VSL sodba II Cpg 761/2016

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 191729/2012 z dne 11. 12. 2012 razveljavi tudi v 1. točki izreka za znesek 459,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2012 dalje do plačila in v 3. točki izreka za znesek 37,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2012 dalje do plačila ter se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka). Navedeni sklep o izvršbi je v 3. točki izreka pustilo v veljavi za znesek 3,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2012 dalje do plačila (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni od prejema sodbe toženi stranki plačati pravdne stroške v skupnem znesku 226,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper I. in III. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišče je predlagala, da pritožbo tožeče stranke zavrne in sodbo v izpodbijanem delu potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6Obravnavana zadeva je že drugič pred pritožbenim sodiščem. Sodišče prve stopnje je o zadevi prvič odločilo s sodbo IX Pg 2016/2013 z dne 17. 12. 2014, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo in sklepom II Cpg 375/2015 z dne 19. 5. 2015 potrdilo v delu, ki se je nanašal na račun z dne 29. 6. 2012 v višini 45,00 EUR (zamenjava vodomera), v delu, ki se je nanašal na račun z dne 31. 7. 2012 v višini 459,71 EUR (količina porabljene vode), pa jo je razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z navodilom, da naj se opredelili do ugovorov tožene stranke (in nasprotnih navedb tožeče stranke) v zvezi z zaračunano količino porabljene oziroma izlite vode.

7Tožena stranka v obravnavani pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je zmotno uporabilo 39. člen Odloka o oskrbi s pitno vodo na območju Občine Ribnica (v nadaljevanju Odlok). Navedena določba namreč pride v poštev le, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja in sicer, da je vodomer pokvarjen, in da odčitek vodomera ni mogoč. Po mnenju tožeče stranke en pogoj ni bil izpolnjen, saj vodomer ni bil pokvarjen. V zvezi s tem sodišču prve stopnje očita, da je zmotno kot nesporno dejstvo ugotovilo, da je bil vodomer pokvarjen, saj je tožeča stranka tekom postopka vseskozi trdila le, da je bil poškodovan. Posledično naj bi bila ugotovitev o pokvarjenem vodomeru protispisna. Poškodovan vodomer namreč po mnenju tožeče stranke ni enako pokvarjenemu vodomeru.

8Prvi odstavek 39. člena Odloka določa, da se v primeru, ko je obračunski vodomer pokvarjen, ali je ugotovljen nedovoljen način odjema, ali iz drugega vzroka ni mogoče odčitati obračunskega vodomera, na osnovi predhodnih obračunskih obdobij obračuna povprečna poraba vode. Po oceni pritožbenega sodišča se navedena določba uporabi vedno, ko iz kakšnega razloga ni mogoče odčitati obračunskega vodomera. Zato tožeča stranka s pritožbenimi navedbami o tem, da poškodovani vodomer ni enako pokvarjenemu vodomeru, ne more biti uspešna. Bistveno je namreč, čemur tožeča stranka ne nasprotuje, da je bil obračunski vodomer neuporaben in uničen, zaradi česar ga ni bilo mogoče odčitati. To pa je tisti dejanski stan, ki ga je mogoče subsumirati pod prvi odstavek 39. člena Odloka. Očitek o zmotni uporabi materialnega prava zato ni utemeljen.

9Glede višine zahtevka oziroma količine izlite vode, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo trditveno in dokazno breme na strani tožeče stranke, ki le-tega, glede na ugovore tožene stranke, ni zmogla. Dokazno oceno sodišča prve stopnje tožeča stranka v pritožbi izpodbija z navedbami, da iz listin, ki jih je preložila v postopku na prvi stopnji izhaja, da je voda iztekala. Dokazno oceno sodišča prve stopnje je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP ali, če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v postopku majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP). Nadalje je tožeča stranka navajala tudi, da je zaključek o nedokazanosti izlitja vode v nasprotju z listinami v spisu in zato protispisen (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Protispisnost je podana le, če bi sodišče vsebini listine pripisalo drugačno vsebino, kakršno ima na izvirnem papirju (nepravilen prenos podatka), česar pa sodišče prve stopnje ni storilo oziroma tožeča stranka v pritožbi niti ne navede v zvezi s katerimi listinami konkretno uveljavlja pritožbeni razlog protispisnosti. Zato pavšalnih in nekonkretiziranih očitkov pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj na njih niti ni moglo konkretizirano odgovoriti.

10V zvezi z višino zahtevka oziroma količino izlite vode, je tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očitala tudi, da bi moralo postaviti izvedenca vodovodne stroke. Dokazni predlog za postavitev navedenega izvedenca je podala tožena stranka. Ker ni založila predujma za njegovo postavitev, sodišče dokaza z izvedencem ni izvedlo. Tožeča stranka neutemeljeno sodišču prve stopnje očita, da bi ji moralo dati možnost, da ona založi določeni predujem za postavitev izvedenca. Tožeča stranka se namreč ne more sklicevati na neizvedbo dokaza, ki ga je predlagala tožena stranka. Dokazni predlog ene stranke ne vključuje tudi dokaznega predloga nasprotne stranke. Tožeča stranka je samostojna pravdna stranka, na kateri je dokazno breme za njene trditve, zato se ne more zanašati na dokazne predloge nasprotne stranke. Ker sama dokaznega predloga za postavitev izvedenca vodovodne stroke pravočasno, v sporu majhne vrednosti dovoljenih vlogah (452. in 453. člen ZPP), nedvomno ni podala, njene pritožbene navedbe, da bi sodišče izvedenca moralo postaviti oziroma tožečo stranko v konkretnem primeru pozvati na plačilo predujma za njegovo postavitev, niso utemeljene.

11Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

12Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar ti stroški niso bili potrebni za postopek (prvi odstavek 154. člena in 155. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).