VSC sodba Cpg 136/2016

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 452/2015 z dne 22. 2. 2016 izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 40708/2015 z dne 9. 4. 2015 se v celoti vzdrži v veljavi tako, da je tožena stranka D. d.o.o. dolžna plačati tožeči stranki F. s.r.o. znesek 10.616,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2012 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2015 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki tudi njene nadaljnje pravdne stroške v skupnem znesku 1.409,88 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, vse pod izvršbo.”

2Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke s stroškovno posledico, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

4Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi ugotovilo naslednje dejansko stanje in sprejelo naslednje materialno pravne zaključke: (-) da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bil izdan račun št. 0007/12 z dne 30. 3. 2012 s strani družbe S. d.o.o. za znesek 20.040,00 EUR in da je račun bil izdan za blago, to je za jeklena vlakna in da je na osnovi tega računa in izdobave tega blaga toženi stranki bila istega dne 30. 3. 2012 predlagana tudi kompenzacija za znesek 9.423,53 EUR, ki je bila s strani tožene stranke potrjena dne 6. 4. 2012; (-) da se vtožuje razliko do zneska 20.040,00 EUR, v višini 10.616,47 EUR ; (-) da je ugovor aktivne legitimacije neutemeljen, saj je tožeča stranka s prevodom pogodbe, ki jo je vložila v ta spis (list. št. A 10) izkazala, da je med S. d.o.o. in tožečo stranko bila izvršena cesija, s katero je S. d.o.o. na tožečo stranko prenesel še preostali neplačani znesek iz računa št. 0007/12 v višini 10.616,47 EUR, zato je tožeča stranka bila upravičena terjati od tožene stranke navedeni znesek; (-) da tožeča stranka res ni izkazala s priporočeno pošto, da je obvestila toženo stranko o odstopu terjatve, kot izhaja iz njenega predloženega obvestila z dne 24. 4. 2012, vendar pa zaradi tega cesija ni neveljavna, kar je priznavala tudi tožena stranka; (-) da ni utemeljen ugovor zastaranja, kot ga je podala tožena stranka, saj je vtoževani račun bil izdan 30. 3. 2012, zapadlost računa je bila 30. 4. 2012, predlog za izvršbo pa je vložen 8.4.2015, torej še pravočasno pred potekom zastaralnega roka treh let, ki velja za zastaranje gospodarskih pogodb; (-) da se ugovor tožene stranke, da naj bi navedena jeklena vlakna podjetje S d.o.o. skladiščilo pri toženi stranki, kljub izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke in priče R. D. ni izkazal za utemeljen glede na to, da je tožena stranka račun poknjižila v svoji evidenci, kar je tožena stranka priznavala, saj je priča A. Ž., odgovorna za finančne posle pri toženi stranki, to sama potrdila in še povedala, da je bila opravljena kompenzacija s S d.o.o. za znesek 9.423,53 EUR v imenu in za račun tožene stranke in da je tožena stranka sama prodajala vlakna v svojem imenu in za svoj račun; (-) da terjatve po višini tožena stranka ni prerekala.

7Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja in materialno pravnih zaključkov je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vtoževano terjatev plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen Obligacijskega zakonika-OZ).

8Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

9Izpodbijana sodba ima po mnenju pritožbenega sodišča razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje zadosti jasno in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana in je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo.

10Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je bila v postopku storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko je sodišče prve stopnje tožečo stranko šele na glavni obravnavi dne 11. 1. 2016 pozvalo na dostavo prevoda listine v tujem jeziku in je prekoračilo pooblastila, ki jih ima po ZPP v smislu materialno procesnega vodstva ter hkrati odločilo mimo določb 286. člena ZPP, ki določa tako imenovano eventualno maksimo. Tožeča stranka je k dopolnitvi tožbe z dne 17. 8. 2015 priložila listino v tujem (angleškem) jeziku, na kar je tožena stranka opozorila že v svoji prvi pripravljalni vlogi pod točko 5. z dne 11. 9. 2015 in pozvala toženo stranko ter sodišče, da je vloga in listina nerazumljiva in da se je kot takšne ne da obravnavati. Kljub pozivu tožene stranke za dostavo uradnega prevoda listine v tujem jeziku (Agreement on assignment of credit) tožeča stranka uradnega prevoda listine ni dostavila niti na prvem naroku dne 9. 11. 2015, niti na naslednji obravnavi dne 11. 1. 2016. Sodišče prve stopnje je tako šele na drugi obravnavi dne 11. 1. 2016 tožečo stranko pozvalo na uradni prevod listine v tujem jeziku, čeprav bi ga tožeča stranka glede na to, da je bila zastopana po pooblaščeni odvetniški družbi in glede na določila 286. člena ZPP morala dostaviti že na prvem naroku. Po mnenju tožene stranke je bila tožeča stranka s predložitvijo uradnega prevoda šele z vlogo z dne 26. 1. 2016 prekludirana in sodišče tega dokaza ne bi smelo upoštevati. Sodišče prve stopnje bi sklep, s katerim bi tožečo stranko pozvalo na dopolnitev vloge oziroma prevod listine v angleškem jeziku v smislu 108. člena ZPP lahko izdalo pred izvedeno glavno obravnavo oziroma najkasneje na prvem naroku, ne pa šele na drugi obravnavi, ko novih dejstev in novih dokazov tožeča stranka glede na določilo 286. člena ZPP ni mogla več navajati in predlagati. Pri tem tožena stranka izpostavlja, da tožeča stranka niti ni trdila, še manj pa izkazala, zakaj prevoda listine v tujem jeziku brez svoje krivde ni mogla dostaviti že na prvem naroku. Tožena stranka trdi, da je merilo za določanje “krivde” stranke v smislu 4. odstavka 286. člena ZPP ustrezna procesna skrbnost, ki je sicer abstraktni pravni standard in je njegova konkretna vsebina odvisna od vseh konkretnih okoliščin posameznega primera. Tako je iz konkretnega primera mogoče nedvomno zaključiti, da je tožeča stranka opustila dolžno procesno skrbnost po predložitvi uradnega prevoda listine v angleškem jeziku najkasneje na prvem naroku, zato je v konkretnem primeru prekluzija nedvomno podana. Dejstvo namreč je, da listine v tujem jeziku, ki ji ni priložen prevod v slovenskem jeziku, ni mogoče upoštevati in dokazno oceniti. Sodišče prve stopnje tako ne bi smelo upoštevati listine, ki jo je tožeča stranka vložila v spis v angleškem jeziku ter jo po tem naknadno v spis vložila tudi v overjenem prevodu in ima naslov Pogodba o asignaciji, saj je bila tožeča stranka s tem dokazom prekludirana.

11Pritožbeni očitek glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka je neutemeljen, saj pritožba ne loči med predložitvijo dokaza in zahtevo po drugem odstavku 226. člena ZPP, da mora listini, sestavljeni v tujem jeziku, biti priložen tudi overjen prevod.

12Tožbi je dokazna listina - pogodba v tujem jeziku bila priložena, kar tudi ni pritožbeno sporno, tako da pritožba zmotno meni, da je tožba bila zgolj zaradi tega, ker je listina v tujem jeziku, nepopolna, in da bi sodišče prve stopnje moralo tožečo stranko takoj pozvati k predložitvi prevoda te dokazne listine skladno s 108. členom ZPP.

13Vsebino tožbe ureja 180. člen ZPP in tožba mora obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katere tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga.

14Dokazi pa so navedeni v osemnajstem poglavju ZPP v določbah od 212. člena 263. člena in iz teh določb izhaja, da dokaz ne šteje zgolj dokazna listina, zato pa je temu ustrezno določbo 180. člena ZPP glede dokazov razlagati tako, da jih mora tožnik v tožbi predlagati, ne pa nujno že predložiti (tako izhaja tudi iz določbe 7. člena in 212. člena ZPP) in tudi po določbi 286. člena ZPP, na katero se sklicuje pritožba, mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Zadošča torej, da se dokazi navedejo, ne pa že nujno predložijo, pa se z ničemer ne krši določba prvega odstavka 286. člena ZPP.

15V konkretni zadevi pa sploh ne gre za to, da tožeča stranka ne bi že predložila dokazne listine in če je ta bila v tujem jeziku, jo je bilo dolžno sodišče pozvati, da jo mora predložiti še v prevodu, takšen poziv pa ni zamejen zgolj na prvi narok, ampak ga sme sodišče nasloviti na stranko kadarkoli med postopkom, pri čemer mora zagotoviti nasprotni stranki, da se o njej lahko izjasni, tako da je ne prikrajša v pravici do izjasnitve v postopku (to je vsebina sklepa VS RS VIII Ips 217/2012 z dne 13. 5. 2012, na katerega se sklicuje pritožba). Pri dokaznih listinah v tujem jeziku, ki so predložene pravočasno, ni mogoče govoriti o prekluziji dokazov, pač pa stranka, ki ne predloži prevoda listine tvega, da njen dokaz sodišče ne bo upoštevalo in da dejstva, ki jih je s takšno listino dokazovala, pa so bila sporna, ne bodo dokazana, če je to edini dokaz.

16Pritožba ne trdi, da prevoda dokazne listine ne bi prejela in ne trdi, da se glede nje ne bi mogla izjasniti, prav tako pa ne pove, kako je predložitev prevoda pred zadnjim narokom vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, s tem pa je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka še dodatno neutemeljen, saj mora stranka, ki takšen pritožbeni očitek uveljavlja, utemeljiti, zakaj je kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.(1)

17Prav tako so neupoštevne pritožbene navedbe, da predložena pogodba ni cesijska pogodba, ker da bi se moral prevod glasiti, da gre za asignacijo, saj so takšne pritožbene navedbe prepozne, ker je tožena stranka prevod pogodbe prejela že 1. 2. 2016 (povratnica v spisu k listni številki 60 spisa), zadnji narok pa je bil 22. 2. 2016 in če se ji je porajal dvom v prevod, potem bi do naroka ali na naroku morala predložiti pravilen prevod, pa tega ni naredila, zgolj pavšalno je navedla, da pogodba o odstopu kredita sploh že po naslovu ne predstavlja cesijske pogodbe (zapisnik z naroka 22. 2. 2016-listna številka 61 do 62 spisa), tako da so pritožbene navedbe, da gre pri navedeni pogodbi za asignacijo in o tem, kaj vse je potrebno za veljavnost asignacije, pritožbene novote in jih pritožbeno sodišče kot take ne sme upoštevati (337. člen ZPP).

18Neutemeljene so vse pritožbene navedbe, ki temeljijo na pritožbenih novotah, da gre pri pogodbi za asignacijo in ne za cesijsko pogodbo in da zato tožeča stranka sploh ni izkazala, da je aktivno legitimirana, saj je sodišče prve stopnje ob prevodu dokazne listine, kot ga je imelo v spisu, pravilno štelo, da je tožeča stranka kot cesionar (tretji po 417. členu OZ) pridobila aktivno legitimacijo za vtoževano terjatev na podlagi cesijske pogodbe(2), s katero je prvotni upnik (cedent S. d.o.o.), prenesel nanjo sedaj vtoževano terjatev.

19Pritožba neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava, ker bi sodišče prve stopnje moralo po mnenju pritožbe upoštevati, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana, ker tožene stranke ni obvestila o cesiji, saj je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da izostanek obvestila ne vpliva na aktivno legitimacijo novega upnika(3), razen če bi tožena stranka trdila in dokazala, da je vtoževana terjatev prenehala že pred prenosom terjatve in da ta ne obstoji več.

20Pritožba sicer meni, da gre v obravnavani zadevi tudi za takšno dejansko stanje in da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da ji je blago, katerega plačilo se vtožuje bilo dano zgolj na skladiščenje, saj pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov prepričljivo pojasnilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je blago imela zgolj na skladišču in da je obstajal dogovor med prvotnim upnikom in njo, da se blago vrne, če ga tožena stranka ne bo uspela prodati in poplačati svoje terjatev do prvotnega upnika in drugih dolžnikov. Pritožbene navedbe, ki ponavljajo trditve tožene stranke, kaj je bilo dogovorjeno, pa ne morejo izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje, iz katere izhaja, da je tožena stranka blago prevzela kor kupec po prodajni pogodbi in tako tudi zavedla vtoževani račun.

21Pritožba pa tudi ni utemeljena, kolikor trdi, da je sporna višina terjatve, ker je tožeča stranka ni izkazala z naročilnico, dobavnico oziroma s ponudbo, iz katere bi izhajal dogovor o količini in ceni dobavljene jeklene konstrukcije, saj so to pritožbene novote, ker takšnih trditev tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala, pač pa je zgolj pavšalno trdila, da ugovarja terjatvi po višini (ugovor zoper sklep o izvršbi) in nato na naroku 11. 1. 2016, da ni bila s S. d.o.o. dogovorjena niti količina niti cena, ker se je vseskozi imelo v mislih kompenzacijo, kar pa so drugačne trditve, kot jih sedaj postavlja v pritožbi in gre pri slednjih za pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. člen ZPP).

22Pritožba izreka o stroških pravdnega postopka ni konkretno izpodbijala, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

23Tako je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

24Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi vse svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

_____

Op. št. (1): Primerjaj sodba in sklep VS RS II Ips 160/2014 z dne 26. 2. 2016.

Op. št. (2): Določba člena 417 OZ se glasi: “(1) Upnik lahko s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, izvzemši tiste terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega. (2) Če sta se dolžnik in upnik dogovorila, da upnik ne bo smel prenesti terjatve na drugega, prenos nima pravnega učinka. (3) Če je bila ob prenosu predložena listina, ki izkazuje obstoj terjatve, iz katere pa ne izhaja prepoved prenosa, prenos učinkuje, če prevzemnik za prepoved prenosa ni vedel in ni bil dolžan vedeti. (4) Če sta se dolžnik in upnik iz gospodarske pogodbe dogovorila, da upnik ne bo smel prenesti denarne terjatve na drugega, prenos kljub temu učinkuje. V tem primeru je dolžnik prost svoje obveznosti tudi, če jo izpolni odstopniku terjatve.”

Op. št. (3): 419. člen OZ se glasi: “(1) Za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar ga mora odstopnik obvestiti o odstopu. (2) Izpolnitev odstopniku pred obvestilom o odstopu je veljavna in je z njo dolžnik prost obveznosti, vendar samo, če ni vedel za odstop; sicer obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemniku.”