VSC sodba I Cpg 53/2016

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

2. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I

Pg 327

/2015 z dne 2. 11. 2015 izreklo: “

Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 17521/2015 z dne 20. 2. 2015, ostane v veljavi v delu, v katerim je bilo toženi stranki (prej dolžniku) naloženo, da je dolžna plačati tožeči stranki (prej upniku) znesek: - 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 8. 2014 dalje do plačila.”

2Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu, odvetniku, pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke in ji naloži povračilo stroškov postopka, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži povračilo stroškov pritožbe.

3Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

4Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5O zadevi je odločalo Višje sodišče v Celju, ker je bila skladno s 105.a členom Zakona o sodiščih na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 343/2016 z dne 10. 2. 2016 pristojnost za sojenje z Višjega sodišča v Mariboru prenesena na Višje sodišče v Celju.

6Pritožba ni utemeljena.

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega

4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP) in to pritožbeno ni sporno. Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

8Navedeni razlogi po prvem odstavku 458. člena ZPP so tudi razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotna uporaba materialnega prava) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje v delu, kolikor jo izpodbija pritožba (prvi odstavek 350. člena ZPP).

9V sporih majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje tako in kolikor ga ugotovi sodišče prve stopnje.

10Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje: -

ni sporno, prav tako ta dejstva izhajajo iz predložene listinske dokumentacije, da je tožena stranka tožeči stranki posredovala vlogo z dne 8. 7. 2014 za izdajo dovoljenja za vstop v območje za pešce za potrebe izvajanja gradbenih del na objektu v M., za dve tovorni vozili, ki bosta opravljali dostavo izmenoma in katerih največja dovoljena masa presega 20 ton, za čas dveh mesecev (priloga A 1); - da iz listinske dokumentacije, prav tako pa navedb obeh pravdnih strank izhaja, da je tožeča stranka istega dne toženo stranko po elektronski pošti obvestila, da znaša dnevna prevoznina za eno vozilo 500,00 EUR (A 3); - da tožena stranka ni zanikala navedb, da je njen predstavnik D. dne 11. 7. 2014 po telefonu sporočil, da bo tožena stranka poravnala letno prevoznino, zato je tožeča stranka izdala dovoljenje za dostavo gradbenega materiala v območju za pešce za obdobje dveh mesecev, skupaj z dovolilnicama, ki jih je osebno prevzel D.; - da je

dovoljenje izdano 15. 7. 2014, postalo pravnomočno.

11Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje presodilo, da ni v njegovi pristojnosti presojati pravilnost in utemeljenost dovoljenja, izdanega v upravnem postopku in je v celoti ugodilo višini vtoževanega zahtevka, saj iz računa št. 14001081 z dne 15. 7. 2014 izhaja višina zahtevka 4.000, 00 EUR, s katero je bila tožena stranka predhodno tudi seznanjena in je tožena stranka zahtevala, da se za obdobje dveh mesecev poračuna letna prevoznina in ne dnevna, saj je bilo to zanjo ugodneje (A 4, A 6). Nadalje je presodilo, da je utemeljen tudi obrestni del zahtevka tožeče stranke, saj zakonske zamudne obresti dolguje dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolžnik pa pride v zamudo, če obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen (378. člen Obligacijskega zakonika - OZ v povezavi z 299. členom OZ). Tožeča stranka je zakonske zamudne obresti obračunala od zapadlosti računa št. 14001081 z dne 15. 7. 2014, ki je zapadel v plačilo dne 6. 8. 2014 (A 6). Med strankama je obstajalo obligacijsko razmerje, ki izhaja iz dokazov tožeče stranke in iz katerega je ostal neporavnan dolg tožene stranke, zato je bilo ugoditi zahtevku tožeče stranke in sklep o izvršbi v naložitvenem delu v skladu s tretjim odstavkom 436. člena ZPP vzdržati v veljavi.

12Pritožba očita, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker kot pravni temelj šteje dovoljenje M. št. Y z dne 15. 7. 2014, ki je postalo pravnomočno 1. 8. 2014 in trdi, da če bi temelj terjatve res izhajal iz pravnomočne upravne odločbe M., potem bi moralo sodišče tožbo tožnika na temelju drugega odstavka 319. člena ZPP zavreči, saj bi šlo za “res iudicata”. Dejansko pa iz dovoljenja M. št. 37103-699/2014-2 z dne 15. 7. 2014, ki je po vsebini upravna odločba, terjatev ne izhaja, saj postane pravnomočen in izvršljiv le izrek odločbe, ki pa odločitve o plačilu stroškov prevoznine ne vsebuje. Da je vlagatelj, sedaj toženec dolžan plačati prevoznino v znesku 4.000,00 EUR izhaja iz obrazložitve odločbe, ki pa ni postala pravnomočna in tudi ne izvršljiva. Ker se je tega zavedal tudi tožnik, ni vložil izvršbe na osnovi izvršilnega naslova, v danem primeru upravne odločbe, ampak izvršbo na temelju verodostojne listine - računa. Tožnikova terjatev tako izvira zgolj in samo iz računa št. 14001081, ki pa nima osnove ne v pogodbi med strankama in tudi ne v upravni odločbi, na katero se sklicuje tožnik. Račun sam po sebi je zgolj izvedena (izpeljana) računovodska listina, ki mora imeti podlago v pogodbi ali poslovnem dogodku. Tožnik pa v postopku ni niti zatrjeval in tudi ne dokazal, da je s tožencem sklenil pogodbo, iz katere bi izhajala obveznost plačila prevoznine.

13Pritožbeni očitek ni utemeljen.

14Pritožba zmotno meni, da bi bilo potrebno tožbo zavreči, če bi bilo o sedaj vtoževani terjatvi že pravnomočno odločeno z odločbo - dovoljenjem M. št. 37103-699/2014-2 z dne 15. 7. 2014, ki je postalo pravnomočno 1. 8. 2014, pri čemer pritožba sama pove, da v dovoljenju ni bilo odločeno o vtoževani terjatvi in če o vtoževani terjatvi glede njenega plačila še ni bilo odločeno, potem ne moremo govoriti o že pravnomočno razsojeni zadevi in ni pravne podlage za zavrženje tožbe.(1) V postopku se vtožuje plačilo denarne terjatve in pritožba bi morala izkazati, da je o plačilu že bilo pravnomočno razsojeno, česar pa ne trdi in ne dokaže, temveč izpostavlja le pravni temelj vtoževane terjatve. Pravni temelj obveznosti pa je potrebno ločiti od same obveznosti in da tožbenega zahtevka po plačilu terjatve, ki izhaja iz te obveznosti.

15Spor teče le glede plačila denarne terjatve in v povezavi z izdanim dovoljenjem, ki ga navaja pritožba, s katerim res ni bilo odločeno o višini obveznosti tožene stranke, pač pa, kot pravilno povzema pritožba, je bilo v razlogih dovoljenja le navedeno, da je tožena stranka dolžna poravnati prevoznino v znesku 4.000,00 EUR.

16Sodišče prve stopnje je povzelo prej navedeno obrazložitev iz dovoljenja in pravilno je po stališču pritožbenega sodišča štelo, da je ravno zaradi pridobitve dovoljenja tožena stranka dolžna plačati prevoznino, s katero je bila z dovoljenjem tudi seznanjena.

17Tako pritožba nima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je pravni temelj sedaj vtoževani terjatvi navedeno dovoljenje, saj pritožba spregleda, da če toženi stranki dovoljenje, za katerega je zaprosila, ne bi bilo izdano, tudi ne bi bilo njene obveznosti po plačilu prevoznine.

18Pritožbeni očitek, da vtoževana terjatev nima podlage v pogodbi med strankama niti v upravni odločbi in da je zato tožbeni zahtevek neutemeljen, je zmoten, saj dovoljenje št. 37103-699/2014-2 z dne 15. 7. 2014 temelji na določbah 62. in 63. člena Odloka o občinskih cestah z dne 22. 10. 2012, ta pa je izdan na podlagi 95. člena in 100. člena Zakona o cestah (Uradni list RS št. 109/10), 6. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (Uradni list RS št. 109/10) in 21. ter 65. člena Zakona o lokalni samoupravi – uradno prečiščeno besedilo, tako da je pravna podlaga vtoževani terjatvi Odlok sam in ker gre pri vtoževani terjatvi za obveznost, ki se plačuje v javnem interesu, za nastanek obveznosti ni potrebno skleniti posebne pogodbe. Dovolj je le izdaja računa, ki pa je bil izdan v zvezi z dovoljenjem tožeče stranke, da sme tožena stranka za potrebe dostave gradbenega materiala za rekonstrukcijo objekta v območju cone za pešce upravičeno voziti z enim izmed vozil po najkrajši poti do mesta dostave v obdobju do 31. 8. 2014, za kar pa se po Odloku plačuje prevoznina.

19Po povedanem je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženo stranko obsodilo na plačilo vtoževane terjatve po vtoževanem računu, pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je z višino prevoznine tožena stranka strinjala, sicer bi morala ob doslednem upoštevanju ureditve po Odloku plačati višjo prevoznino.

20Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da se zato ne da preizkusiti ter se je sodišču prve stopnje zato pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo, zakaj glede na ugotovljeno dejansko stanje obstaja obveznost tožene stranke, razlogi pa so jasni in razumljivi.

21Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

22Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

-----

Op. št. (1): Drugi odstavek 319. člena ZPP se glasi: “Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo.”