31. člen ZTuj-2

Tujec je upravičen do brezplačne pravne pomoči, če ima opisano stalno ali začasno dovoljenje za prebivanje. To enostavno izkaže z izkaznico. Zahteva iz 2. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP se nanaša na dovoljenje za začasno prebivanje tujca (po drugem odstavku 32. člena ZTuj-2) in ne na pojem začasnega prebivališča po 5. točki 2. člena ZPPreb-1. ZBPP je predpisal način odločanja o vzajemnosti (tretji odstavek 10. člena ZBPP). To pomeni, da je obvestilo tuje države o njenem pravu brezplačne pravne pomoči temelj za presojo vzajemnosti. Ta ima sicer značaj javne listine po ZUP.

Tožena stranka bi morala, preden je izdala sklep o postavitvi začasnega zastopnika, preveriti ali so podatki o tem, kje se tožnik nahaja, točni in to bodisi neposredno pri upravi zapora bodisi po diplomatski poti. Če bi tožena stranka ugotovila, da so podatki, ki jih je pridobila z zaslišanjem prič o tem, kje se tožnik nahaja, točni, bi morala od njega zahtevati da imenuje pooblaščenca za sprejem pisanj, šele kolikor bi ugotovila, da ti podatki ne držijo, pa bi mu lahko postavila začasnega zastopnika. Njena odločitev o postavitvi začasnega zastopnika je bila torej vsaj preuranjena.

Tožena stranka je nepravilno in preuranjeno sklepala, da obstajajo razlogi za domnevo, da tožnik ne bo spoštoval pravnega reda Republike Slovenije v smislu 6. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2, saj okoliščine, ki jih kot dejansko podlago sprejete odločitve navaja v svoji obrazložitvi v obravnavani sporni zadevi, (še) ne morejo predstavljati utemeljenih razlogov za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Obrazložitvi izpodbijane odločbe je utemeljeno očitati pomanjkljivosti, ki onemogočajo njen preizkus, glede na njeno strukturo, obseg in izražene dejanske ugotovitve ter zaključke, ki jih tožena stranka utemeljuje le z navedbami tožnika, podanimi na zapisnik o njegovem ustnem zaslišanju v letu 2013, ne da bi tožnika ustno zaslišala kot stranko postopka tudi v sedaj obravnavani sporni upravni zadevi na podlagi njegove prošnje z dne 22. 1. 2015.

Tožnica med drugim ni točno vedela, katere osebe vse so pooblaščene za zastopanje njenega podjetja, saj je netočno navedla, da je poleg nje, kot 100% lastnice, ustanoviteljice in edine družbenice podjetja, ter prokuristke Č.Č., za zastopanje navedenega podjetja pooblaščena tudi računovodja. Sodišče zato vse tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene, saj je že tožena stranka v izpodbijani odločbi logično in prepričljivo obrazložila svoje razloge za domnevo, da se tožnica ne bo podrejala pravnemu redu RS.

Tožnik je prošnjo za izdajo nadaljnjega dovoljenja za prebivanje z drugačnim namenom vložil v času, ko je imel veljavno dovoljenje za začasno prebivanje. To pomeni, da je prošnjo za izdajo nadaljnjega dovoljenja vložil pravočasno.

Iz 2. odstavka 33. člena ZTuj-2 izhaja, da je zakonodajalec upravnemu organu podelil diskrecijsko pooblastilo za odločanje o prošnji tujca za vstop in prebivanje v RS. Tožena stranka je logično prepričljivo pojasnila, da so okoliščine, zaradi katerih se lahko zavrne izdajo zaprošenega dovoljenja, v konkretnem primeru podane, saj to izhaja že iz podatkov v tožnikovi prošnji s priloženimi listinami ter javno dostopne baze podatkov AJPES, še zlasti pa iz izjav samega tožnika v zapisniku ustnega zaslišanja na Veleposlaništvu RS, ki ima v skladu z določilom 1. odstavka 80. člena ZUP dokazno veljavo javne listine.

V konkretni zadevi obstaja utemeljen dvom, da bo tožnik resnično opravljal dela, ki so navedena v delovnem dovoljenju oziroma sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, saj družba ne posluje, na naslovu, na katerem je bilo podjetje ustanovljeno in na katerem naj bi tožnik bival, pa ni mogoče niti bivanje niti poslovanje. Tožena stranka je zato pravilno zavrnila tožnikovo prošnjo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v RS.

Oseba, ki ni bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta, postopka v upravnem sporu ne more začeti. Stvarno legitimacijo daje materialni predpis, ki določa, kdo ima določeno pravico, obveznost oziroma pravno korist. Nosilec pravice, o kateri se odloča v postopku - prebivanje v Republiki Sloveniji, je tujec, ki je v skladu z 42. členom ZUP stranka postopka. S tem ko zakon omogoča, da prošnjo za izdajo dovoljenja tujcu lahko vloži tudi njegov delodajalec, daje slednjemu le procesno legitimacijo, ki nima podlage v stvarni legitimaciji (pravici do prebivanja). Glede vseh nadaljnjih procesnih dejanj pa delodajalec lahko nastopa samo kot pooblaščenec tujca. Delodajalec v postopku izdaje dovoljenja tujcu tudi ne more imeti položaja stranskega udeleženca. Tak status ima oseba, ki izkaže pravni interes, ker zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Za zaposlitev tujca ima delodajalec poslovni, ekonomski interes, kar pa ne zadošča, da bi se postopka izdaje dovoljenja za njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji udeleževal kot stranski udeleženec. Neizdaje dovoljenja ni mogoče pogojevati s (pravnomočno) obsodbo, ampak