VSL sodba I Cp 1561/2016

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tč. I izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, po katerem je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 54.692,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, v tč. II pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.269,20 EUR v roku 15-tih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.461,07 EUR v roku 15-tih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki denarno odškodnino v znesku 54.692,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje in ji povrniti pravdne stroške v znesku 3.170,16 EUR.

2Tožena stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko dopustne pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je zaključek, da je tožena stranka zahtevo za odkup stanovanja zavrnila, neutemeljen. Iz navedb tožeče stranke in iz listin, ki jih je vložila v spis, ni razvidno, da naj bi bila zahteva po 117. členu Stanovanjskega zakona (SZ) kdajkoli posredovana toženi stranki, saj je naslovnik zahteve z dne 5.11.1991 M. kadrovska služba. Zavezanec za odkup ni mogel priti v zamudo z izpolnitvijo, dokler ni dobil popolne zahteve za odkup. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bila zahteva po odkupu v celoti upravičena. Ključno vprašanje namreč je, ali je tožeča stranka izpolnjevala pogoje za sklenitev prodajne pogodbe. Iz dopisa, ki ga je predložila tožeča stranka izhaja, da je bila njegova zahteva zavrnjena, ker je njegov oče gradil stanovanjsko hišo. Sodišče bi moralo ugotoviti, da tožeča stranka ni podala utemeljene zahteve za odkup stanovanja. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da je bil tožnik vseskozi obveščen o teku denacionalizacijskega postopka. Ob njegovem zaključku je imel možnost odkupa stanovanja od denacionalizacijskega upravičenca. Če bi to pravno možnost izkoristil, škoda ne bi nastala. Sodišče se do omenjenih dejstev ni opredelilo. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati dejstvo, da je bil še pred potekom 30-dnevnega roka za odločitev o zahtevku za odkup, sprejet in objavljen Zakon o denacionalizaciji (ZDen), ki je v 88. členu prepovedal promet z nepremičninami, ki so predmet denacionalizacije. Glede na navedeno bi sklenitev prodajne pogodbe predstavljalo škodljivo oziroma fravdulozno ravnanje oziroma oškodovanje denacionalizacijskih upravičencev. Opustitev ravnanj na podlagi katerih bi bil tožnik upravičen do odkupa stanovanja po končanem denacionalizacijskem postopku, predstavlja razlog za pretrganje vzročne zveze. Navaja še, da sklenitev kupoprodajne pogodbe sama po sebi predstavlja zgolj zavezovalni pravni posel in prvo fazo postopka prenosa lastninske pravice. Do trenutka uveljavitve ZDen pogodbeni stranki ne bi mogli pripraviti vsega potrebnega za prenos lastninske pravice. Napačen je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča glede zastaranje tožnikovega tožbenega zahtevka. Tožnik bi lahko vložil odškodninski zahtevek kvečjemu v roku petih let od trenutka seznanitev z dejstvom uveljavitve ZDen. Sodišče je napačno svojo oceno škode oprlo na pisno posredovano cenitev. Tožnik tudi ni z ničemer izkazal dejstva, da bi lahko stanovanje ob nakupu plačal v enkratnem znesku. Iz razlogov sodbe ni jasen zaključek, da naj bi bila cena, ki bi jo bil dolžan plačati, le 4.277,89 EUR.

3Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožnik temelji svoj odškodninski zahtevek na toženkini kršitvi kontrahirne dolžnosti, ki naj bi izhajala iz 117. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91). Po navedenem določilu so bili lastniki stanovanj iz 111., 112., 113., in 114. člena SZ dolžni prodati na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki jo to pravico na dan uveljavitve zakona imel, z njegovo pisno privolitvijo pa tudi njegovemu ožjemu družinskemu članu, bremen prosto stanovanje, na katerem je imel stanovanjsko pravico. Pritrditi je treba tožniku, da navedeno zakonsko določilo določa obveznost sklenitve pogodbe, saj izrecno in jasno določa zavezanca (osebo), ki je dolžna skleniti pogodbo, in upravičenca, osebo, ki je upravičena zahtevati sklenitev pogodbe ter vsebino (vrsto) pogodbe v zvezi s katero obstaja kontrahirna dolžnost (162. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Obveznost skleniti takšno pogodbo v razmerju med zavezancem in posameznim upravičencem (zainteresirano osebo) nastane (in dospe) takrat, ko upravičenec zahteva sklenitev takšne pogodbe (prim. prvi odstavek 17. člena OZ).(1) Če zavezanec ne izpolni obveznosti sklenitve pogodbe, torej če ne izjavi volje, ki je potrebna za njeno sklenitev, ima upravičenec možnost, da bodisi vztraja pri sklenitvi pogodbe bodisi zahteva povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi neizpolnitve obveznosti skleniti pogodbo.

6V obravnavanem primeru je tožnik zatrjeval, da je kot upravičenec 5.11.1991 vložil pri zavezancu (toženki) zahtevo za sklenitev pogodbe, ki jo je bila ta dolžna skleniti v roku 30-tih dni (peti odstavek 117. člena SZ). Toženka te svoje obveznosti ni izpolnila, zato zahteva od nje povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi neizpolnitve obveznosti skleniti pogodbo. Toženka se je upirala tožbenemu zahtevku tudi s trditvijo, da njena obveznost skleniti pogodbo ni nastala. Stanovanje, v zvezi s katerim naj bi obstajala njena kontrahirna dolžnost, je bilo namreč predmet denacionalizacije. Prvi odstavek 88. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91 ZDen) pa je v prvem in drugem odstavku 88. člena določal, da z dnem uveljavitve ZDen ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah zakona obstaja dolžnost vrnitve in da so pravni posli, ki so v nasprotju z navedenim določilom, nični. Tožnik je v tožbenih navedbah navajal, da je prepoved razpolaganja s stanovanjem, predpisana z navedenimi določbami ZDen, ki so toženki pod grožnjo ničnosti pravnega posla res onemogočili njegovo prodajo, nastopila šele z uveljavitvijo ZDen oziroma 7.12.1991, to pa je potem, ko je bila toženka že v dolžniški zamudi(2) z izpolnitvijo obravnavane zakonske obveznosti skleniti pogodbo s tožnikom kot upravičenim kupcem. Sodišče prve stopnje je nepravilno sledilo takšnemu tožnikovemu stališču.

7V času tožnikove zahteve za sklenitev pogodbe ZDen res še ni veljal, veljal pa je Zakon o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini (Ur. l. RS-stari, št. 26/90 in 2/91, ZZPS), ki je zaradi zavarovanja pravic prejšnjih lastnikov z drugim odstavkom 1. člena prepovedal promet z nepremičninami, s katerimi razpolagajo družbenopolitične skupnosti. Sodna praksa je kasneje sprejela razlago, da je glede na celotno besedilo zakona edina sprejemljiva razlaga ta, da je bilo razpolaganje prepovedano vsem družbenopravnim osebam, torej tudi toženki.(3) Navedena prepoved razpolaganja z nepremičninami je bila določena za vse tiste nepremičnine, ki so prešle v državno oziroma družbeno last na podlagi predpisov, ki so taksativno navedeni v 3. točki 2. člena ZZPS. Iz denacionalizacijskih odločb, ki jih je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo oziroma prebralo,(4) izhaja, da je bila nepremičnina, v kateri je predmetno stanovanje, prešla v družbeno lastnino na podlagi Zakona o pobijanju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže oziroma predpisa, ki je naveden v 3. točki 2. člena ZZPS. Prepoved prometa z obravnavanim stanovanjem je torej obstajala že na podlagi ZZKS, katerega namen je bil prav v zavarovanju pravic prejšnjih lastnikov nepremičnin do sprejetja denacionalizacijskih predpisov, kar jasno izhaja tudi iz prvega odstavka Zakona o spremembi zakona o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 2/91), ki je prepoved prometa podaljšal do uveljavitve ZDen. Omenjeni 88. člen ZDen je torej dejansko le podaljšal veljavnost prepovedi prometa z nepremičninami, ki je bila sprejeta že z ZZPS. Tudi ZZPS pa je predpisoval ničnostno sankcijo v primeru sklenitve pogodbe o prometu z nepremičninami v nasprotju z zakonom (prvi odstavek 4. člena ZZPS). Če je tako, toženkina obveznost sklenitve pogodbe v času tožnikove zahteve za sklenitev ni obstajala. ZZPS je takšno sklenitev pogodbe prepovedoval in za njeno sklenitev določal ničnostno sankcijo. Glede na navedeno toženki ni mogoče očitati protipravnosti zaradi njene opustitve skleniti pogodbo za prodajo stanovanja. To pa pomeni, da tožnik nima odškodninskega zahtevka za povrnitev škode, ki naj bi mu nastala zaradi neizpolnitve obveznosti skleniti pogodbo. Tožnikov zahtevek po temelju ni utemeljen. Ker njegova odškodninska terjatev sploh ni nastala, pritožbeno sodišče tudi ni odgovarjalo na ostale toženkine pritožbene očitke.(5) Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, čeprav iz drugih razlogov, kot jih navaja, in zavrnilo tožbeni zahtevek (2. in 5. alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

8Tožnik v pravdi uspel, zato mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.269,20 EUR (nagrada za postopek 956,80 EUR, nagrada za narok 883,20 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR, vse z 22 % DDV). Tožnik pa je dolžan toženki povrniti tudi njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.461,07 EUR (nagrada za postopek 1.177,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in komunikacijskih storitev 20,00 EUR, oboje z 22 % DDV). Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo stroška fotokopiranja in tiskanja, saj ga ni ustrezno opredelila.

-------------

Op. št. (1): Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, str. 917.

Op. št. (2): 30 dnevni rok za sklenitev kupoprodajne pogodbe za obravnavano stanovanje se je iztekel 5.12.1991.

Op. št. (3): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 543/2005.

Op. št. (4): Delna odločba UE Ljubljana, Izpostava ... št. 301/27-1992-139/420- Kp z dne 3.5.2004, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije IU 02179/2009-15 z dne 11.8.2010, odločba UE Ljubljana št. 301-27/1992-240 z dne 27.2.2009, odločba Ministrstva za gospodarstvo št. 455-19/2004-35-P/DG z dne 3.11.2009,

Op. št. (5): Iz podatkov spisa izhaja, da je bil denacionalizacijskim upravičencem vrnjen idealni delež hiše do 2546/10000. V skladu s prvim odstavkom 123. člena SZ bi to pomenilo, da bi tožnik lahko uveljavljal pravico do odkupa idealnega deleža stanovanja v šestih mesecih od pravnomočnosti zavrnitve (tega dela) zahtevka za denacionalizacijo.