64. člen ZZZDR-UPB1

Ker pisen in po notarju overjen sporazum o delitvi skupnega premoženja zakoncev ne pomeni le sporazumne določitve deležev na skupnem premoženju in njegove delitve, ampak tudi soglasje zakoncev o obsegu premoženjske mase, ki je skupno premoženje, torej o tem, kaj sploh spada v skupno premoženje, je poslovni delež, tudi če je bil skupen, najkasneje s sklenitvijo sporazuma to prenehal biti.

Tožnica, ki na sporni nepremičnini zatrjuje lastninsko pravico do ½, želi – s tožbo na nedopustnost izvršbe – preprečiti izvršbo na svoj solastninski delež. Podlaga tožbe sta 64. in 65. člen ZIZ, ki uspešnost take tožbe pogojujeta z izkazanostjo pravice, ki preprečuje izvršbo. Tožnica, ki izkazuje obstoj stvarne – lastninske pravice – mora obstoj le-te izkazati. Lastninska pravica tretje osebe se dokazuje z vknjižbo v zemljiški knjigi, v primeru originarnega načina pridobitve lastninske pravice pa z obstojem tistih dejstev, ki so podlaga za originarno pridobitev lastninske pravice. Tožnica zatrjuje na originarni način pridobljeno lastninsko pravico. Poleg tega je tožnica dne 14. 5. 2014 na podlagi sodne poravnave z dne 22. 11. 2013 vložila predlog za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Toženec, ki ima na sporni nepremičnini – na osnovi sklepa o izvršbi – že od 10. 10. 2005 vpisano hipoteko zaradi izterjave glavnice 456.136,79 EUR, želi doseči poplačilo svoje terjatve s prodajo celotne nepremičnine. Zastavno pravico je pridobil z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi – dne 10. 10. 2005. Ker zastavne pravice ni pridobil na pravno poslovni podlagi, se na zemlji

Premoženje, ki ga je imel zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, je po 51. členu ZZZDR, ki je veljal v relevantnem obdobju, ostalo njegova last, premoženje, ki sta ga zakonca pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze, pa je bilo njuno skupno premoženje. Dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, je imela zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna (drugi odstavek 12. člena ZZZDR). Po 20. členu ZZZDR nihče ni mogel skleniti nove zakonske zveze, dokler njegova prej sklenjena zakonska zveza ne preneha ali ni razveljavljena. ZZZDR je v 64. členu uredil prenehanje zakonske zveze z razvezo zakonske zveze. Odločitev o razvezi je bila pridržana sodišču. Ker zakonska zveza med tožencem in njegovo tedanjo ženo ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe v aprilu 2008 še ni bila razvezana, je pravilno stališče v izpodbijanem sklepu, da ni verjetno izkazano, da bi bile nepremičnine, ki so bile predmet prenosa, skupno premoženje pravdnih strank. Za obstoj zakonskega zadržka ni odločilno, ali je tedaj še obstajala življenjska sk

Pravno naravo tega postopka je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo. Tožnica, ki na sporni nepremičnini zatrjuje lastninsko pravico do ½, želi preprečiti izvršbo na svoj solastninski delež. Toženec, ki ima na sporni nepremičnini – na osnovi sklepa o izvršbi – že od 10. 10. 2005 vpisano hipoteko zaradi izterjave glavnice 456.136,79 EUR, želi doseči poplačilo svoje terjatve s prodajo celotne nepremičnine. Obstaja torej kolizija dveh interesov: interesa tožnice, da uveljavi svojo, na originaren način pridobljeno lastninsko pravico, in interesa toženca, da poplačilo svoje terjatve doseže z realizacijo hipoteke, ki obstaja na celotni nepremičnini. Oba interesa, temelječa na stvarnih pravicah (lastninski pravici, hipoteki), sta varovana s 33. členom Ustave RS, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine. Kolizija navedenih interesov je v sodni praksi rešena na način kot ga opisuje prvostopenjsko sodišče. Na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero se lahko sklicuje le tisti upnik, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, ne pa tisti upnik, ki je zastavno pravico pridobil šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Toženec je zastavno pravico pridobil z

Pravica do uporabe svojega jezika v postopku ni absolutna, omejena je z zakonom. Velja za ustna dejanja, ne pa tudi za pisne vloge in za pisno komuniciranje sodišča s strankami in drugimi udeleženci. Preživnina ni določena že s tem, da nad mladoletnim otrokom oba starša izvršujeta skupno vzgojo in varstvo. Obveznost plačila preživnine za mladoletnega otroka ima prednost pred vsemi drugimi obveznostmi in lastnimi potrebami. Porazdelitev preživninskega bremena v višini 45 % na tožnico in 55 % na toženca je glede na okoliščine primera ustrezna. Vsakodnevno delo v zvezi z mladoletno hčerko, skrb, opravila, nega in vzgoja so na tožnici. Takšne obremenitve toženec nima, saj so stiki glede na sodno poravnavo določeni v trajanju en teden na mesec. Tožnica ima zaradi tega manj možnosti, da si poišče dodatno delo in zaslužek, medtem ko je toženčeva pridobitna zmožnost bistveno boljša.

Pritožba spregleda, da so v skladu s četrtim odstavkom 51. člena OZ veljavni poznejši ustni dogovori, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank. V obravnavani zadevi je jasno, da podaljšanje roka za izpolnitev olajšuje obveznosti dolžnika, prav tako urejanje premoženjskih razmerij zakoncev ob razvezi ni v javnem interesu, pač pa je v interesu pogodbenih strank, to je bivših zakoncev, da ob razvezi rešijo tudi to vprašanje.

Ker je med pravdnima strankama sklenjen sporazum z dne 1. 4. 2016, se šteje, da sta pravdni stranki z njim uredili vse glede v času skupnega življenja pridobljenega premoženja, torej ugotovili njegov obseg in se dogovorili o načinu njegove delitve, in sicer tako, da tožnik ostane izključni lastnik nepremičnine parc. št. ... k.o. ..., da znaša vrednost toženkinega deleža na tej nepremičnini 60.000,00 EUR in ji bo ta znesek tožnik v roku 6 mesecev prispeval pri pokritju stroškov nakupa stanovanja, ali pa ji ta znesek v istem roku izročil, v primeru zamude pa plačal tudi zakonske zamudne obresti.

Ob procesnih dejstvih, (a) da je mati vložila tožbo zaradi dodelitve mladoletnega otroka v varstvo, vzgojo in oskrbo, določitve stikov in zvišanja preživnine, (b) da je bil na zadnjem naroku za glavno obravnavo glede varstva, vzgoje in oskrbe ter glede stikov, sklenjen sporazum, je zavrnitev zahtevka za zvišanje preživnine, češ da tožnica (mati) ni procesno aktivno legitimirana, materialnopravno napačno.

Razvidno je, da toženka nasprotuje razvezi zakonske zveze predvsem iz razloga, ker med pravdnima strankama še niso urejena premoženjskopravna razmerja. Vendar to ni razlog, ki bi onemogočal razvezo zakonske zveze. Za razvezo zakonske zveze zadošča, da postane nevzdržna za enega od zakoncev. Tožnik je v tožbi jasno navedel, da s toženko že dolgo ne živi več skupaj in da je zakonska zveza nevzdržna, ker med pravdnima strankama ni več razumevanja. Ugotovljene okoliščine izpolnjujejo pravni standard nevzdržnosti zakonske zveze za tožnika.

Sodno poravnavo je sodišče dovolilo, ker je na podlagi nespornih navedb, listinske dokumentacije in mnenja centra za socialno delo ugotovilo, da je v skladu z otrokovim interesom. Takšna obrazložitev je v primerih, ko starša skleneta sodno poravnavo, povsem ustrezna. Širša in obsežnejša obrazložitev, za katero se zavzema pritožba, je potrebna, ko med strankama ne pride do mirne rešitve spora.

Volga, s katero je tožnik umaknil tožbo, je bila na sodišče poslana s priporočeno poštno pošiljko dan pred glavno obravnavo, ki je bila opravljena v sredo 9.10.2015, med 10.30 uro in 10.40 uro. Vloga je v pisarno družinskega oddelka prišla šele po zaključeni glavni obravnavi. Tedaj, ko stranka pošilja vlogo tako kratek čas pred obravnavo (v konkretni zadevi je šlo le za en delovni dan prej), je pomembna tudi skrbnost same stranke oziroma njenega kvalificiranega pooblaščenca, da opozorita na pomembnost vloge in tako omogočita takojšnjo reakcijo sodnih oseb nanjo in ustrezno postopanje, da bi se z njo sodišče prve stopnje pravočasno seznanilo. Iz konkretne vloge o umiku tožbe ne izhaja, da bi vsebovala tako opozorilo, zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati bistvene kršitve določb postopka, ker umika ni upoštevalo in je po zaključeni glavni obravnavi v zadevi meritorno odločilo.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da pogoji za dopustitev revizije o vprašanju ali lahko sodišče samo ugotavlja, ali je mladoletni otrok sposoben razumeti pomen in posledice mnenja, ki ga je izrazil (v smislu določila drugega odstavka 64. člena ZZZZDR) ali gre za vprašanje, na katerega lahko odgovori samo izvedenec, niso podani.

Pobotni ugovor sodišče lahko zavrne le zato, ker je neka terjatev nepobotljiva in se jo torej ne more, ne sme pobotati.

V primeru predloga za sporazumno razvezo ZZZDR od zakoncev terja, da v predlogu pojasnita, kako sta na novo uredila vsa medsebojna pravna razmerja, kar je posledica razpada njune dotedanje skupne zveze. Dogovor, da mati preživnine za invalidnega polnoletnega otroka, nad katerim je podaljšana roditeljska pravica, od očeta ne terja (kar je enako, kot če bi zapisala dogovor, da je očetova preživninska obveznost 0,00 EUR) ne pomeni, da formalna predpostavka (sporazum o preživljanju skupnih otrok) ni izpolnjena. Ali je tak dogovor primeren, pa ni stvar popolnosti predloga kot formalne predpostavke, temveč vsebinskega pretresanja sodišča v okviru ugotavljanja otrokove koristi. Odločitev sodišča o zavrženju predloga zaradi njegove pomanjkljivosti je torej napačna. Čeprav je bila določba 123. člena ZZZDR z novelo spremenjena tako, da preživninska obveznost staršev za otroke, ki zaradi težje telesne ali duševne prizadetosti niso sposobni za samostojno življenje in nimajo zadostnih sredstev za preživljanje, ne obstoji več, je Ustavno sodišče zapovedalo, da se do odprave neskladja Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb z Ustavo RS osnovno preživljanje invalidov

Potrebno je upoštevati, da ima 15-letni otrok svojo voljo, ki je starša in sodne oblasti ne morejo prezreti. Odrasli moramo otrokom prisluhniti in njihove želje in potrebe vzeti resno. Kadar jih pozovemo, naj izrazijo svoje mnenje, in ocenimo, da so dovolj zreli in sposobni razumeti njegov pomen in posledice, moramo to mnenje tudi upoštevati, sicer pa pojasniti otroku, zakaj ga nismo upoštevali.

Terjatev, ki jo tožnik uveljavlja proti tretjemu iz naslova vlaganj, spada v skupno premoženje zakoncev, kar pomeni, da je bilo zajeto v sporazum, ki sta ga zakonca sklenila po 64. čl. ZZZDR.

Razlogi, zaradi katerih je prosilec odklonil sodelovanje v postopku mediacije, za odločitev o dolžnosti vračila prejete brezplačne pravne pomoči niso pomembni.

Tožnik je imel v času sklenitve izpodbijanega sporazuma poslovno sposobnost. Velja domneva, da je imel tudi sposobnost razsojanja. Da bi z zahtevkom na ugotovitev ničnosti uspel, bi moral to domnevo izpodbiti, kar mu tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni uspelo. V postopku je uspel dokazati le, da je imel zaradi tako imenovane prilagoditvene motnje (kot izhaja iz izvedeniškega mnenja dr. M.K., gre za duševno motnjo prehodne narave, ki nastopi v obdobju prilagajanja na pomembno spremembo v življenju ali na obremenjujoče življenjsko doživetje) zmanjšano možnost razumevanja pomena in razumevanja posledic pravnega posla, ni pa dokazal, da je bil v času sklenitve sporazuma nesposoben razsojanja in torej ni dokazal, da je bil poslovno nesposoben.

Ker tožnica in pokojni zavarovanec, po katerem tožnica uveljavlja pravico do vdovske pokojnine, nista živela v veljavni izvenzakonski skupnosti, saj je bil pokojni zavarovanec še v zakonski zvezi, poleg tega pa je izvenzakonska skupnost prenehala pred smrtjo zavarovanca, tožnica nima pravice do vdovske pokojnine.

Zakonec s pravico do preživnine prosto razpolaga. Prosto pa lahko razpolaga s pravico do preživnine šele od trenutka, ko mu je ta pravica na podlagi izvršljivega notarskega zapisa ali s sodno odločbo priznana, saj se takrat vzpostavijo in določijo preživninska upravičenja in bremena. Prosto razpolaganje razvezanega zakonca z zahtevo za preživnino pomeni, da se ne more pravno veljavno odpovedati tako zahtevku (v razvezni pravdi zahtevka ne uveljavi) kot tudi že pravnomočno prisojeni preživnini (z veljavnim pravnim naslovom).