VDSS sklep Psp 31/2016

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 27. 11. 2014 in št. ... z dne 24. 12. 2014 v delu, da je tožnik od 1. 12. 2014 dalje zmožen za delo (I. točka izreka). Zavrnilo je podredni (?) tožbeni zahtevek, da se odpravita isti odločbi toženca v delu, da je tožnik od 1. 12. 2014 do 20. 12. 2014 zmožen za delo, in se ugotovi, da je bil v tem času začasno nezmožen za delo (II. točka izreka). Obenem je sklenilo, da stroški tožnika bremenijo proračun RS (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožnik. Navaja, da iz izpodbijanih odločb ne izhaja, kaj se je glede na zdravstveno stanje in zmožnost opravljanja dela spremenilo glede na obdobje od 24. 2. 2014 do 30. 11. 2014, ko je bil v bolniškem staležu, in glede na obdobje po 1. 12. 2014, ko naj bi bil za delo zmožen. Njegovo stanje se namreč ni spremenilo. Čeprav mu je bila z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ) priznana invalidnost z razbremenitvami pri delu, to še ne pomeni, da je bil od 1. 12. 2014 dalje glede na zdravstveno stanje in delo z omejitvami, to delo zmožen opravljati. Tega sodišče sploh ni ugotavljalo, saj ni izvajalo dokazov. Poleg tega se sodišče sklicuje na izvide iz leta 2013, stanja od 1. 12. 2014 dalje pa ni ugotavljalo. Sodba opr. št. Ps 381/2012 je postala pravnomočna že 10. 7. 2014, sodišče pa ni pojasnilo, zaradi katere okoliščine je bil še vse do 30. 11. 2014 nezmožen za delo, od 1. 12. 2014 pa zmožen. Toženec je prav na podlagi odločbe ZPIZ z dne 3. 11. 2011 ugotovil, da je tožnik od 24. 2. 2014 do 30. 11. 2014 nezmožen za delo. Odločba ZPIZ z dne 9. 10. 2014 v času odločanja imenovanega zdravnika za čas od 24. 2. 2014 do 30. 11. 2014 še ni obstajala. Odločba z dne 9. 10. 2014 ni ničesar spremenila, zato ni jasno, zakaj je toženec sklicujoč se na to odločbo ocenil, da je od 1. 12. 2014 dalje za delo zmožen. Toženec bi moral ugotoviti, ali je bil glede na svoje zdravstveno stanje in delovno mesto, zmožen opravljati delo na način, kot izhaja iz odločbe ZPIZ. Tega pa ni bil zmožen, kar bi se, če bi sodišče izvedlo predlagane dokaze, tudi potrdilo. Predlagal je izvedbo več dokazov, tudi pridobitev izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, ki jih sodišče ni izvedlo, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

3V odgovoru na pritožbo toženec meni, da je pritožbena navedba, da sodišče ni ustrezno obrazložilo zdravstvenega stanja tožnika in ni ugotavljalo, ali je bil tožnik glede na zdravstveno stanje zmožen za delo, neutemeljena. Prav tako ne vzdrži očitek, da sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem. Z odločbo ZPIZ z dne 9. 10. 2014, ki je obstajala že v času izdaje izpodbijanih odločb, in jo je bil dolžan upoštevati, je bilo potrjeno, da tožniku zdravstveno stanje omogoča opravljanje dela v skladu s priznanimi pravicami iz invalidskega zavarovanja, zato je vtoževana začasna nezmožnost za delo neutemeljena. Tožnik, na katerem je bilo dokazno breme, tudi ni predložil medicinske dokumentacije, ki bi kazala, da je podano takšno stanje, da ne bi bil zmožen za delo. Sodišče je povzelo vso razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, ki jasno kaže na to, da je bil za delo v skladu s priznanimi pravicami iz invalidskega zavarovanja zmožen. Tožnik ne zatrjuje, da se mu je stanje poslabšalo. Obdobje pred 1. 12. 2014 pa ni predmet tega spora. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava.

6Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima take pomanjkljivosti, da se je ne da niti preizkusiti. Izpodbijana sodba namreč nima razlogov o odločilnih dejstvih. Takšna kršitev je razlog za razveljavitev sodbe že po uradni dolžnosti, ne da bi se pritožbeno sodišče spuščalo v vsebinsko obravnavanje pritožbe.

7V tej zadevi, ko tožnik izpodbija dokončno odločbo z dne 24. 12. 2014 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 27. 11. 2014, s katero je bilo odločeno, da je od 28. 11. 2014 do 30. 11. 2014 nezmožen za delo zaradi bolezni, od 1. 12. 2014 dalje pa je za delo zmožen, je sporen zaključek bolniškega staleža. Tožnik uveljavlja, da je bil nezmožen za delo zaradi bolezni vse do 20. 12. 2014, ko mu je prenehalo delovno razmerje.

8Ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo je urejeno v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) in v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ; Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami). Skladno z 2. odstavkom 80. člena ZZVZZ je izbrani osebni zdravnik pooblaščen za ugotavljanje nezmožnosti za delo do 30 dni. Po 2. odstavku 81. člena ZZVZZ imenovani zdravnik odloča o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov za delo nad 30 dni. Odločitev o pritožbi zoper odločbo imenovanega zdravnika je v pristojnosti zdravstvene komisije (82. člen ZZVZZ). V 1. odstavku 232. člena POZZ je določeno, da zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe.

9Začasna nezmožnost za delo je tako podana, kadar in dokler je zavarovanec zaradi zdravstvenega stanja začasno nezmožen opravljati svoje delo (pod splošnimi pogoji). Kadar je pri zavarovancu zaradi trajno omejene delovne zmožnosti podana invalidnost III. kategorije,(1) se začasna nezmožnost za delo ugotavlja glede na to omejeno delovno zmožnost. Tudi če je zavarovančeva zmožnost za delo trajno omejena, je lahko v določenem obdobju njegovo zdravstveno stanje takšno, da začasno ni zmožen opravljati niti dela, ki ga je glede na omejeno delazmožnost sicer še zmožen opravljati.

10Tožnikovo začasno nezmožnost za delo v obdobju od 1. 12. 2014 do 20. 12. 2014 je zato potrebno presojati glede na zdravstveno stanje, kot je obstajalo v tem obdobju, in omejeno delovno zmožnost, upoštevaje delo z omejitvami po odločbi ZPIZ z dne 3. 11. 2011.

11Tožnik je bil namreč z odločbo ZPIZ z dne 3. 11. 2011 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z le občasnim prisilnim položajem ledvene hrbtenice in ročnim prenašanjem bremen do največ 10 kg od 26. 10. 2011. Z dokončno odločbo ZPIZ z dne 1. 10. 2012 je bila ta odločba v reviziji spremenjena in tožnikova zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena. S sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. Ps 381/2012 z dne 15. 5. 2014, ki je postala pravnomočna 10. 7. 2014, je bila dokončna odločba z dne 1. 10. 2012 odpravljena. Pomeni, da je ostala v veljavi prvostopenjska odločba z dne 3. 11. 2011. Z odločbo ZPIZ z dne 9. 10. 2014 je bila nato tožnikova zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena.

12Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo na podlagi dokumentacije v sodnem in upravnem spisu, sodbe opr. št. Ps 381/2012 z dne 15. 5. 2014, in izvedenskega mnenja, pridobljenega v invalidski zadevi prvostopenjskega sodišča, opr. št. Ps 1471/2011.(2) Zaključilo je, da je bil tožnik od 1. 12. 2014 dalje zmožen za delo v okviru omejene delazmožnosti, zaradi katere je bil razvrščen v III. kategorijo. Takšen zaključek sodišča prve stopnje pa nima razlogov o odločilnih dejstvih, niti glede tožnikovega zdravstvenega stanja v spornem obdobju niti glede njegove zmožnosti za delo po odločbi ZPIZ z dne 3. 11. 2011.

13Tožnik zatrjuje, da je bilo njegovo zdravstveno stanje od začetka bolniškega staleža ves čas enako, oziroma se tudi po njegovem zaključku, to je po 1. 12. 2014, ni spremenilo. Obenem zatrjuje, da ob takšnem nespremenjenem zdravstvenem stanju v času od 1. 2. 2014 do 20. 12. 2014 ni bil zmožen niti za delo z omejitvami po odločbi ZPIZ z dne 3. 11. 2011.

14Sodišče prve stopnje je na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije, ki datira od maja 2013 do septembra 2014, in se tako ne nanaša na sporno obdobje od 1. 12. do 20. 12. 2014, za katerega pa tožnik medicinske dokumentacije kljub pozivu sodišča ni predložil, kar samo in brez medicinskega znanja(3) zaključilo, da rezultati opravljenih preiskav potrjujejo tožnikovo zatrjevanje, da je bilo njegovo zdravstveno stanje od 24. 2. 2014, kar je prvi dan začasne zadržanosti z dela, do 20. 12. 2014 ves čas enako, in se torej ni spremenilo. Hkrati pa je ugotovilo, da za delo gradbenega delavca ni zmožen, saj je to že pravnomočno ugotovljeno v invalidskem postopku, ki se je končal s sodbo, opr. št. Ps 381/2012. Pravilno sicer sodišče prve stopnje pojasnjuje, da je po pravnomočnosti te sodbe prišlo do spremembe dela, ki ga tožnik lahko opravlja, in je mogoče začasno nezmožnost ugotavljati le glede na delo, za katerega je bilo v invalidskem postopku ugotovljeno, da ga je še zmožen opravljati. Vendar pa tega, ali je tožnik v času od 1. 12. 2014 do 20. 12. 2014 glede na zdravstveno stanje zmožen opravljati delo po odločbi ZPIZ z dne 3. 11. 2011, torej kot invalid III. kategorije, ki je zmožen za delo z omejitvami, ni niti ugotavljalo niti pojasnilo. Pomeni, da izpodbijana sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je objektivno ni mogoče niti preizkusiti.

15Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 354. členom ZPP ugodilo pritožbi in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje, saj ne more samo dopolniti postopka, oziroma odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti.

16Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju najprej skladno z načelom odprtega sojenja oziroma materialnim procesnim vodstvom iz 285. člena ZPP(4) pozvati tožnika, da pravilno, jasno in določno opredeli tožbeni zahtevek, ki je napačno postavljen, kot da gre za objektivno kumulacijo zahtevkov, tako da bo skladen tudi z 81. in 82. členom ZDSS-1. Nato bo moralo ugotoviti, ali je bil tožnik od 1. 12. 2014 do 20. 12. 2014 glede na zdravstveno stanje zmožen opravljati delo po odločbi ZPIZ z dne 3. 11. 2011 kot invalid III. kategorije. V ta namen bo moralo v ponovljenem postopku dokazno oceniti že izvedene dokaze in, glede na to, da tožnik ne razpolaga z medicinsko dokumentacijo iz spornega obdobja, zaslišati tožnikovo osebno zdravnico, in pridobiti njegov zdravstveni karton, ter le po potrebi izvesti še druge dokaze, odločilne za razjasnitev dejanskega stanja. Šele nato bo lahko ponovno presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijane dokončne odločbe toženca in presodilo, ali je bil tožnik od 1. 12. 2014 do 20. 12. 2014 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, kar uveljavlja v tem sporu.

17Pritožbeno sodišče je ob razveljavitvi sodbe razveljavilo tudi sklep o stroških postopka na prvi stopnji, in odločitev o njih, skupaj z odločitvijo o stroških pritožbe, pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo o stroških postopka odločalo na podlagi uspeha v sporu (154. člen ZPP). Tožnika sicer zastopa pooblaščenec na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči.

------

(1) Glej 63. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2912 s spremembami).

(2) V tej zadevi je tožnik izpodbijal pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 3. 5. 2011, s katero je bila zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena. S sodbo z dne 5. 9. 2013, potrjeno s sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Psp 522/2013 z dne 12. 2. 2014, je bil tožbeni zahtevek na odpravo te odločbe in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, zavrnjen.

(3) Po 243. členu ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga.

(4) Predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi za drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo.