VSC sklep Cp 360/2016

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim sta tožnika zahtevala, da toženca odstranita kovinski objekt in ograjo, postavljeno prečno preko služnostne dovozne ceste, toženec pa še ograjo, postavljeno na južnem delu služnostne dovozne ceste. Tožencema je v bodoče prepovedalo dejanja, s katerimi bi tožnika ali njune pravne naslednike kot lastnike nepremičnine parc. št. *59/4 k.o. … ovirala ali onemogočala pri izvrševanju in uporabi služnostne dovozne ceste, ki teče parc. št. 784/0 in *59/1, obe k.o. …. Tožencema je še naložilo, da tožnikoma povrneta pravdne stroške.

Sodbo s pravočasno pritožbo izpodbijata toženca. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), Predlagata spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter dodelitvijo zadeve v sojenje drugemu sodniku. Priglašata pritožbene stroške. Bistvene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Tožnika se v odgovoru na pritožbo zavzemata za njeno zavrnitev in priglašata stroške.

Pritožba je utemeljena.

Toženca utemeljeno trdita, da je sodišče spor presojalo na podlagi nezatrjevanih dejstev o priposestvovanju služnosti. Tožnika sta namreč v tožbi zatrjevala le, da je bil obstoj služnostne pravice hoje in voženj s kmečkimi vozili ter osebnimi vozili v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine priznan v pravnomočno končani zadevi P 37/2001. S tem, ko je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo, kje poteka služnostna pot, koliko časa sta jo tožnika s pravnimi predniki uporabljala ter kako sta jo izvrševala, je prekoračilo trditveno podlago (7. in 212. člen ZPP). Gre za uveljavljano kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožencema ni bila dana možnost obravnavanja vprašanj, o katerih je sodišče prve stopnje odločilo mimo trditvenega gradiva. Pritožbi je bilo tako potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj pritožbeno sodišče kršitve glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (354. člen ZPP).

Pritožba se neutemeljeno zavzema za odreditev, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom (356. člen ZPP), ker je toženca ustavljala, jima ni pustila (ustrezno) izpraševati prič in sta bila toženca tako v primerjavi s pooblaščenko tožnikov, ki je lahko spraševala tudi popolnoma nerelevantne stvari, obravnavana neenakopravno. Razlogi, ki jih v pritožbi navajata toženca, namreč niso takšne narave, da bi lahko zasejali upravičen dvom v to, da bo prvostopna sodnica v ponovljenem odločanju odločila objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem strokovnih kriterijev ter napotkov pritožbenega sodišča, danih v tem sklepu. Po 298. členu ZPP sodnik namreč vodi glavno obravnavo, izprašuje stranke, daje besedo strankam in njihovim pooblaščencem ter skrbi za to, da se sporni predmet vsestransko razišče. Po 303. členu ZPP je njegova dolžnost tudi, da skrbi za red v sodni dvorani in dostojanstvo sodišča. Iz zapisnikov z glavnih obravnav izhaja, da je sodišče prve stopnje ta določila izvajalo in je na glavni obravnavi dne 29. 6. 2015 moralo opozoriti o odstranitvi iz razpravne dvorane in denarnem kaznovanju tako prvo toženko, ki je med zaslišanjem drugega toženca z govorjenjem motila delo sodišča, nato pa še drugega toženca, ki je skakal v besedo tako sodnici kot drugim strankam. Ravnanje sodišča do tožencev, ki sta se neprimerno vedla, ni kršitev postopka, marveč je zakonito, saj je predvideno v 304. členu ZPP. To, da je sodnica že zavzela določeno stališče glede obravnavane zadeve, pa je nujna posledica tega, da je sprejela odločitev. Pravno stališče, ki ga je sodnik zavzel pri opravljanju sodniške funkcije v dosedanjem teku postopka, pa samo po sebi ne more predstavljati tehtnega razloga za dvom v njegovo nepristranskost.

Zaradi ugotovljene procesne kršitve, ki že sama po sebi pomeni razlog za razveljavitev, pritožbeno sodišče utemeljenosti ostalih pritožbenih očitkov ni presojalo.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje sprva presoditi, ali je tožba (ne)sklepčna. Če bo ugotovilo, da tožba ni sklepčna, bo moralo zato, ker toženca nesklepčnosti tožbe nista ugovarjala, opraviti materialno procesno vodstvo in tako tožnikoma dati možnost, da to pomanjkljivost odpravita (285. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.