VSRS Sklep II DoR 216/2016 in II DoR 224/2016

I. Ugovoru se ugodi in se plačilni nalog Vrhovnega sodišča RS za plačilo sodne takse II DoR 224/2016 z dne 16. 8. 2016 razveljavi.

II. Revizija se dopusti glede vprašanj:

(1) Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je glede osebe, odgovorne za škodo zaradi izliva vode v stanovanju, treba uporabiti 16. člen SZ-1?

(2) Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo za škodo zaradi izliva vode v stanovanju odgovoren zemljiškoknjižni lastnik stanovanja?

(3) Ali sodba sodišča druge stopnje vsebuje razloge za zavrnitev ugovora tožene stranke glede soprispevka tožnika k nastali škodi po 171. členu OZ?

1Tožnik je od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je toženka dolžna plačati odškodnino za škodo, ki je nastala v njegovem poslovnem prostoru zaradi izliva vode v toženkinem stanovanju. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je toženka stanovanje dne 8. 6. 2005 prodala stranski intervenientki, ta pa ga je 3. 8. 2005 oddala v najem. Dne 24. 1. 2006 sta toženka in stranska intrevenientka prodajno pogodbo sporazumno razveljavili in stranska intervenientka je dne 24. 3. 2006 stanovanje izročila toženki. Do izliva vode je prišlo 19. 3. 2006, torej preden je toženka ponovno pridobila imetništvo stanovanja. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da je bilo leta 1992 sicer sprejeto pravno mnenje, da lastnik, ki prepusti obratovanje nevarne stvari drugemu, odgovarja za škodo, kadar na zunaj ni vidno, kdo je obratovalec, oziroma je to sporno. Glede na ugotovitev, da je bil tožnik z vsemi okoliščinami glede imetništva stanovanja seznanjen, pa je sodišče prve stopnje odločilo, da toženke kljub temu, da lastništvo v zemljiški knjigi ni bilo nikoli prepisano na stransko intervenientko, ni mogoče šteti za imetnico stanovanja. Tako je odločilo, da ni podana njena pasivna legitimacija.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in z vmesno sodbo odločilo, da je zahtevek po podlagi utemeljen. Poudarilo je, da je glede odgovorne osebe treba uporabiti 16. člen Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), ki določa, da je etažni lastnik odgovoren za škodo, ki nastane na posameznih delih v skladu s splošnimi pravili, ki urejajo odškodninsko odgovornost, da pa je le glede oblike odgovornosti treba uporabiti 159. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče druge stopnje je poudarilo, da glede na to, da je bila toženka ves čas vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica stanovanja, tožečo stranko varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Tako je odločilo, da je toženka kot zemljiškoknjižna lastnica pasivno legitimirana za odškodninski zahtevek.

3Zoper takšno odločitev sodišča druge stopnje toženka predlaga dopustitev revizije po dveh pooblaščencih. V predlogu II DoR 216/2016 poudarja, da je stališče, da je glede odgovorne osebe treba uporabiti 16. člen SZ-1, glede oblike odgovornosti pa 159. člen OZ, v nasprotju z odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 108/2013, ki jo je Vrhovno sodišče že izdalo v tej zadevi. Meni, da je v nasprotju s to odločbo tudi odločitev, da je za nastalo škodo vselej odgovoren lastnik stanovanja, ne glede na to, ali je bil v času škodnega dogodka tudi njegov imetnik. Poudarja, da je takšno stališče tudi v nasprotju z odločbo II Ips 150/2014, kjer je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da lastnik lahko pravno veljavno prenaša lastninsko pravico v celoti ali pa le posamezna upravičenja, ki iz nje izhajajo, pri čemer se razpolagalno upravičenje nujno in vselej ne odraža le v pravno veljavnem prenosu na drug pravni subjekt. Meni tudi, da sodišče druge stopnje ne bi smelo samo izdati vmesne sodbe glede podlage odškodninskega zahtevka in da tudi ni v zadostni meri obrazložilo svoje odločitve.

4V predlogu II DoR 224/2016 pa toženka izpostavlja še, da je Ustavno sodišče v odločbi Up-591/2010 zavzelo stališče, da prenos lastninske pravice med kupcem in prodajalcem učinkuje s tem, ko prenositelj izstavi zemljiškoknjižno dovolilo, kar je bilo potrjeno tudi z odločbami Vrhovnega sodišča II Ips 924/2008, II Ips 60/2014 in II Ips 243/2013. Navaja, da bi sodišče moralo tudi glede na določbo 436. člena OZ šteti, da je nevarnost poškodovanja stanovanja z izročitvijo prešla na stransko intervenientko. Toženka opozarja tudi, da je že v odgovoru na tožbo in v drugih pripravljalnih vlogah opozorila, da je tožnik tudi sam z opustitvijo ukrepov prispeval, da je bila škoda na njegovem poslovnem prostoru večja, o teh ugovorih pa sodišče druge stopnje ni odločilo. Toženka pa tudi podaja ugovor zoper plačilni nalog za plačilo takse za predlog za dopustitev revizije, ki je bil izdan pod opr. št.II DoR 224/2016. Opozarja, da je vložila dva predloga za dopustitev revizije po dveh pooblaščencih in je takso že plačala pod opr. št. II DoR 216/2016.

5Ugovor je utemeljen.

6Toženka ima prav, ko opozarja, da je takso za dopustitev revizije že plačala dne 13. 7. 2016 pod opr. št. II DoR 216/2016, nato pa je pravočasno vložila še en predlog za dopustitev revizije po drugem pooblaščencu pod opr. št. II DoR 224/2016. Ker se po 18. členu ZST-1 sodna taksa plača za postopek, ne pa z vsako vlogo posebej, je Vrhovno sodišče ugovoru ugodilo in je plačilni nalog pod opr. št. 224/2016 razveljavilo.

7Predloga toženke sta delno utemeljena.

8Vrhovno sodišče je ocenilo, da je glede v izreku navedenih pravnih vprašanj izpolnjen pogoj za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zato je revizijo na podlagi tretjega odstavka 367.c člena ZPP v tem obsegu dopustilo.