VSRS Sodba I Ips 47724/2010-200

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni M. N. je dolžan plačati 600,00 EUR sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega M. N. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je na podlagi 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in osem mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti. Sodišče je obsojencu v pogojni obsodbi določilo poseben pogoj, in sicer plačilo protipravno pridobljene premoženjske koristi v znesku 53.381,90 EUR. Na podlagi 96. člena KZ je sodišče obsojencu odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist v navedenem znesku, na podlagi 38. člena KZ pa mu je izreklo še stransko denarno kazen v višini 150 dnevnih zneskov, skupno 6.000,00 EUR. Sodišče je obsojencu na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodne takse. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenčevega zagovornika in okrožnega državnega tožilca zavrnilo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, kršitve določb kazenskega postopka in kršitve Ustave RS. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa še, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da večina vprašanj, navedenih v zahtevi, spada v sklop nedovoljenih razlogov za vložitev zahteve, saj gre tudi pri ugotavljanju vseh okoliščin in dejstev, povezanih s poslovanjem družbe E., d. o. o., za dejanska vprašanja oziroma za dokazno oceno sodišča o obsojenčevem zagovoru, izpovedbah prič in listinski dokumentaciji. V stališčih sodišč prve in druge stopnje ni protispisnosti, ki jo zatrjuje zahteva. Sodišče je natančno obrazložilo vlogo I. B., na katerega želi obsojenec prenesti odgovornost za storitev kaznivega dejanja. B. v omenjeni družbi nikoli ni opravljal poslov, vanjo je vstopil le formalno oziroma je bil njen direktor, čeprav živi v Črni Gori, kjer je zaposlen na šoli kot učitelj telovadbe. Sodišče je ugotovilo, da je obsojenec tudi po formalnem vstopu B. še vedno opravljal vse posle in je bil zakoniti zastopnik družbe E., d. o. o. Obračun davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) je bil dejansko poslan po pošti, ko je bil obsojenec dejanski zastopnik družbe. S tem v zvezi je sodišče izvedlo obširen dokazni postopek, obsojenčevo poslovanje je ugotovilo z zaslišanjem relevantnih prič, pregledom dokumentacije in izvedencem za preiskavo rokopisov. Sodišče je tudi ugotovilo, da je z davčnimi organi komuniciral prav obsojenec. Prav tako je sodišče sprejemljivo pojasnilo, da je bila oblast nad poslovanjem družbe v rokah obsojenca, zato je podana njegova odgovornost tudi glede predložitve lažnega obračuna, čeprav na obrazcu ni bil podpisan obsojenec. K temu je sodišče druge stopnje upravičeno dodalo, da je bil v omenjeni družbi le obsojenec tisti, ki je imel interes zatajiti davek in na ta način pridobiti protipravno premoženjsko korist gospodarski družbi. Obsojenec je storilec očitanega kaznivega dejanja, spoznan je bil za krivega, zato mu je sodišče utemeljeno naložilo plačilo premoženjske koristi, ki jo je pridobil drugemu.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. Slednji se s stališči vrhovnega državnega tožilca ne strinja, obsojenec, kateremu je Vrhovno sodišče odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo na naslov, naveden v zahtevi za varstvo zakonitosti, nato pa še na naslov, razviden iz Centralnega registra prebivalstva, pa sodne pošiljke ni dvignil. Obsojenec sodišču ni sporočil spremembe naslova.

B.

5Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma zatrjuje kršitev kazenskega zakona (ne pojasni sicer, za katero kršitev naj bi šlo) in kršitev določb kazenskega postopka, ker izpodbijane pravnomočne sodbe ni mogoče preizkusiti (tudi v tem delu vložnik ne opredeli procesne kršitve) ter ob tem navaja, da je za obtožbo ključen očitek, da je obsojenec davčnemu organu predložil lažen obrazec za DDV po pošti. Po vložnikovem stališču sta sodišči kršili materialni in procesni zakon, ker sta obsojenca spoznali za krivega. V izpodbijani pravnomočni sodbi po vložnikovem videnju ni opisano in ugotovljeno, da je obsojenec lažen obrazec za DDV predložil po pošti. Brez take ugotovitve dejanje, ki se očita obsojencu, ni kaznivo dejanje. Vložnik tudi meni, da je več kot očitno, da se obsojencu očita lastnoročna izvršitev kaznivega dejanja, zato sklicevanje nižjih sodišč na sodbo Vrhovnega sodišča ni utemeljeno. Sodišče druge stopnje je po vložnikovem zatrjevanju kršilo obsojenčevo pravico do obrambe ter ustavni pravici iz 23. in 25. člena Ustave RS, ko je pritrdilo prvostopenjskemu sodišču, da je bil nedvomno obsojenec tisti, ki je stal za podajanjem lažnega obrazca davčnemu organu, čeprav sploh ni dokazano, da je obsojenec to storil po pošti. Vložniku tudi ni znano, o kakšni zakonski pravni domnevi govori sodišče druge stopnje, saj sodišče ne navede nobenega predpisa, ki bi urejal tako domnevo.

6Take vložnikove navedbe niso utemeljene. Kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti po prvem odstavku 254. člena KZ stori, kdor da z namenom, da bi se sam ali kdo drug popolnoma ali deloma izognil plačilu davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb, lažne podatke o zakonito pridobljenih dohodkih, stroških, predmetih ali drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev davkov in drugih predpisanih obveznosti, ali na drug način preslepi organ, pristojen za odmero ali za nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem teh obveznosti, pa obveznosti, ki se jim je izogibal, pomenijo večjo premoženjsko korist. Iz opisa kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe izhaja, da je obsojenec kot dejanski zastopnik in pooblaščenec za opravljanje poslov in razpolaganje s sredstvi na transakcijskem računu družbe E., d. o. o., davčnemu organu za mesec november leta 2007 predložil obrazec z obračunom DDV, v katerem so bili navedeni lažni podatki o obdavčljivih dobavah in presežku DDV, s čimer ga je preslepil in se za davčno obdobje november 2007 izognil plačilu DDV v višini 53.381,90 EUR ter družbi E., d. o. o., pridobil protipravno premoženjsko korist v navedenem znesku. Za obravnavano kaznivo dejanje je med drugim odločilno, da storilec davčnemu organu da lažne podatke, način, na katerega to stori (po pošti, po elektronski poti ali kako drugače), pa glede na zakonski opis kaznivega dejanja v prvem odstavku 254. člena KZ ne predstavlja biti tega kaznivega dejanja in za njegov obstoj ni bistven. Ob tem ni odveč dodati, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je obsojenec davčnemu organu lažni obrazec poslal po pošti (stran 7), za tako ugotovitev pa je sodišče imelo podlago v prilogi A 143 (dopis Davčnega urada Kranj z dne 9. 2. 2012, naslovljen na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani), ki jo je na glavni obravnavi tudi prebralo (sodba, stran 4). Z navajanjem, da sodišče sploh ni ugotovilo, da je obsojenec lažni obrazec poslal po pošti, in s pripisovanjem odločilnega pomena okoliščini, ki za obravnavani primer ni bistvena, vložnik podaja lastno dokazno oceno in s tem uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7Prav tako vložnik v zvezi z razlogi drugostopenjske sodbe neutemeljeno uveljavlja kršitev obsojenčevih ustavnih pravic. Nižji sodišči sta v izpodbijani pravnomočni sodbi logično in razumno utemeljeno obrazložili, da je bil obsojenec v družbi E., d. o. o., kljub brezplačnemu prenosu stoodstotnega deleža in formalnem prenosu poslovodstva na I. B. tisti, ki je v tej družbi imel popolno oblast nad njenim poslovanjem ter je obvladoval finančne tokove družbe, dejansko je bil edini družbenik in edini zakoniti zastopnik te družbe. Sodišči sicer nista mogli z gotovostjo ugotoviti, da je lažen obrazec za DDV izpolnil prav obsojenec in ga posredoval davčnemu organu, vendar to, kot že obrazloženo, za obravnavani primer ni bistveno. Odločujoče je, da je obsojenec glede na svoj dejanski položaj v družbi E., d. o. o., stal za lažnim obrazcem za DDV ter da sodišča ni prepričal, da je bil ta obrazec brez njegove vednosti posredovan davčnemu organu. Zato je sodišče, kot je navedlo v izpodbijani sodbi, vzpostavilo domnevo, da je obsojenec kot dejanski zakoniti zastopnik in poslovodja omenjene družbe davčnemu organu posredoval lažen obrazec. Ob tem, da je bila na podlagi opravljenih storitev družba E., d. o. o., davčni zavezanec in da je družbo zastopal obsojenec (515. člen Zakona o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 42/2006 in nasl.) ter da v tej družbi po ugotovitvah sodišč ni bilo nikogar drugega, ki bi bil zadolžen za posredovanje podatkov o DDV davčnemu organu, gre pri vložnikovih navedbah, češ da ni jasno, kakšno zakonsko pravno domnevo sta vzpostavili sodišči, za kritiko uporabljene besedne zveze. Pri slednji gre v resnici za dejstveni sklep sodišča, sprejet na podlagi navedenih okoliščin. Zatrjevane kršitve obsojenčevih ustavnih pravic niso podane. Z navedbami, s katerimi vložnik prikazuje drugačen obsojenčev status in zatrjuje, da v gospodarski družbi ni imel funkcije poslovodje, vložnik predstavlja lasten pogled na dejansko stanje. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi na podlagi obširnega dokaznega postopka ugotovilo ter logično in razumno obrazloženo presodilo, da je imel obsojenec dejanski status zakonitega zastopnika in poslovodje gospodarske družbe ter oblast nad njenim poslovanjem. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8V nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti vložnik analizira izpovedbe R. J., A. R. in R. Ž. ter zatrjuje, da na podlagi njihovih izpovedb ni mogoče napraviti zaključka, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče. Po vložnikovem stališču te priče niso potrdile, da je obsojenec tudi po 5. 4. 2007 zastopal družbo E., d. o. o. Zaključki sodišč, da so omenjene priče izpodbile obsojenčev zagovor, so za vložnika nesprejemljivi, nejasni in protispisni, zato se z njimi ne more strinjati. Poleg tega je bil obsojenec na podlagi pooblastila direktorja I. B. pooblaščen za posredovanje poslov, kar mu je dovoljevalo določene aktivnosti za družbo E., d. o. o.

9Na naroku za glavno obravnavo z dne 25. 10. 2013 je R. J. med drugim izpovedal, da je z obsojencem poslovno sodeloval še spomladi leta 2008, na naroku za glavno obravnavo z dne 29. 11. 2013 je o poslovnem sodelovanju z obsojencem v letih 2006, 2007 in 2008 izpovedal tudi A. R., izpovedal je tudi, da I. B. ne pozna. R. Ž. se sodelovanja z obsojencem zaradi časovne oddaljenosti in posledic prometne nesreče ni spominjal, izpovedal pa je (narok za glavno obravnavo z dne 10. 7. 2014), da je njegov vodja del J. K. poslovno sodeloval z obsojencem. Enako je sodišče prve stopnje te dele izpovedb omenjenih prič povzelo tudi v izpodbijani sodbi. Presoja sodišča o obsojenčevem zastopanju in poslovodenju družbe E., d. o. o., ne temelji zgolj na izpovedbah omenjenih prič, kot skuša prikazati vložnik, temveč tudi na izpovedbah I. B. (obsojenca ne pozna, v Sloveniji je bil le trikrat, sicer je v Črni Gori učitelj telovadbe) in R. C. (posredoval je pri vzpostavitvi stika med obsojencem in I. B.), listinski dokumentaciji o prenosu poslovnega deleža, dokumentaciji davčnega organa (s katerim je sodeloval le obsojenec, I. B. pa je zanikal, da bi sestavil, podpisal in poslal pritožbo zoper odločbo davčnega organa), izvedenskem mnenju o obsojenčevih podpisih na računih, dokumentaciji F., d. d., in V., d. o. o., o sodelovanju z družbo E., d. o. o., in potrditvi poslovnega sodelovanja z obsojencem s strani več gospodarskih družb (sodba sodišča prve stopnje, strani od 13 do 15). Neutemeljen je tudi vložnikov očitek, da se o enakem, v pritožbi uveljavljanem očitku sodišče druge stopnje ni opredelilo. Slednje je presodilo, da je vložnik s pritožbenimi navedbami o nejasnosti in protispisnosti sklicevanja sodišča prve stopnje na izpovedbo R. J. podal lastno oceno izvedenih dokazov (sodba, stran 4, točka 7), v nadaljevanju sodbe, kjer je presodilo pravilnost in popolnost dejanskega stanja (sodba, strani od 4 do 7, točke od 8 do 14), pa je podalo razloge za zavrnitev pritožbenih navedb, s katerimi je vložnik izpodbijal pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. V točki 16 sodbe se je sodišče druge stopnje še posebej opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z omenjenimi pričami: ugotovilo je, da so njihove izpovedbe o poslovnem sodelovanju zgolj z obsojencem tudi v mesecu novembru leta 2007 enake, kar je potrjeno tudi z listinsko dokumentacijo v sodnem spisu (izstavljeni oziroma plačani računi). Ob povedanem v sodbi prvostopenjskega sodišča bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in v sodbi drugostopenjskega sodišča kršitev 25. člena Ustave nista podani. Vložnik pod videzom bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, izhajajoč iz obsojenčevega zagovora, podaja lasten pogled na dejansko stanje in lastno dokazno oceno, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10Končno vložnik še zatrjuje, da očitek o obsojenčevi pridobitvi protipravne premoženjske koristi ne drži. Po vložnikovem stališču bi lahko bila prejemnica premoženjske koristi le gospodarska družbe E., d. o. o., saj ni plačala DDV, čeprav bi ga morala. Po vložnikovem prepričanju ni izkazano, da bi obsojenec prejel ali užival premoženjsko korist, zato je odločitev sodišča, da mora obsojenec povrniti premoženjsko korist, do katere je prišel s kaznivim dejanjem, materialnopravno zmotna. Iz obrazložitve drugostopenjskega sodišča po vložnikovem mnenju izhaja, da obsojenec ni prejemnik premoženjske koristi, temveč so to bile tri fizične osebe ali družba E., d. o. o.

11Premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, ne more obdržati nihče (prvi odstavek 95. člena KZ). Po določbah 96. člena KZ premoženjske koristi ni mogoče odvzeti le storilcu, temveč tudi drugemu prejemniku koristi. Po tretjem odstavku tega člena se premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, lahko odvzame tudi tistim, na katere je bila prenesena brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti, če so vedeli ali bi bili morali vedeti, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem.

12Iz izreka prvostopenjske sodbe je razvidno, da je z obsojenčevim kaznivim dejanjem premoženjsko korist v višini 53.381,90 EUR pridobila družba E., d. o. o., to premoženjsko korist pa je sodišče na podlagi 96. člena KZ odvzelo obsojencu. Tako odločitev je sodišče prve stopnje obrazložilo s tem (sodba, stran 17), da je obsojenec kot dejanski zakoniti zastopnik in poslovodja družbe E., d. o. o., razpolagal z denarnimi sredstvi na transakcijskem računu te družbe in da je formalno prenesel poslovni delež in status direktorja na tujega državljana izključno zato, da sam ne bi odgovarjal za nepravilnosti pri poslovanju družbe. Sredstva, ki jih je družba E., d. o. o., pridobila med 1. 1. 2008 in 18. 4. 2008, so bila nakazana na transakcijski račun obsojenčevega mladoletnega sina, ki je bil takrat star devet let. Sodišče je sklenilo, da je neobičajno, da bi gospodarska družba kreditirala mladoletno osebo, ki bi s sredstvi iz kredita odplačevala drug kredit ter račune za nakup osebnega vozila, ter da I. B., če bi dejansko vodil poslovanje gospodarske družbe, zagotovo ne bi opravljal nakazil v dobro obsojenčevega mladoletnega sina. S tem v zvezi je sodišče druge stopnje še obrazložilo (sodba, stran 9), da je obsojenec imel popolno oblast nad družbo E., d. o. o., obvladoval je njene finančne tokove in je bil kot dejanski edini družbenik in zakoniti zastopnik te družbe dejanski in posredni prejemnik premoženjske koristi.

13Vložnik ima sicer prav, da je premoženjsko korist zaradi obsojenčevega kaznivega dejanja pridobila družba E., d. o. o. Kljub temu je sodišče ravnalo pravilno, ko je premoženjsko korist odvzelo obsojencu. Namreč, po obsojenčevi izvršitvi kaznivega dejanja je bila, kot ugotavlja sodišče, premoženjska korist z računa gospodarske družbe formalno prenesena na njegovega mladoletnega sina. Glede na zgoraj navedene okoliščine (točka 12 te sodbe) je sodišče pravilno presodilo, da je bil dejanski prejemnik premoženjske koristi obsojenec, ne pa njegov mladoletni sin (kot obrazloženo, je sodišče to možnost izključilo). Ob tem, da je obsojenec storil kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ in da je bil dejanski prejemnik premoženjske koristi, ne pa njegov mladoletni sin ali gospodarska družba ali katera druga oseba, kot skuša prikazati vložnik, je na dlani, da je obsojenec vedel, da je bila premoženjska korist pridobljena s kaznivim dejanjem. Zato je sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo na podlagi tretjega odstavka 96. člena KZ obsojencu utemeljeno ter ob logični in razumni obrazložitvi svoje odločitve smelo odvzeti protipravno premoženjsko korist.

14Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev Ustave RS. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

15Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določbah 98a. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in v zvezi s 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Višino sodne takse je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi s tarifnimi številkami 7113, 7119, 71113 in 7152 Taksne tarife ob upoštevanju podatkov o obsojenčevem premoženjskem stanju, razvidnem iz sodbe sodišča prve stopnje, ter trajanja in zamotanosti postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.