16. člen SZ-1

V predmetni pravdi odškodninska obveznost ni "vezana" na lastništvo stanovanja, temveč na odgovorno osebo (povzročitelja škode). Veljajo splošna pravila odškodninskega delikta. Že splošna določba 10. člena OZ vsakomur nalaga, da se je dolžan vzdržati ravnanj, ki bi utegnila drugemu povzročati škodo. Protipravno in nedopustno je vsako delovanje (škodljivo dejstvo), ki nasprotuje temu splošnemu pravilu. Ni treba, da bi bilo z določeno pravno normo izrecno prepovedano.

Po določilu 125. člena SZ-1 vzrok, zaradi katerega stanovanje in stanovanjska stavba kot celota nista v dobrem stanju in s tem za izrek inšpekcijskega ukrepa, ni relevanten. Če inšpektor ugotovi, da skupni deli stavbe niso usposobljeni za normalno rabo, po 125. členu SZ-1 odredi, katera dela je potrebno izvesti in določi primeren rok za izvedbo. Inšpektor torej ne ugotavlja, kako si lastniki delijo stroške in v odločbi ne odloči o tem, v kakšnih deležih bo kateri od lastnikov financiral popravilo. Postopek po 125. členu SZ-1 vpliva na skupnost in ne na posameznika, zato se tej skupnosti tj. vsem etažnim lastnikom v objektu v tem primeru priznava lastnost stranke. Odločba lahko učinkuje zoper vsakokratne lastnike posamičnih delov samo, če se tudi nanaša na vsakokratne etažne lastnike. Odločba bi bila neizvršljiva ravno v primeru, če bi bili v njej poimensko navedeni, po tem pa bi prišlo do spremembe lastnika posamičnega dela in s tem tudi do spremembe solastnika na pripadajočih skupnih delih.

Po določbi 159. člena OZ je za škodo, ki nastane, ko s stavbe (ali njenega dela) pade nevarno postavljena ali vržena stvar, pasivno legitimiran imetnik stavbe (ali njenega dela). Zmotno je stališče izpodbijane sodbe, (i) da je treba pasivno legitimacijo ugotoviti po 16. členu SZ-1, (ii) da je za škodo odgovoren zemljiškoknjižni lastnik (ker se lastninska pravica pridobi šele z vknjižbo). Ker je imetnikova odgovornost objektivna, OZ pa pojma imetnika ne definira, ga je treba razlagati enako kot pojem imetnika nevarne stvari po 150. členu OZ. Za slednjega pa velja, da naj riziko povečane nevarnosti v zvezi z nevarno stvarjo nosi tisti, ki stvar uporablja v svojo korist, z njo razpolaga, jo nadzoruje.

Revizija se dopusti glede vprašanj - ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je glede osebe, odgovorne za škodo zaradi izliva vode v stanovanju, treba uporabiti 16. člen SZ-1, - ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo za škodo zaradi izliva vode v stanovanju odgovoren zemljiškoknjižni lastnik stanovanja, - ali sodba sodišča druge stopnje vsebuje razloge za zavrnitev ugovora tožene stranke glede soprispevka tožnika k nastali škodi po 171. členu OZ.

Odškodninska odgovornost tožene stranke temelji na določilu prvega odstavka 16. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), ki določa, da je etažni lastnik odgovoren za škodo, ki izvira iz njegovega posameznega dela in ki nastane na drugih posameznih delih ali skupnih delih v skladu s pravili, ki urejajo odškodninsko odgovornost. Glede na takšno zakonsko določilo se domneva, da je škodo, ki izvira iz enega posameznega dela in je nastala na drugem posameznem delu, povzročil etažni lastnik prvega posameznega dela, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (131. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Tožena stranka bi morala torej dokazati, da škoda, ki nedvomno izvira iz njenega posameznega dela, ni nastala po njeni krivdi, da je torej za stanovanje skrbela kot dober gospodar. Dokazno breme, da škoda ni nastala po krivdi tožene stranke, je torej na njeni strani.