44. člen ZPIZ-1

Skladno s 140. členom ZPIZ-2 se pokojninska doba, plača in druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Matična evidenca, ki jo toženec vodi na podlagi Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1) ni zgolj informativne narave, temveč ima po 87. členu tega zakona značaj javne listine. Dejstva, ki izhajajo iz javne listine, se štejejo za resnična. Kljub temu je po 4. odstavku 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati drugače. Zaključek sodišča prve stopnje, da se tožniku v pokojninsko osnovo lahko upošteva le plača za najvišje dovoljeno število opravljenih nadur oziroma tako, kot to izhaja iz podatkov na obrazcu M4 (razen za leto 2007), ki so bili pri določitvi pokojninske osnove tudi upoštevani, je torej pravilen. Tožnikovo pritožbeno vztrajanje, da se mu v pokojninsko osnovo upošteva plača za vse dejansko opravljene nadure, zato ni utemeljeno.

Zavarovancu se za čas napotitve na delo v tujino pri izračunu pokojninske osnove ne more upoštevati dejanska višina plače, ki mu je bila izplačevana, temveč le tista višina, od katere so bili obračunani in plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato tožnik neutemeljeno uveljavlja, da se mu pri odmeri starostne pokojnine upošteva plača, kot je bila dejansko izplačana. V pokojninsko osnovo ni mogoče všteti vseh opravljenih nadur, temveč le toliko, kolikor je to dovoljeno po ZDR (največ 8 ur na teden, 20 ur na mesec, 180 oziroma 170 ur na leto). Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu v pokojninsko osnovo upošteva plača za več oziroma vse opravljene nadure. Pri izračunu pokojninske osnove se za čas prejemanja nadomestila po ZZZPB praviloma upoštevajo prejeta nadomestila. Plača oziroma osnova, od katere so bili plačani prispevki, iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila se upošteva le v primeru nezmožnosti za delo iz zdravstvenih razlogov, ko zavarovanec skladno s 17.b členom ZZZPB prejema nadomestilo za čas začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe. Ker je tožnik v spornih obdobjih prejemal denarno nadomestilo p

Ob upoštevanju 72. člena ZPIZ-1 se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, ki se izračuna na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine. Ker je bila tako ugotovljena pokojninska osnova ob upoštevanju odmernega odstotka manjša od najnižje pokojninske osnove iz 48. člena ZPIZ-1, se je invalidska pokojnina najprej odmerila od najnižje pokojninske osnove na dan nastanka invalidnosti in ker je bila še vedno manjša od zneska pokojnine, ki bi bila odmerjena od najnižje pokojninske osnove zavarovancu s pokojninsko dobo 40 let, se je pri izračunu delne invalidske pokojnine nadomestilo pravilno odmerilo od osnove iz 57. člena ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril delno invalidsko pokojnino, ni utemeljen, saj za odmero v višjem znesku ni nobene podlage.

Ker starostna pokojnina, izračunana od tožničine dejanske pokojninske osnove, že brez upoštevanja plač za tretjinsko dopolnilno delo presega starostno pokojnino za enako pokojninsko dobo, odmerjeno od najvišje pokojninske osnove, se tožničina starostna pokojnina odmeri od najvišje pokojninske osnove, ne glede na to, ali se plače za tretjinsko dopolnilno delo vštejejo v pokojninsko osnovo ali ne.

Ker se je kot posebni delovni pogoj štelo le tisto delo preko polnega delovnega časa, ki ga ni bilo mogoče opraviti v rednem delovnem času niti z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev, je sodišče pravilno presodilo, da tožnik dela preko polnega delovnega časa ni opravljal v smislu posebnega delovnega pogoja oziroma v smislu določb 407. člena ZPIZ-1.