VSC sodba Cpg 269/2015

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba prve stopnje spremeni tako, da se njen izrek poslej glasi:
“I. Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:
“1. Tožena stranka je tožeči stranki dolžna plačati 255.016,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2013 dalje do plačila.
2. Tožena stranka je tožeči stranki dolžna plačati pravdne stroške v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.”
II. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 16.188,53 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude, to je od 16. dne dalje do plačila.”
Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 6.694,41 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude, to je od 16. dne dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo I Pg 977/2014 z dne 6. 7. 2015 izreklo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 255.016,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2013 dalje do plačila in ji povrniti nastale pravdne stroške v znesku 13.041,33 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude (dalje) do plačila, vse pod izvršbo.

2Tožena stranka s 3. 8. 2015 pravočasno (sodne počitnice) vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v celoti iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo prve stopnje razveljavi in zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa tožeči stranki naloži plačilo njenih pravdnih stroškov, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje, v postopku pred sodiščem druge stopnje, v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje in v tem postopku pred sodiščem druge stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15-dnevnega paricijskega roka, ki teče od dneva vročitve toženi stranki odločbe sodišča druge stopnje oziroma odločbe sodišča prve stopnje, dalje do plačila, da ne bo izvršbe.

3Tožena stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške postopkov na prvi in drugi stopnji.

4Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

5Pritožba je utemeljena.

6Ker je nedvomno podana uveljavljena zmotna uporaba materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP (na pravilno uporabo materialnega prava pazi sodišče druge stopnje tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP))), se pritožbeno sodišče s preostalima uveljavljenima pritožbenima razlogoma (bistvena kršitev določb pravdnega postopka ter zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja (1. ter 2. točka prvega odstavka 338. člena ZPP)) ni (posebej) ukvarjalo.

7Sodišče prve stopnje je ugoditev tožbenemu zahtevku tožeče stranke (med drugim) obrazložilo takole: “264. čl. Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) določa, da terjatve upnika do stečajnega dolžnika, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, ni dovoljeno pobotati z nasprotno terjatvijo stečajnega dolžnika do tega upnika, ki je nastala po začetku stečajnega postopka. Pritrditi je navedbam tožeče stranke, da je terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova kreditnega razmerja, ki ga v pobot uveljavlja tožena stranka, nesporno nastala pred začetkom stečajnega postopka, medtem ko je terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova izplačila po depozitnem poslu, nastala po začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko, to je 13. 3. 2013, zato je tožeča stranka, skladno z 2. odst. III. čl. Okvirne pogodbe z dne 29. 10. 2007 pridobila pravico terjati vračilo depozita po izteku vezave omenjenega depozita, to je 30. 4. 2013, ko je rok iztekel, kar izhaja tudi iz potrdila o sklenitvi depozitnega posla št. LD1230400143 z dne 30. 10. 2012 (list. št. A 3). 1. odst. 261. čl. ZFPPIPP določa, da se nedospele terjatve upnikov proti stečajnemu dolžniku štejejo z dnem začetka stečajnega postopka za dospele, ne velja pa nasprotno, po kateri bi se tudi nedospele terjatve stečajnega dolžnika proti njegovim dolžnikom štele za dospele z dnem začetka stečajnega postopka, kar 261. čl. tudi ne predvideva, vsled dejstva, da začetek stečajnega postopka ne sme imeti za posledico poslabšanja položaja dolžnikov stečajnega dolžnika, medtem ko bi predčasen nastop dospelosti njihovih obveznosti proti stečajnemu dolžniku, bi to vsekakor bil (VS Sodba III Ips 78/1994). Ne glede na to, tudi če bi terjatev nastala pred stečajnim postopkom, jo tožeča stranka ni mogla uveljaviti pred zapadlostjo, glede na to, da je šele od zapadlosti lahko zahtevala vračilo depozita oziroma deponiranega zneska. Sicer pa niti ni pomembno kdaj je terjatev nastala, glede na to, da takšno pobotanje ni dovoljeno že po toč. 2 člena 361. OZ, kot bo v nadaljevanju obrazloženo.” (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Pripomniti je še, da je dejstvo, da v primeru pobota dobi upnik v celoti poplačano svojo terjatev, zato ni mogoče v stečajnem postopku pobotati vsakršno terjatev in je upnik, ki je v stečajnem postopku poplačan s pobotom, poplačan v celoti nesorazmerno kot tisti upniki, ki svojih terjatev ne morejo pobotati, zato so tudi specialne določbe, katere terjatve se lahko pobotajo, ker gre za postopek insolventnosti in ZFPPIPP ima tudi za to posebna določila, vendar pa ZFPPIPP ne izključuje tudi možnosti uporabe 316. čl. OZ, ki določa tudi določene primere kdaj ni dopustno pobotanje. Namen prepovedi pobotanja je namreč zaščita interesov upnika, da prejme izpolnitev kot se glasi. Že prejšnji Zakon o obligacijskih razmerjih je določal, da lahko pride v stečajnem postopku do pobotanja, torej samo tistih terjatev, glede katerih so izpolnjene tudi vse predpostavke po nekdanjem Zakonu o obligacijskih razmerjih in pa tudi primere, ko ni dovoljeno pobotanje, to je ko gre za terjatve, ki temeljijo na medsebojnem zaupanju, to je po 341. čl. ZOR (sedaj 316. čl. OZ), kar je bilo že odločeno tudi s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 310/2011, da ni dovoljeno pobotati terjatev stvari ali vrednosti stvari, ki so bile dolžniku dane v hrambo ali na posodo ali jih je dolžnik brezpravno vzel ali brezpravno pridržal, torej tudi po 2. točki 316. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) ni moglo priti do pobota, saj iz ustaljene sodne prakse izhaja, da med te posle, zaradi katerih je bil pobot izključen, šteje tudi pogodba o denarnem depozitu, ki jo je mogoče opredeliti kot nepristno hrambo po 739. čl. OZ, zato banka, torej tožena stranka, ne more enostransko pobotati depozitov na računu svojega dolžnika z njeno lastno terjatvijo do komitenta, torej do tožeče stranke na podlagi kreditne pogodbe (III Ips 60/1994, II Ips 310/2012, III Ips 24/2013, III Ips 8/2010). 2. točka 316. člena OZ določa, da s pobotom ne more prenehati terjatev stvari ali vrednosti stvari, ki so bile dolžniku dane v hrambo. Pobotanje namreč med drugim, ni dopustno, če terjatev izvira iz pravnega posla, ki temelji na medsebojnem zaupanju (VSL I Cpg 1654/2014).” (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Res je kreditna pogodba vsebovala določbo o pobotu, vendar ta določba v konkretnem primeru ne pomeni, da lahko tožena stranka enostransko pobota terjatev iz naslova kreditne pogodbe do tožene stranke iz naslova depozitne pogodbe. Banka sicer lahko zavaruje kreditno tveganje z osebnim ali stvarnim kreditnim zavarovanjem, pri čemer med stvarna kreditna zavarovanja spada tudi pravica zmanjšati oz. pobotati znesek izpostavljenosti za znesek terjatve nasprotne stranke do banke, kot to določa 116. člen Zakona o bančništvu (ZBan). Vendar si banka to vrsto zavarovanja zagotovi tako, da mora posameznik ali družba, ki mu banka odobri kredit, skleniti pogodbo o vezavi depozita, ki se sprosti na dan, ko zapade vračilo kredita. V bistvu, ta kreditna pogodba ni bila zavarovana s takšnim vzajemnim depozitom, zato tudi iz tega vidika pobotni ugovor tožene stranke ni utemeljen. Banka ne more pobotati terjatve iz naslova kredita z depozitom, saj je uveljavljeno načelo, da je vrnitveni zahtevek močnejši od dajatvenega. Poleg tega je takšen pobot terjatve banke iz naslova kredita s terjatvijo tožeče stranke iz naslova vrnitve depozita dejansko nezakonit, saj, kot že rečeno, 316. čl. OZ določa primere, ko je pobot izključen in med drugim je tudi izključen pobot terjatev stvari ali vrednosti stvari, ki so bile dolžniku dane v hrambo ali na posodo in stališče sodne prakse je, da se med te posle šteje tudi pogodba o denarnem depozitu, saj gre za nepristno hrambo po 739. čl. OZ (III Ips 24/2013 in III Ips 60/1994), kot že zgoraj omenjeno, zato ni možen enostranski pobot depozita oziroma pobotanje s pogodbo o vezanem denarnem depozitu s terjatvijo.” (20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Materialnopravno napačno je stališče tožene stranke, da glede na to, ker gre za nepristno hrambo po 739. členu OZ, ne more veljati prepoved iz člena 316 OZ in da se zato depozitna pogodba presoja po pravilih posojilne pogodbe, ker pa gre za posojilno pogodbo, se lahko ta pobota s terjatvijo tožeče stranke. Kot že zgoraj navedeno, je bila sklenjena pogodba o denarnem depozitu, torej gre za primer hrambe imetnikov denarnega dobroimetja, zato se takšna terjatev ne more pobotati s terjatvijo tožeče stranke, ker ne gre za istovrstno terjatev. Stališče sodne prakse je namreč, da pobotanje ni dopustno, med drugim tudi iz razloga, če terjatev izvira iz pravnega posla, ki temelji na medsebojnem zaupanju. To pa pomeni tudi za pobotanje terjatev bank do njenih dolžnikov, ki izhajajo iz kreditnih pogodb s terjatvami, ki jih imajo dolžniki do banke na podlagi pogodb depozita (VSL sodba I Cpg 1654/2014). 2. točka 316. člena OZ določa, da s pobotom ne more prenehati terjatev stvari ali vrednosti stvari, ki so bile dolžniku dane v hrambo. Pobotanje namreč med drugim tudi ni dopustno, kot že zgoraj navedeno, če terjatev izvira iz pravnega posla, ki temelji na medsebojnem zaupanju. Pravdni stranki bi sicer lahko takšno določbo iz 2. točke 316. člena OZ izključili, vendar pa s tem, ko tožena stranka navaja, da je bila torej terjatev iz kreditne pogodbe, ki jo ima tožena stranka do tožeče stranke in kjer je določeno tudi, da se pobotajo vse terjatve med kreditodajalcem in dolžnikom, ne velja, kot že zgoraj navedeno, saj ni v ta namen bila sklenjena posebna depozitna pogodba, ki bi zapadla ob zapadlosti kredita, nesprejemljivo pa je tudi tolmačenje tožene stranke, da gre v primeru depozita za posojilno pogodbo, ki se lahko pobota v stečajnem postopku. Kot že rečeno se po 739. členu OZ pravila posojilne pogodbe uporabljajo le za razmerja med shranjevalcem in položnikom, glede časa in kraja vrnitve stvari pa veljajo pravila shranjevalne pogodbe. Za nepristno hrambo torej ne veljajo pravni učinki posojilne pogodbe 2. odstavka 569. čl. OZ.” (21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); ter “1035. čl. ZOR določa, da je pogodba o denarnem depozitu sklenjena, kadar se banka zaveže, da jo sprejme, deponent pa, da položi pri banki določen denarni znesek. Pritrditi je navedbam tožeče stranke, da s takšno pogodbo pridobi banka pravico razpolagati z deponiranim denarjem, vrniti pa ga mora pod pogoji, ki so določeni v pogodbi. Medtem ko s kreditno pogodbo se banka zavezuje dati uporabniku kredita na voljo določen znesek denarnih sredstev za določen čas v neki namen ali brez določenega namena, uporabnik pa se zavezuje plačevati banki dogovorjene obresti in dobljeni znesek v denarju vrniti v času in na način, ki sta določena v pogodbi (1065 čl. OZ). Torej v konkretnem primeru ne gre za vzajemni terjatvi (kot že zgoraj obrazloženo) in zato tudi ni možen pobot, saj to prepoveduje 2. točka 316. čl. OZ, kakor tudi ni sprejemljivo stališče tožene stranke, da naj ne bi šlo za nepristno hrambo in zato za posojilno pogodbo, saj je takšno stališče sprejela že praksa v zgoraj navedenih odločbah. Torej, ker je pobot nezakonit, je tudi nepomembno kdaj je tožeča stranka pridobila svojo terjatev do tožene stranke, ali je bilo to pred ali po začetku stečajnega postopka. Po preteku roka depozita, je banka (tožena stranka) dolžna deponirani denar vrniti.” (22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

8Toda utemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke: “Glede pobota terjatev se Sodišče tudi v 17. točki obrazložitve Nove Sodbe (enako kot v 15. točki obrazložitve Sodbe) sklicuje na prepoved pobota terjatev RT, nastalih po začetku stečajnega postopka iz 264. člena ZFPPIPP in meni, da “je terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova izplačila po depozitnem poslu, nastala po začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko, to je po 13. 3. 2013, in je zato tožeča stranka pridobila pravico terjati vračilo depozita po izteku vezave, to je 30. 4. 2013” oziroma, da za pobot terjatev v konkretnem primeru ni pravne podlage, ker so terjatve RT iz naslova depozita, nastale takrat, ko so zapadle, zapadle pa so po začetku stečajnega postopka. Kljub temu, da je Sodišče v obrazložitvi v zadnjem stavku 17. točke obrazložitve Nove Sodbe zavzelo, glede na Sodbo, novo stališče in sicer “Sicer pa niti ni pomembno kdaj je terjatev nastala, glede na to, da takšno pobotanje ni dovoljeno že po toč. 2 člena 261. OZ”, ... v nadaljevanju ponavlja svoje stališče iz Odgovora na Tožbo, Pripravljalnih Vlog in Pritožbe, da dospelost terjatve in njen nastanek nista isto. ... ponavlja in sicer, da terjatve RT iz naslova depozitnega posla niso nastale takrat, ko so zapadle (kar je po začetku stečajnega postopka) temveč prej, ob sklenitvi relevantnega depozitnega posla (kot je opredeljen v Okvirni pogodbi o sklepanju depozitnih poslov in kot izhaja iz potrdila o sklenitvi depozitnega posla št. LD ...), to je dne 30. 10. 2012 (torej pred začetkom stečajnega postopka), zato ... ne vidi ovir za ex lege pobot na podlagi 261. člena ZFPPIPP, ki pravi, da če ob začetku stečajnega postopka hkrati obstajata terjatev upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika, terjatvi z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani. Iz uvodnih pojasnil dr. Nine Plavšak k ZFPPIPP je razbrati, da je “izraz terjatev (obligacijska pravica) v ZFPPIPP uporabljen v enakem pomenu kot se uporablja v obligacijskem pravu”. In nadalje, da se “po splošni razvrstitvi obligacijskega prava obligacijske pravice (terjatve) in tem pravicam nasprotne (obligacijske) obveznosti razvrščajo glede na predmet izpolnitve”. Skladno s 125. členom OZ, “pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbene stranke”. Po teoriji dr. Stojana Cigoja, lahko govorimo o obveznostni pogodbi le tedaj, kadar gre za pravno dejanje med dvema ali več mi, s katerim nastane, se spremeni ali preneha obveznost. In nadalje, da “je izpolnitev naraven način prenehanja obveznosti” ter da z izpolnitvijo obveznost preneha. Iz vsega navedenega je razumeti, da obveznost na eni strani ter terjatev na drugi strani ne nastaneta s potekom roka za njuno izpolnitev, temveč s sklenitvijo pogodbe, saj je pogodba pravna podlaga za nastanek pravic in obveznosti (oziroma terjatev, v tem pogledu je pojem terjatev razumeti kot sinonim pojma pravice). Dospelost je izpolnitveni čas oziroma pomeni, da ima upnik pravico dolžnika terjati, da izpolni svojo obveznost ob določenem času. Za konkretni primer, ZOR v 1035. členu določa, da je depozitna pogodba sklenjena takrat, ko se banka zaveže, da sprejme, deponent pa, da položi pri banki določen denarni znesek. Torej, depozitna pogodba ustvarja pravice in obveznosti strank od njene sklenitve dalje, seveda so lahko take pravice in obveznosti pogojene tako z izpolnitvijo obveznosti nasprotne kot tudi z rokom za izpolnitev obveznosti. Ne moremo pa trditi, da obveznost na eni strani oziroma terjatev na drugi strani nastaneta šele takrat, ko so izpolnjeni pogoji za njuno izpolnitev. V konkretnem primeru je obveznost NLB vrniti prejeti depozit nastala ob sklenitvi relevantnega depozitnega posla (kot je opredeljen v Okvirni pogodbi o sklepanju depozitnih poslov in kot izhaja iz potrdila o sklenitvi depozitnega posla št. ...), to je dne 30. 10. 2012. Od dneva sklenitve depozitnega posla (in pologa depozita) dalje, so pričele teči tudi obresti depozita. Če obveznost … vrniti depozit ne bi nastala že s sklenitvijo depozitnega posla (in pologa depozita), ne bi bilo nobenega razloga, da bi tega dne pričele teči obresti depozita in s tem nastajati obveznosti banke plačati natečene obresti. ... je v svoji Drugi Pripravljalni Vlogi ilustrativno prikazala, da trditev RT, da so terjatve po depozitu nastale takrat, ko so zapadle, ne more zdržati resne pravne presoje, ker bi to potem veljalo tudi za terjatve po kreditu, vendar je v primeru kreditnega posla popolnoma jasno, da terjatev po kreditu ne nastane takrat ko zapade, temveč takrat, ko je kredit izplačan kreditojemalcu. Gre za osnovno pravno teoretično vprašanje (ki niti ni povezano s stečajno zakonodajo), kdaj se šteje, da je terjatev nastala. To je bil le del argumentacije NLB, drugi obširnejši del argumentacije je izhajal iz navajanj mnenj in razlag teoretikov (N. Plavšak in S. Cigoj), ki bi že sami po sebi morali zadoščati, in s katerimi je pojasnjen trenutek nastanka pravice oziroma terjatve in izpolnitveni čas, ki mora poteči (to je dospelost terjatve), da lahko upnik terja izpolnitev svoje pravice, ki je nastala že prej je priložila fotokopije mnenj in razlag teoretikov, na katere se je sklicevala v svoji Prvi Pripravljalni Vlogi, zato so vsi dokazi v zvezi s tem že v spisu. ... je po svojem pooblaščencu znotraj zakonsko predpisanega roka 3 mesecev, obvestila takratnega stečajnega upravitelja B. D. o pobotu terjatev stečajnega dolžnika (RT) do upnika (...), ki so ob začetku stečajnega postopka hkrati obstajale po depozitnih poslih št. LD ... LD … in LD ... na eni strani, in po Kreditni pogodbi, na drugi strani. V obvestilu je bilo navedeno, da je NLB na podlagi 261. člena ZFPPIPP dne 13. 3. 2013 pobotala svojo terjatev iz naslova Kreditne pogodbe s svojo obveznostjo iz predmetnih depozitnih poslov v višini 504.528,24 eurov. V obvestilu je bilo navedeno, da je ... pobotala tudi znesek depozitnega posla št. LD ..., sklenjenega dne 30. 10. 2012 z iztekom vezave 30. 04. 2013, ki ga s Tožbo vtožuje RT. ... je pobotala glavnico depozitnega posla št. LD 1230400143 v znesku 250.000,00 eurov in hkrati tudi obresti v znesku 3.712,35 eurov obračunane do vključno začetka stečajnega postopka, to je do 13. 3. 2013. Glede na vse zgoraj navedeno ... ugotavlja, da Sodišče še zmeraj napačno razume (še zlasti, ko v predzadnjem stavku 17. točke obrazložitve Nove Sodbe pravi “tudi če bi terjatev nastala pred stečajnim postopkom, jo tožeča stranka ni mogla uveljaviti pred zapadlostjo, glede na to, da je šele ob zapadlosti lahko zahtevala vračilo depozita oziroma deponiranega zneska”) nastanek in zapadlost terjatev in meni, da do pobota v konkretnem primeru na podlagi 261. člena ZFPPIPP ne more priti, ker so terjatve RT iz naslova depozita, po mnenju Sodišča nastale takrat, ko so zapadle, zapadle pa so po začetku stečajnega postopka. Iz vsega povedanega sledi, da je zatrjevanje Sodišča, da za pobot terjatev v 261. členu ZFPPIPP ni pravne podlage, napačno. V 17. točki obrazložitve Nove Sodbe (enako kot v 15. točki obrazložitve Sodbe) je za presojo predmetne zadeve nerelevantna ugotovitev Sodišča … ko pravi, da ne velja, da bi nedospele terjatve stečajnega dolžnika proti njegovim dolžnikom štele za dospele z dnem stečajnega postopka, saj je bistveno, da se skladno z 261. členom ZFPPIPP pobotajo, ker 2. odstavek 261. člena izrecno pravi, da se prvi odstavek 261. člena ZFPPIPP uporablja tudi za terjatve, ki ob začetku stečajnega postopka še niso zapadle. NLB želi ponovno opozoriti … da v 261. členu ZFPPIPP ni določeno, da morata biti terjatvi vzajemni, tako kot to v 22. točki obrazložitve Nove Sodbe (oziroma v 17. točki obrazložitve Sodbe) napačno zatrjuje in navaja Sodišče. Iz sodne prakse (Sklep II Ips 310/2011, ki ga navaja Sodišče), izhaja, da mora biti med drugim, da lahko dolžnik pobota obveznost, podana tudi vzajemnost (338. člen ZOR, sedaj 313. člen OZ). Vzajemnost pa pomeni, da mora biti prva stranka upnik druge, hkrati pa druga stranka upnik prve. V konkretnem primeru ni sporno, da je ... stranka upnik ... in hkrati ... upnik ....” (4. Materialno pravo, 4.1 Dovoljenost pobota po ZFPPIPP in nastanek terjatev RT, četrta do šesta stran obrazložitve pritožbe); ter “V 18., 20. in 21. točki obrazložitve Nove Sodbe (približno enako kot v 16. točki obrazložitve Sodbe) Sodišče pravi, da glede na “ustaljeno sodno prakso” (III Ips 60/1994, II Ips 310/2012 in III Ips 24/2013) banka (...) ne more enostransko pobotati depozitov na računu svojega dolžnika (tožeče stranke) z njeno lastno terjatvijo do komitenta na podlagi kreditne pogodbe. ... meni, da ne gre za enostranski pobot, ker sta ... in .. pobot terjatev dogovorili v Kreditni pogodbi in sicer na več mestih, v 8.1 d) in v 32. členu Kreditne pogodbe in se izrecno nanaša tudi na depozite “vključno v primeru stečajnega postopka nad Kreditojemalcem” ter v zvezi s tem ugotovitev sodne prakse, da prepoved pobota po 316. členu OZ ni absolutna, ker ne gre za kogentno normo, temveč lahko pogodbene stranke to prepoved tudi izključijo. Besedilo 8.1 d) člena Kreditne pogodbe je popolnoma jasno in dopušča pobot, saj izrecno določa, da je pobot dovoljen tudi v primeru stečajnega postopka nad Kreditojemalcem (RT). Prav tako je popolnoma jasno besedilo 32. člena Kreditne pogodbe, saj pravi, da lahko Financiranja (to so banke in agent, med drugim tudi NLB) pobota svoje terjatve do Kreditojemalca (...) s katerokoli obveznostjo do Kreditojemalca (...), kar zajema tudi depozit. Navedene določbe Kreditne pogodbe torej izrecno določajo možnost pobota z dobroimetji, med drugim, tudi z depozitom. RT je, torej, s podpisom Kreditne pogodbe izrazila strinjanje s pobotom na podlagi točke d) člena 8.1 in 32. člena Kreditne pogodbe. Iz odločbe Vrhovnega Sodišča II Ips 310/2011 z dne 16. 2. 2012 izhaja, da če se varovani upnik (...) strinja s tovrstnim načinom zavarovanja, potem zakonske ovire za pobot ni, ker prepoved pobotanja namreč ni absolutna. Medsebojno zaupanje zaradi vsega navedenega ni porušeno in pobot je veljaven. Prav tako ni ovira, da upnik varovane terjatve (...) poda soglasje za pobot že pred zapadlostjo svoje obveznosti. Ob drugačni interpretaciji, da lahko soglaša s pobotom šele po zapadlosti svoje obveznosti, bi določbe ZBan-1, ki kot enega izmed načinov zavarovanj banke predvidevajo ravno možnost pobota (116. člen ZBan-1), izgubile svoj pomen. Sodišče je v 20. točki obrazložitve Nove Sodbe (približno enako kot 16. točki obrazložitve Sodbe) zapisalo, da je kreditna pogodba vsebovala določbo o pobotu, vendar da ta določba v konkretnem primeru “ne pomeni, da lahko tožena stranka enostransko pobota terjatev iz naslova kreditne pogodbe”, ker obveznost po depozitnem poslu in obveznost iz Kreditne pogodbe ne zapadeta hkrati (na isti dan). Sodba II Ips 310/2011 pravi, da banka ne sme pobotati depozita s terjatvijo do komitenta (tožeče stranke) na podlagi kreditne pogodbe le v primeru, če banka opravi pobot enostransko. V konkretnem primeru pa banka ni opravila pobota enostransko, saj je bil pobot, kakor je že bilo obrazloženo, jasno dogovorjen v 8.1 d) členu in 32. členu Kreditne pogodbe. Iz judikata se da razbrati, da pogoj hkratne zapadlosti obeh obveznosti ni relevanten. Nadalje Sodišče napačno trdi, da banka (...) ne more pobotati terjatve iz naslova kredita z depozitom, saj je uveljavljeno načelo, da je vrnitveni zahtevek močnejši od dajatvenega. ... meni, da gre v konkretnem primeru za dva vrnitvena zahtevka (... vrniti denarna sredstva, ki jih je prejela iz naslova Kreditne pogodbe, ... pa bi morala, če do pobota terjatev ne bi prišlo, ... vrniti denarna sredstva depozita po depozitnem poslu št. LD 1230400143). Na podlagi zgoraj povedanega, ... meni, da je prišlo do zmotne uporabe materialnega prava, saj iz sodne prakse izhaja, da prepoved pobota po 316. členu OZ ni absolutna in, da ne gre za kogentno normo, tako da jo lahko pogodbene stranke izključijo, do česar je, na podlagi 8.1 d) člena in 32. člena Kreditne pogodbe, v konkretnem primeru tudi prišlo.” (4. Materialno pravo, 4.4. Pogodbeno dogovorjeni pobot, deveta in deseta stran obrazložitve pritožbe).

9Pritožbeno sodišče pa cit. pritožbenim navedbam tožene stranke še dodaja: Poslovna obligacijska razmerja nastanejo na podlagi pravnega posla. Pravni posel pa je tisto pravno dejstvo (oziroma skup pravnih dejstev), katerega(ih) nastop povzroči nastanek poslovne (obligacijske) obveznosti in s tem hkrati nastanek poslovnega obligacijskega razmerja. Zato je pravni posel pravni temelj nastanka poslovnih obligacijskih razmerij.(1) Ker sta stečajni dolžnik in tožena stranka sklenila (nenamenski) depozitni posel št. LD1230400143 v znesku 250.000,00 EUR dne 30. 10. 2012, je terjatev stečajnega dolžnika na vrnitev zneska (nenamenskega) depozita s pripadajočimi obrestmi po izteku njegove vezave nastala tega dne in tako pred začetkom stečajnega postopka nad njim dne 13. 3. 2013. Za nastanek te terjatve stečajnega dolžnika ni niti pomembno dejstvo, da je stečajni dolžnik lahko zahteval vrnitev vtoževanega zneska šele 30. 4. 2013, ko se je iztekla vezava (nenamenskega) depozita, torej že po začetku stečajnega postopka nad njim. Sodišče prve stopnje je zato nepravilno pritrdilo navedbam tožeče stranke, da “… je terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova izplačila po depozitnem poslu, nastala po začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko, to je 13. 3. 2013 … .”

10Prvi odstavek 261. člena ZFPPIPP sicer določa: “Če ob začetku stečajnega postopka hkrati obstajata terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika, terjatvi z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani, če ni v 263. členu tega zakona drugače določeno.” Toda po drugem odstavku 261. člena ZFPPIPP se prvi odstavek tega člena uporablja tudi za nedenarne terjatve in terjatve, ki ob začetku stečajnega postopka še niso zapadle. To pa pomeni, da pobot učinkuje tudi, če terjatev ali nasprotna terjatev ob začetku stečajnega postopka še ni zapadla (drugi odstavek 261. člena ZFPPIPP).(2) Navedbe sodišča prve stopnje, da “1. odst. 261. čl. ZFPPIPP, določa, da se nedospele terjatve upnikov proti stečajnemu dolžniku štejejo z dnem začetka stečajnega postopka za dospele, ne velja pa nasprotno, po kateri bi se tudi nedospele terjatve stečajnega dolžnika proti njegovim dolžnikom štele za dospele z dnem začetka stečajnega postopka, kar 261. čl. tudi ne predvideva … .” ter “Ne glede na to, tudi če bi terjatev nastala pred stečajnim postopkom, jo tožeča stranka ni mogla uveljaviti pred zapadlostjo, glede na to, da je šele po zapadlosti lahko zahtevala vračilo depozita oziroma deponiranega zneska.”, so zato tudi nepravilne.

11Načelno je res, da terjatev, ki jih imajo komitenti do svojih bank, ni mogoče preprosto pobotati s terjatvami bank, ki jih te imajo do svojih komitentov. Tako je stališče pravne teorije in sodne prakse. Toda prepoved pobotanja ni absolutna (tako pravna teorija in tudi sodna praksa), temveč se stranki lahko dogovorita oziroma sporazumeta, da je pobot tudi v takem primeru dopusten, pri čemer bi za varstvo pravnih interesov varovane stranke zadoščalo že, če bi bilo določeno, da lahko pobotno izjavo izjavi samo upnik takšne terjatve.(3) Drugi odstavek 316. člena OZ med drugim prepoveduje pobotanje terjatev, ki temeljijo na medsebojnem zaupanju. Cit. določba sicer posebej omenja le posodbeno pogodbo in hrambo, vendar pa sodna praksa med te posle šteje tudi bančne posle, med katere prav tako spada pogodba o denarnem depozitu oziroma dobroimetje na transakcijskem računu (pozitivno stanje). Tako banka ne sme pobotati depozita oziroma dobroimetja na računu (obveznosti, ki jo ima do komitenta oziroma prilivov na njegov transakcijski račun) s terjatvijo do komitenta na podlagi kreditne pogodbe. Uveljavljeno je namreč pravilo, da je vrnitveni zahtevek močnejši od dajatvenega. Ta določba pa ureja le primere, ko bi banka opravila pobot enostransko. Le v tem primeru bi lahko banka s svojim ravnanjem porušila medsebojno zaupanje, ki ga zakon z navedeno določbo varuje. Če pa se varovani upnik strinja s tovrstnim načinom zavarovanja, zakonske ovire za pobot ni. To zakonsko prepoved je tako mogoče odpraviti s soglasjem upnika. V situaciji, ko se varovani upnik strinja s tovrstnim zavarovanjem, medsebojno zaupanje ni porušeno, zato je takšen pobot veljaven. Prav tako ni ovira, da upnik varovane terjatve poda soglasje za pobot že pred zapadlostjo svoje obveznosti. Upnika namreč v tem primeru ni potrebno varovati kot dolžnika pri zavarovanju terjatve z zastavno pravico. Temu zakon preprečuje, da bi še pred zapadlostjo terjatve soglašal, da upnik obdrži stvar, ki je bila dana v zavarovanje (drugi odstavek 132. člena Stvarnopravnega zakonika), saj želi zakon na ta način preprečiti, da bi upnik pridobil stvar, ki je vredna več kot terjatev. Pri zavarovanju z možnostjo pobota te nevarnosti ni, saj se upnik poplača z denarnimi sredstvi dolžnika.(4)

12V obravnavani zadevi je tožena stranka že v 16. 1. 2014 vloženi pripravljalni vlogi zatrjevala: “Tožeča stranka nadalje navaja, da “po ustaljeni sodni praksi” banka ne more enostransko pobotati depozita …”. Tožena stranka meni, da ne gre za enostranski pobot, saj sta pobot terjatev stranki dogovorili v Kreditni pogodbi št. ... z dne 7. 10. 2010 kot spremenjeni z Dodatkom št. 1 z dne 25. 2. 2011 in sicer na več mestih. V 32. členu kreditne pogodbe je dogovorjeno, da stranka financiranja (tožena stranka) pobota svoje dospele terjatve do kreditojemalca (tožeče stranke) s katerokoli dospelo obveznostjo do tožeče stranke. Poleg tega pa tudi 8.1 člen kreditne pogodbe v d) točki določa, da če tožeča stranka ne poravna pravočasno in pravilno katerekoli obveznosti po kreditni pogodbi, pooblašča agenta (toženo stranko), da poplača terjatev bank (med drugim tudi terjatve tožene stranke) iz katerihkoli depozitov ne glede na pogoje dogovorjene v zvezi s temi dobroimetji (npr. dogovorjene zapadlosti). V kreditni pogodbi so se pogodbene stranke izrecno sporazumele, da predstavlja v tem odstavku določena pravica bank pridržno pravico oziroma prednostno pravico poplačila iz sredstev, vključno v primeru stečajnega postopka nad tožečo stranko. Navedene določbe kreditne pogodbe izrecno določajo možnost pobota z dobroimetji med drugim tudi z depozitom. Problema glede tovrstnega pobota terjatev torej ne bi smelo biti.” (IV. točka, prvi in drugi odstavek na peti strani).

13Cit. kreditna pogodba določa: v 8.1 členu (Zavarovanja), točka d): “V primeru, da Kreditojemalec ne poravna pravočasno in pravilno katerekoli obveznosti iz te Pogodbe, pooblašča Agenta, da poplača vse terjatve Bank po tej Pogodbi iz katerihkoli njegovih prilivov v domači in tuji valuti, depozitov ali kateregakoli dobroimetja, ki ga ima pri Agentu ali pri katerikoli Banki, ne glede na pogoje, dogovorjene v zvezi s temi dobroimetji (n. pr.: dogovorjene zapadlosti). Če je dobroimetje v tuji valuti, se za preračun v EUR uporabi tečaj, po katerem Agent kupuje tujo valuto pri poslovanju s pravnimi osebami. Pogodbene stranke so izrecno sporazumne, da predstavlja v tem odstavku določena pravica Bank pridržno pravico oziroma prednostno pravico poplačila iz teh sredstev, vključno v primeru stečajnega postopka nad Kreditojemalcem.” in v 32. členu (Pobot): “Stranka Financiranja lahko pobota svoje dospele terjatve do kreditojemalca po Pogodbeni Dokumentaciji s katero koli dospelo obveznostjo do Kreditojemalca, ne glede na kraj plačila, ali valuto take obveznosti. Če sta obveznosti v različnih valutah, lahko S. F. za namen pobota, konvertira eno ali drugo obveznost po tržnem tečaju, ki ga uporablja pri svojem rednem poslovanju.”

14Po prvem odstavku 312. člena OZ pobot ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj, temveč mora to ena stranka drugi izjaviti. Pritožbeno sodišče misli, da sta navedeni določbi kreditne pogodbe povsem jasni, razumljivi, nesporni ter določni in ju kako drugače, širše ali ožje kot se glasita, ni mogoče uporabljati. To pa pomeni, da je stečajni dolžnik vnajprej podal toženi stranki izjavo, da se izvede pobot, ko in če bi zanj nastopili pogoji. Prepoved pobotanja pri bančnih poslih iz 316. člena OZ je po povedanem relativna in pogodbeni stranki se lahko dogovorita, da je pobot kljub vsemu možen. S podpisom cit. kreditne pogodbe je stečajni dolžnik pooblastil toženo stranko, da brez njegove dodatno pridobljene izjave opravi pobot. Tako je nedvomno, da se je stečajni dolžnik v primerih iz navedenih določb kreditne pogodbe vnaprej odpovedal podajanju izjave - pisnemu nalogu in s tem toženi stranki omogočil, da opravi pobot, ko in če se bodo zanj stekli pogoji. Ob takem pogodbenem dogovoru pa je sodišče dolžno presojati le, ali so se sicer stekli pogoji za pobot ali ga je tožena stranka upravičeno izvedla.(5) Zato je tudi ocena sodišča prve stopnje: “Pravdni stranki bi sicer lahko takšno določbo iz 2. točke 316. člena OZ izključili, vendar pa s tem, ko tožena stranka navaja, da je bila torej terjatev iz kreditne pogodbe, ki jo ima tožena stranka do tožeče stranke in kjer je določeno tudi, da se pobotajo vse terjatve med kreditodajalcem in dolžnikom, ne velja, kot že zgoraj navedeno, saj ni v ta namen bila sklenjena posebna depozitna pogodba, ki bi zapadla ob zapadlosti kredita … .,”, nepravilna.

15Ker je glede na navedeno pritožbeno sodišče presodilo, da je terjatev stečajnega dolžnika do tožene stranke nastala pred začetkom stečajnega postopka nad njim, da pobot učinkuje tudi, če nasprotna terjatev stečajnega dolžnika ob začetku stečajnega postopka še ni zapadla in da sta se tožena stranka ter stečajni dolžnik dogovorila oziroma sporazumela, da je pobot v tej zadevi dopusten (tožena stranka je dala soglasje za pobot že pred zapadlostjo svoje obveznosti), veljata terjatvi pravdnih strank z začetkom stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom za pobotani. Ker je tožeča stranka v pravdi uveljavljala terjatev, ki je prenehala zaradi pobotanja, tožena stranka pa je z (materialno pravnim) ugovorom ugasle pravice uspela, je posledica tega njenega uspeha zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke.

16Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo izpodbijano sodbo prve stopnje, je moralo odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožena stranka v pravdi uspela, ji mora tožeča stranka povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP), ki so bili potrebni za pravdo (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je tako ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) in Zakona o sodnih taksah (ZST-1) toženi stranki odmerilo naslednje stroške: za prvi postopek na prvi stopnji: nagrada pooblaščenki za narok v znesku 1.714,80 EUR (Tar. št. 3102 Tarife ZOdvT) in nagrada pooblaščenki za postopek v znesku 1.857,70 EUR (Tar. št. 3100 Tarife ZOdvT), povečano za 22 % DDV v znesku 785,95 EUR (kot ga je uveljavila tožena stranka (Tar. št. 6007 Tarife ZOdvT)), potni stroški za prihod na naroke v znesku 182,04 EUR (164 km x 0,37 EUR x 3 (Tar. št. 6003 Tarife ZOdvT)) in pavšalni znesek za plačilo PTT 20,00 EUR (Tar. št. 6002 Tarife ZOdvT), skupaj 4.560,49 EUR; za prvi postopek na drugi stopnji: nagrada pooblaščenki za postopek v znesku 2.286,40 EUR (Tar. št. 3210 Tarife ZOdvT), povečano za 22 % DDV v znesku 503,01 EUR (kot ga je uveljavila tožena stranka), pavšalni znesek za plačilo PTT 20,00 EUR in sodna taksa za pritožbo v znesku 4.215,00 EUR (Tar. št. 1121 Taksne tarife ZST-1), skupaj 7.024,41 EUR; ter za nov (ponovljen) postopek na prvi stopnji: nagrada pooblaščencema za narok v znesku 1.714,80 EUR in nagrada pooblaščencema za postopek v znesku 1.857,70 EUR, povečano za 22 % DDV v znesku 785,95 EUR (kot ga je uveljavila tožena stranka), potni stroški za prihod na naroke v znesku 182,04 EUR (164 km x 0,37 EUR x 3), pavšalni znesek za plačilo PTT 20,00 EUR in potni stroški prič v zneskih 23,76 EUR ter 19,38 EUR, skupaj 4.603,63 EUR. Tožeča stranka mora tako povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 16.188,53 EUR. Od priznanih stroškov gredo toženi stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006, sedma stran).

17Pritožbeno sodišče pa še pojasnjuje, da je toženi stranki priznalo le eno nagrado pooblaščenki oziroma pooblaščencema za narok v vsakem postopku na prvi stopnji (in ne za dva naroka) ter s tem ustrezno oziroma sorazmerno manjši znesek 22 % DDV, ker se po drugem odstavku 20. člena (prehodna določba za postopke, začete pred uveljavitvijo te tarife) Odvetniške tarife odvetniški stroški, če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo te tarife in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 - ZOdv-C), v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 - ZOdv-C).

18Glede na tako stanje stvari je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo prve stopnje spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne (peta alineja 358. člena ZPP).

19Po prvem odstavku 154. člena in 155. členu v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP ter ob upoštevanju ZOdvT in ZST-1 mora tožeča stranka povrniti toženi stranki tudi stroške (tega) pritožbenega postopka, in sicer nagrado pooblaščenki za postopek v znesku 2.286,40 EUR, povečano za 22 % DDV v znesku 503,01 EUR (kot ga je uveljavila tožena stranka), pavšalni znesek za PTT 20,00 EUR in sodna taksa za pritožbo v znesku 3.885,00 EUR (in ne v znesku 4.125,00 EUR), kot ji jo je s plačilnim nalogom za plačilo sodne takse I Pg 977/2014 z dne 7. 8. 2015 odmerilo sodišče prve stopnje in jo je tožena stranka 27. 8. 2015 tudi plačala, skupaj 6.694,41 EUR. Od priznanih stroškov gredo toženi stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (cit. načelno pravno mnenje).

-----

Op. št. (1): Prim.: komentar dr. Nine Plavšak k II. poglavju splošnega dela OZ o nastanku obveznosti v: OBLIGACIJSKI zakonik (OZ) : (splošni del) : s komentarjem / redaktorja Miha Juhart, Nina Plavšak. - 1. natis. - Ljubljana : GV Založba, 2003-. - (Zbirka Nova slovenska zakonodaja), Knj. 1, 2.1. in 2.3. točka, 170. in 171. str.

Op. št. (2): Prim.: sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1066/2015 z dne 22. 7. 2015.

Op. št. (3): Prim.: sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1066/2015 z dne 22. 7. 2015.

Op. št. (4): Prim.: sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 310/2011 z dne 16. 2. 2012.

Op. št. (5): Prim.: opomba 3.