VSK sodba in sklep I Cp 43/2016

Pritožba se zavrne in potrdi sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče sklenilo, da se predlog tožnika za prenos krajevne pristojnosti in umik tožbe z dne 9.10.2015 zavržeta. V nadaljevanju je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval: - da se mladoletna hči pravdnih strank H.B., rojena 1.1.2009, zaupa njemu v varstvo in vzgojo; - da je toženka za preživljanje hčerke dolžna plačevati 100,00 EUR mesečne preživnine, kot je podrobneje povzeto v izreku izpodbijane sodbe. Tožniku je še naložilo, da je dolžan povrniti stroške izvedenca v znesku 694,34 EUR na račun sodišča ter plačati toženki njene pravdne stroške v znesku 838,75 EUR, oboje v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik v pritožbi najprej izpodbija odločitev o zavrženju umika tožbe. Navaja, da Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) tega instituta ne pozna. Meni, da je pravočasno, še pred narokom za glavno obravnavo, s priporočeno poštno pošiljko z dne 8.10.2015 podal pisno izjavo o umiku, notranja organizacija sodišča pa ni skrb stranke v postopku, glede na veljavno oddajno teorijo. Umik je čista procesna dispozicija, ki ravno zato nikoli ne more biti v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo, zato so razlogi o zlorabi procesnih institutov odveč. Sodišče je manj kot uro po zaključku obravnave prejelo izjavo o umiku in bi moralo skladno z drugim odstavkom 188. člena ZPP toženko pozvati k izjavi o umiku. Sodba namreč ni bila razglašena. Sodišče je odločalo o zahtevku, ki ga ni bilo več in je s sodbo prekoračilo tožbeni zahtevek, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev postopka. Nadalje tožnik navaja, da iz vsebine zahteve za prenos krajevne pristojnosti, ki jo je sodišče zmotno razumelo kot ugovor krajevne pristojnosti (kar je dodaten razlog za razveljavitev odločbe) sledi, da toženka z otrokom dejansko živi na območju CSD., pri katerem sodišče ni opravilo nobenih poizvedb o družinskem obravnavanju strank in otroka, niti poizvedb na šoli, ki jo hčerka obiskuje. Tretji sklop pritožbenih navedb predstavlja grajo meritorne odločitve. Tožnik trdi, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da so ti nejasni. Sodišče se ni opredelilo do zahtevka tožnika v smislu ugotovitve največje koristi otroka, saj neugotovljena odsotnost patologije pri materi ne pomeni, da je zaupanje otroka materi v skladu z največjo otrokovo koristjo. Sodišče ni ugotavljalo drugih okoliščin, pomembnih za odločitev, zato je odločitev, ki je oprta le na mnenje, ohlapna. Izvedenec je le pomoč sodišču, njegova ekspertiza je podvržena dokazni oceni in zato je za sodišče neobvezujoče pomagalo za oblikovanje konkretne vsebine pravnega standarda. Pri tem je sodišče spregledalo materialno procesno vodstvo, kar je nedopustna kršitev. Sodišče ni pretehtalo vseh pomembnih okoliščin, zaradi opustitve dolžnostnega ravnanja v tovrstnih sporih. Zato tožnik predlaga razveljavitev sodbe in nadomestitev s sklepom o ustavitvi postopka, podrejeno pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, v delo drugemu sodniku.

Pritožba ni utemeljena.

Glede odločitve o ugovoru krajevne pristojnosti:

Neutemeljena je navedba, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo vsebino vloge, poslane po faksu 6.10.2015 ob 21.53 uri, v kateri je tožnik predlagal prenos krajevne pristojnosti. V vlogi (sestavljeni po pooblaščeni odvetnici tožnika) se trdi, da ne obstaja nobena okoliščina, ki bi utemeljevala krajevno pristojnost Okrožnega sodišča v Novi Gorici in se navaja 46. in 54. člen ZPP. Tega ni mogoče razumeti drugače kot ugovor krajevne pristojnosti, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot nedopustnega.

V zvezi z umikom tožbe:

Po določbi 188. člena ZPP lahko tožnik tožbo umakne vse do konca glavne obravnave (po vložitvi odgovora na tožbo s privolitvijo nasprotne stranke). Tožnik utemeljeno navaja, da je bila vloga, s katero je umaknil tožbo, na sodišče poslana s priporočeno poštno pošiljko z dne 8.10.2015, dan pred opravljeno glavno obravnavo. To potrjujejo podatki na dohodni štampiljki sodišča na listovni številki 55 spisa. Zato ugotovitev v izpodbijani odločbi, da je šlo za navadno poštno pošiljko, ne drži. Kljub temu pa tožnik s pritožbo končne odločitve sodišča prve stopnje ni izpodbil.

Po presoji pritožbenega sodišča v konkretnih okoliščinah sodišču prve stopnje ni mogoče očitati bistvene kršitve določb postopka, ker umika ni upoštevalo in je v zadevi meritorno odločilo. Glavna obravnava je bila po neprerekanih ugotovitvah opravljena v sredo, 9.10.2015, med 10.30 uro in 10.40 uro, tožnikov umik je na sodišče prišel na dan obravnave, vendar je v pisarno družinskega oddelka prišla šele po zaključeni glavni obravnavi ob 11.30 uri. Pri tem ni sporna ugotovitev, da na umiku ni bilo nobene oznake, ki bi kazala, da je šlo za nujno zadevo in tudi ni bilo ustrezne vloge po faxu, pri čemer na obravnavo kljub pravilno izkazanim vabilom nista pristopila niti tožnik niti njegova pooblaščenka. Sodišče je pravilno pojasnilo, da glede na navedene okoliščine umika, prejetega po zaključku obravnave, ni moglo upoštevati in pri tem ocenilo, da je tožnikovo ravnanje mogoče opredeliti tudi kot zlorabo procesnih pravic.

Tožnik, ki ga je že v postopku na prvi stopnji zastopala odvetnica, neutemeljeno zatrjuje, da notranja organizacija ni stvar strank. Dejstvo je, da mora vsa pisanja in pošiljke, ki jih na določen delovni dan prejme vložišče, pregledati pristojna sodna oseba v vložišču, odpreti, se seznaniti z njihovo vsebino, kolikor je potrebno za pravilno razdelitev pisanj in jih čim prej izročiti vpisničarjem oziroma pooblaščenim sodnim osebam, nujne pa takoj, vpisničar pa mora pisanja, ki zahtevajo nujno ukrepanje, tudi ustrezno označiti (če že niso) in (logično) takoj dostaviti v spis (glej 216. in 220. člen Sodnega reda). Povsem jasno je, da to terja določen čas za pregled in ustrezno razporeditev (na konkretni dan) prejetih pisanj v spis posamezne zadeve, pri čemer si mora sodišče prizadevati, da je pošta razporejena čim prej (1). Vendar pa je tedaj, ko stranka pošilja vlogo tako kratek čas pred obravnavo (v konkretni zadevi je šlo le za en delovni dan prej), pomembna tudi skrbnost same stranke oziroma njenega kvalificiranega pooblaščenca, da opozorita na pomembnost vloge, saj poslovanja s pošto ne moreta kar zanemariti. V tovrstnih situacijah skrbnost in načelo poštene uporabe pravic (9. člen ZPP) terjata, da stranka v vlogi ustrezno in jasno opozori, da gre za nujno vlogo in tako omogoči takojšnjo reakcijo sodnih oseb nanjo in ustrezno postopanje, zato, da bi se z njo sodišče prve stopnje pravočasno, pred koncem obravnavanja seznanilo. V sodni praksi tako ravnanje ni nič neobičajnega, temveč kvečjemu nasprotno (to potrjuje tudi tožnikova predhodna po faksu poslana vloga z dne 6.10.2015, v kateri je tožnik med drugim prosil tudi za preložitev obravnave, določene na dan 9.10.2015). Kot je ugotovljeno, iz vloge o umiku tožbe ne izhaja, da bi vsebovala označbo, iz katere bi bilo razvidno, da gre za nujno vlogo, ker je v zadevi razpisana obravnava na dan 9.10.2015. Ob taki opustitvi dolžne skrbnosti, ki bi jo bilo v danih okoliščinah upravičeno pričakovati, mora tožnik nositi nastale pravne posledice (2). Dejstvo, da sodba ni bila razglašena takoj po zaključku glavne obravnave (drugi odstavek 321. člen ZPP), ne vpliva na uporabo zgoraj povzetega pravila o umiku tožbe in je zato nepomembno.

Še glede odločitve o glavni stvari:

Sodišče prve stopnje je izhajajoč iz procesnega gradiva strank ugotavljalo, ali bi bilo za mladoletno hčerko pravdnih strank (ki je po podatkih spisa zdaj v varstvu in vzgoji pri materi, z očetom pa ima stike, glede na sodno poravnavo v zadevi P 3221/2011-IV Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 9.7.2013) bolj koristno, da se zaupa očetu in v tej zvezi ali so utemeljeni tožnikovi očitki glede materine vzgojne neprimernosti, nepredvidljivosti in neodgovornosti. Nikalen odgovor sodišča je v sodbi argumentiran v 4. in 5. točki obrazložitve in ima podlago v strokovnem mnenju sodnega izvedenca, kliničnega psihologa mag. R.T., ki ga je sodišče glede na kontekst razlogov sprejelo kot jasnega, popolnega in prepričljivega, po neprerekani sodbeni ugotovitvi pa tožnik zoper njega ni podal nobenih pripomb (mnenju vsebinsko ne oporeka niti v pritožbi). Glede na navedeno pritožba ni omajala sodbe, ki vsebuje razumljive in preverljive razloge o odločilnih dejstvih in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Posplošeni tožnikovi očitki o nasprotnem so neutemeljeni. Pavšalna je tudi graja v smeri kršitev pravil o materialnem procesnem vodstvu in zato nanjo ni mogoč argumentiran odgovor.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena in 353. člen ZPP).

------------------------------------------------

op. št. 1: V tej zvezi pritožba sodišču ne očita nobenih nepravilnosti.

op. št. 2: Tako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v primerljivi zadevi Cp 147/2012 z dne 3.7.2012; glej še: VS RS sodba II Ips 30/2002 z dne 6.11.2002.