203. člen ZPIZ-1

V tožnikovem primeru, ker je bil lastnik in poslovodna oseba gospodarske družbe A. d. o. o., vpisane v register 24. 8. 2011, je zavarovalno razmerje iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja po 7. členu ZPIZ-1 nastalo po samem zakonu, torej ex lege z vzpostavitvijo pravnega razmerja iz 15. člena ZPIZ-1. Res je sicer, da je 19. člen ZPIZ-1 osebam, vključenim v zavarovanje v tujini, omogočal izvzem iz zavarovanja, če je bilo tako določeno z mednarodnim sporazumom. Eksplicitno je določal, da so lahko predlog podale zavarovane osebe ali delodajalci pri ministrstvu, pristojnem za delo. V obravnavani zadevi ne le, da tožnik kaj takega ni predlagal, tudi sicer izvzema iz zavarovanja ne bi bilo mogoče doseči, saj v Mednarodnem sporazumu z Avstralijo tovrstna možnost ni bila dogovorjena. V veljavnem ZPIZ-2 pa izvzem iz zavarovanj sploh ni predviden.

Regres za letni dopust ne predstavlja plače niti nadomestila plače. Zato je logična posledica, da se regres ne všteva v pokojninsko osnovo, dodatno pa je to tudi izrecno v 42. členu ZPIZ-1 določeno in je regres za letni dopust naveden kot prejemek, ki se ne všteva v pokojninsko osnovo. Toženec je invalidsko pokojnino pravilno odmeril v skladu z določbo 75. in 76. člena ZPIZ-1 ob upoštevanju 31 let, 9 mesecev in 26 dni delovne dobe ter še 9 let in 7 mesecev prištete dobe oziroma skupaj 41 let, 4 mesece in 26 dni pokojninske dobe v višini 80 % pokojninske osnove. Kljub nižji pokojninski osnovi ugotovljeni v sodnem postopku sodišče prve stopnje pravilno v skladu s tretjim odstavkom 81. člena ZDSS-1 ni poseglo v pridobljene pravice in tožnici ni zmanjšalo že priznane invalidske pokojnine.

Status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja je pravno urejen status osebe, v katerega je mogoče posegati le ob izpolnitvi zakonskih pogojev, in uživa varstvo pravnomočnosti v smislu 158. člena Ustave RS. Zavarovanec, ki je torej že pravnomočno vključen v zavarovanje kot družbenik in poslovodja zasebne družbe po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 oziroma 12. členu ZPIZ ob upokojitvi zavarovalne podlage ne more spreminjati v zavarovanje na temelju delovnega razmerja, torej 13. členu ZPIZ-1 oziroma 8. členu ZPIZ. Ker je bila tožnica v spornem obdobju zavarovana kot družbenik in poslovodna oseba zasebne gospodarske družbe, bi bilo to obdobje v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo mogoče šteti le, če bi bilo dokazano plačilo prispevkov.

Ker tožnici obvezno zavarovanje dne 25. 11. 2015, niti do 30. 9. 2016, ni prenehalo in kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje ni dokazano, niti zatrjevano, da gre za katerikoli izmed drugih izjem v določbi 156. člena ZPIZ-1, ni izpolnjen eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. S tem pa niso izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine tudi, če bi tožnica izpolnjevala nadaljnja dva pogoja, torej zahtevano starost in dopolnjeno pokojninsko dobo, določeno v 36. členu ZPIZ-1.

V obdobju, ko je bil tožnik družbenik in poslovodna oseba v gospodarskih družbah, je bil sam zavezanec za plačilo prispevkov, zato jih je bil dolžan sam obračunavati in plačevati. V zavarovalno dobo se mu je lahko vštelo le obdobje zavarovanja, za katera so bili plačani prispevki. Tožnik zatrjuje, da so bili v spornem obdobju prispevki plačani, predložil pa ni nobenih dokazov. Teh obdobij mu zato ni mogoče všteti v zavarovalno dobo in jih upoštevati pri odmeri pokojnine. Tožbeni zahtevek na odmero višje starostne pokojnine je neutemeljen.

Kljub temu, da je zahteva za priznanje pravice vložena že v času veljavnosti ZPIZ-2, se lahko določene kategorije oseb, ob izpolnjenih pogojih, upokojijo po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, torej po določbah ZPIZ-1. Po 3. odstavku 394. člena ZPIZ-2 se tako lahko po pogojih iz ZPIZ-1 upokoji zavarovanec, ki je 31. 12. 2012 uživalec denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oziroma predpisih o urejanju trga dela in je po prenehanju te pravice vključen v obvezno zavarovanje na podlagi plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev, ki mu jih plačuje zavod za zaposlovanje, ter je v tem času dopolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. V tem primeru se starostna pokojnina prizna pod pogoji, določenimi v 36. členu ZPIZ-1. Tudi pokojninska osnova se oblikuje na način, določen v 39. členu ZPIZ-1. V primeru upokojitve po 394. členu ZPIZ-2 se pokojninska osnova oblikuje po 39. členu ZPIZ-1, vendar se za valorizacijo plač oziroma zavarovalnih osnov uporabijo valorizacijski količniki, določeni v 35. členu ZPIZ-2, in pokojninska osnova preračuna s količnikom

V skladu z določbo 203. člena ZPIZ-1 se pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja upoštevajo podatki iz matične evidence tako glede pokojninske dobe kot plače in plačila prispevkov ter drugih dejstev, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic. Podatek iz matične evidence, ki je enak podatkom na obrazcih, posredovanih s strani delodajalca, je verodostojen podatek in ga je potrebno upoštevati. Sodišče prve stopnje in pred tem toženec sta ugotovila, da najugodnejša 18 letna pokojninska osnova izračunana v višini 691,01 EUR ter preračunana s faktorjem 0,732 znaša 505,81 EUR. Tožničina pokojnina bi glede na odmerni odstotek v višini 58,25 % z uskladitvijo s 1. 1. 2013 znašala 294,92 EUR na mesec. Ker pa je takšna pokojnina odmerjena od dejanske pokojninske osnove nižja od invalidske pokojnine, odmerjene od najnižje pokojninske osnove, ki jo zagotavlja 36. oziroma 390. člen ZPIZ-2, je zato bila tožnici pravilno odmerjena invalidska pokojnina v višini 58,25 % od najnižje pokojninske osnove 555,16 EUR, kar znaša 323,38 EUR na mesec. Pokojnina v tem znesku pa se tožnici izplačuje od 1. 8. 2014 dalje, to je od prvega dne naslednjega meseca po izdaji drugostopne odločbe.</p

Po 1. odstavku 203. člena ZPIZ-1 se med drugim tudi glede plač, po katerih se obračunava pokojninska osnova in odmerja pokojnina, uporabljajo podatki iz matične evidence zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Matična evidenca ima naravo javne evidence, kar pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno. Vendar pa je v skladu s 4. odstavkom 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena, kar velja tudi glede podatkov matične evidence. Četudi so podatki o plačah v matični evidenci vpisani na podlagi M4 obrazcev, ki so jih za zavarovance vsako leto dolžni posredovati delodajalci, to ne pomeni, da v sodnem postopku predloženih listin ne bi bilo potrebno razčleniti, jih analizirati in vestno, skrbno ter po pravilih logičnega sklepanja primerjati s podatki matične evidence.

Tožena stranka je ob upokojevanju tožnice upoštevala razpoložljive podatke, vendar v matični evidenci oziroma podatkih, kot jih je toženi stranki sporočil delodajalec, niso bili vnešeni vsi potrebni podatki (gre za podatke o izplačanih dohodkih za delo v spornem obdobju). Tožena stranka je za navedeno obdobje upoštevala, da je bila tožnica zaposlena, torej da je bila v delovnem razmerju, pri odmeri pokojnine pa podatkov ni upoštevala, saj z njimi ni razpolagala. Tožnica o dejstvu, da v matični evidenci manjkajo določeni podatki o izplačanih plačah tekom samega postopka izdaje upokojitvene odločbe s strani tožene stranke ni bila obveščena in se o tem tudi ni mogla izjasniti. Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi že zavzelo stališče, da je, v kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezno obdobje ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdni delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Bistveno je, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Zato je treba odločbi tožene stranke odpraviti ter zadevo vrniti toženi s

Zavarovancu se za čas napotitve na delo v tujino pri izračunu pokojninske osnove ne more upoštevati dejanska višina plače, ki mu je bila izplačevana, temveč le tista višina, od katere so bili obračunani in plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato tožnik neutemeljeno uveljavlja, da se mu pri odmeri starostne pokojnine upošteva plača, kot je bila dejansko izplačana. V pokojninsko osnovo ni mogoče všteti vseh opravljenih nadur, temveč le toliko, kolikor je to dovoljeno po ZDR (največ 8 ur na teden, 20 ur na mesec, 180 oziroma 170 ur na leto). Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu v pokojninsko osnovo upošteva plača za več oziroma vse opravljene nadure. Pri izračunu pokojninske osnove se za čas prejemanja nadomestila po ZZZPB praviloma upoštevajo prejeta nadomestila. Plača oziroma osnova, od katere so bili plačani prispevki, iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila se upošteva le v primeru nezmožnosti za delo iz zdravstvenih razlogov, ko zavarovanec skladno s 17.b členom ZZZPB prejema nadomestilo za čas začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe. Ker je tožnik v spornih obdobjih prejemal denarno nadomestilo p

Po prvem odstavku 72. člena ZPIZ-1 se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, izračunane na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine. Invalidska pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril invalidsko pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu invalidska pokojnina odmerila v višjem znesku.

V kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezna obdobja ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Bistveno je, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Upoštevajo se lahko znani podatki o primerljivih plačah, ni pa ovire, da se kot dokaz upošteva izračun izvedenca, ki temelji na znanih podatkih o plačah zavarovanca za del relevantnega obdobja, ali ob upoštevanju primerljivih plač sodelavcev.

V zadevi je bilo sporno vprašanje vštevanja osebnih dohodkov oziroma plač iz leta 1975 v pokojninsko osnovo. V matični evidenci namreč podatki o plačah za obdobje od meseca februarja do meseca decembra 1975 niso bili evidentirani. ZPIZ-1 v prvem odstavku 203. člena določa, da se pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja upoštevajo podatki iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Če ti podatki niso na razpolago, se višina plač lahko dokazuje tudi z drugimi dokazi, kot npr. tudi s podatki o primerljivih plačah. Tožnik je predlagal, da se za leto 1975 upoštevajo podatki oziroma plače sodelavcev B.B. ali pa D.D.. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo plačo, ki jo je v spornem obdobju prejel D.D.. Plači sta bolj primerljivi, kot pa plači B.B. in tožnika.

Za odmero pokojnine je bistveno, od katere zavarovalne osnove se plačujejo prispevki. Z začasno prvostopenjsko odločbo je bila tožniku pokojnina odmerjena od pokojninske osnove na podlagi 18-letnega povprečja plač oziroma zavarovalnih osnov iz obdobja od leta 1990 do leta 2007, ki so bile valorizirane na raven plač in pokojnin v koledarskem letu 2010, kajti ob izdaji prvostopenjske odločbe še ni bil znan količnik za preračun plač iz prejšnjih let na raven plač in pokojnin iz leta 2011. Upoštevaje pokojninsko dobo je bila tožniku pokojnina odmerjena v višini 58,75 % in bi tako od 8. 3. 2012 dalje znašala 198,82 EUR na mesec. Ker tako odmerjena starostna pokojnina ne dosega zneska starostne pokojnine za enako pokojninsko dobo, odmerjeno od najnižje pokojninske osnove, je bila tožniku na podlagi četrtega odstavka 48. člena ZPIZ-1 pokojnina odmerjena od najnižje pokojninske osnove, ki od 8. 3. 2012 dalje znaša 551,16 EUR, 58,75 % tega zneska pa znaša 323,80 EUR.

Bistvena je tista višina plače, od katere so bili obračunani in plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji. Zakonska določba je jasna in se zato tožniku za čas, ko je bil napoten na delo v tujino, pri izračunu pokojninske osnove ne more upoštevati dejanska višina plače, ki naj bi jo prejemal, če od te višine niso bili plačani prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Vendar to še ne pomeni, da so glede višine plače izključno merodajni uradni podatki iz matične evidence tožene stranke. Zavarovanec ima možnost dokazovati, da podatki matične evidence niso točni. Ker pa v obravnavanem primeru tožnik ni uspel dokazati, da so bili prispevki plačani od višjih zneskov, kot so prikazani v matični evidenci, ni razloga, da se pri izračunu pokojninske osnove ne bi uporabili.

Tožnik v pritožbi upravičeno izpostavlja, da je za sporni leti predložil dokazila, iz katerih izhaja, da je za ti dve leti poravnal prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik s dokazi prekludiran, v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem in stanjem spisa. Tožnik na same izračune pokojnine, kakor jih je predložila toženka, ni imel pripomb, je pa sodišču prve stopnje predlagal, da se ta izračun v sodbi pri izračunu pokojnine upošteva, prav tako pa naj se upošteva tudi sporno obdobje, za katerega je priložil dokaze. Tožnik ni ravnal v nasprotju z določili 286. člena ZPP, saj je že v tožbi navedel dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njegovih predlogov in ponudil tudi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev teh navedb.

V kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezno obdobje ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Bistveno je, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Upoštevanje plač iz preteklega leta je smiselno v primerih kot je obravnavani, ko podatkov za posamezno naslednje leto ni in jih tudi ni mogoče preskrbeti. Pokojninska osnova v takšnem primeru ni ugotovljena z gotovostjo, ampak z visoko stopnjo verjetnosti, vendar pokojninske osnove za tožnika drugače ni bilo mogoče izračunati. Tožena stranka je v pokojninsko osnovo pravilno upoštevala sporni leti, ko je tožnik dobival nadomestilo za brezposelne. Pravno podlago za odločitev predstavlja določba 1. alinee 1. odstavka 41. člena ZPIZ-1, ki določa, da se za izračun pokojninske osnove štejejo tudi nadomestila plače, izplačana po predpisih o delovnih razmerjih in predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, razen nadomestil plače po predpisih o delovnih razmerjih za delavce, katerih delo ni

Ni razvidno, da bi pri oblikovanju tožnikove pokojninske osnove in pri izračunu višine pokojnine prišlo do napake v tožnikovo škodo. Tožena stranka je pravilno določila najugodnejše 18 letno zaporedje plač in na tej podlagi pokojninsko osnovo preračunala z objavljenimi količniki na leto pred uveljavitvijo pravice do pokojnine. Skladno z določilom 75. člena ZPIZ-1 je bila nato invalidska pokojnina odmerjena v višini 45 % od določene pokojninske osnove, pri čemer se je upoštevala tako dopolnjena pokojninska doba in bolezen kot vzrok nastanka invalidnosti, ki pa je bil že ugotovljen s pravnomočno odločbo tožene stranke. Zato tožnikov zahtevek, da se mu odmeri višja invalidska pokojnina, ni utemeljen.

V sodni praksi je sprejeto stališče, da je, v kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezna obdobja ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Bistveno je, da zavarovanec ne izgubi pravice dokazati višino svojih plač z drugimi verodostojnimi dokazi. Upoštevajo se lahko znani podatki o primerljivih plačah, ni pa ovire, da se kot dokaz upošteva izračun izvedenca, ki temelji na znanih podatkih o plačah zavarovanca za del relevantnega obdobja ali ob upoštevanju primerljivih plač sodelavcev.

Pri določitvi pokojninske osnove se plače oziroma zavarovalne osnove iz prejšnjih let preračunajo z valorizacijskimi količniki tako, da ustrezajo gibanju povprečnih plač in pokojnin v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine. Toženec je upošteval, da je bil tožnik v posameznih letih v bolniškem staležu, zato je skladno z določbo 3. odstavka 41. člena ZPIZ-1 za ta leta upošteval dohodke, ki jih je tožnik prejel v letu pred nastopom bolniškega staleža in tudi količnike iz prejšnjega obdobja. Zato v posameznem letu, če je bil tožnik določeno obdobje v bolniškem staležu, pride do različnih podatkov o dohodkih in tudi do različnih valorizacijskih količnikov.