VSRS Sodba XI Ips 11072/2016-111

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom I Kpd 11072/216 dne 19. 4. 2016, na podlagi tretjega odstavka 524. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, zoper M. K. odredil pripor zaradi izročitve Švicarski konfederaciji do odločitve o izročitvi. Neutemeljeni pritožbi zagovornikov zahtevane osebe je senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti s sklepom II Ks11072/2016 dne 22. 4. 2016 zavrnil.

2Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora je zagovornik zahtevane osebe, odvetnik S. D., dne 4. 5. 2016 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da je izpodbijani pravnomočni sklep obremenjen s kršitvijo kazenskega zakona po 3. točki 372. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, saj je bila zahtevana oseba za kaznivo dejanje, v zvezi s katerim Švicarska konfederacija zahteva izročitev, že obsojena v Zvezni republiki Nemčiji. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, preizkusna doba katere je sicer v teku, vendar zahtevana oseba za to nima omejenega gibanja. Odreditev pripora je zato v nasprotju z določbo 7. točke prvega odstavka 522. člena ZKP, 10. členom Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske Unije (v nadaljevanju: ZSKZDČEU-1), upoštevati pa je potrebno tudi določilo 54. člena Schengenske izvedbene konvencije, ki določa, da v opisanem primeru ne more priti do izročitve. Zagovornik zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da pripor zoper zahtevano osebo odpravi.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala dne 31. 5. 2016 zahtevo ocenila kot neutemeljeno ter predlagala njeno zavrnitev.

4Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila zahtevana oseba in zagovornik seznanjena. Zagovornik v izjavi, ki jo je podal dne 1. 6. 2016 vztraja pri navedbah zahteve, dodatno pa poudarja tudi, da je obsojeni ni begosumen, saj je v Slovenijo prišel s svojo ženo, Slovenko, in otrokoma, na počitnice k družini njegove žene. V kraju Moravske Toplice je na svoje ime rezerviral sobo ter jo plačal s svojo kreditno kartico. V Prekmurju pa sta si zakonca uredila tudi novogradnjo, na nepremičnimi last žene zahtevane osebe. Kljub temu, da je bil zahtevani že dvakrat pravnomočno obsojen, še ni nikoli pobegnil, ne iz Nemčije, ne iz Švice, saj tudi poziva za nastop kazni po pravnomočni sodbi švicarskega sodišča ni nikoli prejel. Sodišče po mnenju zagovornika ni pojasnilo, v čem naj bi bila konkretna in realna nevarnost, da bi zahtevana oseba pobegnila.

B.

5Preiskovalni sodnik je zoper tujca M. K., državljana Zvezne republike Nemčije, na podlagi mednarodne tiralice Švicarske konfederacije odredil začasni ekstradicijski pripor od 21. 3. 2016 ob 3. 30 uri, ko je bila tujcu odvzeta prostost (prvi odstavek 525. člena ZKP). Hkrati je Švicarsko konfederacijo pozval, naj v roku enega meseca posreduje prošnjo za izročitev. Če zahtevi ne bi sledila, bi preiskovalni sodnik (kot je pojasnil tudi v sklepu o odreditvi začasnega ekstradicijskega pripora) tujca izpustil. Po podatkih spisa, ki spremlja zahtevo za varstvo zakonitosti, je bila prošnja za izročitev, skupaj s pravnomočno sodbo Višjega sodišča kantona Solothurn, z dne 12. 12. 2012, potrdilom o izvrševanju kazni zapora z dne 22. 3. 2016, izpisom iz kazenske evidence z dne 22. 3. 2016, prepisom relevantnih kazenskih zakonskih določb Švicarske konfederacije in sredstvi za ugotovitev identitete (prstni odtis tujca), preko Ministrstva za pravosodje, sodišču poslana pravočasno. Preiskovalni sodnik je ugotovil, da ustreza pogojem 523. člena ZKP ter da je še vedno podan tudi priporni razlog begosumnosti. Zato je zoper tujca s sklepom I Kpd 11072/2016 dne 19. 4. 2016 odredil (klasični) ekstradicijski pripor (četrti odstavek 525. člena v zvezi s tretjim odstavkom 524. člena ZKP).

6Kot je bilo zagovorniku zahtevane osebe pojasnjeno že v sklepu senata Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 22. 4. 2016, Švicarska konfederacija ni članica Evropske Unije, zato se v postopkih izročitve med Republiko Slovenijo in Švicarsko konfederacijo postopa po določilih Evropske konvencije o izročitvi z dne 13. 12. 1957, ki zavezuje članice Sveta Evrope, ne pa po določbah ZSKZDČEU-1. Ker mednarodna konvencija v 16. členu ureja le vprašanja začasnega, ne pa tudi t.i. klasičnega ekstradicijskega pripora, se na podlagi prvega odstavka 521. člena ZKP v zvezi s tem postopa po določilih XXXI. poglavja ZKP.

7Tretji odstavek 523. člena ZKP določa, da preiskovalni sodnik zoper zahtevano osebo odredi klasični ekstradicijski pripor, če prošnja za izročitev ustreza pogojem 523. člena ZKP in če so podani pogoji za pripor po 201. členu ZKP, razen če je že iz same prošnje očitno, da izročitev skladno z določili 522. člena ZKP ni dopustna. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa z dne 19. 4. 2016 izhaja, da je preiskovalni sodnik ocenil, da je bila prošnja dne 30. 3. 2016 podana po diplomatski poti, v danem roku in da ustreza pogojem, ki jih določa 523. člen ZKP ter da je še vedno podan tudi priporni razlog begosumnosti. Preiskovalni sodnik je na podlagi (obvezne) dokumentacije, predložene s strani Švicarske konfederacije ugotovil, da je bila v Švicarski konfederaciji zoper zahtevano sodbo dne 12. 12. 2012 izdana pravnomočna obsodilna sodba Višjega sodišča kantona Solothurn, s katero je bila M. K. za večkratni kaznivi dejanji pranja denarja in ponarejanja listin ter zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije, izrečena sedemletna zaporna kazen. Ob upoštevanju časa, prestanega v preiskovalnem priporu, mora glede na priloženo dokumentacijo prestati še šest let in 189 dni izrečene kazni zapora. Švicarska konfederacije je zahtevala njegovo izročitev zaradi izvršitve kazni.

8Ker ni bilo na podlagi same prošnje in priložene dokumentacije že na prvi pogled (

prima facie

) očitno, da bi bila izročitev iz razloga po 7. točki prvega odstavka 522. člena (in drugih) nedopustna, se preiskovalni sodnik v fazi odreditve ekstradicijskega pripora ni in se (tudi glede na razpoložljivo dokumentacijo) ni bil dolžan opredeljevati do vprašanja, ki ga zagovornik izpostavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, tj. ali je bila zahtevana oseba zaradi istega kaznivega dejanja pravnomočno obsojena že v Zvezni republiki Nemčiji, izrečena kazen pa se še izvršuje (7. točka prvega odstavka 522. člena ZKP). To je bilo vložniku pojasnjeno tudi že v sklepu senata Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 22. 4. 2016. Okoliščine, katerih presojo zahteva vložnik, so (bile) sicer predmet nadaljnjega postopka o odločanju utemeljenosti zahteve za izročitev, o kateri odloča v prvi vrsti senat (in ne preiskovalni sodnik),

dokončna odločitev, ali se zahtevano osebo izroči Švicarski konfederaciji, pa je v rokah ministra za pravosodje.

9Vrhovno sodišče pa navedb zagovornika zahtevane osebe v zvezi z pripornim razlogom begosumnosti, ki jih je podal v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke z dne 1. 6. 2016, ni moglo upoštevati, saj so bile podane v nasprotju s tretjim odstavek 421. člena v zvezi s četrtim odstavkom 120. člena ZKP, tj. po izteku osemdnevnega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora.

C.

10Glede na to, da zatrjevana kršitev ni podana, je Vrhovno sodišče neutemeljeno zahtevo zagovornika zahtevane osebe, na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.