh sodišč "stoji" na dokazni moči listine, ki ji revizija ne priznava lastnosti prepisa listine v smislu 107. člena ZPP. Gre za fotokopijo faksiranega pooblastila za izpolnitev akceptnega naloga, s katerim je A. d.o.o. zavaroval tožničino terjatev proti K. d.o.o. iz druge kreditne pogodbe, torej iz tiste, za katero toženec trdi, da za njen obstoj ni vedel in da je bil zato kot direktor A. d.o.o. v zmoti pri sklepanju tretje kreditne pogodbe. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena obeh sodišč o neobstoju elementov za zmoto pri sklepanju tretje kreditne pogodbe utemeljena z oceno številnih dokazov, sporna listina pa je le eden od njih. Dokazna ocena sodišč se opira med drugim tudi na oceno izpovedi priče D. M., ki mu je sodišče prve stopnje verjelo, in oceno izpovedi toženca, ki mu sodišče ni verjelo. Poudarilo je tudi, da je A. d.o.o. prav iz druge sklenjene kreditne pogodbe prejel plačilo enega od računov, ki mu jih je bil dolžan K. d.o.o., da je A. d.o.o. plačal tožnici 1.000.000 SIT za zamudne obresti iz te druge kreditne pogodbe in da je uporaba faksa običajna v poslovnem prometu. Zato je napačna revizijska ocena, da je sporna listina nosilni dokaz v tem postopku. Revizijsko sodišče ugotavlja, da morebitni izostanek te listine v dokazni oceni ne bi pripeljal do drugačne odločitve, saj so ostali izvedeni dokazi zadostovali za presojo o neobstoju zmote. Ali z drugimi besedami: sporna listina ni dokaz, ki bi lahko v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP v konkretni zadevi vplival na pravilnost in zakonitost prvostopenjske sodbe.

Ne glede na pravkar povedano pa revizijsko sodišče tudi poudarja, da je toženec v pritožbi relativno procesno kršitev v zvezi s fotokopijo faksiranega pooblastila za izpolnitev akceptnega naloga v zvezi z drugo kreditno pogodbo uveljavljal le s trditvijo o napačnem ravnanju prvostopenjskega sodišča, ker ni pozvalo tožnice na predložitev originalne listine. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pravilen odgovor pritožbenega sodišča o neobstoju uveljavljane procesne kršitve iz tretjega odstavka 107. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Možnost ponarejanja listine pri njenem fotokopiranju je toženec v pritožbenem postopku uveljavljal le v okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko poudarjanje te možnosti, tokrat v okviru zatrjevanje procesne kršitve, pomeni nedovoljen revizijski razlog, ker relativna procesna kršitev pred sodiščem prve stopnje, ki ni bila uveljavljana v pritožbenem postopku, ni dovoljen revizijski razlog (iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP).

Končno revizijsko sodišče na nakazano revizijsko domnevo o nenavadnosti poslovanja v zvezi s to listino preko faksa (ta domneva izhaja iz revizijske opombe v oklepaju in postavljenega vprašanja) opozarja, da so okoliščine, v katerih je prišlo do nastanka listine, dejanske narave. Zato jih je tudi toženec v pritožbi pravilno (a neuspešno) uveljavljal v okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Razloge prvostopenjskega sodišča, da je uporaba telefaksa v poslovnem prometu običajna, je posredno potrdil tudi toženec, saj se sam v zvezi s prvo kreditno pogodbo predložil fotokopijo faksiranega pooblastila za izpolnitev akceptnega naloga z dne 7.3.1995 (B12).

Ker uveljavljani revizijski razlog ni utemeljen, izpodbijana odločitev pa je materialnopravno pravilna, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno toženčevo revizijo.