46. člen ZPIZ-1

Zavarovancu se za čas napotitve na delo v tujino pri izračunu pokojninske osnove ne more upoštevati dejanska višina plače, ki mu je bila izplačevana, temveč le tista višina, od katere so bili obračunani in plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato tožnik neutemeljeno uveljavlja, da se mu pri odmeri starostne pokojnine upošteva plača, kot je bila dejansko izplačana. V pokojninsko osnovo ni mogoče všteti vseh opravljenih nadur, temveč le toliko, kolikor je to dovoljeno po ZDR (največ 8 ur na teden, 20 ur na mesec, 180 oziroma 170 ur na leto). Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu v pokojninsko osnovo upošteva plača za več oziroma vse opravljene nadure. Pri izračunu pokojninske osnove se za čas prejemanja nadomestila po ZZZPB praviloma upoštevajo prejeta nadomestila. Plača oziroma osnova, od katere so bili plačani prispevki, iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila se upošteva le v primeru nezmožnosti za delo iz zdravstvenih razlogov, ko zavarovanec skladno s 17.b členom ZZZPB prejema nadomestilo za čas začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe. Ker je tožnik v spornih obdobjih prejemal denarno nadomestilo p

V zvezi z določitvijo pokojninske osnove delavca - zavarovanca, ki je bil v preteklosti začasno napoten na delo v tujino, kot je bil v spornem obdobju tožnik, je potrebno izhajati iz določb 46. člena ZPIZ-1. V tem členu je posebej urejena pokojninska osnova za detaširane delavce, to je za delavce, ki so jih delodajalci poslali na delo v tujino in so ostali v tem času zavarovani pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. ZPIZ-1 določa, da se tem delavcem oziroma zavarovancem za izračun pokojninske osnove vzame plača, od katere so bili plačani prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zmanjšana za davke in prispevke na način iz četrtega in petega odstavka 39. člena ZPIZ-1. Zato se tožniku za čas, ko je bil napoten na delo v Nemčijo, pri izračunu pokojninske osnove ne more upoštevati dejanska višina plače, ki mu je bila sproti izplačevana, temveč le plača v višini, od katere so bili obračunani in plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Bistvena je tista višina plače, od katere so bili obračunani in plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji. Zakonska določba je jasna in se zato tožniku za čas, ko je bil napoten na delo v tujino, pri izračunu pokojninske osnove ne more upoštevati dejanska višina plače, ki naj bi jo prejemal, če od te višine niso bili plačani prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Vendar to še ne pomeni, da so glede višine plače izključno merodajni uradni podatki iz matične evidence tožene stranke. Zavarovanec ima možnost dokazovati, da podatki matične evidence niso točni. Ker pa v obravnavanem primeru tožnik ni uspel dokazati, da so bili prispevki plačani od višjih zneskov, kot so prikazani v matični evidenci, ni razloga, da se pri izračunu pokojninske osnove ne bi uporabili.

Tožnica je v spornem času pridobila lastnost zavarovanke z vloženo prijavo v zavarovanje na podlagi 34. člena ZPIZ-1 (prostovoljna vključitev v zavarovanje). Prijava je bila izvršena s strani tožnice, kar je v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZMEPIZ ter zadnjo alineo 47. člena ZMEPIZ. Ob takšnem načinu pridobitve lastnosti zavarovanke ni zakonske podlage za posebno ugotavljanje lastnosti zavarovanke oz. ugotavljanje zavarovalnega razmerja s posebno odločbo. Tako nastalo pravno razmerje se je evidentiralo v matično evidenco na podlagi volje tožnice (prijave) in se šteje za urejeno pravno razmerje, ki je pravnomočno in ima za tožnico vse pravne učinke. V pravnomočno urejena pravna razmerja pa je možno poseči (odpraviti, razveljaviti ali spremeniti) le z izrednimi pravnimi sredstvi (158. člen Ustave RS).

Tožniku (detaširanemu delavcu) se za čas, ko je bil napoten na delo v tujino, pri izračunu pokojninske osnove lahko upošteva le tista višina plače, od katere so bili obračunani in plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. To pa pomeni, da v spornem primeru pri izračunu pokojninske osnove ni mogoče upoštevati plač, ki jih je tožnik prejel v tujini.

Za izračun pokojninske osnove detaširanih delavcev se upoštevajo plače, od katere so bili plačani prispevki za obvezno zavarovanje. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek, da se pokojnina odmeri od dejansko izplačane plače v tuji valuti, neutemeljen.

Tožniku se za čas, ko je bil napoten na delo v Nemčijo in je v tem času ostal v zavarovanju pri toženi stranki, pri izračunu pokojninske osnove ne more upoštevati dejanska višina plače, ki mu je bila sproti izplačevana, temveč le tista višina, od katere so bili obračunani in plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.