VDSS sodba Psp 42/2016

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (del V. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

- v I. točki izreka tožbenemu zahtevku delno ugodilo;

- v II. točki izreka odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 22. 4. 2013;

- v III. točki izreka delno spremenilo odločbo toženca št. ... z dne 25. 7. 2011 tako, da je znesek 722,67 EUR nadomestilo z zneskom 742,61 EUR;

- v IV. točki izreka tožencu naložilo, da tožniku izplača zapadle zneske razlike med izplačano pokojnino in na novo določeno pokojnino, in

- v V. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek na upoštevanje vseh prejetih plač, od katerih so bili odtegnjeni davki in prispevki, izplačilo po sodbi opr. št. Pd 397/1998, ter drugačne osnove za čas prejemanja denarnega nadomestila za brezposelnost ter na tej podlagi poračunanje in izplačilo razlike od dneva upokojitve za vse mesece, za katere je prejemal zmanjšano pokojnino, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na upoštevanje plač za čas zaposlitve pri A. d. d., plač za čas zaposlitve pri B. d. d. in denarnega nadomestila za primer brezposelnosti v pokojninsko osnovo, se pritožuje tožnik. Za čas zaposlitve pri A. d. d. se ne strinja z izvedenkinim izračunom, kot tudi ne z razlago sodišča. Navaja, da je izvedenka izračunala plačo iz plačanih prispevkov, pri čemer prispevki od bruto plače niso prikazani na plačni listi obračuna prispevkov in davkov. Znesek izračuna je napačen. Sam ni preverjal, kolikšne prispevke mu je plačeval delodajalec, saj bi plačevanje prispevkov morala nadzirati država oziroma davčna uprava za toženca. Prispevki niso bili plačani v skladu z zakonom. Zavarovanci sami niso imeli možnosti nadzora, niti vpogleda v plačilo prispevkov, zato je odgovornost izključno na strani države. Prav tako se ne strinja z izračunom in mnenjem izvedenke glede zaposlitve pri B. d. d. in s pritrdilnim mnenjem sodišča. Ni jasno, kje je sodišče dobilo podatek za leto 2006. Na obrazcu M4 je po podatkih izvedenke opravljenih 1976 ur rednega dela in 180 nadur, ni pa podatka, da so prazniki in dopust posebej plačani. Zato skupno število nadur ne dosega zakonsko določenih ur za 8-urni delovnik. Premalo je upoštevanih tudi ur za leto 2005 in leto 2008 do 2010. Mnenje sodne izvedenke je prilagojeno podatkom toženca in delodajalca, zato je predlagal, da se pridobi izvedensko mnenje drugega sodnega izvedenca, kar pa je sodišče zavrnilo. Ne strinja se niti z razlago 41. člena ZPIZ-1. Po 2. odstavku te določbe se namreč upošteva plača tekočega leta pred prejemanjem nadomestila, to je plača za leto 1995.

3Glede na obseg vložene pritožbe (zoper zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na upoštevanje plač za čas zaposlitve pri A. d. d., plač za čas zaposlitve pri B. d. d. in denarnega nadomestila za primer brezposelnosti v pokojninsko osnovo) je sodba sodišča prve stopnje v ugoditvenem delu, to je v I., II., III. in IV. točki izreka(1) ter v delu zavrnilne V. točke izreka glede izplačila po sodbi, opr. št. Pd 397/1998(2) , že postala pravnomočna in ni predmet presoje pritožbenega sodišča.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava.

6Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo ne tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

K pritožbi v delu, ki se nanaša na očitane procesne kršitve

7Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi bilo potrebno v zvezi s pravilnostjo izračuna pokojninske osnove pridobiti izvedensko mnenje drugega sodnega izvedenca. Dejansko stanje v zvezi s tem, ali je toženec pravilno izračunal tožnikovo pokojninsko osnovo, je sodišče prve stopnje na tožnikov predlog razčiščevalo s sodno izvedenko finančne stroke, ki je najprej podala pisno izvedensko mnenje, nato pa je bilo to mnenje glede na tožnikove pripombe večkrat dopolnjeno. Tožnik je na zadnjem naroku za glavno obravnavo sicer predlagal, da sodišče postavi drugega sodnega izvedenca, pri tem pa ni navedel, katera dejstva in okoliščine, glede na to, da je imel možnost sodni izvedenki na naroku postavljati vprašanja, kar je tudi storil, nato pa za izvedenko ni bilo več vprašanj, bi se z izvedbo predlaganega dokaza še razčiščevala. Pomeni, da dokazni predlog sploh ni bil substanciran. Izvedbo dokazov odredi sodišče s sklepom, v katerem se navedeta sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz, in dokazilo. Predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil (1. in 2. odstavek 287. člena ZPP). Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi ne predstavlja kršitve določil postopka, če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano.

8Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru utemeljeno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo drugega sodnega izvedenca. Vsa odprta (dejanska) vprašanja v zvezi z odmero starostne pokojnine je sodišče prve stopnje že ustrezno in zadostno razčistilo na podlagi pridobljenega izvedenskega mnenja.

K predmetu sodne presoje

9Predmet tega socialnega spora je na podlagi 81. člena ZDSS-1 v zvezi s 63. členom ZDSS-1 presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe z dne 22. 4. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 25. 7. 2011 o odmeri starostne pokojnine. Tožniku je bila namreč z izpodbijano odločbo priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 722,67 EUR od 1. 1. 2011 dalje.

10Do dneva uveljavitve pravice je tožnik dopolnil starost 58 let in 10 mesecev ter 40 let, 1 mesec in 18 dni pokojninske dobe. Starostna pokojnina je bila odmerjena v višini 79,5 % pokojninske osnove, izračunane na podlagi najugodnejšega 18-letnega povprečja plač oziroma osnov zavarovanja od leta 1993 do leta 2010.

11V tej zadevi gre za spor o višini starostne pokojnine, sporno pa je oblikovanje pokojninske osnove. Starostna pokojnina se po 1. odstavku 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša.

12V pritožbenem postopku je sporno še, ali je toženec v pokojninsko osnovo pravilno upošteval:

- plače za delo v tujini;

- plače za delo preko polnega delovnega časa in

- denarno nadomestilo za primer brezposelnosti.

13Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe presodilo, da je bila tožniku v zvezi z vsemi v pritožbi spornimi vprašanji pokojninska osnova pravilno določena. Temu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.

K pritožbi v delu, ki se nanaša na upoštevanje plač za delo v tujini v pokojninsko osnovo

14Tožnik je bil od 1. 9. 2001 do 11. 12. 2005 zaposlen pri A. d. d. C., pri čemer je bil ves ta čas, ko je ostal v zavarovanju pri tožencu, napoten na delo v tujino. Uveljavlja, da se mu za to obdobje pri izračunu pokojninske osnove upošteva dejanska višina plače, oziroma plača, kot jo je dejansko prejemal, za kar pa, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, ni podlage.

15Tožnik je imel v spornem obdobju status t. i. detaširanega oziroma napotenega delavca, to je delavca, ki ga je delodajalec poslal na delo v tujino in je ostal v tem času zavarovan pri tožencu kot nosilcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. ZPIZ-1 pa v 46. členu pokojninsko osnovo za detaširane delavce posebej ureja. Določeno je, da se delavcem oziroma zavarovancem vzame za izračun pokojninske osnove plača, od katere so bili plačani prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zmanjšana za davke in prispevke na način iz 4. in 5. odstavka 39. člena ZPIZ-1.

16Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je za detaširane delavce bistvena tista višina plače, od katere so bili obračunani in plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zakonska določba je jasna in pomeni, da se zavarovancu za čas napotitve na delo v tujino pri izračunu pokojninske osnove ne more upoštevati dejanska višina plače, ki mu je bila izplačevana, temveč le tista višina, od katere so bili obračunani in plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje(3).

17Plača, od katere so bili obračunani in plačani prispevki, izhaja iz obrazca M4, ki ga je tožencu predložil delodajalec. Na tem obrazcu so bili sporočeni podatki o plačah v matično evidenco, ki se upoštevajo za izračun pokojninske osnove. Pokojninska doba, plača, vplačila prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic se po 1. odstavku 203. člena ZPIZ-1 upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot javne listine. Zavarovanec ima možnost dokazovati, da podatki matične evidence niso točni(4) .

18Sodišče prve stopnje je pridobilo izvedensko mnenje sodne izvedenke za ekonomijo in davke D.D., ki je pregledala obrazce M4 in plačne liste, ki jih je predložil tožnik. V pisnem izvedenskem mnenju z dne 20. 1. 2015 je zaključila, da ni mogoče ugotoviti, da podatki na obrazcu M4 niso pravilni. Pojasnila je, da so podatki o plači, od katere naj bi bili plačani prispevki, sporočeni na obrazcu M4, in ki jih je toženec tudi upošteval pri izračunu pokojninske osnove, celo ugodnejši, in torej višji od plače, izračunane na podlagi dejansko plačanih prispevkov, razen za leto 2005, pri čemer pa je skupna razlika med plačo, od katere naj bi bili plačani prispevki, sporočeni na obrazcu M4, in plačo, izračunano na podlagi dejansko plačanih prispevkov v korist tožnika. V pisni dopolnitvi z dne 25. 5. 2013 je sodna izvedenka dodatno pojasnila, da je iz predloženih obračunov plače ugotovila, da je delodajalec podatke o plači na obrazcih M4 sporočil v višini, od katere je obračunal prispevke z minimalnimi odstopanji, ki pa so tožniku v korist. Ta odstopanja tako niso vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Zato so bili tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilno upoštevani podatki, sporočeni na obrazcu M4, ki so za tožnika celo ugodnejši od izračuna, ki ga je opravila sodna izvedenka. Tožnikova pritožba v tej smeri je zato ostala brezuspešna.

K pritožbi v delu, ki se nanaša na upoštevanje plače za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo

19Tožnik je bil od 12. 12. 2005 do 31. 12. 2010 zaposlen pri B. d. d., pri čemer je bil ves čas, razen leta 2007, napoten na delo v tujino. Kot že pojasnjeno, se za čas napotitve na delo v tujino v pokojninsko osnovo po 46. členu ZPIZ-1 sicer upošteva plača, od katere so bili plačani prispevki. V zvezi s tem pa je sporno upoštevanje plač za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo. Tožnik namreč zatrjuje, da je bilo opravljenih več nadur, ki pa se mu niso vštele v pokojninsko osnovo.

20ZPIZ-1 vštevanje plače za delo preko polnega delovnega časa posebej ureja v 44. členu. Plača za delo preko polnega delovnega časa se za ugotovitev pokojninske osnove po tej določbi ZPIZ-1 upošteva največ za toliko ur dela preko polnega delovnega časa, kolikor je dovoljeno po predpisih o delovnih razmerjih, in pod pogojem, da so od nje plačani prispevki. V 2. alineji 42. člena ZPIZ-1 so med prejemki, ki se ne vštevajo v pokojninsko osnovo celo ne glede na obračunane prispevke, izrecno določeni tudi prejemki za delo, ki ga delavec opravi zunaj okvira rednega dela, na primer delo preko polnega delovnega časa, ki presega omejitve določene z zakonom.

21Pomeni, da v pokojninsko osnovo ni mogoče všteti vseh opravljenih nadur, temveč le toliko nadur, kolikor je to dovoljeno po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), ki je veljal v spornem obdobju. Nadurno delo je skladno s 3. odstavkom 143. člena ZDR lahko trajalo največ 8 ur na teden, največ 20 ur na mesec oziroma največ 180 ur na leto. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A; Ur. l. RS, št. 103/2007), ki je začel veljati z 28. 11. 2007 pa je bilo letno število dovoljenih nadur znižano na 170.

22Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je delodajalec na obrazcu M4 pravilno upošteval zakonsko omejitev števila nadur. Te podatke pa je toženec pravilno upošteval pri izračunu pokojninske osnove.

23Iz izvedenskega mnenja z dne 20. 1. 2015 namreč izhaja, da podatki o plači na obrazcu M4 upoštevajo največje dovoljeno število nadur, to je za leto 2005 15 nadur na mesec, za leti 2006 in 2007 180 nadur letno, za leti 2008 in 2009 170 nadur letno, za leto 2010 pa je bilo upoštevanih 156 nadur. Ob tem je sodna izvedenka ugotovila, da so bili prispevki plačani od vse izplačane plače, razen dodatka za delo v tujini. Zaključila je, da iz podatkov o plači tožnika po plačnih listah, ki ji je predložil, izhaja, da delodajalec na obrazcih M4 ni dal podatkov o nižji plači, kot jih je bil dolžan sporočiti na podlagi zakonodaje. Poleg tega so podatki o plačah za celotno obdobje od leta 2005 do 2010 na obrazcih M4 za tožnika celo ugodnejši, kot izhaja iz predloženih mesečnih obračunov plač.

24Zaključek sodišča prve stopnje in pred njim že toženca, da se tožniku v pokojninsko osnovo lahko upošteva le plača za najvišje dovoljeno število opravljenih nadur oziroma tako, kot to izhaja iz podatkov na obrazcu M4, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen. Pri tem je irelevantno, koliko nadur je tožnik dejansko opravil. Tožnikovo pritožbeno vztrajanje, da se mu v pokojninsko osnovo upošteva plača za več oziroma vse opravljene nadure, zato ni utemeljeno.

K pritožbi v delu, ki se nanaša na upoštevanje denarnega nadomestila za primer brezposelnosti v pokojninsko osnovo

25Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja tudi pri tem, da se denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, ki ga je prejemal od 14. 5. 1996 do 31. 7. 1996, od 28. 11. 1997 do 31. 12. 1997 do 31. 3. 1998, od 1. 6. 1998 do 31. 10. 1998 in od 1. 6. 1999 do 7. 11. 1999, v pokojninsko osnovo upošteva tako, da se upošteva plača za leto pred prejemanjem nadomestila. Toženec je ta obdobja pravilno upošteval v pokojninsko osnovo tako, da je upošteval zneske, ki jih je tožnik prejel.

26Bistveno je, da je tožnik v spornih obdobjih prejemal denarno nadomestilo po Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB; Ur. l. RS; št. 5/1991 s spremembami). Upoštevanje tega nadomestila v pokojninsko osnovo je urejeno v 1. alineji 1. odstavka 41. člena ZPIZ-1, po kateri se za izračun pokojninske osnove štejejo tudi nadomestila plače, izplačana po predpisih o delovnih razmerjih in predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, razen nadomestil plače po predpisih o delovnih razmerjih za delavce, katerih delo ni več potrebno iz operativnih razlogov. Pravno podlago za vštevanje tega nadomestila predstavlja prav določba 1. alineje 1. odstavka 41. člena ZPIZ-1.

27Tožnik se zato neutemeljeno sklicuje na določbo 2. odstavka 41. člena ZPIZ-1, skladno s katero se zavarovancem, ki so prejemali nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela po predpisih o zdravstvenem zavarovanju in predpisih o delovnih razmerjih, po predpisih o starševskem dopustu, oziroma po predpisih o zavarovanju za primer brezposelnosti, o delovnih razmerjih za delavce, katerih delo ni več potrebno, ali nadomestilo za čas poklicne rehabilitacije iz 1. odstavka 89. člena tega zakona, za čas prejemanja nadomestila, za izračun pokojninske osnove upošteva plača oziroma osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila.

28Vrhovno sodišče RS se je že izreklo, da se pri izračunu pokojninske osnove za čas prejemanja nadomestila po ZZZPB praviloma upoštevajo prejeta nadomestila. Plača oziroma osnova, od katere so bili plačani prispevki, iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila pa se upošteva le v primeru nezmožnosti za delo iz zdravstvenih razlogov, ko zavarovanec skladno s 17.b členom ZZZPB prejema nadomestilo za čas začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe(5).

29Kot je pravilno razlogovalo že sodišče prve stopnje, tožnik v času prejemanja nadomestila po ZZZPB ni bil nezmožen za delo iz zdravstvenih razlogov, tako da bi skladno s 17.b členom ZZZPB prejemal nadomestilo za čas začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe. To bi bil za čas prejemanja nadomestila po ZZZPB edini primer, ko bi bilo treba namesto 1. alineje 1. odstavka 41. člena ZPIZ-1 uporabiti 2. odstavek istega člena, in torej pri izračunu pokojninske osnove za to obdobje upoštevati plačo oziroma osnovo, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila.

30Zmotno je torej tožnikovo stališče, da se mu denarno nadomestilo za primer brezposelnost v pokojninsko osnovo upošteva po 2. odstavku 41. člena ZPIZ-1, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

31Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo na temelju 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (del V. točke izreka).

------

(1) Sodišče prve stopnje je presodilo, da toženec tožniku neutemeljeno v pokojninsko osnovo ni upošteval izplačila po sodbi Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 409/1996 z dne 19. 4. 2002, zato je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožniku odmerilo višjo pokojnino.

(2) Hkrati je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik neutemeljeno uveljavlja, da se mu v pokojninsko osnovo všteje tudi izplačilo po sodbi Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 397/1998 z dne 23. 11. 2000, zato je v V. točki izreka, skupaj s tožbenim zahtevkom, ki je predmet presoje pritožbenega sodišča, ta del zahtevka zavrnilo.

(3) Glej na primer sodbi Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 371/2007 z dne 21. 1. 2008 in opr. št. VIII Ips 136/2014 z dne 13. 1. 2014.

(4) Glej 224. člen ZPP.

(5) Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 357/2008 z dne 7. 9. 2010.