VSRS Sodba III Ips 70/2016

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 5.087,40 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Dosedanji tek postopka

1V delu, ki je predmet revizijskega preizkusa, je tožeča stranka od tožene stranke uveljavljala neplačani del zavarovalnine v višini 724.479,73 EUR na podlagi zavarovalne pogodbe, sklenjene za zavarovanje stroja za revialni tisk Compacta 45 proizvajalca KBA Wuersberg iz Nemčije.

2Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženi stranki naložilo plačilo 192.479,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2011 dalje, presežni del zahtevka (glede plačila 532.000,00 EUR in višji obrestni zahtevek) pa je zavrnilo.

3Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu tako, da je tožeči stranki od prisojenega zneska prisodilo zakonske zamudne obresti še za obdobje od 15. 6. 2010 do 28. 11. 2011. Zavrnilo pa je pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo 532.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Tožeča stranka je vložila pravočasno revizijo, s katero izpodbija odločitev sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo 532.000,00 EUR. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava, in sicer določb Splošnih pogojev za zavarovanje opreme v zakupu (leasingu) PG-zak/99-2 v povezavi s 83. in 5. členom Obligacijskega zakonika. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v revizijsko izpodbijanem delu ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške pravdnega postopka.

5Tožena stranka je v odgovoru na revizijo Vrhovnemu sodišču predlagala, naj revizijo zavrne. Uveljavljala je povrnitev stroškov revizijskega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Glede dovoljenosti revizije

6Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Uradni list RS 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Z izpodbijano sodbo je pravnomočno odločeno o tožbenem zahtevku, ki presega mejni znesek 200.000,00 EUR iz 490. člena ZPP za dovoljenost revizije v gospodarskih sporih. Zato je revizija zoper odločitev sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi dovoljena.

Glede dejanske podlage izpodbijane sodbe

7Pravdni stranki sta 7. 3. 2007 sklenili zavarovalno pogodbo za tiskarski stroj za zavarovalno vsoto 1.000.000,00 EUR. Sestavni del pogodbe so Splošni zavarovalni pogoji tožene stranke PG-zak/99-2 (v nadaljevanju Splošni pogoji). Pogodba je bila sklenjena v korist leasingodajalca, ki pa je s tožečo stranko sklenil pogodbo o odstopu terjatve tožeči stranki.

83. 10. 2007 je na tiskarskem stroju prišlo do večje škode. Istega dne je pooblaščeni cenilec tožene stranke ugotovil, da so poškodovani elektronski deli stroja. Vzrok za škodo je bil električni udar, ki predstavlja zavarovani rizik po zavarovalni pogodbi.

9Proizvajalec stroja iz ZR Nemčije je tožeči stranki novembra 2007 sporočil okvirno višino škode, 5. 2. 2008 pa ji je posredoval ponudbo, v kateri je stroške nadomestnih delov ocenil na 230.578,08 EUR. V tej višini je tožeča stranka od tožene stranke uveljavljala plačilo zavarovalnine. Tožena stranka je 10. 3. 2008 zahtevala še listine o dejansko nastali škodi (račun, pogodba za popravilo, plačilo predujma).

10Tožnik je pridobil še dopis proizvajalca stroja z dne 19. 6. 2008, v katerem je navajal, da poškodovanih delov ni mogoče popraviti, za elektronske dele, ki so ostali v stroju, pa ne more prevzeti garancije, da bodo še delovali. Po oceni proizvajalca poškodovanih delov ni mogoče popraviti in jih je potrebno zavreči. Ker pa je stroj starejši od 20 let, ni več originalnih rezervnih delov. Stroški obnove poškodovanih delov po starih načrtih z novimi deli bi bili gotovo višji od 500.000,00 EUR brez stroškov montaže.

11Tožena stranka je po opravljenem postopku interne raziskave tožeči stranki izplačala zavarovalnino v višini 90 % ponudbe proizvajalca z dne 5. 2. 2008, to je v višini 207.520,27 EUR.

12Udeležba poškodovanih elementov v celotnem stroju znaša 40 %.

Nosilni razlogi odločitve sodišča prve in druge stopnje

13Sodišči prve in druge stopnje sta odločitev o višini škode, ki jo mora povrniti tožena stranka, oprli na določbo četrtega odstavka 6. člena Splošnih pogojev. Celotna škoda naj bi znašala 400.000,00 EUR. Ob upoštevanju že plačanega zneska 207.520,27 EUR je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku za plačilo 192.479,73 EUR, zavrnjen pa je bil višji zahtevek, pri katerem se je tožeča stranka sklicevala na škodo v višini pogodbeno dogovorjene zavarovalne vsote ob upoštevanju drugega odstavka 6. člena Splošnih pogojev.

Glede očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka

14Tožeča stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi sodbe nejasni in sami s sabo v nasprotju in v nasprotju z izrekom sodbe. Edini konkretizirani očitek revizije v tej smeri predstavlja trditev, da izpodbijani sodbi ne vsebujeta ugotovitve, da poškodovanih delov stroja ni več mogoče popraviti. Takšen očitek je neutemeljen, saj se je sodišče druge stopnje kot na del dejanske podlage prvostopenjske sodbe sklicevalo tudi na dopis proizvajalca stroja KBA z dne 19. 6. 2008, da poškodovanih delov ni več mogoče popraviti in jih je potrebno zavreči (30. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Na ta dopis in na njegovo vsebino se je v postopku sklicevala sama tožeča stranka. Revizijski očitek o pomanjkljivih dejanskih ugotovitvah v izpodbijani sodbi, ki naj bi onemogočal preizkus pravilnosti odločitve sodišča v izpodbijani sodbi, je zato neutemeljen.

Glede pravilne uporabe materialnega prava

15Za presojo pravilne uporabe materialnega prava sodišč prve in druge stopnje so relevantne naslednje določbe prvega, drugega in četrtega odstavka 6. člena Splošnih pogojev, ki so del pogodbeno dogovorjenega prava in urejajo vprašanje obračuna škode, ki jo krije zavarovalnica ob nastopu zavarovanega rizika:

(1) Škoda, ki jo krije zavarovanje, se obračuna v primeru:

1) uničenja ali izginitve zavarovane stvari - po zavarovalni vrednosti stvari ob zaključku likvidacije zavarovalnega primera oz. po vrednosti na dan odprave škode, s tem, da od dneva nastanka škode do dneva odprave ne sme preteči več kot leto dni. Če pa škoda ni odpravljena niti v roku 1 leta, se škoda obračuna po vrednostih, ki so veljale na zadnji dan enoletnega roka od dneva nastanka škode;

2) poškodbe zavarovane stvari (delna škoda) - po stroških popravila v predpisanem enoletnem roku od dneva nastanka škode. Stroški se zmanjšajo za izgubljeno vrednost stvari zaradi obrabe, starosti in ekonomske zastarelosti (amortizacija) ter za vrednost ostankov, če ni drugače dogovorjeno in ni obračunana dodatna premija. Med stroške popravila se štejejo tudi morebitni odvisni stroški, ki so stroški demontaže, ponovne montaže, prevoza, preizkusa ipd;

(2) Šteje se tudi, da je stvar uničena in se zato škoda obračuna po 1) točki prejšnjega odstavka, če bi stroški popravila dosegli vrednost stvari ob zaključku likvidacije zavarovalnega primera, zmanjšano za vrednost ostankov.

(4) Zavarovalnica ni dolžna povrniti celotne vrednosti naprave, če poškodovanega dela ni mogoče popraviti (ker je na primer izdelana v tujini ali pa je ne izdelujejo več). Zavarovalnica v tem primeru povrne le vrednost poškodovanega dela v sorazmerju funkcionalne udeležbe tega dela proti celi napravi.

16Glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katero je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), se izkaže kot neutemeljen revizijski očitek, da bi morali sodišči nižjih stopenj odločitev o višini zavarovalnine, ki pripada tožeči stranki, opreti na določbo drugega odstavka 6. člena Splošnih pogojev. Citirana določila Splošnih pogojev v prvem odstavku 6. člena razmejujejo jamstvo tožene stranke med primerom popolnega uničenja ali izginitve zavarovane stvari (1. točka prvega odstavka 6. člena) in primerom delne škode (2. točka prvega odstavka 6. člena). Medtem ko je v prvem primeru opredeljen način ugotovitve škode v višini vrednosti celotne zavarovane stvari, se v drugem primeru škoda, ki jo krije zavarovanje, ugotavlja ob upoštevanju stroškov popravila in drugih elementov (amortizacije, vrednosti ostankov).

17Določba drugega odstavka 6. člena Splošnih pogojev (na katero se sklicuje revident) pa izenačuje z dejanskim položajem popolnega uničenja zavarovane stvari iz 1. točke prvega odstavka istega člena tudi primer, ko bi stroški popravila stvari (ki ni v celoti uničena) dosegli vrednost stvari, zmanjšano za vrednost ostankov. Pomen te določbe je v omejitvi jamstva tožene stranke največ do vrednosti celotne zavarovane stvari.

18Določilo četrtega odstavka 6. člena Splošnih pogojev (na katero sta se sklicevali sodišči prve in druge stopnje) pa ureja omejitev jamstva zavarovalnice v primeru, ko je v posledici nastopa zavarovanega rizika prišlo do poškodovanja zgolj dela zavarovane naprave, ki ga ni mogoče popraviti. Z očitkom, da bi morali sodišči ugotavljati, ali je poškodovane dele naprave sploh mogoče popraviti, poskuša revident uveljaviti nedovoljen revizijski razlog izpodbijanja dejanskega stanja. Iz primeroma opredeljenih dejanskih stanov nepopravljivosti poškodovanih delov v četrtem odstavku 6. člena Splošnih pogojev (izdelava naprave v tujini ali da je ne izdelujejo več) sicer izhaja, da je vprašanje popravljivosti poškodovanega dela naprave potrebno razumeti tudi v smislu zamenljivosti z nadomestnim sestavnim delom. Popravljivosti uničenega sestavnega dela zavarovane naprave pa ni mogoče vezati na tehnično izvedljivost izdelave novega nadomestnega dela, saj iz pogodbeno dogovorjene omejitve zavarovalnega jamstva tožene stranke izhaja, da jamstvo krije zgolj stroške nadomestitve uničenega dela z nadomestnimi deli, dostopnimi na trgu. Sodišči prve in druge stopnje sta zato pravilno sklepali, da je podan dejanski stan iz četrtega odstavka 6. člena Splošnih pogojev, ki daje zavarovancu upravičenje zgolj do povrnitve vrednosti poškodovanega dela naprave v sorazmerju funkcionalne udeležbe tega dela proti celi napravi.

19V delu, ki je predmet revizijskega preizkusa, sta sodišči prve in druge stopnje tožbeni zahtevek presojali po zatrjevani pogodbeni podlagi. Zato se Vrhovno sodišče ni dolžno opredeljevati tudi do revizijskih očitkov o nastanku škodnih posledic zaradi nepravočasne izpolnitve pogodbene obveznosti tožene stranke, saj te okoliščine za presojo z revizijo izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje niso relevantne (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP).

20S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na konkretizirane očitke v reviziji. Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede stroškov revizijskega postopka

21Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka, ki z revizijo ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti potrebne stroške revizijskega postopka skladno z Zakonom o odvetniški tarifi. Kot potrebne stroške je Vrhovno sodišče toženi stranki, ki je vložila obrazložen odgovor na revizijo, priznalo nagrado za postopek z revizijo (tar. št. 3300 ZOdvT) v znesku 4.150,00 EUR in materialne stroške (tar. št. 6002) v višini 20 EUR, vse povečano za 22% DDV.