54. člen ZPP

Volga, s katero je tožnik umaknil tožbo, je bila na sodišče poslana s priporočeno poštno pošiljko dan pred glavno obravnavo, ki je bila opravljena v sredo 9.10.2015, med 10.30 uro in 10.40 uro. Vloga je v pisarno družinskega oddelka prišla šele po zaključeni glavni obravnavi. Tedaj, ko stranka pošilja vlogo tako kratek čas pred obravnavo (v konkretni zadevi je šlo le za en delovni dan prej), je pomembna tudi skrbnost same stranke oziroma njenega kvalificiranega pooblaščenca, da opozorita na pomembnost vloge in tako omogočita takojšnjo reakcijo sodnih oseb nanjo in ustrezno postopanje, da bi se z njo sodišče prve stopnje pravočasno seznanilo. Iz konkretne vloge o umiku tožbe ne izhaja, da bi vsebovala tako opozorilo, zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati bistvene kršitve določb postopka, ker umika ni upoštevalo in je po zaključeni glavni obravnavi v zadevi meritorno odločilo.

Predlog tožeče stranke same, da sodišče, pri katerem je vložena tožba, zadevo odstopi drugemu stvarno pristojnemu sodišču, ki bi bilo glede na določbe ZPP o izbirni krajevni pristojnosti sicer prav tako krajevno pristojno za odločanje v sporu ugovora tožene stranke v zvezi s krajevno pristojnostjo ob smiselni uporabi prvega odstavka 22. člena ZPP, ne more nadomestiti. V primeru sprememb za odločitev o krajevni pristojnosti ključnih okoliščin med postopkom namreč pride do ustalitve pristojnosti pri sodišču, pristojnem ob vložitvi tožbe (prepertuatio fori).

Toženec ni vložil odgovora na tožbo, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za resnično, da je tožnica po izteku veljavnosti pogodb o zaposlitvi za določen čas nadaljevala z delom, zaradi česar je njena zaposlitev na podlagi 54. ZDR (56. člen ZDR-1) prešla v zaposlitev za nedoločen čas. Zato je toženec tožnico neutemeljeno odjavil iz socialnega zavarovanja. Tožnici je pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala, zato je upravičena do priznanja delovne dobe in do vseh pravic iz delovnega razmerja za obdobje od dneva, ko jo je toženec nezakonito odjavil iz zavarovanja, pa vse do dneva vročitve sodbe prvostopenjskega sodišča.

Določba 413. člena ZPP, po kateri sodišče v postopku v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki o stroških postopka odloča po prostem preudarku, nalaga sodišču, da pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov upošteva vse okoliščine konkretnega primera, ne le uspeh v pravdi. Naloga sodišča je tudi, da prepreči, da bi zgolj zaradi priznanja pravdnih stroškov nastali nepotrebni spori, ki bi vplivali na razmerja med starši in otroki, ki so bila v postopku določena na podlagi sodne odločbe ali na podlagi sporazumnega dogovora pred CSD.

Za spore o premoženjskih razmerjih med zakoncema veljajo glede nepremičnin pravila o izključni pristojnosti po legi nepremičnine.

V postopkih uveljavljanja pravic iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja podajajo mnenja o preostali delovni zmožnosti izvedeniški organi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V postopku sodnega varstva pravic je zato potrebno upoštevati in vrednotiti tudi na ta način pridobljene dokaze oz. ugotovljena dejstva. Le če sodišče presodi, da je bilo zdravstveno stanje, invalidnost oz. preostala delovna zmožnost v predsodnem postopku pomanjkljivo ugotovljena, lahko pribavi dopolnilno mnenje oz. dodatno obrazložitev izvedeniškega organa iz predsodnega oz. upravnega postopka, ali pa po določbi 252. člena ZPP izvedeniško delo zaupa zapriseženemu sodnemu izvedencu, strokovnemu zavodu, bolnišnici, fakulteti,.. Zato je zmotno stališče tožnika, da sodna odločba a priori ne bi smela temeljiti na izvedenskem mnenju invalidske komisije I. in II. stopnje, prav tako tudi niso sprejemljive pavšalne ocene o pristranskosti teh komisij, ker so to izvedeniški organi tožene stranke.

Ker ZPP 1977 vložitve revizije v zakonskih sporih (ki so statusni in ne premoženjski spori) ni urejal, Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pa je v 76. členu prepovedoval revizijo le v primeru, če je bila zakonska zveza pravnomočno razvezana ali izrečena za neveljavno, je v danem primeru revizija dovoljena. Primere za tujce urejajo pravila o mednarodni pristojnosti, ki se - za razliko od pravil o stvarni, krajevni in funkcionalni pristojnosti, ki nam povedo, katero sodišče je konkretno pristojno za sojenje - nanašajo na pristojnost sodnega sistema neke države kot celote v razmerju do sodnih sistemov drugih držav.