739. člen OZ

Pravila, ki jih ZFPPIPP v 261. in nadaljnjih členih določa za pobotanje, ne izključujejo uporabe 316. člena OZ. Med drugim je izključen pobot terjatev stvari ali vrednosti stvari, ki so bile dolžniku dane v hrambo ali na posodo. Kot nepristno hrambo je mogoče opredeliti tudi pogodbo o denarnem depozitu.

Pogodba o denarnem depozitu je sklenjena, kadar se banka zaveže, da sprejme, deponent pa, da položi pri banki določen denarni znesek (prvi odstavek 1035. člena ZOR). S to pogodbo banka pridobi pravico razpolagati z deponiranim denarjem, vrniti pa ga mora pod pogoji, ki so določeni v pogodbi (drugi odstavek 1035. člena ZOR). Gre za nepristno hrambo (depositum irregulare), ko lastninska pravica na predmetu depozita (na denarju kot na vrstni in nadomestni stvari) preide na banko, deponent pa ima po koncu obdobja, za katerega je bil sklenjen depozit, terjatev za vrnitev enakega zneska denarja (739. člen OZ). V obligacijskem pravu je neupravičena obogatitev samostojen vir obveznosti. Pravo neupravičene obogatitve temelji na načelu (komutativne) pravičnosti: nihče se ne sme okoristiti na račun prikrajšanja drugega. Njegova osnovna naloga je prenos premoženja, ki se neupravičeno, brez pravnega temelja, nahaja v premoženju obogatene stranke, nazaj k prikrajšani stranki.

Banka je dolžna z uporabo legitimacijske kartice oziroma na drug zanesljiv način preveriti identiteto nalogodajalca in drugim osebam (razen imetniku transakcijskega računa oziroma pooblaščeni osebi imetnika transakcijskega računa) izplačila z računa ne bi smela opraviti. Da bi se lahko oprostila oziroma delno oprostila odgovornosti za nastalo škodo bi morala izkazati, da je razlog za nastalo škodo zunanji dogodek oziroma ravnanje nalogodajalca zunaj okvira dejavnosti, ki jo opravlja in s tem zunaj sfere njenega rizika, tako da nastanka škode ne bi mogla niti pričakovati niti preprečiti.

Iz tožbenih trditev izhaja, da so predmet davčne izvršbe dolžnikova denarna sredstva (za kar priloži sklep o davčni izvršbi), vendar pa hkrati tudi navaja, da dolžnik pri njej nima denarnih sredstev na računu, saj je bil transakcijski račun dolžnika pri tožeči stranki dne 9. 7. 2013 zaprt. Tožeča stranka torej ne zatrjuje, da ima na predmetu izvršbe, kot je opredeljen s sklepom o davčni izvršbi, torej na dolžnikovih denarnih sredstvih, ki jih ima na računih pri banki pravico, ki preprečuje izvršbo, temveč trdi, da dolžnik pri njej nima odprtega računa in zato tudi ne denarnih sredstev. Tožeča stranka s tožbenimi trditvami - četudi bi se izkazalo, da so resnične – ne more doseči pravne posledice, ki jo zahteva s tožbenima zahtevkoma.

Materialnopravno zmotno je stališče pritožnika, da je na denarnih sredstvih tožeče stranke pridobil lastninsko pravico, sklicujoč se na 2. odstavek 569. člena OZ v zvezi s 739. členom OZ. Po 739. členu OZ se pravila posojilne pogodbe uporabljajo le za razmerja med shranjevalcem in položnikom, glede časa in kraja vrnitve stvari pa veljajo pravila shranjevalne pogodbe. Za nepristno hrambo torej ne veljajo pravni učinki posojilne pogodbe iz 2. odstavka 569. člena OZ.

Prilivi na transakcijskem računu tvorijo dobroimetje, ki ima značilnosti bančnega denarnega depozita, ta pa ima značilnost nepristne hrambe. Deponent (imetnik bančnega računa) ima denarno terjatev, s katero od banke zahteva izplačilo enake količine denarja. Zato je dobroimetje na transakcijskem računu stanje (višine) denarne terjatve imetnika transakcijskega računa do banke na podlagi bančnega denarnega depozita v dobro imetnikovega transakcijskega računa. Zastavna pravica se lahko ustanovi tudi za zavarovanje bodočih terjatev, vendar taka anticipirana ustanovitev zastavne pravice učinkuje le, če zastavitelj naknadno pridobi razpolagalno sposobnost glede zastavljenih terjatev. Toženka je z začetkom stečajnega postopka izgubila razpolagalno sposobnost na prilivih, ki so po začetku stečajnega postopka prispeli na njen transakcijski račun. Tožbeni zahtevek ne dosega standarda konkretiziranosti, saj iz njega ne izhaja, katere terjatve so nastale do začetka stečajnega postopka nad toženko in predstavljajo predmet zavarovanja, torej tisto ločeno premoženje, iz katerega se lahko zastavni upnik prednostno poplača. Sodišče sme naložiti toženi stranki, naj opravi določeno daja