UPRS Sodba III U 375/2016-8

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Upravna enota Koper (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe je pojasnila, da je svojo odločitev oprla na določbo 2. alineje prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji ne izda tujcu, če obstajajo razlogi za domnevo, da tujec ne bo prebival na ozemlju Republike Slovenije, razen v primeru, ko je tujec s strani delodajalca s sedežem v Republiki Sloveniji, pri katerem je v delovnem razmerju, v času trajanja delovnega razmerja, zaradi opravljanja storitev v drugi državi članici Evropske unije (EU), napoten na delo v drugo državo članico. Tožnik, državljan ZDA, kjer ima tudi stalno bivališče, je redno zaposlen na državni univerzi X. Vlogi za pridobitev enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca je priložil pogodbo o zaposlitvi, ki jo je za določen čas sklenil z univerzo A., in sicer za krajši delovni čas 6 ur tedensko, zaradi priprave, oziroma izvedbe dela, ki je organizirano projektno. Ob zaslišanju pri upravnem organu dne 11. 5. 2016 je pojasnil, da je bil nazadnje v Sloveniji v novembru 2015, nato je bil do maja 2016 odsoten, namerava pa ostati do 27. 5. 2016 ter se vrniti v juliju 2016. Za A. opravlja raziskovalno delo, pripravlja učbenik za študente, ki bodo opravljali doktorat na področju matematike, je eden od vodilnih urednikov znanstvene revije. Povedal je, da v Slovenijo pride po dogovoru, kadar je njegova prisotnost potrebna pri izvajanju raziskovalnega dela. Običajno ostane v Sloveniji šest do osem tednov, v letu 2016 pa bo ta čas predvidoma krajši zaradi njegovih družinskih obveznosti.

2Tožena stranka je pojasnila, da je na podlagi izpovedi tožnika ter ob upoštevanju, da tožnika njegov delodajalec v Republiki Sloveniji ne bo napotil v drugo državo članico EU zaradi opravljanja storitev, ugotovila, da tožnik ne prebiva v Republiki Sloveniji in da tudi ne bo prebival. Po tem, ko je o tem seznanila tožnika in mu dala možnost, da se o ugotovitvah izjavi, je prejela odgovor pooblaščenca tožnika. Ta je pojasnil naravo tožnikovega dela in tudi, da je nujno, da v času, ko opravlja svoje delo na sedežu A., tu tudi biva. Tožena stranka je ocenila, da ti razlogi ne morejo vplivati na odločitev, saj ni izkazano, da tožnik prebiva, oziroma da bo prebival v Republiki Sloveniji in je zato njegovo prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca, ob upoštevanju 2. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, zavrnila.

3Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in meni, da je zmotno uporabila materialno pravo in napačno ugotovila dejansko stanje. Tožena stranka je sprejela napačen zaključek, da obstaja razlog za domnevo, da tožnik ne bo prebival na območju Republike Slovenije. Tožnik je namreč sklenil pogodbo o zaposlitvi z univerzo A. za določen čas od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016, in to za krajši delovni čas 6 ur tedensko. S pogodbo je določeno, da bo delo opravljal na sedežu univerze, kar kaže, da bo delo opravljal v Republiki Sloveniji. Dela ne more opravljati le preko elektronske poti, pač pa se mora določen čas seliti na območje Slovenije. 55. člen ZTuj-2 ne opredeljuje, kako dolgo mora tujec živeti v Sloveniji, da se šteje, da na tem ozemlju prebiva. Tožnik je pojasnil, da večkrat letno prihaja v Slovenijo, vsak njegov obisk pa traja daljše časovno obdobje. V Sloveniji preživi letno šest do osem tednov, kar je 15 % glede na letno raven. Pomembno pa je, da ni mogoče vnaprej predvideti, kdaj in koliko časa bo tožnik preživel v Sloveniji, saj je to odvisno od njegovega raziskovalnega dela. To kaže, da dejansko prebiva v Sloveniji in tudi ima namen na tem območju prebivati, prav tako namen opraviti delo po pogodbi o zaposlitvi. Tožnik sodišču primarno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa razveljavi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje, ta pa naj mu tudi povrne stroške postopka.

4Tožena stranka, ki je sodišču predložila spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka:

5Tožba ni utemeljena.

6Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla utemeljene razloge za svojo odločitev in jih argumentirala. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče sledi njeni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sodišču - v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi navedbami pa še dodaja:

7Tožnik je pri toženi stranki, skladno s 37. členom ZTuj-2, vložil prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Tako enotno dovoljenje tujcu omogoča, da vstopi, prebiva in dela v Republiki Sloveniji. Enotno dovoljenje za prebivanje in delo se tujcu lahko izda, če izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja in ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz prve, druge, tretje, četrte, pete, šeste, sedme, devete, desete ali enajste alinee prvega odstavka 55. člena tega zakona (drugi odstavek 37. člena ZTuj-2).

8Sodišče ugotavlja, da so v 55. členu ZTuj-2 taksativno naštete okoliščine, zaradi katerih se tujcu ne izda enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 2. alinejo prvega odstavka tega člena, ki določa, da se tako dovoljenje tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da tujec ne bo prebival na ozemlju Republike Slovenije, razen v primeru, ko je tujec s strani delodajalca s sedežem v Republiki Sloveniji, pri katerem je v delovnem razmerju, v času trajanja delovnega razmerja, zaradi opravljanja storitev v drugi državi članici EU, napoten na delo v drugo državo članico EU.

9Med strankama ni sporno, da ima tožnik z A. sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016, in sicer za krajši delovni čas 6 ur na teden, zaradi priprave, oziroma izvedbe dela, ki je projektno organizirano. Sporno tudi ni, da delodajalec tožnika v zvezi s tem delom ne bo napotil v drugo državo članico EU, prav tako tudi ni sporno, da je v letu 2016 tožnik prvič prišel v Republiko Slovenijo v maju 2015 z namenom, da tu ostane do 27. 5. 2016; da se je imel namen vrniti v juliju; da običajno zaradi delovnih obveznosti ostaja v Republiki Sloveniji šest do osem tednov v letu in da bo v letu 2016 ta čas zaradi njegovih družinskih obveznosti še krajši. Med strankama pa je sporno, kako razlagati določbo 2. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, konkretno, kaj pomeni "prebivanje na ozemlju Republike Slovenije". Tožena stranka namreč meni, da dejstvo, da bo tožnik prihajal le občasno, kaže, da nima namena prebivati v Republiki Sloveniji, torej smiselno, da gre pod pojmom "prebivanja" razumeti dejansko prisotnost na tem ozemlju, medtem ko tožnik trdi, da zakon ne opredeljuje, kako dolgo mora tujec živeti v Sloveniji, da se šteje, da tu prebiva ter da je način prebivanja tožnika povezan z naravo njegovega dela.

10ZTuj-2 ureja prebivanje tujcev na ozemlju Republike Slovenije v IV. poglavju. Dovoljenje za prebivanje pomeni dovoljenje za vstop v Republiko Slovenijo in prebivanje za določen čas in za določen namen ali za prebivanje za nedoločen čas (prvi odstavek 31. člena ZTuj-2). Določbe zakona, ki urejajo prebivanje tujcev, se upoštevajo tudi pri pridobitvi enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Dovoljenje za začasno prebivanje se izda za določen namen in za določen čas (drugi odstavek 32. člena ZTuj-2), pri čemer je eden od namenov za izdajo takega dovoljenja tudi razlog zaposlitve ali dela (1. alineja prvega odstavka 35. člena ZTuj-2), dovoljenje pa se omeji za čas, ki je potreben za izpolnitev namena bivanja (tretji odstavek 35. člena ZTuj-2).

11Sodišče meni, da je ureditev in posledično prijava tako stalnega kot začasnega bivališča povezana s pravico države, da ima nadzor nad osebami, ki bivajo na njenem območju. To je, med drugim, zagotovljeno s postopki o prijavi stalnega in začasnega bivališča ter s tem povezanimi registri, kar ureja Zakon o prijavi prebivališča (ZPPreb-1). Po določbi 5. točke 2. člena tega zakona je "začasno prebivališče" naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik začasno prebiva zaradi dela, šolanja, prestajanja kazni ali drugih razlogov. Sodišče iz določb ZPPreb-1 povzema, da je začasno prebivanje omejeno, tako časovno kot tudi z namenom, zaradi katerega se dovoli, v obravnavanem primeru iz razlogov dela, to je sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Četudi tudi niti ZTuj-2 niti ZPPreb-1 ne opredeljujeta, kako dolgo mora tujec živeti v Sloveniji, da se šteje, da prebiva na njenem ozemlju, kot to v tožbi navaja tožnik, pa sodišče presoja, da zakonodaja pod pojmom "začasno bivanje" razume tisto bivanje na območju Republike Slovenije, ki je smiselno podobno "stalnemu bivanju", le da je omejeno s časom in namenom. ZPPreb-1, ki določa pojem "stalnega bivališča", to prebivališče opredeljuje kot naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva in je ta naslov središče njegovih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naslovom, kjer živi, obstajajo tesne in trajne povezave. Taka dikcija, po mnenju sodišča dopušča smiselno ugotovitev, da je začasno bivališče posameznika tisto, na katerem posameznik dejansko prebiva, in to v času in z namenom, za katerega je pridobil dovoljenje za tako prebivanje ter pod temi pogoji med njim in naslovom začasnega bivališča obstajajo tesne vezi. Občasnih prihodov in prebivanja v trajanju nekaj tednov letno, kot to velja v tožnikovem primeru, zato, po oceni sodišča, ni mogoče enačiti z začasnim prebivanjem. Tako razlago, torej razumevanje pojma "začasno prebivališče" ob smiselnem upoštevanju pojma "stalnega prebivališča", potrjujejo tudi pravila o ugotavljanju prebivališča, ki jih ZPPreb-1 določa v IV. poglavju. Po določbi 20. člena tega zakona se namreč za ugotavljanje začasnega prebivališča smiselno uporabljajo določbe 18. člena, ki ureja ugotavljanje stalnega prebivališča posameznika.

12Na podlagi navedenega sodišče meni, da se tujcu zavrne izdaja dovoljenja za prebivanje, oziroma tudi izdaja enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, če obstajajo razlogi za domnevo, da ne bo prebival na območju Republike Slovenije na način, kot je opisan v prejšnji točki te obrazložitve, torej, da v Republiki Sloveniji ne bo živel v času in z namenom, za katerega prosi za izdajo dovoljenja. Razlikovati torej gre med začasnim prebivanjem in občasnimi prihodi tujca. Sodišče zato soglaša s toženo stranko, da ima tožnik, četudi ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, glede na naravo svojega dela, namen le občasno prihajati v Republiko Slovenijo, ne pa tu začasno prebivati v prej opisanem smislu. Zato ocenjuje, da je odločitev tožene stranke, ki je na podlagi 2. točke prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 zavrnila tožnikovo prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, pravilna.

13Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

14Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.