32. člen ZTuj-2

Toženka je pravilno izdala izpodbijano odločbo po ugotovitvi, da tožnik ne prebiva na ozemlju Republike Slovenije v skladu z namenom, zaradi katerega mu je Dovoljenje dano. S strani tožnika predloženi dokazi ne dokazujejo tožbene trditve, da naj bi bil tožnik v Nemčiji na obisku. Toženka je pravilno na podlagi PPIU, iz katerega izhaja, da je tožnik povedal, da prihaja iz Nemčije, kjer si je poskušal urediti zaposlitev, ugotovila, da je bil tožnik v Nemčiji zato, ker si je poskušal urediti zaposlitev. Pavšalno, nedokazano in neutemeljeno je zatrjevanje tožnika, da je bilo sporazumevanje na avtobusu oteženo, ker tožnik ne zna slovensko. Tožnik te trditve niti toliko ne opredeli, da ne navede, kaj pa naj bi povedal PPIU, če ne tega, kar izhaja iz dopisa z dne 27. 9. 2020, ki je javna listina v smislu določbe 169. člena ZUP.

Tujec je upravičen do brezplačne pravne pomoči, če ima opisano stalno ali začasno dovoljenje za prebivanje. To enostavno izkaže z izkaznico. Zahteva iz 2. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP se nanaša na dovoljenje za začasno prebivanje tujca (po drugem odstavku 32. člena ZTuj-2) in ne na pojem začasnega prebivališča po 5. točki 2. člena ZPPreb-1. ZBPP je predpisal način odločanja o vzajemnosti (tretji odstavek 10. člena ZBPP). To pomeni, da je obvestilo tuje države o njenem pravu brezplačne pravne pomoči temelj za presojo vzajemnosti. Ta ima sicer značaj javne listine po ZUP.

Sodišče prve stopnje pojem stalno prebivališče tolmači pretogo oziroma preveč restriktivno. Razume ga le v upravnopravnem smislu (nepravilno ga enači s pojmom prijavljeno stalno prebivališče), in ne odgovori na vprašanje, ali je v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov nasprotne udeleženke. Namen skrbništva, v povezavi z okoliščinami konkretnega primera (skrbništvo predlaga mati za svojo 19 – letno hči, ki zaradi motnje v duševnem razvoju potrebuje stalno skrb in nadzor), utemeljuje širšo razlago pojma stalno prebivališče v smislu drugega odstavka 86. člena ZMZPP, in sicer razlago, ki je bližje pojmu običajnega prebivališča (habitual residence).

Tožena stranka bi morala, preden je izdala sklep o postavitvi začasnega zastopnika, preveriti ali so podatki o tem, kje se tožnik nahaja, točni in to bodisi neposredno pri upravi zapora bodisi po diplomatski poti. Če bi tožena stranka ugotovila, da so podatki, ki jih je pridobila z zaslišanjem prič o tem, kje se tožnik nahaja, točni, bi morala od njega zahtevati da imenuje pooblaščenca za sprejem pisanj, šele kolikor bi ugotovila, da ti podatki ne držijo, pa bi mu lahko postavila začasnega zastopnika. Njena odločitev o postavitvi začasnega zastopnika je bila torej vsaj preuranjena.

Odločba z dne 30. 12. 2014 je postala dokončna in pravnomočna, saj zoper to odločbo, ki tožnici očitno ni bila osebno vročena, ni bila vložena pritožba. Tožnica je po dokončnosti te odločbe vložila vlogo, v kateri je obširno pojasnjevala okoliščine v zvezi z dovoljenjem za začasno prebivanje, ki jo je po pozivu prvostopenjskega organa opredelila kot prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. Organ bi to vlogo moral obravnavati kot predlog za obnovo postopka.

Iz 2. odstavka 33. člena ZTuj-2 izhaja, da je zakonodajalec upravnemu organu podelil diskrecijsko pooblastilo za odločanje o prošnji tujca za vstop in prebivanje v RS. Tožena stranka je logično prepričljivo pojasnila, da so okoliščine, zaradi katerih se lahko zavrne izdajo zaprošenega dovoljenja, v konkretnem primeru podane, saj to izhaja že iz podatkov v tožnikovi prošnji s priloženimi listinami ter javno dostopne baze podatkov AJPES, še zlasti pa iz izjav samega tožnika v zapisniku ustnega zaslišanja na Veleposlaništvu RS, ki ima v skladu z določilom 1. odstavka 80. člena ZUP dokazno veljavo javne listine.