VSL sodba in sklep I Cpg 891/2013

I. Pritožbi prvo tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 36.267,01 EUR za čas od 8. 12. 2008 do 17. 10. 2011 zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu II. točke izreka in v V. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani IV. točki izreka razveljavi, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi VI. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

IV. Prvo tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.246,80 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

V. Drugo tožena stranka in tožeča stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka po pritožbi tožeče stranke.

1Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke in prvo toženi stranki, R. naložilo v plačilo znesek 36.267,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2018 do plačila (II. točka izreka), zavrnilo pa je zoper njo zahtevek v višini 2,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2018 do plačila (III. točka izreka) ). Podredni zahtevek tožeče stranke, po katerem bi morala drugo tožena stranka: J. plačati tožeči stranki 40.237,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (IV. točka izreka). Prvotoženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.347,50 EUR v 15 dneh, po poteku teka roka pa z zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Tožeči stranki pa je naložilo, da je dolžna drugo toženi stranki povrniti 1.931,00 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, po poteku teka roka pa z zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2Zoper sodbo sta se pritožili prvo tožena stranka in tožeča stranka. Prvo tožena stranka izpodbija sodbo v delu, v katerem je bilo zoper njo tožbenemu zahtevku ugodeno. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko zavrne v celoti ter ji prizna pravdne stroške vključno s stroški te pritožbe.

3V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala navedbe iz pritožbe prvo tožene stranke in predlagala zavrnitev pritožbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Tožeča stranka se je pritožila zoper zavrnilni del sodbe. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1.odstavku 339. člena ZPP, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v točkah IV. in VI. razveljavi, drugo toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

5Na pritožbo tožeče stranke je odgovorila drugo tožena stranka, ki se z odločitvijo sodišča, da ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pravdnega postopka, strinja; prereka pa trditve pritožnice, da ji niso utemeljeno nastali stroški prvostopenjskega postopka.

6Pritožbi sta delno utemeljeni.

7K pritožbi prvo tožene stranke

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Okrajno sodišče v Lendavi s sklepom N 34/2006 z dne 17. 11. 2006 določilo tožeči stranki kot razlastitvenemu zavezancu odškodnino v višini 39.247.500,00 SIT (163.776,92 EUR) in naložilo razlastitveni upravičenki: R., da plača odškodnino, odmerjeno razlastitvenemu zavezancu, hipotekarnemu upniku: J. z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do plačila na račun J. številka 000, v roku 30 dni. Ugotovilo je tudi, da je postal navedeni sklep pravnomočen in da je prvo tožena stranka drugo toženi stranki na njen račun nakazala znesek 167.482,03 EUR dne 5. 12. 2008.

9Sodišče prve stopnje je pravilno izračunalo tek zakonskih zamudnih obresti, saj so slednje glede na izrek sklepa pričele teči z izdajo sklepa 17. 11. 2006, glede na to, da se s pritožbenim preizkusom prvostopne odločbe začetek teka zapadlosti določen s slednjim, ni spremenil (glej sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1186/2007 z dne 27. 8. 2008 – A8). S sklepom višjega sodišča je bil sklep potrjen v celoti, kar pomeni da tudi v delu, kjer je določen datum zapadlosti plačila odškodnine. Sodišče je po obračunu (po izračunu zamudnih obresti po programi Vrhovnega sodišča RS) pravilno ugotovilo, da je bila na dan 5. 12. 2008 prvo tožena dolžna plačati drugo toženi stranki 203.749,04 EUR (glavnica 163.776,92 EUR skupaj z obrestmi, ki so se natekle od izdaje sklepa do dne plačila v višini 39.972,12 EUR) in zaključilo, da je ob plačilu zneska 167.482,03 ta dan neplačana glavnica znašala 36.267,01 EUR, kar pomeni da za ta znesek prvo tožena stranka drugo toženi stranki ni izpolnila obveznosti po sklepu sodišča.

10V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je pred izdajo obravnavanega sklepa Okrajnega sodišča v Lendavi imela drugo tožena stranka do tožeče stranke terjatev na podlagi Pogodbe o dolgoročnem tolarskem posojilu ter da je njena terjatev do tožeče stranke delno prenehala dne 15. 12. 2008 s plačilom prvo tožene stranke v višini 163.776,92 EUR, v celoti pa s plačilom tožeče stranke 15. 1. 2010 v višini 123.995,14 EUR.

11Če bi prvo tožena stranka plačala drugo toženi stranki 5. 12. 2008 celoten znesek po sklepu v ugotovljeni višini 203.749,04 EUR, bi posledično terjatev drugo tožene stranke takrat prenehala v tej višini. Ker pa drugo tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti tako kot se glasi po sklepu in ker drugo tožena stranka ni predlagala izvršbe zoper prvo toženo stranko, pač pa zoper tožečo stranko, je morala neplačane natekle obresti plačati drugo toženi stranki tožeča stranka (kot dolžnica iz osnovnega pogodbenega razmerja).

12Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da prvo tožena stranka za razlaščene nepremičnine tožeči stranki, svoje obveznosti, ki jo določa sklep sodišča, ni v celoti izpolnila. Drugo tožena stranka je dobila dolg po posojilni pogodbi poravnan v celoti, delno od prvo tožene stranke, delno pa od tožeče stranke. Tožeča stranka pa je z razlastitvijo izgubila nepremičnine, odškodnino, ki bi ji šla, tožeča stranka njeni upnici ni plačala v celoti (premalo za 36.267,01 EUR), zato je morala znesek v isti višini drugo toženi stranki plačati tožeča stranka.

13Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in drugo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača znesek 36.267,01 EUR. Neutemeljen je pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je odločalo o zahtevku, o katerem je bilo že odločeno s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Lendavi z dne 17. 11. 2006. Predmet obravnavanega spora ni odmera pravične odškodnine za razlaščene nepremičnine, ki je bil predmet nepravdnega postopka. Pravnomočnost izreka sklepa, po katerem je dolžna odškodnino plačati J. pa prav tako ne predstavlja ovire za vodenje pravdnega postopka, v katerem zahteva plačilo denarnega zneska od tožeče stranke druga oseba.

14Pritožnica je v pritožbi izpostavila, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, ker ima drugo tožena stranka zoper njo izvršilni naslov, ki ga lahko realizira v izvršilnem postopku; če bi obstala odločitev sodišča prve stopnje pa bi bila prvo tožena stranka dolžna isto obveznost izpolniti dvakrat. Posledično tudi meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da se tožeča stranka ne bi mogla izogniti plačilu terjatve drugo tožene stranke do nje z ugovorom, da ji sporni znesek dolguje prvo tožena stranka. Pritožnica ni uspela prepričati pritožbenega sodišča, da je tožeča stranka brez podlage plačala drugo toženi stranki več, kot ji je bila dolžna plačati. Za tak primer bi namreč lahko šlo le, če bi prvo tožena trdila in dokazala, da je prevzela dolg tožeče stranke do drugo tožene stranke po posojilni pogodbi v višini 39.247.500,00 SIT (163.776,92 EUR), s čimer bi postala tožeča stranka prosta svojih obveznosti (1. odstavek 429. člena OZ), ali pa, da je tožeča stranka drugo toženi stranki terjatev do prvo tožene stranke odstopila namesto izpolnitve svoje obveznosti iz posojilne pogodbe, na podlagi česar bi njena obveznost iz posojilne pogodbe v višini odstopljene terjatve ugasnila (1. odstavek 425. člena OZ).

15Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sklep Okrajnega sodišča v Lendavi z dne 17. 11. 2006, na katerega se sklicuje prvo tožena stranka, ne vsebuje nobene določbe o tem, da gre za prenos terjatve namesto izpolnitve tožnikove obveznosti plačila dolga drugo toženi stranki do zneska odstopljene terjatve t.j. višine odškodnine. To pa pomeni, da obveznost tožeče stranke do drugo tožene stranke ugasne šele z dnem plačila prevzemniku, torej ko in če bi drugo tožena stranka po sklepu izterjala odstopljeno terjatev. To pa kaže, da ima sklep pravno naravo odstopa terjatve v izterjavo. Pri slednji namreč obveznost dolžnika do upnika ugasne ali se zmanjša šele tedaj, ko upnik izterja odstopljeno terjatev. Vse dotlej je odstopnik zavezan plačati prevzemnikovo terjatev slednjemu. Glede na navedeno, da tožnikova prvotna obveznost po posojilni pogodbi ni prenehala in jo je bil kljub odstopu terjatve dolžan plačati, jo je drugo tožena upravičeno terjala v izvršilnem postopku.

16Udeleženci v obligacijskem razmerju se morajo pri izvrševanju svojih pravic vzdržati ravnanja, s katerim bi bila otežena izpolnitev obveznosti drugih udeležencev (2. odstavek 7. člena OZ). Dolžnikov položaj se z odstopom terjatve nikakor ne bi smel poslabšati, kot se je v predmetnem primeru. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je prvo tožena stranka ravnala na škodo tožeče stranke, ker svoje obveznosti do drugo tožene stranke, kljub jasni sodni odločbi, ni izpolnila v celoti. Kdor je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (1. odstavek 190. člena OZ). Pritožnica se neutemeljeno upira plačilu preostalega dela odškodnine tožeči stranki kot razlastitveni zavezanki z ugovorom, da ostaja še vedno njena zaveza do drugo tožene stranke. Če bi menila, da njena zaveza do drugo tožene stranke še vedno obstoji, bi ji lahko dolg tudi plačala. V obravnavanem postopku je drugo tožena stranka v odgovoru na tožbo podala izjavo, da je njena terjatev iz posojilne pogodbe prenehala, zato bi jo bilo nesmiselno potem, ko je sama dobila v celoti poplačano terjatev iz posojilne pogodbe, siliti v postopek izterjave tuje terjatve, da bi lahko potem vrnila preveč izterjanega znesek tožeči stranki (smiselno 3. odstavek 425. člena OZ). Zato pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožeča stranka brez pravnega temelja v škodo prvo tožene stranke zadrževala denarni znesek v višini, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi potem, ko je terjatev drugo tožene stranke do tožeče stranke iz posojilne pogodbe v celoti prenehala.

17Neutemeljene so pritožbene trditve, da je bila pritožnici kršena pravica do obrambe, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je kot pravno podlago uporabilo neupravičeno pridobitev, kljub temu, da naj bi tožeča stranka te ne uveljavljala. Navedba pravne podlage tožbenega zahtevka ni obvezna sestavina vsebine tožbe. Tretji odstavek 180. člena ZPP izrecno določa, da vzame sodnik tožbo v postopek tudi tedaj, ko tožeča stranka ne navede pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo navede, sodnik ni vezan nanjo. Tožeča stranka pa je že v tožbi navedla vsa pravno relevantna dejstva za presojo njenega zahtevka na pravni podlagi neupravičene pridobitve, med drugim tudi, da drugo tožena stranka še vedno ni plačala zneska 36.269,40 EUR, „za kolikor je tožeča stranka tako prikrajšana“.

18Zaključek sodišča prve stopnje, da je prvo tožena stranka, s tem ko ni izpolnila prostovoljno svoje obveznosti po predmetnem sklepu, tožeči stranki tudi odškodninsko odgovorna, pritožnica utemeljeno izpodbija. Ker pritožnica ni uspela izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o utemeljenost zahtevka na podlagi 190. člena OZ, podrobnejša obrazložitev razlogov proti zaključkom sodišča prve stopnje tudi o odškodninski podlagi ni potrebna. Napačno pa je stališče sodišča prve stopnje, da lahko predmetni zahtevek temelji tako na odškodninski odgovornosti kot na pravilih o neupravičeni pridobitvi.

19V okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno tožeči stranki prisodilo zamudne obresti od 6. 12. 2008 dalje. Po določbi 193. člena OZ je, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, treba plačati zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve tožbenega zahtevka. Na podlagi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je drugo tožena stranka realizirala 5. 12. 2008 le delno plačilo po sklepu sodišča, še ni mogoče narediti zaključka, da je ravnala pri tem tudi nepošteno. Zato je tožeča stranka upravičena do plačila zamudnih obresti šele od vložitve tožbe 18. 10. 2011 dalje. Posledično je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremenilo v obrestnem delu tako, da je zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 6. 12. 2008 do 17. 10. 2011.

20V preostalem delu pa je pritožbo prvo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje tudi odločitvi prvega sodišča glede plačila stroškov. V pravdnem postopku velja temeljno pravilo o plačilu stroškov po uspehu v pravdi. Stroški bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna, zaradi kršitve materialnopravnih pravic nasprotne stranke pa jo je izgubil. V obravnavani zadevi je pravdo izgubila prvo tožena stranka in ne tožnica. Tega dejstva ne spremeni okoliščina, da je bilo ugodeno zgolj primarnemu zahtevku, niti ni pomembno, po katerem temelju je v pravdi uspela. Sodba je za tožečo stranko ugodilna, kar pomeni, da je po 1. odst. 154. člena ZPP upravičena do povrnitve pravdnih stroškov. Prvostopenjsko sodišče je navedeno pravno pravilo uporabilo pravilno.

22K pritožbi tožeče stranke

23Pritožbeno sodišče pritrjuje tožeči stranki, da je glede na to, da je sodišče prve stopnje ugodilo primarnemu zahtevku (pritožbeno sodišče pa slednjo odločitev v večjem delu potrdilo), podredni zahtevek (zoper drugo toženko) nepravilno zavrnilo, saj o njem sploh ne bi smelo odločiti. Sodišče o zahtevku zoper eventualnega toženca odloča le, če je pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek zoper prvega toženca (192. člen ZPP). V ostalih primerih o zahtevku zoper eventualnega toženca ne odloči. Z odločitvijo o zahtevku zoper drugo toženo stranko je prekoračilo tožbeni zahtevek. Zato je pritožbi v tem delu ugodilo in IV. točko izreka sodbe razveljavilo (357. člen ZPP).

24Zgoraj navedena odločitev pritožbenega sodišča pa ne vpliva na pravilnost odločitve v stroškovnem delu sodbe. V ZPP je predviden le vrstni red odločanja o zahtevkih, ne pa tudi njihovega obravnavanja. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje tožbo vročilo v odgovor drugo toženi stranki istočasno kot prvo toženi stranki, tudi drugo tožena stranka je na tožbo odgovorila, tožeča pa je na njene trditve v svojih vlogah odgovarjala, prav tako pa je bila vabljena in se je tudi udeležila naroka za glavno obravnavo. V konkretnem primeru je bilo skupno obravnavanje obeh zahtevkov nujno potrebno, prav zaradi ugotavljanja pasivne legitimacije. Če sodišče tožbo tudi subsidiarnemu tožencu vroči takrat, ko jo vroči prvemu tožencu in postopek nadaljuje istočasno proti obema tožencema, je subsidiarni toženec v primeru, če tožnik uspe s tožbenim zahtevkom proti prvemu tožencu, upravičen zahtevati povrnitev pravdnih stroškov od tožnika. Pravdni stroški subsidiarne toženke so bili zato za pravdo potrebni stroški in jih je sodišče prve stopnje pravilno naložilo v plačilo tožeči stranki po načelu uspeha v pravdi, saj drugo tožena stranka v tem postopku s sodbo ni bila obsojena na plačilo zahtevka, glede katerega je tekla pravda. Odločitev sodišča prve stopnje v VI. odstavku izreka sodbe je torej pravilna in zakonita, zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in VI. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

25Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. in 2. odst. 154. člena in 155. členom ZPP. Ker je prvo tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu, mora sama nositi svoje pritožbene stroške. Dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo po tar. št. 3210 1019,20 EU ter izdatke za plačilo poštnih storitev 20,00 EUR (s priglašenim 20% DDV). O pritožbenih stroških tožeče stranke in stroških odgovora na pritožbo drugo tožene stranke je pritožbeno sodišče glede na dosežen uspeh odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške (2. odstavek 154. člena ZPP).