256. člen ZOR

Ugotovitev, da je bila menica dana za zavarovanje terjatve po pogodbi o sodelovanju ter da je Aneks št. 2 sestavni del te pogodbe, utemeljujeta odločitev nižjih sodišč, da se bianco menica nanaša tudi na terjatev, ki je bila v aneksu ugotovljena in konvertirana.

Ker je (trasirana) menica enostranski in abstrakten pravni posel in ker je menični dolg lahko le tisto, kar je inkorporirano (in zapisano) v menici, toženec (trasant), kot mu je z dodatnimi razlogi pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, zoper tožnico (remitenta) ne more uveljavljati ugovorov iz temeljnega pravnega posla (ugovorov o ustnem dogovoru in plačilu meničnega dolga s protidobavami). Revizijsko sodišče k tem razlogom še dodaja, da toženec ni dolžnik iz temeljnega razmerja (tožnica je upnica iz temeljnega razmerja) in da ne gre za objektivni ugovor plačila menice (ugovor, da je menični dolžnik plačal menični dolg), saj je menični dolg lahko le v denarju, zapisan na menici in inkorporiran v njej, zato ugovor o plačilu z menico zavarovanega dolga s protidobavami ni ugovor o plačilu meničnega dolga.

Obravnavane so obveznosti podpisnika bianco menice.

Ugovori iz temeljnega pravnega posla so dopustni, ker menično razmerje izhaja iz temeljnega pravnega posla med izdajateljem - trasantom (ki je v tem primeru istočasno akceptant) in remitentom (tožečo stranko) pri čemer je uporabiti določilo II. odst. čl. 16 Zakona o menici (ZM) v zvezi z II. odst. 256. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ker pa je avalist (porok) odgovoren prav tako kakor tisti, za katerega je porok (čl. 31 Zakona o menici) ima zoper meničnega upnika vse ugovore, torej tudi ugovore iz temeljnega razmerja, kot jih ima oseba za katero jamči.

Možnost ponarejanja listine pri njenem fotokopiranju je toženec v pritožbenem postopku uveljavljal le v okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko poudarjanje te možnosti, tokrat v okviru zatrjevanja procesne kršitve, pomeni nedovoljen revizijski razlog, ker relativna procesna kršitev pred sodiščem prve stopnje, ki ni bila uveljavljana v pritožbenem postopku, ni dovoljen revizijski razlog. Sodišči sta lahko obravnavali toženčev ugovor proti temeljnemu pravnemu poslu, ki je bil podlaga njegove menične zaveze, ker sta pravdni stranki v meničnem razmerju trasant in remitent.

Zavarovalnica je bila pooblaščena za izpolnitev bianko menice in ima toženka zoper njo ugovor, da je bila menica izpolnjena in iz nje izhajajoča menična terjatev uveljavljana v nasprotju s pooblastilom, danim ob izročitvi menice oz. na način, ki ni v skladu z vsebino sklenjene pogodbe.

Dokler sta menični upnik in dolžnik tudi stranki iz temeljnega razmerja, lahko menični dolžnik zoper meničnega upnika uveljavlja vse ugovore iz razmerja, ki je podlaga za izdajo menice. Načelo abstraktnosti menične zaveze v tem razmerju ne velja.

Za poplačilo denarne terjatve je upnik predlagal več sredstev izvršbe, torej več sodnih dejanj, s katerimi je mogoče doseči namen izvršbe. Ker je krajevna pristojnost sodišča odvisna od predmeta izvršbe in od predlaganih izvršilnih sredstev, je v 35. členu ZIZ določeno, da je za odločitev o izvršilnem predlogu krajevno pristojno tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje po prvo navedenem sredstvu izvršbe. V konkretnem primeru je pristojno tisto sodišče, ki je pristojno za rubež nematerializiranih vrednostnih papirjev. Izvršba na nematerializirane vrednostne papirje spada med sredstva izvršbe, ki so navedena v 30. členu ZIZ, toda ta zakon je posebej ne ureja. Splošni pojem vrednostnih papirjev je določen v ZOR, pojem, način izdaje in prenosa nematerializiranih vrednostnih papirjih pa ureja ZNVP, ki v 3. členu opredeli centralni register vrednostnih papirjev, v členih od 60 do 64 pa ureja pridobitev in prenos pravic na podlagi sodne odločbe. Toda ZVNP ne vsebuje nobene določbe o krajevni pristojnosti sodišča in ker je ne vsebuje niti ZIZ, je treba uporabiti splošno določbo o krajevni pristojnosti za izvršbo na denarno terjatev dolžnika, ki je določena v 100.

Sodišči sta bili dolžni presoditi toženčev ugovor, da je njegova poroštvena izjava neveljavna oziroma celo nična. Ta ugovor je toženec utemeljeval s tem, da je bil zaveden glede vrednosti stroja, a tega ugovora ni dokazno podprl z ničemer.

Ob združitvi pravnih oseb mora novi subjekt prevzeti vse obveznosti prejšnjih subjektov, saj pri tem ne more trpeti pravna varnost upnikov. Zato je veljavno sklenjena in realizirana kreditna pogodba za tožečo stranko ob združitvi predstavljala eno od obveznosti, ki jih je prevzela z združitveno pogodbo.

Vsebina pooblastila je pomembna v dveh pogledih. Prvič, v meničnopravnem: brez pooblastila za izpolnitev manjkajočih bistevnih sestavin sporne menice (1. čl. Zakona o menici in nasl.) bi bilo namreč treba šteti, da je bila toženi stranki izročena nepopolna menica, ki bi jo ta lahko izpolnila le po poprejšnjem dovoljenju (pooblastilu) tožeče stranke. In drugič, ker gre za razmerje med izdajateljem menice in remitentom, je pomembno tudi, za zavarovanje plačila katere obveznosti je bilo pooblastilo za izpolnitev menice dano. Obveznost iz menice med njima ni abstraktna (prim. 2. odst. 256. čl. ZOR). Zato izdajatelj lahko proti zahtevku iz menice uveljavlja ugovor prenehanja terjatve iz osnovnega razmerja in na tej podlagi zahteva tudi vračilo menice.

Zoper zahtevek imetnika vrednostnega papirja je dovoljen ugovor pobota.

Če je dolžniku - toženi stranki - naloženo plačilo zneska, navedenega v menici, ki jo je izdal v zavarovanje svoje obveznosti po kreditni pogodbi, ne more šele v pritožbi uspešno uveljavljati razloga, da je del zneska, navedenega v menici, že poravnal.

Ugovore iz temeljnega razmerja (kavzalne ugovore) mora menični zavezanec podati kot dejansko podlago predloga za izdajo začasne odredbe, s katero želi preprečiti realizacijo bianco menice imetniku tega vrednostnega papirja. Sodišče ne pazi po uradni dolžnosti na dospelost sporne menice v smislu dogovora o roku njene zapadlosti, sklenjenega med izdajateljem in imetnikom tega vrednostnega papirja, ker v tem pogledu ne gre za označbo zapadlosti na menici po 32. členu Zakona o menici. S sklepom izrečena omejitev realizacije sporne bianco menice nad zneskom, za katerega je bilo dano pooblastilo, je odločitev v okviru upničinega zahtevka.

Res je sicer, da se je postopek začel z izdajo sklepa o izvršbi na podlagi menice kot verodostojne listine iz 21. člena ZIP. Toda glede na ugovor tožene stranke (kot dolžnika) proti temu sklepu in spodbijanje utemeljenosti zahtevka, se je v teku pravdnega postopka razpravljalo o temeljnem pravnem poslu, se pravi o obravnavanem protokolu kot kreditni pogodbi. To je namreč dopustno ob smiselni uporabi določila 16. člena Zakona o menici in po 2. odstavku 256. člena ZOR, ker sta pravdni stranki v meničnem razmerju trasant in remitent.

Ker je pravica do glasovanja pri prednostnih delnicah lahko izključena (302. čl. ZGD), mora takšna izključitev izhajati iz teksta statuta, ki opredeljuje razred prednostnih delnic brez glasovalne pravice.