VSL sklep III Cp 965/2016

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 181432/2013 z dne 6. 12. 2013 pustilo v veljavi v delu, v katerem je bilo tožencema naloženo plačilo denarne terjatve in izvršilnih stroškov. Tožencema je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov v višini 2.056,30 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožujeta toženca. Sodišču druge stopnje predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožencema prizna pravdne ter pritožbene stroške. Uvodoma poudarjata, da je pogodba, po kateri je tožnica pridobila umetniško delo v vrednosti 52.200,00 EUR, toženca pa iz njene strani nista prejela ničesar v zameno, nezakonita in nemoralna. Sodišče bi se zato moralo opredeliti tudi do ugovorov tožencev, na podlagi katerih sta uveljavljala ničnost takšne pogodbe. Sodišču očitata pavšalno in nekritično dokazno oceno. Pri presoji, komu verjeti, bi sodišče tako moralo upoštevati, da na tožeči strani nastopa pravna oseba, ki se profesionalno ukvarja s sklepanjem pogodb o lizingu premičnin in je kot taka tudi pripravila vse dokumente, predložene v podpis tožencema. Sklicujoč se na dokazno breme menita, da tožnica svojih trditev ni dokazala. Med drugim tako ostaja nedokazano, da sta toženca vso dokumentacijo in opomine k plačilu prejela, saj tožnica v tej smeri ni predložila dokazov. Sklicujeta se na posamezne določbe splošnih pogojev o finančnem lizingu, ki urejajo način prodaje v lizing dane stvari, pri čemer tožnici očitata, da tovrstnih pravil ni spoštovala. Cena umetniškega dela ob prodaji tako ni bila določena sporazumno, hkrati pa je cenitev opravila oseba, ki za to ni bila ustrezno usposobljena. Sodišče bi za ugotovitev prave vrednosti umetnine moralo zaslišati predlagani priči mag. Ž. M. in dr. M. V. Realna vrednost umetnine je tista, ki je določena v pogodbi. Poudarjata, da se sodišče ni opredelilo do trditev, da sporna pogodba predstavlja posel „sale and lease back“, ki ga predpisi o varstvu potrošnikov enačijo s kreditno pogodbo. Vztrajata na stališču, da je bil namen sporne pogodbe kritje obveznosti druge toženke v višini 15.129,94 EUR, preostanek pa naj bi služil kot zavarovanje za morebitne nadaljnje terjatve tožnice do druge toženke. Da je šlo za kreditno pogodbo, kažejo tudi ugotovitve sodišča, da je umetniško delo dano v varščino. Menita, da je tožnica s predmetom ravnala negospodarno in zato njegovega plačila ne more naprtiti tožencema.

3Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Podlaga obveznosti (kavza) je osrednja (tudi nosilna) pogodbena prvina. Gre za institut, ki se je razvil v teoriji obligacijskega prava, svoje izrecno mesto pa je nato našel tudi v pozitivnem pravu(1). Obligacijski zakonik v 39. členu tako določa, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago (razlog).

6V konkretnem primeru med pravdnimi strankami ni sporno, da je bila med tožnico in prvim tožencem dne 1. 2. 2010 sklenjena Pogodba o finančnem lizingu premičnine (priloga A1, v nadaljevanju Pogodba), v kateri je druga toženka nastopala kot porokinja in plačnica. Pritrditi je pritožbenim navedbam, da je bistveno ugotoviti, kakšna je bila podlaga (kavza) sklenjene Pogodbe. Iz naslova Pogodbe in njenih splošnih pogojev je namreč moč sklepati, da gre za klasični lizing premičnin, po katerem FH nastopa kot dobaviteljica predmeta lizinga, tožnica kot lizingodajalka, prvi toženec kot lizingojemalec in druga toženka kot solidarna porokinja. V tovrstnih pogodbah je dobavitelj predmeta hkrati prodajalec predmeta, kateremu lizingodajalec plača kupnino, predmet pa prepusti v posest lizingojemalcu, ki se tako plačano kupnino in stroške zaveže obročno plačevati lizingodajalcu. Interes lizingodajalca je zgolj na finančnem področju - lizingojemalcu denarno omogočiti nakup predmeta lizinga, s tem, da za plačani predmet lizinga doseže ustrezno visoko najemnino (v obliki anuitet). Lizingojemalec tako plačuje dogovorjene obroke, po izteku pogodbe pa se s plačilom zadnjega obroka oziroma odkupne opcije lastništvo prenese nanj.

7Ker je med pravdnimi strankami nesporno, da je bil lastnik predmeta, danega v lizing prav prvi toženec in ne morda FH, so toženčevi ugovori, da sporna pogodba vsebuje prvine t.i. sale and lease back pogodbe oziroma zastavne pogodbe, na mestu. Sodišče prve stopnje bi se tako moralo opredeliti do toženčevih ugovorov in v tem okviru presojati tudi morebitno ničnost posameznih pogodbenih določil. Pri kombinaciji kupoprodajne pogodbe in pogodbe o leasingu gre namreč za pravno operacijo, ki vsebuje značilnosti komisornega dogovora(2) in je veljavna samo, če ne izigrava namena prepovedi po 132. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Prepovedan komisorni dogovor (lex commissoria) je dogovor, s katerim si zastavni upnik ob zastavitvi izgovori pravico, da si prilasti predmet zastavne pravice, če terjatev ob zapadlosti ne bo plačana, ali da si za ta primer izgovori pravico do prodaje predmeta zastavne pravice po vnaprej določeni ceni. Smisel prepovedi je v tem, da se z njo onemogoči, da bi zastavni upnik izkoristil močnejši položaj, ki ga ima ob zastavitvi, ker je dolžnik v denarni stiski(3). Pogodba mora zato vsebovati take določbe, ki v primerih, da upnik dobi stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev, varujejo dolžnika pred zlorabo. V tem okviru pritožbeno sodišče opozarja, da med prvim tožencem (kot tožnikom) in tožnico (kot toženko) že poteka spor o ugotovitvi ničnosti Pogodbe(4), kar v konkretni zadevi predstavlja predhodno vprašanje(5). Ali je zaradi rešitve predhodnega vprašanja potrebna prekinitev postopka, pa je odvisno od odločitve sodišča, ali bo prehodno vprašanje rešilo samo, ali pa tega ne bo storilo (prvi odstavek 13. člena in 1. točka prvega odstavka 206. člena ZPP).

8Da je bila podlaga Pogodbe nekaj drugega in ne zgolj finančni lizing premičnine, nenazadnje ugotavlja tudi sodišče. S Pogodbo naj bi se tako pokril dolg druge toženke v višini 15.129,49 EUR, ki ga je slednja dolgovala na podlagi druge lizing pogodbe. Sporno pa je, ali toženca po pogodbi o finančnem lizingu premičnin tožnici dolgujeta še kaj. Tožnica namreč trdi, da se je prvi toženec kot lizingojemalec (druga toženka pa kot solidarna porokinja) zavezal plačati strošek priprave in izvedbe lizinga v višini 481,11 EUR, polog v znesku 32.500,00 EUR ter DDV v znesku 4.089,40 EUR. Poleg tega pa se je zavezal plačati še 59 obrokov lizinga po 322,16 EUR, kar skupaj z stroški in obrestmi predstavlja terjatev tožnice v predmetni pravdi (primerjaj 2. točko 6. člena Pogodbe). Toženca pa nasprotno trdita, da je bila predmet Pogodbe zastava umetniškega dela, sporazumno ocenjenega na 52.200,00 EUR, pri čemer je prvi tožnik takšno pogodbo sklenil kot pomoč drugi toženki. V ta namen so pravdne stranke tudi podpisale izjavo o verižnem pobotu, na podlagi katere je tožnica zaprla svojo terjatev do drugo toženke v višini 15.129,49 EUR z dolgom (delnim plačilom kupnine za predmet lizinga), ki ga je imela do prvega toženca. Prvi toženec nadalje trdi, da je tožnica tista, ki dolguje še preostanek kupnine za umetniško delo, za katerega pa ob podpisu pogodbe ni pričakoval plačila, saj je bil predmet tožnici dan v zastavo kot zavarovanje za plačilo morebitnih nadaljnjih obveznosti druge toženke, do katerih pa nikoli ni prišlo (primerjaj ugovor z dne 17. 12. 2013, list. št. 24).

9Ker je tožnica vztrajala pri trditvah, da je kupnino za predmet lizinga v celoti poravnala, pri čemer je z delom kupnine pokrila dolg druge tožnice, z delom kupnine pa dolg, ki ga je prvi toženec dolgoval njej, toženec pa se je samostojno zavezal plačati še 59 obrokov lizinga po 322,16 EUR, je v konkretnem postopku bistveno ugotoviti, kaj je bila kavza tako zatrjevane toženčeve zaveze. Toženca sta namreč trdila, da je bil prvi toženec lastnik predmeta danega v lizing, zato je kvečjemu tožnica tista, ki kot kupec dolguje plačilo kupnine. Določilo pogodbe o nakazilu (priloga A7), po katerem prvi toženec FH dolguje 37.070,51 EUR, naj bi bilo tudi sicer samo navidezno, saj dolžniško upniškega razmerja med prvim tožencem in FH nikoli ni bilo. Ker del kupnine za umetniško delo s strani tožnice z asignacijo ni bil plačan, ni logična niti kavza Pogodbe, po kateri naj bi se toženca zavezala plačevati mesečne anuitete, katerih plačilo tožnica zahteva v predmetnem postopku. Toženca sta v drugi pripravljalni vlogi z dne 12. 12. 2014 med drugim zatrjevala, da je prvi toženec lastnik materialnih avtorskih pravic umetniškega dela, da FH, ki je organizirana kot društvo, ni bila nikoli lastnica njegovega avtorskega dela ter da ji zato ni ničesar dolgoval in da je v tem smislu sklenjena pogodba o asignaciji samo fiktivna, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

10Ker tožencema zaradi ravnanja sodišča ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, na ta način pa storjena procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je pred sodiščem druge stopnje ni mogoče odpraviti, je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje (354. člen ZPP).

11V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje obravnava sporna dejstva med strankama in nato ob pravilni uporabi pravil o dokaznem bremenu odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ob ugotovitvi, da Pogodba ne izigrava prepovedi po 132. členu SPZ in da je kot taka veljavna, naj se sodišče opredeli tudi do zatrjevanih trditev o navideznosti pogodbe o asignaciji (50. člen OZ) in v njej vzpostavljenih terjatev. Šele, če bo sodišče ponovno prišlo do sklepa, da je obstajala toženčeva zaveza, vtoževana v konkretni pravdi, naj se ukvarja tudi z višino vtoževane terjatve. V tem okviru naj ugotovi, ali je postopek prodaje umetniškega dela potekal v skladu s pravili, določenimi v splošnih pogojih za finančni lizing premičnin (priloga A3).

12Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------

Op. št. (1): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 284/2013 z dne 20. 8. 2015.

Op. št. (2): Primerjaj npr. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 427/2003 z dne 26. 8. 2004.

Op. št. (3): Primerjaj odločbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp

Op. št. (4): Pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani I P 2639/2013. Prvostopenjsko sodišče je o zadevi že odločalo, a je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Op. št. (5): Toženca sta sodišče o navedeni pravdi že opozorila (primerjaj vlogo na list. št. 95).